Jedro

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje (poleg ugovora v izvršilnem postopku) vložila tri pripravljalne vloge, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo zadnje, četrte pripravljalne vloge. Med tretjo in zadnjo pripravljalno vlogo tožeča stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge, zato zadnja vloga tožene stranke, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, tudi ni bila nujno potrebna za odgovor na navedbe tožeče stranke.

Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da izročitev menice v hrambo ne izkazuje nepravilnega prenosa menice, saj se indosament glasi na prinosnika (bianco indosament, tretji odstavek 11. člena ZM).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 5.815,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 689.792,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter tožbo zavrže oziroma podrejeno, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zakaj naj bi bilo treba tožbo zavreči, revidentka ne utemelji. Ker revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji to preizkusi le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), in ker ti razlogi ne dajejo podlage za zavrženje tožbe, se Vrhovno sodišče do navedena predloga podrobneje ni opredeljevalo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravo relevantna dejstva: - Tožeča stranka je pravna oseba s sedežem v Bosni in Hercegovini.

- Tožbeni zahtevek temelji na lastni menici, ki jo je podpisala tožena stranka kot trasant. Menica ob izdaji ni imela vseh bistvenih elementov (bianco menica), med drugim je bilo neizpolnjeno tudi polje z datumom dospelosti.

- Prvi menični upnik je bila družba S. d. o. o., ki je menico indosirala na njenega prinosnika (tožečo stranko).

- Menica je dospela v plačilo 29. 9. 2010. Glasi se na znesek 690.000,00 EUR. Vnovčena je bila v znesku 207,19 EUR, v preostanku pa plačilo na njeni podlagi zahteva tožeča stranka s tožbo.

- Menica je bila v vmesnem času (pred njeno predložitvijo v plačilo) izročena v hrambo.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da gre za bianco lastno menico, ki je veljavna in je bila pravilno izpolnjena. Ker je bila indosirana, je tožena stranka kot njen izdajatelj izgubila ugovore, ki jih je imela do njenega imetnika iz osnovnega pravnega posla. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tudi ugovor zastaranja ter ugovor tožene stranke, da gre za že razsojeno stvar na podlagi ugotovitve, da je v pravdi, na katero se je sklicevala tožena stranka, bilo razsojeno med drugimi strankami ter da je spor tekel na podlagi druge menice.

9. Revidentka trdi, da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli kot zadosten dokaz za obstoj tožeče stranke šteti vpisa v sodni register. Tožena stranka s temi trditvami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodi v sfero dejanskega stanja, ki ga z revizijo ni več mogoče uspešno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejansko stanje skuša revidentka izpodbiti tudi s trditvami o tem, da je bilo pooblastilo za izpolnitev menice prekoračeno oziroma da je bila menica izpolnjena brez pooblastila, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

10. Sodišče prve stopnje na naroku z dne 2. 9. 2011 ni sprejelo v obravnavo pripravljalne vloge tožene stranke, s pojasnilom, da gre za predložitev vloge po prvem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar naj bi nastopila prekluzija iz 286. člena ZPP. Drži, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 15. 4. 2011 (ki sta ga sodišči prve in druge stopnje šteli za prvi narok) tožeči stranki dalo rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke, zaradi česar je bil narok preložen brez podajanja navedb strank in izvajanja dokazov. Enako je sodišče prve stopnje storilo na naroku 20. 5. 2011, na naroku 17. 6. 2011 in na naroku 8. 7. 2011. Šele na naroku 2. 9. 2011 sta stranki podajali navedbe, sodišče pa je sprejelo dokazni sklep.

11. Tudi če bi bilo mogoče za prvi narok šteti šele narok z dne 2. 9. 2011, z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka ne more uspeti. Ne drži namreč, da gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP, kot navaja revidentka, ki smiselno zatrjuje bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čelna ZPP (kršitev načela kontradiktornosti). Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje (poleg ugovora v izvršilnem postopku) vložila tri pripravljalne vloge, pri čemer sodišče prve stopnje ni upoštevalo zadnje, četrte pripravljalne vloge. Med tretjo in zadnjo pripravljalno vlogo tožeča stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge, zato zadnja vloga tožene stranke, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, tudi ni bila nujno potrebna za odgovor na navedbe tožeče stranke. O absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi nemožnosti izjave v postopku tako ni mogoče govoriti.

12. S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo zadnje pripravljalne vloge, bi šlo lahko kvečjemu za kršitev 286. člena ZPP, to pa je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta lahko perpetuira v relativno bistveno kršitev določb ZPP s strani drugostopenjskega sodišča, če to kršitve ne odpravi. Vendar pa je za uspeh z očitkom s pritožbo uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka poleg obstoja kršitve treba izkazati tudi njen vpliv na zakonitost in pravilnost odločbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tega tožena stranka v reviziji ni storila, zato z njim v revizijskem postopku ne more uspeti.

13. Nadalje je neutemeljeno sklicevanje na zadevo P 1040/2007, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v povezavi z ugovorom res iudicata. Tožena stranka trdi, da je bilo v navedeni zadevi že pravnomočno razsojeno o zahtevku, ki je predmet odločanja v obravnavanem postopku. Pri tem se tožena stranka sklicuje na cesijo, s katero naj bi prešla terjatev z A. A. (tožeče stranke v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko P 1040/2007) na tožečo stranko v tem postopku. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, tožbeni zahtevek v obravnavanem primeru temelji na menici in ne na cesiji terjatve, zato s sklicevanjem, da je A. A., katerega zahtevek je bil v pravdi P 1040/2007 pravnomočno zavrnjen, pravni prednik tožeče stranke, revidentka ne more uspeti.

14. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je potrebno predlogu za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine priložiti (le) menico, ne pa tudi menične izjave (41.a člen Zakona o izvršbi in zavarovanju). Tožena stranka zato z revizijskimi trditvami, da tožeča stranka v izvršilnem postopku ni predložila overjene kopije menične izjave, ne more uspeti.

15. Tudi trditve tožene stranke v reviziji, da je prenos menice na tožečo stranko neveljaven, niso utemeljene. Sporna menica je bila indosirana na tožečo stranko, zato tožena stranko kot menični dolžnik zoper tožečo stranko ne more uveljavljati ugovorov, ki izvirajo iz temeljnega pravnega posla med izdajateljem menice (trasantom) in njenim imetnikom (prvi odstavek 16. člena Zakona o menici, v nadaljevanju ZM).

16. Ne drži očitek revidentke, da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do njenih trditev, da je tožeča stranka nedobroverni imetnik menice. S tem, ko sta presojali trditve tožene stranke, da je bilo prekoračeno pooblastilo za izpolnitev menice ter da je bila menica izročena v hrambo, zaradi česar tožeča stranka ne bi smela biti njen prinosnik, sta se opredelili tudi do vprašanja, ali je tožeča stranka pri pridobitvi menice zavestno ravnala v škodo tožene stranke (prvi odstavek 16. člena ZM).

17. Pravilno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da izročitev menice v hrambo ne izkazuje nepravilnega prenosa menice, saj se indosament glasi na prinosnika (bianco indosament, tretji odstavek 11. člena ZM). S trditvami, da zaradi izročitve menice v hrambo ni bila izkazana volja remitenta družbe S. d. o. o. za prenos menice, pa revidentka izpodbija dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

18. Tožena stranka trdi še, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do okoliščin v zvezi z odstopom terjatve tožeči stranki s strani A. A. To ne drži, saj se je pritožbeno sodišče do tega opredelilo v 15. in 16. točki obrazložitve sodbe.

19. Pravilna je tudi presoja glede neutemeljenosti ugovora zastaranja. Kot je bilo že pojasnjeno, tožena stranka ne more uspešno uveljavljati ugovorov iz temeljnega pravnega posla, zato s trditvami, da je na podlagi soinvestitorke pogodbe terjatev že zastarala, ne more uspeti. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da iz menice izhaja datum dospelosti 29. 9. 2010, predlog za izvršbo pa je bil vložen 4. 10. 2010, zato 3-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 78. člena ZM še ni potekel. 20. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

21. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 4.750,00 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 1.045,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov skupaj torej 5.815,00 EUR. Pavšalnega zneska za fotokopiranje ali tiskanje Vrhovno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj teh stroškov ni izkazala niti ni navedla števila strani, ki naj bi bila podlaga za izračunanje nagrade (tarifna št. 6000 tarifnega dela Zakona o odvetniški tarifi).