Jedro

Določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Napotilo iz drugega odstavka 84. člena ZD - razlaga v korist zakonitega dediča ali v korist tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost - je v razmerju do oporočiteljevega prava namena iz prvega odstavka tega člena subsidiarne narave in pride v poštev le v primeru, če je podan dvom o pravem oporočiteljevem namenu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Zapustnica je s svojim premoženjem oporočno razpolagala. Odločitev o tožbenem zahtevku je v odgovoru na vprašanje, ali je zapustnica z oporoko razpolagala s celotnim premoženjem (tudi z denarnimi sredstvi na tekočem računu), ali pa le z delom premoženja, natančneje z obema nepremičninama, ki ju je razdelila med obe pravdni stranki.

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila zapustničina prava volja, da denar na njenem računu (razen 2.000,00 EUR, ki jih kot volilo dobi toženec) prejme tožnica. Tožničinemu tožbenemu zahtevku je ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Revizijo vlaga toženec. Primarno uveljavlja napačno uporabo materialnega prava. Strinja se, da je s prodajo stanovanja tožnica preklicala svojo naklonitev stanovanja. Prodala pa ga je zaradi svojih potreb in ne z namenom, da bi korist iz tega naslova dobil kdo drug. Če bi to želela, bi to tudi zapisala, saj je oporoka zapisana korektno, jasno, natančno oziroma zelo skrbno. Z nasprotno razlago je sodišče druge stopnje za nazaj ustvarilo zapustničino voljo, ki v času sestave oporoke ni obstajala in ni mogla obstajati, saj jo je vzpostavilo na podlagi naknadnih okoliščin, predvsem tega, da zapustnica pozneje oporoke ni spremenila. S tem je prekršilo napotke iz Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Opozarja, da se oporočni zapis o dvigu denarja nahaja za besedilom, da je oporočiteljica to oporoko napisala pri polni zavesti, po lastni odločitvi, po stanju današnjih razmer, zato želi, da dediči in sodišče ravnajo tako, kot je zapisano. Po njegovi oceni gre le za del tehničnih - izvedbenih določil izključno glede kritja stroškov za pogreb, napis na spomeniku in volilo, in ne pomeni, da je denar na tekočem računu tožničin. Z njim zapustnica ni razpolagala, večjo vsoto denarja pa je omenjala le za potrebe volila in ne v smislu njegovega dedovanja. Tožničine obveznosti, ki so ji naložene z oporoko, pa zagotovo niso takšne, da bi ji zato pripadlo še dodatno premoženje (poleg vikenda). Meni, da bi zato nastopilo zakonito dedovanje, ali pa vsaj, da je zapisana oporočna volja tako nejasna, da se je treba držati tistega, kar je ugodneje za zakonitega dediča, torej zanj. Napačnost pripisuje tudi izhodišču, da na ugotovljen namen kaže nakazilo 5.000,00 EUR. Tedaj zapustnica še ni mogla vedeti, koliko denarja bo potrebovala za čas svojega življenja. Ker toženec ni vedel, da mu je zapustnica kaj naklonila z oporoko, tudi zaključek, da je med zapustnico in tožencem obstajalo soglasje o naravi tega zneska, ne drži. Sodbi pritožbenega sodišča pripisuje pomanjkanje odločilnih razlogov oziroma nasprotje v njih, saj je znesek, ki ga je imela tožnica ob smrti, precej višji od dobljene kupnine. Argument, da bi zapustnica spremenila oporoko, če bi želela nakloniti denar od prodaje stanovanja, pa je lahko tudi v njegovo korist. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi, ter odloči o stroških revizijskega postopka, katerih povračilo zahteva.

5. Tožnica je na vročeno revizijo obrazloženo odgovorila. Strinja se, da je s prodajo stanovanja zapustnica preklicala svojo naklonitev tožencu, meni pa, da je z denarjem na računu oporočno razpolagala v njeno korist (razen v višini 2.000,00 EUR, kar je namenila tožencu). Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev toženčeve revizije in zahteva povračilo stroškov odgovora.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče povzema odločilno dejansko stanje: - zapustnica je v oporoki z dne 25. 3. 2002 stanovanje zapustila tožencu (bratu), ki bi sicer po zapustnici tudi zakonito dedoval, vikend pa tožnici (pastorki), če bo poskrbela za pogreb in vzdrževanje groba; - zapisala je še, da bo morala morda stanovanje prodati za kritje stroškov doma ter da v primeru večje vsote denarja na računu brat dobi 2.000,00 EUR, ker skrbi za družinski grob, za dvig denarja, plačilo pogreba in izročitev teh 2.000,00 EUR pa je zadolžila tožnico; - tožnica v času zapisa oporoke ni bila pooblaščena za dvig denarja; - toženec je starejši, zato tožnici ni mogel pomagati, pomoč ji je že v času sestave oporoke in pozneje (čedalje več) nudila tožnica; - zapustnica je stanovanje 22. 12. 2009 prodala za 40.000,00 EUR, kupnina pa je bila nakazana na njen račun; - tožencu je 2. 8. 2010 nakazala 5.000,00 EUR; - tožnica je 28. 9. 2010 po zapustničinem pooblastilu znesek 50.000,00 EUR vezala za dobo šestih mesecev; - zapustnica je umrla 31. 12. 2010, do svoje smrti pa oporoke ni spreminjala.

8. Pravila za razlago oporoke določa 84. člen ZD: določila oporoke je treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Kakšen je pravi oporočiteljev namen, lahko izhaja že iz samega besedila oporoke, sicer pa si sodišče pomaga z dejstvi in okoliščinami, ki niso razvidna iz same oporoke. Napotilo iz drugega odstavka 84. člena ZD - razlaga v korist zakonitega dediča ali v korist tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost - je v razmerju do oporočiteljevega pravega namena iz prvega odstavka tega člena subsidiarne narave in pride v poštev le v primeru, če je podan dvom o pravem oporočiteljevem namenu.

9. Izhodišče za razlago oporoke je sama vsebina oporoke oziroma zapustnikove odredbe, ni pa se treba držati posameznih izrazov. Gre za iskanje smisla, ki izhaja iz celotne poslednjevoljne odredbe. Njena razlaga pa vanjo ne sme vnesti nekaj, kar v poslednjevoljni odredbi ni prišlo do izraza. Z razlago torej oporoke ni dopustno dopolnjevati. To pa ne pomeni, da si pri ugotavljanju zapustnikove volje sodišče ne sme pomagati z okoliščinami, ki so nastopile po sestavi oporoke, kot meni revident. Le takšne narave morajo biti, da pripeljejo do zapustnikovega namena ob sestavi oporoke.

10. Sporno besedilo oporoke določa, naj tožnica dvigne denar iz zapustničinega tekočega računa ter poravna stroške pogreba in napis na spomeniku, 2.000,00 EUR pa izroči tožencu. Iz njega ne izhaja neposredno zapustničin namen, da denarna sredstva (tako tista, ki bi jih prejela od prodaje nepremičnine, ki jo je sprva namenila tožencu, kot siceršnja) na njenem računu (razen 2.000,00 EUR, ki jih je kot volilo namenila tožencu) prejme tožnica. Kot opozarja revident, je tako menilo pritožbeno sodišče v isti sestavi tudi ob obravnavi pritožbe zoper sklep, s katerim je zapuščinsko sodišče tožnico napotilo na pravdni postopek. Kar pa še ne izključuje zaključka, kot ga je naredilo v tem postopku, da zapustničino tovrstno oporočno voljo glede tožničinega dedovanja denarnih sredstev skupaj z zapisom potrjujejo ostale ugotovljene okoliščine. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča tak zaključek narekujejo preostala določila oporoke in siceršnje okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj, zato ne pritrjuje toženčevemu očitku o naknadno ustvarjeni vsebini oporoke.

11. Nanj kaže zapustničin poprejšnji oporočni zapis, da v primeru večje vsote denarja na njenem računu toženec dobi 2.000,00 EUR, v povezavi s tem, da mu je ta znesek po dvigu denarja z zapustničinega računa dolžna izročiti tožnica. Nadalje tudi ugotovljeno, da je zapustnica morebitno spremembo svojega premoženjskega stanja, to je prodajo stanovanja, ki ga je sicer namenila tožencu, predvidela za primer, da ne bo mogla kriti stroškov zdravljenja ali potrebne domske oskrbe. Drži, da je predvidela, da bo denarna sredstva iz tega naslova porabila za svoje potrebe, kar pa samo po sebi še ne izključuje njene volje, da jih v primeru, če ji bodo ostala, kar velja tudi za denarna sredstva, ki jih je imela iz drugega naslova, in bodo ob njeni smrti na računu, dobi tožnica. Oporočno razpolaganje je namreč vedno razpolaganje z imetjem, za katerega ni gotovo, da ga bo zapustnik (in v kakšni višini) ob smrti imel. V tem oziru razlogom pritožbenega sodišča ni mogoče pripisati pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ker so bila zapustničina denarna sredstva na računu ob njeni smrti višja od dobljene kupnine. Razlogi potrjujejo zapustničin namen, da vsa zapustničina denarna sredstva na računu podeduje tožnica. Izpodbijana sodba pa ima po oceni revizijskega sodišča razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

12. V prid takemu zapustničinemu namenu govori tudi okoliščina, da je tožencu po prodaji stanovanja, s katero je preklicala svojo oporočno naklonitev v njegovo korist, nakazala 5.000,00 EUR. Drži, da ni odločilno, kako je sam razumel podarjen znesek (ali kot dediščino) in ali je o tem med njim in zapustnico obstajalo soglasje, nedvomno pa nakazilo potrjuje zapustničino željo, da bodo preostala denarna sredstva po njeni smrti tožničina. Potrjuje jo tudi v oporoki zapisano volilo. V zahvalo za oskrbovanje družinskega groba je tožencu zapustnica v oporoki namenila 2.000,00 EUR. Če bi imela pred očmi, da bo glede denarnih sredstev nastopilo zakonito dedovanje, tožencu kot zakonitemu dediču po njej volila posebej ne bi naklonila. Tega je določila ravno za primer večje vsote denarja na računu, kar kaže, da je na to možnost v nasprotju s toženčevim prepričanjem tudi računala. Sicer zapisa o večji vsoti denarja ne bi napravila. Očitno je računala tudi na večjo tožničino pomoč, če jo bo potrebovala, saj ji jo ta v potrebni meri nudila že pred tem. Ob tem okoliščina, da zapustnica pozneje oporoke ni spremenila, ne more biti v toženčevo korist. 13. Zaključka o zapustničinem namenu, da njena denarna sredstva podeduje tožnica, ne izključuje niti okoliščina, da se sporno določilo nahaja na koncu oporoke. Ker tožnica ob sestavi oporoke s strani zapustnice ni bila pooblaščena za upravljanje z njenimi denarnimi sredstvi na računu, zapis o dvigu denarja, ki naj ga opravi tožnica, ni mogel biti mišljen v smislu tehnične oprave dviga denarja z računa, brez da bi tožnici denar z izjemo tožencu voljenih 2.000,00 EUR tudi pripadal. 14. Ker o vsebini zapustničine prave poslednje volje, zapisane v oporoki, ni nobenega dvoma, ni podlage za uporabo subsidiarnega razlagalnega pravila iz drugega odstavka 84. člena ZD. Revizijsko sodišče zato ni tehtalo med tem, ali naj se sporno določilo oporoke razlaga v korist tožnice, ki ji je z njo naložena obveznost, ali v korist toženca kot zakonitega dediča. Iz navedenega toženec tudi sodiščema nižjih stopenj ne more utemeljeno očitati pomanjkanja ali nasprotja razlogov o odločilnih dejstvih v tej smeri, utemeljenost pa izgubi tudi velik del revizijskih očitkov, ki jih toženec črpa iz tega določila. Nanje revizijsko sodišče zato ne bo dodatno odgovarjalo. Kot tudi ne na revidentove očitke pritožbenemu sodišču, da ni upoštevalo izpovedbe prič Z. in B. G. Če želi z njimi toženec uveljavljati napačno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na kar kaže očitek o pomanjkanju celovite dokazne ocene, mu revizijsko sodišče pojasnjuje, da to v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Če pa želi z njimi uveljaviti postopkovno kršitev, pa, da je ni zastavil dovolj konkretno, da bi revizijsko sodišče lahko presodilo, ali je bila napravljena, in njen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe.

15. Ker dopuščen revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe. Tožnici pa mora povrniti stroške njenega odgovora. Revizijsko sodišče ji je priznalo 1.820,24 EUR (1.472,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR priglašenih materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Sodne takse ji ni bilo treba plačati, zato ji je ni priznalo. Če tožena stranka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št.(1): Primerjaj A. Finžgar, Dedno pravo, 1962, stran 97 in naslednje.