Jedro

Z oporoko zapustnik razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel v trenutku smrti. Premoženje zapustnika se od sestave oporoke do njegove smrti lahko poveča, zmanjša ali spremeni. Če zapustnik po sestavi oporoke razpolaga z naklonjeno stvarjo, ima to za posledico preklic naklonitve te stvari. Vendar razpolaganje s stvarjo vpliva na razlago oporoke: oporoko je vedno potrebno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Samo zato, ker zapustnik po sestavi oporoke odsvoji naklonjeno stvar, ne postanejo vprašljiva ostala določila oporoke, ki se nanašajo na druge naklonjene stvari ali denarna sredstva. Med pravdnima strankama so med zapuščinskim postopkom postala sporna določena dejstva, in sicer, ali je zapustnica razpolagala tudi z denarjem, ki ga v trenutku, ko je oporoko napravila, še ni imela, in ga je pridobila z odtujitvijo nepremičnine, ki jo je v oporoki naklonila tožencu. Predmet te pravde je torej, kakšna je prava volja oporočiteljice glede tega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prava oporočna volja zapustnice, da denarna sredstva na tekočem računu (razen zneska 2.000,00 EUR) deduje tožnica (I. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 3.3604,54 EUR (II. točka izreka).

2. Toženec zoper to odločitev vlaga pravočasno pritožbo, v kateri kot bistveno izpostavlja subjektiven odnos razpravljajoče sodnice na prvi stopnji. Navaja, da se je sodnica sklicevala na trditveno podlago, ki je pravdni stranki nista nikoli podali, ter da je v korist tožnice ugotavljala dejstva, ki ne obstajajo. Sodišče se ni opredelilo do predloga toženca za postavitev izvedenca grafologa. Nadalje trdi, da iz oporoke in kasnejših dejanj zapustnice ne izhaja njena volja, da kupnina od prodanega stanovanja pripada tožnici. Zapustnica namreč z oporoko ni razpolagala z večjimi denarnimi sredstvi, ampak z nepremičnino. Zatrjuje, da njemu namenjenih 2.000,00 EUR ne predstavlja volila, ampak namenski znesek, ker skrbi za družinski grob. V povezavi s tem opozarja, da zapustničino navodilo, da naj tožnica dvigne denar z računa in plača tožencu 2.000,00 EUR, še ne pomeni, da lahko tožnica preostali denar obdrži. Navaja, da sodišče pri presoji oporočne volje ne bi smelo upoštevati dejstev, ki so nastala kasneje in zato niso mogla vplivati na oporočno voljo. Ker zapustnica z denarnimi sredstvi ni oporočno razpolagala, pripadajo njemu kot zakonitemu dediču. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in v primeru vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje obravnavanje pred drugim sodnikom.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

O procesnih kršitvah

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi res izpostavilo nekatere okoliščine, ki jih tožnica ni zatrjevala. Te okoliščine se nanašajo na čas gradnje in nakup nepremičnin(1) ter na možnost, ki jo je samovoljno izpostavilo sodišče prve stopnje, da sta bili obe nepremičnini skupno premoženje zakoncev in da bi zato lahko po pokojnem možu zapustnice dedovala tudi tožnica. Glede teh okoliščin ni bila podana trditvena podlaga(2), vendar so za odločitev v zadevi tudi docela nepomembne (kar priznava tudi pritožnik), zato kršitev sodišča na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ni vplivala. Dejansko stanje, ugotovljeno v okviru podanih trditev in na podlagi izvedenih dokazov, je popolno ugotovljeno, iz njih pa je mogoče napraviti enake dejanske zaključke.

6. Pritožnik uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga glede postavitve izvedenca grafologa, do konca glavne obravnave pa naj ne bi razglasilo konca dokazovanja. Pritožbeno sodišče opozarja, da je bil toženčev dokazni predlog podan pogojno in iz previdnosti, in sicer, če „bi sodišče štelo za pomembno dejstvo, ali je zapustnica sama podpisala zadevni nalog“ (prva pripravljalna vloga toženca z dne 10. 11. 2014, točka 10, list. št. 51).(3) Za zavrnitev tako postavljenega dokaznega predloga ni potrebna posebna obrazložitev, saj je sodišče prve stopnje očitno štelo, da dokazovano dejstvo v obravnavani zadevi ni pomembno (in sodišču prve stopnje se v obrazložitvi sodbe s tem ni bilo treba ukvarjati). Poleg tega pa pritožbeno sodišče kot ključno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ob zaključku glavne obravnave 12. 2. 20015 zavrnilo neizvedene dokazne predloge, toženec pa tedaj ni uveljavljal procesne kršitve (list. št. 92), kar bi glede na določbo 286 b. člena ZPP moral storiti, če bi to kršitev želel uspešno uveljavljati v pritožbi. Očitek o obstoju bistvene kršitve postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je torej v vsakem primeru neutemeljen.

In merito

7. Z oporoko zapustnik razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel v trenutku smrti. Premoženje zapustnika se od sestave oporoke do njegove smrti lahko poveča, zmanjša ali spremeni. Če zapustnik po sestavi oporoke razpolaga z naklonjeno stvarjo, ima to za posledico preklic naklonitve te stvari (102. člen ZD). Vendar razpolaganje s stvarjo vpliva na razlago oporoke: oporoko je vedno potrebno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu (prvi odstavek 84. člena ZD), če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost(4) (drugi odstavek 84. člena ZD).(5) Samo zato, ker zapustnik po sestavi oporoke odsvoji naklonjeno stvar, ne postanejo vprašljiva ostala določila oporoke, ki se nanašajo na druge naklonjene stvari ali denarna sredstva. Med pravdnima strankama so tekom zapuščinskega postopka(6) postala sporna določena dejstva, in sicer, ali je zapustnica razpolagala tudi z denarjem, ki ga v trenutku, ko je oporoko napravila, še ni imela, in ga je pridobila s odtujitvijo nepremičnine, ki jo je v oporoki naklonila tožencu. Predmet te pravde je torej, kakšna je prava volja oporočiteljice glede tega premoženja.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je zapustnica v veljavni oporoki 25. 3. 2002 stanovanje zapustila bratu/tožencu, vikend pa pastorki/tožnici, če bo poskrbela za pogreb in vzdrževanje groba. Nadalje je zapustnica zapisala, da bo mogoče morala stanovanje prodati zaradi kritja stroškov doma ter da v primeru večje vsote denarja na tekočem računu brat dobi 2.000,00 EUR (ker skrbi za družinski grob), za dvig denarja, plačilo pogreba in izročitev 2.000,00 EUR tožencu pa je zadolžila tožnico. Nadalje ni sporno, da je zapustnica 22. 12. 2009 stanovanje prodala za 40.000,00 EUR, kupnina pa je bila nakazana na njen tekoči račun, ter da je 2. 8. 2010 tožencu nakazala 5.000,00 EUR, 28. 9. 2010 pa je tožnica po pooblastilu zapustnice vezala znesek 50.000,00 EUR za dobo 6 mesecev. Zapustnica je umrla 31. 12. 2010. Tekom postopka je sodišče ugotavljalo pravo oporočno voljo zapustnice glede dela njenega premoženja, ki ga predstavlja kupnina za stanovanje, oziroma glede denarnih sredstev na njenem tekočem računu. Povedano drugače: ali je zapustnica s temi sredstvi oporočno razpolagala?

9. Pritožnik zatrjuje, da v oporoki ni jasnega določila o tem, kdo naj deduje kupnino za stanovanje; trdi, da je zapustnica oporoko napisala po tedanjem stanju razmer, da tedaj ni razpolagala z večjimi finančnimi sredstvi ter da tudi kasneje ni storila nič, kar bi nakazovalo, da naj kupnino prejme tožnica (tudi če bi, ta dejanja ne bi imela pravnega učinka). Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi na 10. strani zgoraj obrazložilo, da ni dvoma, da preostanek denarja (tožnica je morala z denarjem s tekočega računa najprej pokriti stroške pogreba in spomenika ter nato plačati tožencu 2.000,00 EUR) obdrži tožnica. Pritožbeno sodišče se s to presojo in obrazložitvijo strinja in dodaja, da zapustnik le v izjemnih primerih z gotovostjo ve, koliko denarja bo v času smrti na njegovem računu – tega ni vedela niti zapustnica v obravnavanem primeru. Je pa oporočiteljica razpolagala z vsem svojim tedanjim premoženjem in celo predvidela (tj. oporočno razpolagala za primer sprememb v njenem premoženjskem stanju), da bo morda stanovanje, ki ga je kot dediščino namenila tožencu, morala prodati, in da bo v tem primeru na računu večja vsota denarja (iz oporoke je razbrati, da toženec kot volilojemnik 2.000,00 EUR ne dobi v vsakem primeru, temveč le, če bo na računu večja vsota denarja). Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je zapustnica ves denar (z izjemo pogrebnih stroškov in volila 2.000,00 EUR tožencu) namenila tožnici, saj oporoke zapustnica ni spremenila niti po tem, ko je bila kupnina za stanovanje nakazana na njen račun. Zapustnica bi denar lahko porabila tudi za domsko oskrbo ali za svoje osebne potrebe, a tega ni storila. Prav tako bi ga lahko namenila tožencu, če bi tedaj spremenila oporoko oziroma mu podarila kupnino ali njen del, kar je celo storila približno pet mesecev pred smrtjo, ko je tožencu na njegov račun nakazala 5.000,00 EUR, ta pa se ji je zahvalil „za lepo dediščino“ (priloga A 5). Zapustnica se je očitno zavedala, da bo vso kupnino dedovala tožnica, zato je njen del nakazala tožencu, ki je z odtujitvijo stanovanja ostal brez tistega, kar mu je bilo sicer namenjeno z oporoko. Sodišče je prepričano, da bi zapustnica izrazila svojo voljo, če bi želela, da se denarna sredstva (ali njihov del, ki predstavlja kupnino za stanovanje) dedujejo drugače, kot je zapisano v oporoki. Teh ugotovitev ne more omajati niti v pritožbi omenjeno pričanje Z. in B. G., saj zapustnica s svojimi izjavami ni napravila veljavne ustne oporoke (11. stran obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje), njuno pričanje pa tudi ne pove ničesar o tem, kakšna je bila prava oporočna volja zapustnice glede dedovanja denarnih sredstev. V oporoki je zapisano, da naj denar na tekočem računu dvigne tožnica, kar ob drugih oporočnih določilih jasno pomeni, da je denar na tekočem računu (z omenjenima izjemama) tožničin.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na treh sklopih dejstev, ki so za pritožnika sporni. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je bilo 5.000,00 EUR tožencu nakazanih z namenom „dediščine“, kar kaže na to, da je zapustnica želela, da tožnica podeduje ostala sredstva na računu zapustnice. Sklepanje sodišča je logično in življenjsko sprejemljivo: če bi menila, da celoten znesek kupnine deduje toženec, mu zneska ne bi nakazala. V zvezi s tem pritožnik izpostavlja, da je na nalogu (priloga A 11 pravdnega spisa) kot namen nakazila navedeno le „NAK NA TRR“ in da se je sodišče oprlo na zapis, ki v listini sploh ne obstaja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob zaslišanju tožnice vpogledalo tudi v zapuščinski spis(7), med drugim prilogo A 5 tega spisa, kjer je na računalniškem odrezku položnice/plačilnega naloga kot osnova plačila navedeno „NAK NA TRR (DEDOVANJE)“. Na to listino se je očitno sklicevalo sodišče prve stopnje, ko na 8. strani (spodaj) svoje sodbe zapiše, da je namen nakazila „dediščina“. Pravilnost sklepanja sodišča potrjuje tudi zahvala toženca in njegove žene „za lepo dediščino“ (priloga A 5 pravdnega spisa), ki kaže na to, da med zapustnico in tožencem ni obstajalo nesoglasje glede narave tega zneska, to dejstvo pa je ob zaslišanju potrdila tudi tožnica.

11. Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje brez podlage zaključilo, da znesek predstavlja del kupnine, saj je zapustnica denar nakazala pol leta po zapadlosti kupnine, v času plačila 5.000,00 EUR pa je imela na računu več kot 61.000,00 EUR. Zapustnica je imela en tekoči račun, s katerega je znesek 5.000,00 EUR nakazala tožencu po prodaji stanovanja, zato ni jasno razvidno, iz katerih sredstev je zapustnica nakazala navedeno vsoto. A to za ugotavljanje prave zapustničine volje niti ni pomembno, kako bi to vplivalo na ugotavljanje prave volje oporočiteljice, pa pritožnik niti ne pojasni.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da znesek 2.000,00 EUR, z oporoko namenjen tožencu, predstavlja volilo.(8) Pritožnik v povezavi s tem zneskom opozarja, da sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da tožnica v času zapisa oporoke ni bila pooblaščena za dvig denarja. Tožnica je med zaslišanjem povedala, da v letu 2002 ni imela pooblastila za dvigovanje denarja z zapustničinega računa, zato zaključku sodišča prve stopnje glede neobstoja pooblastila v času nastanka oporoke (ob pomanjkanju nasprotnih dokazov) pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 13. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na razmere med zapustnico in pravdnima strankama, s čimer ni nič narobe. Gre za širši kontekst razmer, iz katerega je črpalo svoje pravno odločilne ugotovitve. Pri tem je upoštevalo, da je toženec starejši in da zato zapustnici ni mogel veliko pomagati (sta pa bila v dobrih odnosih), medtem ko se je zapustnica po pomoč obračala na tožnico in njeno družino. Pomoč je potrebovala že v času, ko je sestavila oporoko, ter tudi kasneje (vedno več). Pritožnik trdi, da je sodišče v svojo odločitev vneslo bodoča dejstva, ki v času oporoke niso obstajala. Pritožbeno sodišče se načelno strinja s stališčem pritožnika, da ugotavljanje oporočne volje ne sme temeljiti na dejstvih, ki jih zapustnik ni upošteval pri pisanju oporoke, saj gre v nasprotnem primeru za vzpostavljanje in ne ugotavljanje prave oporočne volje. Toda v konkretnem primeru ne gre za to. Ključno je, da zapustnica ni spremenila svoje oporoke, ko je odtujila predmet dediščine, namenjen tožencu, in ko se je njeno premoženje povečalo glede denarnih sredstev, ki jih je z oporoko namenila tožnici. Razlog za to, da oporoke ni spremenila, je lahko tudi v pomoči tožnice zapustnici. Oporočiteljica je bila do smrti razsodna oseba (nasprotnega ni nihče zatrjeval), zato je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da bi v primeru, če bi kupnino za stanovanje želela nakloniti komu drugemu in ne tožnici, to ustrezno spremenila v oporoki.

14. Pritožba je neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo drugih pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je logična posledica njene zavrnitve (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in je vsebovana v izreku o zavrnitvi toženčeve pritožbe.

Op. št. (1): Sodišče je ugotovilo, da je bil vikend zgrajen v času trajanja zakonske zveze med zapustnico in tožničinim očetom, stanovanje pa je zapustnica kupila po njegovi smrti.

Op. št. (2): Tožnica je sicer med zaslišanjem izpovedala, da je stanovanje po stanovanjskem zakonu kupila zapustnica po smrti moža, vendar izpoved stranke ali priče ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

Op. št. (3): Dokazni predlog je sicer res pred tem že enkrat podal, vendar je ob ponovnem dokaznem predlogu oziroma njegovem substanciranju navedel tudi, da po njegovem prepričanju to ne more biti odločilnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku.

Op. št. (4): V obravnavani zadevi je zakoniti dedič toženec, oseba, ki ji so ji z oporoko naložene obveznosti (plačilo pogreba, izročitev denarja tožencu ...), pa tožnica.

Op. št. (5): Pri tem iz sodne prakse izhaja, da se drugi odstavek 84. člena uporablja subsidiarno, torej šele, če glede pravega oporočiteljevega namena obstoji dvom. Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1999, opr. št II Ips 235/99, in z dne 25. 8. 1999, opr. št. II Ips 565/98. Op. št. (6): Tožnica je tam nastopala kot oporočna dedinja, toženec pa kot oporočni dedič oziroma volilojemnik glede zneska 2.000,00 EUR, v primeru, da vse premoženje z oporoko ne bi bilo zajeto, pa bi bil toženec tudi zakoniti dedič.

Op. št. (7): Dokazni predlog je bil podan in sodišče je vpogled v zapuščinski spis dopustilo z dokaznim sklepom.

Op. št. (8): Oporočitelj lahko zapusti v oporoki eno ali več določenih stvari ali kakšno pravico določeni osebi, ali lahko naloži dediču ali komu drugemu, ki mu kaj zapušča, da iz tistega, kar mu zapušča, da kakšno stvar določeni osebi, ji izplača vsoto denarja, ji odpusti kakšen dolg, jo vzdržuje ali da v njeno korist kaj stori, opusti ali trpi (prvi odstavek 85. člena ZD). Pri tem je povsem nepomembno, kako si volilo razlagajo povprečno izobražene osebe, na kar opozarja tudi že sodišče prve stopnje .