Jedro

Pomembno je predvsem, da upnik sam označi transakcijski račun, na katerega naj se izterjani znesek nakaže, ne pa da bi moralo sodišče iskati številko računa. To plačilo je prinosnina, zato mora biti povsem jasno, na kateri račun naj se znesek nakaže, da bo izpolnitev pravilna. Že jezikovno in logično pa je jasno, da je prvi narok lahko samo eden, vsi nadaljnji ne more biti več prvi.

Po preložitvi ne more več iti za prvi narok. Prvi narok za glavno obravnavo je tako samo dejansko prvi narok.

Če tožena stranka meni, da menice S. d.o.o. ne bi smel indosirati zaradi neobstoja terjatve, bi to morala uveljavljati proti S. d.o.o., kot gospodarski subjekt pa se zaveda ali bi se vsaj morala zavedati pomena menice in njenih posledic, še posebej če je menica indosirana (kot je v menični izjavi izrecno dovolila), in zato proti indosatarju ne more več uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja.

Zastaranje terjatve po osnovnem poslu je ugovor iz temeljnega razmerja, ki pa ga tožena stranka zoper tožečo stranko ne more uveljavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.608,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2645 VL 137266/2010 z dne 5.10.2010, ostane v veljavi v 1. točki izreka (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v znesku 14.230,00 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka)

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

Obstoj tožeče stranke

5. Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zadostno dokazala svoj obstoj. Predložila je namreč sklep o vpisu v sodni register. Ob pavšalnih navedbah tožene stranke v zvezi z njenim obstojem (da ji je upnik nepoznan, zato je na njegovem sedežu preverjala, ali dejansko obstoji oz. je z njim skušala stopiti v kontakt, kar pa je bilo nemogoče, saj na naslovu, ki je opredeljen kot sedež upnika, fizično ni bil dosegljiv nihče, še več, upnika tam sploh ne poznajo), ko ni niti pojasnila, kdaj in kako je skušala stopiti v kontakt s toženo stranko, kdo so ti, ki tožeče stranke ne poznajo, in kako je sploh lahko s komerkoli govorila, če tam fizično ni bil dosegljiv nihče, dodatno dokazovanje ni bilo potrebno. Pomanjkljivih navedb ni mogoče dopolnjevati z izvedbo dokazov, vsekakor pa morajo biti navedbe takšne, da zbudijo resen dvom o obstoju pravdne stranke, tega bremena pa tožena stranka ni zmogla.

6. Ni sporno, da račun, na katerega naj se plača vtoževani znesek, ni račun tožeče stranke. Res 2. odstavek 14. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti svoj transakcijski račun, na katerega naj se plačilo opravi. Vendar pa to določilo še ne pomeni, da mora to biti točno račun, katerega imetnik je prav upnik. Pomembno je predvsem, da upnik sam označi transakcijski račun, na katerega naj se izterjani znesek nakaže, ne pa da bi moralo sodišče iskati številko računa, kot to stori sodišče v primeru, ko upnik ne navede podatkov o organizaciji za plačilni promet in številki računa dolžnika (4. odstavek 40. člena ZIZ). To plačilo je prinosnina, zato mora biti povsem jasno, na kateri račun naj se znesek nakaže, da bo izpolnitev pravilna. Pravno povsem veljavno je tudi, da upnik zahteva, naj se izterjani znesek nakaže na kak drug račun, ki ga sam določi, pri čemer se ne dolžnika ne sodišča ne tiče, kaj je razlog za tako označbo računa druge osebe. Ob tem iz pooblastila, ki ga je tožeča stranka dala svojemu pooblaščencu, jasno izhaja, da pooblastilo obsega tudi sprejemanje denarja in drugih vrednosti za stranko, tožeča stranka pa je jasno navedla, da je v skladu s pooblastilom kot izpolnitveni račun naveden fiduciarni račun odvetniške družbe, ki zastopa tožečo stranko. To dejstvo torej ne more predstavljati podlage za dvom o obstoju tožeče stranke. Navedba, da je tožeča stranka sedaj vpisana tudi v poslovni register AJPES (to je tožeča stranka navedla v odgovoru na pritožbo), je novota, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila zatrjevana, zato se višje sodišče z njo ni smelo ukvarjati (337. člen ZPP).

7. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala svojega obstoja – vpisa v sodni register, tako ni utemeljena.

Prvi narok in predložitev dokazov

8. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bil prvi narok za glavno obravnavo 15.4.2011, tožena stranka pa vztraja, da je bil ta večkrat preložen in končan šele na naroku z dne 2.9.2011. Ni torej sporno, da naj bi se prvi narok vsaj začel 15.4.2011. 9. V skladu s 1. odstavkom 302. člena ZPP se v primeru, da se narok preloži, opravi nov narok po možnosti pred istim senatom. Že iz tega določila („opravi nov narok“) je jasno, da po preložitvi ne more več iti za prvi narok. Prvi narok za glavno obravnavo v smislu 286. člena ZPP je tako samo dejansko prvi narok, ta pa je bil nesporno 15.4.2011, kot priznava tudi tožena stranka, ki pravi, da se je takrat začel, vendar ne tudi končal. Vsi nadaljnji naroki, so bili drugi, tretji itd. naroki, noben naslednji narok pa ni bil več prvi. Tudi če bi sodišče prve stopnje odločilo, da je vsak od teh narokov prvi narok, bi bilo to napačno in bi pomenilo kršitev določil ZPP, v obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje take kršitve ni zagrešilo. Že jezikovno in logično pa je jasno, da je prvi narok lahko samo eden, vsi nadaljnji ne morejo biti več prvi. Na naroku z dne 15.4.2011 je sodišče prve stopnje tožeči stranki, ki je šele na tem naroku prejela vlogo tožene stranke, v skladu s 1. odstavkom 286.a člena ZPP dodelilo rok za odgovor na navedbe in dokazne predloge tožene stranke, potem pa se je prvi narok končal. Za obstoj tega dejstva pa ni potrebno, da bi sodišče prve stopnje še posebej razglasilo, da je prvi narok končan.

10. Med vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi in zadnjim narokom je minilo skoraj eno leto, zato ni mogoče trditi, da tožena stranka ni imela dovolj časa, da bi se izjasnila o vsem potrebnem. Prav ima tudi tožeča stranka, ki odgovarja, da je tožena stranka vloge vlagala na narokih ali tik pred njimi, pri čemer med drugo in tretjo pripravljalno vlogo tožene stranke tožeča stranka sploh ni vložila nobene vloge, zato ni videti nobene potrebe za vložitev tretje vloge, ko pa bi tožena stranka že v drugi vlogi morala navesti vse, kar je potrebno za odgovor na drugo vlogo tožeče stranke, in ji ni bil dan dodatni rok za dopolnitev navedb.

11. Na zadnjem naroku 2.9.2011 sodišče prve stopnje ni dopustilo vložitve novih listinskih dokazov, tožena stranka pa meni, da ji je bila s tem odvzeta možnost in pravica, da se izjasni o vseh zanjo pomembnih okoliščinah in dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Njena navedba nasprotuje temu, kar se je dogajalo v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč dalo toženi stranki več kot izdatno možnost, da se izjasni o vseh pravno pomembnih dejstvih. Stalno vlaganje vlog tik pred narokom ali na samem naroku pa predstavlja že zavlačevanje postopka, kar ni dopustno (9. in 11. člen ZPP). Pri tem pa tožena stranka niti v pritožbi ni navedla, katerih pravno pomembnih dejstev zaradi nesprejema listinskih dokazil ni mogla zatrjevati in dokazati, pa so bili pomembni za odločitev. Predvsem pa niti ni trdila, da bi šlo za dokaze, ki jih brez svoje krivde ne bi mogla vložiti prej (4. odstavek 286. člena ZPP). Ni tudi res, da bi moralo sodišče prve stopnje vedno sprejeti vloge strank. Dokazi, ki so predloženi prepozno, se namreč ne upoštevajo (6. odstavek 286. člena ZPP); če se ne upoštevajo, tudi ni nobene potrebe, da bi jih sodišče na naroku sprejelo v spis, saj gre le za kopičenje nepotrebnih listin. Tožena stranka je bila že v vabilu na prvi narok opozorjena na zakonsko zahtevo za pravočasnost navedb in dokaznih predlogov, zastopa jo pravni strokovnjak, dana ji je bila več kot izdatna možnost izjasnitve in dokazovanja, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Ugovori v zvezi z zadevo II P 1040/2007

12. Ni sporno, da je med G.,. in toženo stranko tekla pravda pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, opr. št. II P 1040/2007. Po mnenju tožene stranke naj bi ta pravda tekla o istem zahtevku, kot obravnavana, pri tem pa naj bi tožeča stranka v teku pritožbenega postopka skušala stopiti v pravdo namesto prvotnega tožnika, kar naj bi izkazovalo subjektivno identiteto pravd. Zato trdi, da je bilo o zadevi, s katero je odločeno z izpodbijano sodbo, že pred tem pravnomočno odločeno.

13. V zadevi II P 1040/2007 je bil tožeča stranka G., ne pa tukajšnja tožeča stranka. To jasno izhaja iz sodb, ki ju je predložila tožena stranka. Predvsem pa je iz sodb razvidno, da je tekel spor na podlagi različnih menic. V zadevi II P 1040/2007 je tožnik predložil drugo menico, kot pa v obravnavani zadevi, sodišče pa je razsodilo, da menica ni pravilno izpolnjena in ne predstavlja menice v smislu Zakona o menici (nadaljevanju ZM). Obravnavana zadeva je sicer tudi menični spor, vendar pa teče na podlagi druge menice, ne pa na podlagi menice, ki je bila obravnavana v zadevi II P 1040/2007. V vsaki pravdi sta tako različni tožeči stranki, prav tako pa je različna dejanska podlaga zahtevkov. O tu vtoževani menici tako še ni bilo pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ta ugovor tožene stranke ni utemeljen.

14. Pravilen je tudi njegov zaključek, da je v zadevi II P 1040/2007 pravnomočno razsojeno zgolj o tem, da tam predložena menica ni menica v smislu določil ZM, zaradi česar je bil zahtevek zavrnjen. S trditvami o temeljnem poslu med S. d.o.o. in toženo stranko se višje sodišče v zadevi II P 1040/2007 sploh ni ukvarjalo, ker po njegovi oceni to ni bilo pomembno za odločitev. Zato so nasprotne trditve tožene stranke zgrešene. Ne glede na to pa tudi kakršnakoli pravnomočna ugotovitev v zvezi s temeljnim razmerjem med S. d.o.o. in toženo stranko v drugi zadevi ne bi mogla zavezovati tukajšnje tožeče stranke in s tem tudi sodišča, saj tožeča stranka nesporno ni sodelovala med postopkom na prvi stopnji v zadevi II P 1040/2007. 15. Prav tako ni pomemben odstop terjatve G. tožeči stranki (priloga A15). Tožeča stranka namreč ne vtožuje terjatve, ki jo je prejela s cesijsko pogodbo z dne 21.9.2010, temveč vtožuje plačilo na podlagi menice. Tako ali tako pa tožena stranka trdi, da ne obstaja terjatev družbe S. d.o.o. do nje, kar pa hkrati lahko pomeni le zatrjevanje neutemeljenosti zahtevka iz cesijske pogodbe, tak zahtevek pa v obravnavani zadevi sploh ni podan.

16. Menice, katere plačilo tožeča stranka vtožuje v tej zadevi, G. ni predložil na unovčenje in tudi ni vložil tožbe na njeni podlagi. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da gre za isto menico. Z izpolnitvijo menice, ki se je v pravdi II P 1040/2007 izkazala za napačno, pa tudi ni bilo izčrpano pooblastilo iz menične izjave – z napačno uveljavitvijo domnevne terjatve pravica pač ne more biti izčrpana. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da na unovčenje ni bila predložena nobena menica, ki bi dejansko predstavljala menico v smislu določil ZM in ki bi kakorkoli že vzpostavila prenehanje meničnega pooblastila iz menične izjave za izpolnitev menice, ki jo je bilo dovoljeno indosirati na tretjo osebo v skladu z menično izjavo tožene stranke.

Vtoževana menica

17. Sodišče prve stopnje je pravilno in izčrpno navedlo razloge, zakaj predložena menica predstavlja lastno menico, in to bianco menico, ter da je bila ta menica pravilno izpolnjena. Pravilni so tudi zaključki, da je prvotni upnik S. d.o.o. to menico indosiral na prinosnika, kar predstavlja dovoljeni bianco indosament. Tožena stranka ne nasprotuje ugotovljenemu dejstvu, da je indosament zapisal prvotni upnik, meni pa, da je bila ta menica dana v hrambo odvetniku, pri čemer izročitve v hrambo ni moč šteti kot indosamenta v skladu z ZM, in ker očitno ni izkazana volja S. d.o.o. za njen prenos ob upoštevanju tudi drugih okoliščin (pri tem okoliščin ne pojasni), ni izkazano, da je bila menica veljavno prenesena na tožečo stranko in je zato potrditvah tožene stranke tožeča stranka nedobroverni imetnik menice, indosament pa neveljaven ali ničen.

18. Dejstvo, da je bila menica izročena takratnemu odvetniku v hrambo, ni sporna. Vendar pa zgolj to dejstvo ne izkazuje, kaj šele dokazuje, da indosament ne bi bil pravilen. S. d.o.o. je to menico indosiral na prinosnika, tožeča stranka pa jo je predložila na unovčenje. Razlogom sodišča prve stopnje, da v takem primeru ni potrebno dokazovati verige indosamentov, ni kaj dodati in se višje sodišče v celoti sklicuje nanje. Indosament na hrbtni strani menice je veljaven, tožeča stranka pa je tisti prinosnik, ki je zato upravičeno predložil menico na unovčenje. Nikoli pa ni bilo zatrjevano, da je odvetnik, ki je to menico prejel zgolj v hrambo, indosatar, kar bi bilo dejansko napačno. V postopku je tožeča stranka predložila tudi menično izjavo, iz katere se je sodišče prve stopnje prepričalo, temu pa pritrjuje tudi višje sodišče, da je vtoževana menica tudi pravilno izpolnjena v obsegu, kot ga daje pooblastilo v menični izjavi. V skladu z 2. alinejo 2. odstavka 41.a člena ZIZ mora biti predlogu za izvršbo priložena zgolj menica, ne pa tudi menična izjava, ki je zgolj pooblastilo za izpolnitev bianco menice. Tudi banka, pri kateri ima tožena stranka odprt račun, je unovčila vtoževano menico do višine razpoložljivih sredstev na računu in ni ocenila, da bi morala tožeča stranka poleg menice predložiti še kaj. Vsekakor je bila menična izjava predložena v spis, tožena stranka pa ni niti zatrjevala, da ta izjava ni verodostojna, torej taka, kot jo je sama tudi podala. Zato ni nobenega dvoma v njeno resničnost in pravilnost. 19. Indosament je torej dokazan, v zvezi z menično izjavo ni bila na unovčenje predložena nobena druga menica, ki bi predstavljala menico v smislu ZM, kake posebno izražene volje S. d.o.o. za prenos menice ob njegovem veljavnem indosamentu in dejstvu, da se je tožeča stranka izkazala kot prinosnik, pa ni potrebno dokazovati. S tem pa so odpadli argumenti, ki jih tožena stranka uveljavlja za nedobrovernost tožeče stranke. Pri tem okoliščine pravnega posla med S. d.o.o. in toženo stranko za odločitev niso pomembne, saj gre za ugovore iz temeljnega posla, ki jih, kot je pravilno in izčrpno razložilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka v tej pravdi ne more uveljavljati zoper tožečo stranko, ki ni prvotni upnik, ampak je menico pridobila z indosamentom. Pri tem tudi ni pomembno, ali je tožeča stranka vedela za spornost te terjatve. Izrecno je bil dovoljen prenos menice z indosamentom. Če tožena stranka meni, da menice S. d.o.o. ne bi smel indosirati zaradi neobstoja terjatve, bi to morala uveljavljati proti S. d.o.o., kot gospodarski subjekt pa se zaveda ali bi se vsaj morala zavedati pomena menice in njenih posledic, še posebej če je menica indosirana (kot je v menični izjavi izrecno dovolila), in zato proti indosatarju ne more več uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja. V zvezi s tem pa tožena stranka ni storila prav ničesar in ni niti trdila, da bi menice zahtevala nazaj. Glede na navedeno se tudi dejstva, za katera tožena stranka zatrjuje, da bi jih sodišče prve stopnje moralo upoštevati in raziskati, pa jih sploh ni obravnavalo, izkažejo kot pravno nepomembna za odločitev v tem sporu, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem strank in prič, pravilno pa se tudi ni oprlo na predložene izpovedi iz zadeve II P 1040/2007. 20. Ob tem velja opozoriti tudi na 4. odstavek 61. člena ZIZ, po katerem je v postopkih zoper dolžnike – menične zavezance na podlagi menice kot verodostojne listine dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu, kar pomeni, da ni mogoče uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja med S. d.o.o. in toženo stranko.

Zastaranje

21. Pravilna je tudi ugotovitev, da je smel prinosnik menice poljubno določiti datum dospelosti menice, saj je tako izjavo tožena stranka sama podala v menični izjavi. Zato je menica dospela 29.9.2010, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Do 4.10.2010, ko je bil vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – menice, pa triletni zastaralni rok iz 78. člena ZM še ni potekel. Zastaranje terjatve po osnovnem poslu je ugovor iz temeljnega razmerja, ki pa ga, kot je obrazloženo že zgoraj, tožena stranka zoper tožečo stranko ne more uveljavljati.

22. Na koncu je treba še poudariti, da bo ugovore iz temeljnega razmerja morala tožena stranka uveljavljati do S. d.o.o., predvsem gre tu za prepoved izročitve menice indosatarju zaradi morebitne neutemeljenosti terjatve, za zavarovanje katere je bila izročena menica, in za ugovore glede zastaranja temeljne terjatve.

23. Izrecno navedeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki je pripomogel k odločitvi višjega sodišča, zato so se ti stroški izkazali za potrebne v smislu 155. člena ZPP. Odmerjeni so po specificiranem stroškovniku. Ker gre za menični spor, je rok za plačilo stroškov 8 dni (drugi stavek 2. odstavka 313. člena ZPP).