Jedro

Nedovoljena dejavnost ne more ustvariti gotove bodoče škode v obliki izgubljenega dobička, saj to ni dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno pričakoval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. V prvem sojenju je zavrnilo zahtevek, saj je ugotovilo, da sicer protipravna opustitev tožene stranke ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo, ker tudi iz nedovoljene dejavnosti lahko izvira pravno priznana škoda.

V ponovnem sojenju na prvi stopnji je sodišče zavrnilo zahtevek, ker je ugotovilo, da tožnik do odškodnine ni upravičen, čeprav so podani vsi elementi odškodninskega delikta, ker njegova škoda ni pravno priznana škoda. Tožnik bi objekt, če ne bi bil poškodovan, lahko dajal v najem le kot skladišče, za kar pa bi moral pridobiti uporabno dovoljenje (prvi odstavek 74. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO, Uradni list SRS št. 34/84 in naslednji). Tožnik uporabnega dovoljenja za objekt ne bi mogel dobiti, saj ta ni bil dokončan. Uporaba objekta pred pridobitvijo uporabnega dovoljenja pomeni prekršek po drugem odstavku v zvezi s 3. točko prvega odstavka 101. člena ZGO, zato bi najemnina, ki bi jo tožnik dosegel z oddajo prostora v najem, predstavljala protipravno premoženjsko korist. Določba 41. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in naslednji) predpisuje obvezen odvzem premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom. Dejstvo, da je tožnik odslej objekt nekaznovano oddajal v najem, ne more vplivati na presojo protipravnosti, saj ni nobenega zagotovila, da bi to lahko počel še naprej.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Oddajanje objekta v najem ne bi bilo pravno dopustno, saj objekt ni bil dokončan. Tega stanja ni povzročil toženec, temveč izhaja iz objekta samega. Izgubljeni dobiček je škoda, pri kateri sodišče vzame za podlago hipotetični dejanski položaj, ki pa mora biti v skladu s pravnim redom. Pravno nevzdržno bi bilo, če bi sodišče kot podlago svoje odločitve ustvarilo protipravno situacijo in na tej podlagi izreklo pravno posledico. To stališče ne nasprotuje načelnemu pravnemu mnenju VS RS iz 27.6.1989, ki opozarja na to, da je treba upoštevati davčno in prekrškovno zakonodajo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zato zmotno uporabilo materialno pravo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik nepremičnino pred škodnim dogodkom približno 10 let legalno oddajal v najem, saj je državi plačeval davke in prispevke. Neobstoj uporabnega dovoljenja ni oviral države, da legalnosti oddajanja objekta v najem ne bi priznala.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP/99 - ZPP, ki ga je v tej pravdi treba uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, se lahko vloži revizija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja seveda tudi takrat, ko se zatrjuje, da je bilo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo zmotno uporabljeno. Ne gre namreč za primer iz drugega odstavka 380. člena ZPP, ki nalaga razveljavitev obeh oziroma drugostopenjske sodbe in vrnitev zadeve nižjemu sodišču v novo sojenje, saj to velja le za obratno situacijo, ko je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja torej tožnik z revizijo ne more uveljavljati, saj ne gre za dopusten revizijski razlog.

Revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava preizkus sodbe v tej smeri pa je pokazal, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Objekt, ki ga je tožnik pred poškodbo leta 1984 oddajal v najem, še ni bil v celoti dokončan, zato tožnik zanj ni imel uporabnega dovoljenja niti ga ne bi mogel dobiti. Ta dejanska ugotovitev izhaja iz sodb nižjih sodišč in nanjo je revizijsko sodišče vezano. Prepoved oddajanja nedokončanega objekta v najem določa ZGO, zato bi bila takšna dejavnost nedovoljena. Spoštovanje davčnih predpisov na samo dovoljenost opravljanja dejavnosti ne vpliva, zato plačevanje davkov nedovoljene dejavnosti ne more spremeniti v legalno. Najemnina, ki bi jo tožnik dosegel z opravljanjem nedovoljenje dejavnosti, bi predstavljala protipravno premoženjsko korist, ki se po Zakonu o prekrških odvzame. Nedovoljena dejavnost torej ne more ustvariti gotove bodoče škode v obliki izgubljenega dobička, saj izgubljeni dobiček, ki bi bil pridobljen z nedovoljeno dejavnostjo ni dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno pričakoval (prvi in tretji odstavek 189. člena ZOR). Ker ta ne predstavlja pravno priznane škode, v tem postopku ne more uživati pravnega varstva.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).