Jedro

Tožeča stranka je z navedbami v tožbi zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj je opredelila, za kakšne nepremičnine gre, njihovo površino in zakupnino, ki bi jo dobila z njihovim oddajanjem. Potreba po nadaljnji specifikaciji trditev v smeri (možne) uporabe vrnjenih nepremičnin se je pokazala šele po izdelavi izvedenskega mnenja in po ugovoru višini zakupnine.

V sodni praksi se je uveljavilo ugotavljanje koristi na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen s hipotetično najemnino, ki bi jo upravičenec v pravnopomembnem obdobju lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem. Za takšno metodo sta se v okviru ponujenega procesnega gradiva odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izbira konkretnih meril za izračun koristi pa je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Revizija zoper sodbo se v delu, v katerem je odločeno o zahtevkih sedme tožnice, osmega tožnika in devete tožnice, zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnikom odškodnino za nemožnost uporabe nepremičnin z ID znakom ..., obe k. o. ... v skladu z njihovimi solastniškimi deleži, in sicer prvima dvema tožnikoma, petemu tožniku in šesti tožnici vsakemu po 49.282,20 EUR, tretjemu tožniku in četrti tožnici vsakemu po 98.564,39 EUR, sedmi tožnici in osmemu tožniku vsakemu po 7.4040,32 EUR, deveti tožnici 16.427,40 EUR, deseti in enajsti tožnici pa vsaki po 41.068,50 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2007 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo in predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je sodišče druge stopnje prezrlo, da je treba izgubo koristi dokazati in denacionalizacijskim upravičencem ne pripada kar „avtomatsko“. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dala zadostnih trditev o izgubi premoženjske koristi. To je ugotovilo tudi drugostopenjsko sodišče, češ da „drži pritožbeni očitek, da je omenjena trditvena podlaga skopa...“, kljub temu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Razlogi sodbe so tako med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je navedlo, da bi morala tožena stranka dokazati, da tožniki ne bi mogli pridobivati koristi z oddajanjem parkirišč v najem, pri čemer tožniki sploh niso zatrjevali, da bi nepremičnine lahko uporabljali za parkirišča in bi bili zaradi tega prikrajšani. Izguba koristi se ugotavlja šele na podlagi konkretnih trditev tožeče stranke. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, da tožniki niso upravičeni do nobenega nadomestila zaradi nemožnosti uporabe, saj niso izgubili ničesar. Drugostopenjsko sodišče se je oprlo le na izvedensko mnenje in se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožene stranke, da je šele izvedenka navedla možno uporabo nepremičnin za parkiranje, športno dejavnost in vrtičke. Tožena stranka je temu ugovarjala z navedbami o nedovoljeni in nezakoniti uporabi nepremičnin ter natančno pojasnila, zakaj gradnja parkirišč ni dopustna. Razlogi sodbe druge stopnje so torej nepravilni in nasprotujejo listinam v spisu. Dokazno breme je na strani tožeče stranke tako glede temelja kot tudi glede višine zahtevka. Odločitev sodišča druge stopnje je tako obremenjena s kršitvijo pravil postopka in nepravilno uporabo določbe drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Drugostopenjsko sodišče termin „hipotetično ugotovljene koristi“ razlaga v nasprotju z namenom zakonodajalca, saj bi se ob njegovi interpretaciji hipotetična korist lahko pridobila tudi z nezakonitimi ravnanji (npr. za gojenje prepovedanih rastlin). Ni tudi res, da bi navedbe tožene stranke ostale le na ravni pavšalnega zatrjevanja, saj je natančno pojasnila, pod katerimi pogoji je gradnja parkirišč dopustna, in citirala določila Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana. Z navedbami o morebitni vključitvi tožeče stranke k oblikovanju prostorskega plana je drugostopenjsko sodišče stopilo na mesto tožeče stranke, ki tega nikoli ni zatrjevala. S tem je prekoračilo meje odločanja in kršilo prvi in drugi odstavek 7. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kršeno pa je bilo tudi razpravno načelo, saj je pomanjkljivo trditveno breme nadomestilo izvedensko mnenje. Sodišče druge stopnje je napačno odločilo o teku zamudnih obresti. Ne navaja, kdaj naj bi nastala zamuda in zakaj ne tedaj, ko je sodišče prve stopnje prejelo popolno izvedensko mnenje, na podlagi katerega je bila ugotovljena višina koristi. V tem delu se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, sodišče druge stopnje pa se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke glede odločbe VSM I Cp 1471/2008, ki jo je citirala v pritožbi.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija zoper odločitev glede sedme tožnice, osmega tožnika in devete tožnice ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije

6. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP). Tožniki so dediči po denacionalizacijskem upravičencu, a vsak uveljavlja njemu pripadajoči del (že razdeljene) terjatve. Zato so navadni sosporniki, za presojo dovoljenosti revizije pa je odločilna vrednost spornega predmeta vsakega posameznega tožnika in ne njihov seštevek. Seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP namreč za subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva ne velja. Zahtevki sedme tožnice, osmega tožnika in devete tožnice ne presegajo zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato revizija po samem zakonu ni dovoljena, in ker glede odločitve o njihovih zahtevkih revizija predhodno ni bila dopuščena, v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP). Vrhovno sodišče jo je zato na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenem delu revizije

7. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih vidi v nasprotju med razlogi sodbe druge stopnje in upoštevanju pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke oziroma njenem nedovoljenem dopolnjevanju s strani sodišča. Prva zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodišče druge stopnje ni pritrdilo pritožbenim trditvam tožene stranke o nezadostni trditveni podlagi, pač pa je ugotovilo, da je sicer skopa, a vendarle zadostna. V takšnih razlogih torej ni nikakršnega nasprotja. Druga zatrjevana kršitev naj bi bila v kršitvi razpravnega načela (7. člena ZPP) in ker jo je uveljavljala že v pritožbi, bi to, če bi pritožbeno sodišče ne pritrdilo njenim utemeljenim očitkom, pomenilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (in revizijski razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP). Vendar tudi ta kršitev ni podana. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da so vrnjene nepremičnine nezazidano komunalno opremljeno zemljišče, in sicer parcela 380/2 igrišče v izmeri 410 m² in parcela 401/2 igrišče v izmeri 4543 m² oziroma glede na vrnjen solastniški delež (2668/4543) 2668m². Izgubljeno korist je ocenila na 1,5 EUR/m² mesečno, kar je po njenem mnenju najemnina - zakupnina, ki bi jo dosegla, če bi premoženje sama upravljala; v dokaz je predlagala izvedenca gradbene stroke in pridobitev zakupnih pogodb za zemljišča v isti katastrski občini. Tožeča stranka je s tem zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je opredelila, za kakšne nepremičnine gre, njihovo površino in zakupnino, ki bi jo dobila z njihovim oddajanjem. Glede na toženkino oporekanje višini zahtevka v odgovoru na tožbo (v katerem „tožbeni zahtevek prereka po višini, ker je le ta postavljen pavšalno, nepravilno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso“, izpostavlja problem „potencialnega bruto dohodka“, potrebo po določitvi „ustrezne stopnje kapitalizacije, upoštevaje faktor za netvegano in likvidno naložbo, upravljanje in obnovo kapitala“ in odštetju predvidenih davščin ter normiranih stroškov) in nadaljevanje postopka glede višine zahtevka šele, potem ko je bilo odločeno tudi o reviziji zoper pravnomočno odločitev o temelju (vmesno sodbo), je sodišče prve stopnje v skladu z v tožbi danim dokaznim predlogom s sklepom določilo izvedenko gradbene stroke zaradi ocene višine primerne zakupnine za tožnikom vrnjene nepremičnine. Izvedenka je višino zakupnine ugotovila glede na lego nepremičnin in njihov možen način uporabe (za športne dejavnosti in rekreacijo, parkiranje osebnih avtomobilov in vrtičke). Potreba po nadaljnji specifikaciji trditev v smeri (možne) uporabe vrnjenih nepremičnin se je tako pokazala šele, potem ko je izvedenka izdelala izvedensko mnenje in potem, ko je tožena stranka ugovarjala višini zakupnine, ki bi jo tožeča stranka lahko pridobila z oddajanjem parkirnih mest na nepremičnini. Z vztrajanjem pri zakupnini, kot jo je ugotovila izvedenka, in nasprotovanjem s strani tožene stranke ponujenemu načinu izračuna zakupnine (kot neprofitne najemnine za stanovanja) je tožeča stranka v nadaljevanju postopka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila.

8. O pravni naravi terjatve iz drugega odstavka 72. člena ZDen in metodah ugotavljanja njene višine obstaja obsežna in utrjena sodna praksa.(1) Gre za terjatev, ki ima podlago izključno v navedeni določbi ZDen in ne za odškodninsko ali kondikcijsko terjatev. Denacionalizacijski upravičenec na tej podlagi lahko uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal že ob uveljavitvi ZDen, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev (še) ni mogel. V sodni praksi se je uveljavilo ugotavljanje koristi s hipotetično najemnino, ki bi jo upravičenec v pravnopomembnem obdobju lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem. Za takšno metodo sta se v okviru ponujenega procesnega gradiva odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izbira konkretnih meril za izračun koristi pa je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Ob ugotovitvah, da se nepremičnine ves čas uporabljajo za parkirišča in da je področje prenasičeno z avtomobili (točka 6 obrazložitve sodbe druge stopnje), je izbrano merilo konkretnega izračuna koristi (najemnina za parkirne prostore) povsem ustrezno. Na tako presojo ne more vplivati okoliščina, da na območju, kjer ležita vrnjeni nepremičnini, Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana ne predvideva parkirišč. Tožniki oziroma njihov pravni prednik (denacionalizacijski upravičenec) bi svojo nepremičnino lahko oddajali v najem tudi kot parkirna mesta, pri čemer ni nujno, da bi se (profesionalno) ukvarjali s takšno dejavnostjo ali da bi šlo v ta namen posebej urejene površine, kot očitno sugerira tožena stranka. Lastnikom nepremičnin namreč uporaba njihove nepremičnine za parkiranje avtomobilov ni prepovedana in že zato primerjava, ki jo ponuja tožena stranka (uporaba nepremičnine za gojenje prepovedanih substanc), ni umestna. Ali povedano drugače: dosedanja dejanska raba nepremičnine v konkretnem primeru kaže na ustrezno izbiro merila za izračun (hipotetične) najemnine, ki bi jo upravičenec z oddajo svoje nepremičnine lahko dosegel. Za takšen zaključek niti niso relevantne morebitne (hipotetične) možnosti vplivanja tožnikov na oblikovanje prostorskih ureditvenih načrtov.(2) Po povedanem torej tožena stranka neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi se odražal v zmotni uporabi določila drugega odstavka 72. člen ZDen.

9. Tožena stranka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Te sta sodišči prve in druge stopnje priznali od vložitve tožbe in pojasnili, da se zamuda ugotavlja v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika.(3) Zgolj dejstvo, da v sodbi sodišče druge stopnje ne omenja odločbe, ki jo je tožena stranka navedla v pritožbi v podkrepitev svojega stališča o začetku teka obresti (od izvedenskega mnenja), pa še ne pomeni, da odgovora o nepravilnosti takega stališča ni dobila. V točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da zamuda s ti. nečisto denarno terjatvijo ne pomeni, da obresti vse do njene opredelitve po višini ne tečejo. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, je bilo takšno stališče prejšnje sodne prakse spremenjeno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002. 10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako odločba Ustavnega sodišča U-I-22/99, odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98, II Ips 541/2000, II Ips 412/2001, II Ips 603/2004, II Ips 592/2006, II Ips 313/2009, II Ips 853/2009 in druge.

Op. št. (2): Glede na revizijske očitke tožene stranke o nadomestitvi trditvene podlage tožnikov s strani sodišča pa naj bo pojasnjeno, da so tožniki v vlogi z dne 25. 11. 2013 v odgovor pomislekom tožene stranke o možnosti doseganja koristi od nepremičnin navedli, da bi, če bi jim bile nepremičnine vrnjene ob uveljavitvi ZDen, uporabili vse pravne možnosti za dosego čim boljše namenske rabe zemljišča in s tem boljše pogoje za doseganje profita bodisi od oddajanja bodisi od lastnih naložb. Op. št. (3): Takšno je tudi stališče sodne prakse, prim. II Ips 21/2011.