Jedro

Ob ugotavljanju izgubljenega dobička kot vrnitve pravno priznane škode, ustvari sodišče hipotetičen položaj, kakšen dobiček bi oškodovanec ustvaril, če bi ne bilo škodnega dogodka. Pri ustvarjanju (ugotavljanju) tega hipotetičnega dejanskega stanja pa mora paziti, da to ne nasprotuje pravnemu redu (Glej tudi načelno pravno mnenje - VS SRS z dne 27.6.1989).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vnovič zavrnilo zahtevek na plačilo 7.456.000,00 SIT odškodnine za izgubljen zaslužek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1994 do plačila. Tožniku je obenem naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 499.050,00 SIT.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj izpodijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik izpostavlja, da se je sporni prostor kar deset let uporabljal kot skladiščni prostor. Tožnik je imel pred najemom veljavno sklenjeno najemno pogodbo in bi najem brez nastanka škode nedvomno še trajal. Pritožnik poudarja, da je odločitev sodišča napačna, saj je splošno znano, da v spornem obdobju v praksi ni bilo upoštevano zakonsko določilo o pridobitvah uporabnega dovoljenja. Iz tega razloga zastopa pritožnik obrnjeno stališče, da premoženjske koristi ne bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, če bi bil tožnik pravnomočno kaznovan, kar pa ni bil. Dodatno pa bi bilo treba upoštevati, da bi tudi morebiten prekršek zaradi oddajanja brez pridobljenega uporabnega dovoljenja, kot tudi morebiten odvzem premoženjske koristi iz tega naslova že zdavnaj zastaral. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da je smisel uporabnih dovoljenj v zagotovitvi varnosti ljudi in premoženja ter da bi bila morebitna najemna pogodba brez takšnega dovoljenja nična, saj bi nasprotovala prisilnim predpisom.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilna dejanska ugotovitev, ki je sodba sodišča prve stopnje v prejšnjem postopku (sodba z dne 15.11.1999) ni vsebovala, jo pa zato vsebujejo razlogi sodbe, izdane po ponovljenem postopku, je, da toženec za objekt, v katerem je sporni prostor, ne bi mogel dobiti uporabnega dovoljenja, četudi bi toženec sploh ne povzročil škode z nepravilnim skladiščenjem, kajti tožnikov objekt v vtoževanem obdobju še ni bil dokončan. Na ta način je sodišče prve stopnje tudi zapolnilo tisto vrzel, ki je v prejšnjem pritožbenem postopku narekovala razveljavitev. Takšna ugotovitev, ki je pritožba izrecno ne izpodbija, pa pomeni ne le to, da tožnik ni imel uporabnega dovoljenja (formalna prvina pravnosti), marveč tudi to, da dovoljenja za objekt, kakršen je bil ne glede na to poškodbo, ne bi uspel pridobiti (materialna prvina pravnosti). To pa pomeni, da oddajanje prostora v najem za skladiščenje ne bi bilo pravno dopustno. Prejšnja ugotovitev pa obenem razodeva tudi to odločilno sestavino dejanske podlage izpodbijane odločitve, da takšnega stanja ni povzročil toženec s svojo storitvijo in kasnejšo opustitvijo, marveč izhaja iz objekta samega.

Ob takšnem dejanskem izhodišču pa se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da škoda za izgubljen dobiček, kot jo vtožuje tožnik v tej zadevi, ni pravno priznana škoda. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, v odgovor na pritožbene navedbe pa še dodaja: Škoda zaradi izgubljenega dobička, se v razmerju do škode, kot jo opredeljuje prvi del določbe 155. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (t.j. škoda = zmanjšanje premoženja), razlikuje v tem, da se višina škode ne ugotavlja kot razlika premoženja, ki ga je imel oškodovanec pred pred škodnim dogodkem in premoženjem, ki ga ima po škodnem dogodku. Pri ugotavljanju izgubljenega dobička vzame sodišče za dejansko podlago svoje odločitve nujno hipotetičen dejanski položaj. Povedano bolj konkretno: če bi ne bilo škodnega dogodka, bi zanesljivo ustvaril dobiček. Hipotetična, abstraktna situacija, ki jo ustvari sodišče v odškodninski pravdi pa mora biti seveda v skladu s pravnim redom. Pravno nevzdržno bi bilo, če bi sodišče kot podlago svoje odločitve ustvarilo protipravno situacijo ter nato na takšnem temelju izreklo tudi pravno posledico. V konkretnem primeru to pomeni, da razlika med stanjem kot je in stanjem kot bi bilo, če bi ne prišlo do škodnega dogodka, ne nudi podlage za takšno škodo, ki bi jo pravni red priznaval (pravno priznana škoda). Pravna izpeljava hipoteze bi namreč pomenila, da tožnik ne bi ustvaril nobenega zaslužka, saj bi mu bil ta na podlagi 41. člena Zakona o prekrških odvzet. Vsakršna drugačna postavitev hipotetične situacije pa bi ne bila v skladu s pravnim redom. Logična posledica takšnega silogizma bi bil namreč sklep, da je tudi pravna posledica v razmerju do splošnih pravil (v tem primeru do Zakona o graditvi objektov in Zakona o prekrških) protipravna.

Takšno pravno stališče tudi ne nasprotuje načelnemu pravnemu mnenju VS SRS z dne 27.6.1989, po katerem tudi iz nedovoljene dejavnosti lahko izvira pravno priznana škoda. To načelno mnenje namreč med drugim opozarja tudi na to, da je treba pri ugotavljanju višine škode upoštevati davčno in prekrškovno zakonodajo. To bi v obravnavanem primeru pomenilo, da bi tožniku škoda zaradi izgubljenega dobička šla, če bi bil njegov objekt tudi sicer primeren za skladišče in bi tožnik uporabno dovoljenje lahko pridobil. Pri višini pa bi bilo treba odšteti davščine, ki pa jih npr. ob neprijavljenem oddajanju v najem sicer ne bi plačal, vendar pa mu v skladu s pravnim redom nikakor ne bi pripadale. Nikakor pa ni mogoče tega načelnega mnenja razumeti zgolj fragmentarno in se postaviti na stališče, da pravnost ustvarjanja dobička nima nikakšne zveze z pravnostjo škode zaradi izgubljenega dobička.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena. Ker ob tem niso podani niti tisti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zaradi zavrnitve pritožbe bo moral pritožnik sam nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Izrek o tem je zajet v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Stroške pritožbenega postopka pa mora sama trpeti tudi tožena stranka, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomgla k odločitvi, zatorej je pritožbeno sodišče stroške zanj štelo za nepotrebne (1. odstavek 155. člena ZPP).