Jedro

Ker predmet postopka določitve odškodnine po 2. odstavku 72. člena ZDen ni povrnitev dejansko dosežene koristi, ki jo z upravljanjem nepremičnin dosega zavezanka za plačilo, tudi ni bistven njen ugovor, da kasneje sprejeti prostorski akti ne dopuščajo rabe za namen, kot ga zatrjujejo upravičenci in ga stanje nepremičnin omogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnikom odškodnino za nezmožnost uporabe nepremičnin, vrnjenih v denacionalizacijskem postopku, od dneva uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen) do dneva pravnomočne odločitve o vrnitvi podržavljenih nepremičnin, v skupnem znesku 506.902,60 EUR, razdeljeno glede na solastniške deleže posameznih strank. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter toženki naložilo, da je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v skupnem znesku 4.881,05 EUR.

2. Zoper ugodilni del sodbe ter stroškovno odločitev vlaga pritožbo toženka, s predlogom, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kot bistveno v obširni pritožbi izpostavlja, da tožniki v tej pravdi niso postavili zadostne trditvene podlage za odmero odškodnine, temveč je slednjo nadomestila kar izvedenka s svojim izvedeniškim mnenjem. Pri tem ni izhajala iz realnega izkoriščanja nepremičnin, temveč je zgolj predpostavila, kakšne bi lahko bile možnosti pridobitve zaslužka, ne da bi upoštevala dejansko stanje v naravi. Namembnost prostora ne omogoča uporabe nepremičnin za parkiranje in njihove oddaje kot samostojnih parkirišč, zato pridobivanja zaslužka na ta način ne bi smeli predpostavljati. Tožniki tudi sedaj za ta namen nepremičnin ne uporabljajo, niti jih ne oddajajo v najem, saj bi bilo to protipravno. Tožniki bi morali izkazati, da bi lahko dosegli spremembo namembnosti zemljišča in pridobili ustrezna dovoljenja za poseg. Enako velja za vrtičke, kjer iz izvedeniškega mnenja ni razvidno, na podlagi česa je izvedenka ugotovila, da so tam predhodno bile njive. Sodišče je določbo drugega odstavka 72. člena ZDen uporabilo kot podlago za obogatitev tožnikov na račun toženke, saj tudi od leta 2007, ko so pridobili zemljišča, od njih niso imeli ekonomske koristi. Opozarja na odločbo VSL I Cp 430/2012. Nepravilna je odločitev o zamudnih obrestih, ki lahko tečejo le od zadnje dopolnitve izvedeniškega mnenja.

3. Na pritožbo so odgovorili tožniki, prerekali pritožbene navedbe in izpostavili, da jim tožena stranka še vedno onemogoča dejansko uporabo zemljišč, s tem, da jih uporablja sama, za kar ničesar ne plačuje. Primopredaji se izogiba.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na 4. strani sodbe pojasnilo specifično naravo zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Čeprav zakon upravičenje iz omenjenega naslova poimenuje odškodninski zahtevek iz naslova nezmožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja (ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin), ne gre za zahtevek v smislu odškodninskega prava niti za obogatitveni zahtevek v smislu 190. člena OZ, ki zavezuje okoriščenca zgolj k vrnitvi koristi, ki jo je neupravičeno dosegel. Pri zahtevku iz drugega odstavka 72. člena ZDen je bistveno, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Tožniki so v trditveni podlagi navedli, da v postopku denacionalizacije vrnjena zemljišča predstavljajo nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča, ki se nahajajo na lokaciji k. o. X in za katera zahtevajo zakupnino, ki bi jo dosegli, če bi premoženje sami upravljali, kar bi po njihovi oceni znašalo 1,5 EUR za m2 zemljišča. Za podrobnejšo določitev višine koristi so predlagali dokaz z izvedencem gradbene stroke. Drži pritožbeni očitek, da je omenjena trditvena podlaga skopa, vendar tožena stranka zahtevku po temelju ni nasprotovala, ugovarjala je zgolj višini vtoževane koristi. Ker je bilo v postopku o temelju že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo P 2347/2007 z dne 16. 4. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3339/2010 z dne 10. 7. 2010, se toženka v pritožbi ne more več sklicevati na pomanjkljivo trditveno podlago tožnikov glede dejanske možnosti doseganja koristi z oddajo zemljišč. Odločitev o temelju tožbenega zahtevka zajema namreč tudi odločitev, da je toženka tožnikom dolžna povrniti po višini še nedoločen denarni znesek hipotetične koristi, ki bi jo tožniki dosegli, če bi z nepremičnino razpolagali od 7. 12. 1991 dalje.

6. Višino tožbenega zahtevka je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenke gradbene stroke. Ta je po ogledu zemljišč v naravi ocenila, kolikšno najemnino bi tožniki zanje lahko prejeli, če bi jih imeli v posesti, pri čemer je uporabila metodo primerljivih najemnin. Prepričljivo je pojasnila, da nepremičnine spadajo v območje Športnega parka ..., ki obsega odprte športne in spremljevalne površine, za njihovo uporabo pa so potrebna tudi parkirišča, ki jih tam primanjkuje. Opozorila je, da se zemljišča za tak namen že uporabljajo (dopolnitev mnenja z dne 13. 1. 2014), saj je področje prenasičeno z avtomobili (bližina študentskega naselja in športnih površin). Ker predmet obravnavanega postopka ni povrnitev dejansko dosežene koristi, ki jo je z upravljanjem zemljišč dosegla toženka, temveč hipotetično ugotovljene izgubljene koristi, ki bi jo lahko dosegli tožniki, če bi nepremičnino pridobili v last in posest že ob uveljavitvi ZDen, tudi ni na mestu ugovor pritožnice, da prostorski plani ne dopuščajo gradnje parkirišč in bi bila ta protipravna. Ne le, da toženka za te trditve, ki jih ponavlja v pritožbi, ni predložila dokazov in so zato ostale zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja, sedanje stanje prostorskih aktov po odloku iz leta 2010 ne more vplivati na odmero nadomestila po 72. členu ZDen. Tožniki bi se namreč kot lastniki nepremičnin lahko dejavno vključili pri oblikovanju prostorskega plana in pritožbeno sodišče tako kot izvedenka, glede na dejavnosti, ki so na tem območju naštete kot dopustne (in jih ponavlja pritožba), ne vidi zadržkov, da ne bi bilo mogoče na nezazidanih komunalno opremljenih zemljiščih urediti parkirnega prostora. Če takšni zadržki obstajajo (npr. iz okoljevarstvenih razlogov), bi to morala dokazati tožena stranka.

7. Sodišče prve stopnje je zato pri ugotavljanju višine nadomestila utemeljeno sledilo izvedenkini oceni o najemnini, ki bi jo tožniki za vrnjene nepremičnine lahko dosegli v relevantnem obdobju, pri čemer iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da je izvedenka upoštevala dejansko naravo zemljišč ter jih glede na to tudi tržno ovrednotila (bodisi za namen parkiranja ali oddaje za vrtičke). Toženka ocenjeni višini ni obrazloženo nasprotovala, saj je v pripombah na izvedeniško mnenje pavšalno oporekala predvsem rabi zemljišč, kot jo je v oceni ugotovila izvedenka.

8. Neutemeljeno pritožba graja odločitev o teku zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002, da zakonske zamudne obresti tudi od nečistih denarnih terjatev tečejo od zamude dalje, torej v danem primeru vsaj od vložitve tožbe (primerjaj sodno prakso VSL I Cp 1826/2012, VSL I Cp 3016/2012, VSM I Cp 1248/2013). Tudi odločba, na katero se sklicuje pritožnica, ne potrjuje njenih trditev, da bi tožnikom obresti lahko pripadale zgolj od prejema izvedeniškega mnenja dalje, saj je v citirani odločbi tak trenutek omenjen kot skrajni trenutek (namesto trenutka izdaje sodbe), če zamuda ni nastopila že prej.

9. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., na 155. in prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov tožnikov z odgovorom na pritožbo, saj to pravno sredstvo ni ocenilo kot potrebno za odločitev o pritožbi.