Jedro

Nemoteno financiranje tožene stranke je namreč za nadaljnje poslovanje družbe odločilen pogoj. Zato je tudi po mnenju sodišča druge stopnje izpodbijani sklep skupščine tožene stranke "po presoji dobrega gospodarstvenika nujen, glede na okoliščine v katerih tožena stranka posluje", sicer bi lahko nastopile motnje in težave pri financiranju tožene stranke. Temeljna pravica delničarja do delitve bilančnega dobička ne more tako globoko posegati v poslovanje tožene stranke, da bi lahko poglobila sicer že obstoječo nedvomno ugotovljene težave v finančnem poslovanju tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se sklep skupščine tožene stranke z dne 21. 8. 2015, s katerim je skupščina odločila, da se bilančni dobiček, ki na dan 31. 12. 2014 znaša 1.318.241,00 EUR ne razdeli, spremeni tako, da se del bilančnega dobička v višini 385.158,48 EUR uporabi za izplačilo dividend v bruto znesku 1,68 EUR na delnico, preostanek bilančnega dobička v znesku 996.082,52 EUR pa se ne razdeli in ostane nerazporejen ter se v celoti izkaže kot preneseni dobiček, ter da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni dividende v bruto znesku 1,68 EUR na delnico izplačati delničarjem, ki so bili kot imetniki delnic tožene stranke vpisani v register vrednostnih papirjev pri KDD d.d. na dan 21. 8. 2015, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke z dne 21. 8. 2015 o nedelitvi bilančnega dobička. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 14.043,17 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge1. Odločitev sodišča prve stopnje šteje za napačno in izpodbija ugotovitve sodišča, ki so po presoji pritožbe splošni, pavšalni in ne utemeljujejo nujnosti izvzetja celotnega bilančnega dobička iz razdelitve delničarjem. Kot materialno zmotno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da morajo tudi lastniki družbe zagotoviti, da je družba likvidna in da se morajo v korist likvidnosti delničarji odpovedati deležu na dobičku ter da z zadržanim dobičkom družba jamči za izpolnitev svojih kreditnih obveznosti. Opozarja, da je družba upnikom za svoje obveznosti odgovorna z vsem svojim premoženjem, dobiček pa ni premoženje, ampak ena od kategorij obveznosti do virov sredstev, zato z dobičkom kot takim ni mogoče jamčiti za obveznosti. Poudarja, da je pravica do dobička ena temeljnih premoženjskih pravic družbenikov in da morajo za nedelitev zakonsko predpisanega deleža dobička s strani družbe obstajati izjemni razlogi. S tem v zvezi izpostavlja, da za ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pri presoji nujnosti odreka zakonsko minimalno predpisanega deleža bilančnega dobička upoštevalo tudi okoliščine izven poslovnega leta, na katerega se nanaša sklep skupščine, ni podlage. Izvedba slabitve naložbe v odvisno družbo P. P. d.o.o. na dan 1. 1. 2015 in dogovor z bankami o reprogramiranju finančnih obveznosti sta dogodka izven poslovnega leta 2014 in ju sodišče pri presoji ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka je v letu 2014 poslovala uspešno, tako v finančnem kot tudi poslovnem pogledu, prihodki družbe so se povečali in družba je ustvarila čisti dobiček. Bilančni dobiček tožene stranke je po stanju na dan 31.12.2014 znašal 1.381.241 EUR. Da ni bilo okoliščin, zaradi katerih bi bilo nujno izvzeti iz razdelitve delničarjem celotni bilančni dobiček, potrjuje in dokazuje tudi Izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke dr. I. L., ki je jasno in nedvoumno odgovorila, da bi tožena stranka ekonomsko gledano lahko delila bilančni dobiček v višini 4 % oziroma 385.158,48 EUR. Sodišče slednjega ni upoštevalo in je odločilo ravno nasprotno. Pri tem je odločitev oprlo tudi na letno poročilo tožene stranke za leto 2015, ki je bilo s strani tožene stranke v spis predloženo prepozno, hkrati pa v zadevi ni relevantno, saj se nanaša na obdobje oziroma poslovno leto, ki ni predmet obravnave. Sodišče prve stopnje tako ne bi smelo upoštevati v letnem poročilu za leto 2015 vsebovanih podatkov glede slabitve naložbe v odvisno družbo P.P. d.o.o. ter reprograma dolgov in kakšna bi bila posledično popravljena poslovni izid in bilanca stanja tožene stranke za poslovno leto 2014. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala pravočasnih upoštevnih trditev o popravljanju poslovnega izida ali bilance stanja za leto 2014, niti v zvezi s tem ni predlagala dokazov. Tožeča stranka upoštevaje navedeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP. Upoštevaje navedeno je neupošteven tudi del izvedenskega mnenja dr. I.L., kjer upošteva slabitev naložbe tožene stranke v odvisno družbo P.P. d.o.o. ter navaja, da bi z upoštevanjem slabitev tožena stranka v letu 2014 ustvarila 11.043.348 EUR izgube in dobička ne bi mogla deliti med delničarje. Pri pripravi tega dela izvedenskega mnenja je izvedenka uporabljala podatke, ki se v sodnem spisu niso nahajali. Nadalje uveljavlja, da je iz računovodskih izkazov sicer res razviden presežek kratkoročnih obveznosti nad kratkoročnimi sredstvi, vendar po mnenju tožene stranke zgolj to dejstvo ne predstavlja okoliščine, zaradi katere je nujno, da se dobiček sploh ne deli. Finančne obveznosti so namreč le del vseh obveznosti in so lahko ne le kratkoročne temveč tudi dolgoročne, sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, koliko znašajo finančne obveznosti in koliko od teh so kratkoročne in dolgoročne. Predvsem pa tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pojasniti, kako naj bi bila tožena stranka v zvezi s finančnimi obveznostmi dolžna ukrepati in zakaj bi bilo zaradi tega nujno, da se dobiček delničarjem ne deli. Zatrjuje, da je na podlagi podatkov tožena stranka posojila sposobna vrniti, zato tudi v primeru sklepa o uporabi bilančnega dobička obveznost tožeče stranke ne bi bila kršena. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da financiranja svojega poslovanja ali reprograma kreditnih obveznosti do bank ne more doseči na noben drug način, kot z ne delitvijo zakonsko določene minimalne dividende. Pod vprašaj tožeča stranka postavlja zakonsko pravico delničarjev do delitve dobička v višini 4 % osnovnega kapitala s pogodbenim določilom dodatkov k posojilnim pogodbam, po katerih se zahteva za delitev dobička soglasje banke. Pojasnjuje, da pogodbena določila v kreditnih pogodbah o prepovedi izplačila dividend brez soglasja banke niso veljavna. Pravica do delitve bilančnega dobička je zakonska pravica delničarjev, o kateri odloča skupščina družbe in ne uprava, ki se je s posojilnimi pogodbami zavezala, da se lahko deli zgolj v soglasju z bankami. Tožeča stranka v zvezi s slabitvijo naložbe tožene stranke v družbi P.P. d.o.o. navaja, da opustitev slabitve finančne naložbe v letnem poročilu tožene stranke za leto 2014 ni nikakršna napaka oziroma njen popravek za nazaj, ampak rezultat ocene poslovodstva, da niso podani nepristranski dokazi o morebitni oslabljenosti te finančne naložbe. Tako oceno je poslovodstvo tožene stranke sprejelo šele v letu 2015, kar pomeni da gre za nov, samostojen dogodek v letu 2015, in ne za odpravo napake iz leta 2014. Vsi morebitni učinki slabitve tako nastanejo šele v letu 2015 in se izkažejo v letnem poročilu za leto 2015 ter nimajo učinka za nazaj. Odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku pa izpodbija z navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožeča stranka ni zatrjevala kršitve zakona ali statuta ali substancirano zatrjevala vsebinsko nezakonitost sklepa. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je sklep izpodbojen po določbi prvega odstavka 399. člena ZGD-1 in navedla vsa potrebna relevantna dejstva in dokaze. Po mnenju tožeče stranke iz zakona izhaja, da sodišče sklep o uporabi bilančnega dobička, ki je izpodbojen, spremeni, če ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička oziroma razveljavi, če obstoja okoliščin, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička ne ugotovi. Ker je napačna odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Glede na obrazloženo tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane odločitve oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožeča stranka celotno pritožbo gradi na letnem poročilu tožene stranke za leto 2014 in nepravilno zavedenem obstoju bilančnega dobička in namenoma ne upošteva dejstva, da je tožena stranka v letu 2014 imela bilančno izgubo, ki je bila izkazana s popravkom v letnem poročilu tožene stranke za leto 2015. Dobička za delitev tako enostavno ni bilo, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke dr. I.L.. Nasprotuje pritožbenim navedbam o prekluziji navedb in dokazov tožene stranke in povzema vse relevantne, v postopku na prvi stopnji pravočasno podane trditve in predlagane dokaze. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.2 Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo tistih procesnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa v zadevi pravno relevantna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodišče druge stopnje zato povzema pravilno, jasno in izčrpno obrazložitev sodišča prve stopnje in glede posameznih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev3, dodaja: K uveljavljenim bistvenim kršitvam določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP):

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta pritožbeni razlog je izrazito funkcionalne narave in se kaže v tem, da sodbe zaradi teh napak objektivno gledano ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev ni toliko varovana pravica strank do izjavljanja,4 kot je varovana pravica do pritožbe. Zoper sodbo, ki ima tako hude pomanjkljivosti, da se zoper njo ni mogoče pritožiti, dialog in polemika nista mogoči, s tem pa ni mogoče uresničiti pravice do pritožbe. Šele če sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti, neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti ni mogoče očitati, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Prav tako po oceni sodišča druge stopnje ni podana uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 286. členom ZPP. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 286. člena ZPP, ko je kot pravočasen, v smislu tretjega odstavka 286. člena ZPP, upoštevalo dokaz - letno poročilo tožene stranke za leto 2015, ki ga je tožena stranka predložila šele na naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2018. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo5, da gre za dokaz, ki ga tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti prej, saj je letno poročilo datirano maja 2016 (objavljeno je bilo avgusta 2016), prvoten postopek na prvi stopnji pa se je končal v decembru 2015, in pojasnilo, da je njegovo vsebino v dokazne namene uporabiti v okviru pravočasne podane trditvene podlage tožene stranke. Dopustitev tega dokaza prav tako ni podaljšala reševanja spora.

K pritožbenemu razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava:

8. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, če sodišče prve stopnje ni ugotovilo kakšne odločilne okoliščine6, materialno pravo pa je napačno uporabljeno, če sodišče prve stopnje ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti ali če jih ni uporabilo pravilno7. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer prvi odstavek 399. člena ZGD-1, ki določa, kdaj se lahko izpodbija skupščinski sklep o delitvi bilančnega dobička.8

9. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka izpolnila procesne predpostavke za izpodbijanje sklepa skupščine (da je delničar tožene stranke in da njen skupni delež delnic dosega dvajsetino osnovnega kapitala9), je sodišče prve stopnje v nadaljevanju presojalo, ali je bil sklep skupščine, s katerim je zavrnila delitev bilančnega dobička v višini 4%, glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujen po presoji dobrega gospodarstvenika.

10. Pravica do udeležbe v dobičku je temeljna premoženjska pravica, ki jo ima delničar in tudi najpomembnejši razlog, da delničar sploh je delničar. Za zaščito manjšinskih delničarjev je ZGD-1 uvedel, da se mora bilančni dobiček v višini 4 % osnovnega kapitala deliti, razen če po presoji dobrega gospodarstvenika to ni nujno, glede na okoliščine v katerih družba posluje. Možnost izpodbijanja sklepa skupščine, ker za dividende ni bil uporabljen bilančni dobiček v višini najmanj 4% osnovnega kapitala, spada med tako imenovane manjšinske pravice. Zakon je zato določil minimalni znesek, ki ga skupščina praviloma mora uporabiti za dividende. Če ta višina ni dosežena, lahko delničarji izpodbijajo sklep skupščine, družba pa se lahko brani, da po presoji dobrega gospodarstvenika okoliščine ne omogočajo delitve dobička med delničarje. Namen določbe 399. člena ZGD-1 je zlasti v varstvu manjšinskih delničarjev pred „politiko izstradanja s strani večine“, pri čemer manjšinska pravica nima nobenega učinka, če ne uživa učinkovitega pravnega varstva. Prvenstveni namen določbe 399. člena ZGD-1 torej ni varstvo upnikov in družbe, temveč varstvo interesov manjšinskih delničarjev.

11. Čisti dobiček je pozitivni poslovni izid poslovnega leta po plačilu davkov, bilančni dobiček pa je čisti dobiček po upoštevanju povečanja za preneseni dobiček ali izgubo in določenih zmanjšanj. Bilančni dobiček se izkaže v izkazu poslovnega izida ali pa v dodatku k izkazu. Kadar se sestavlja izkaz gibanja kapitala, se ti podatki izkažejo v izkazu gibanja kapitala. O uporabi čistega dobička poslovnega leta se odloča (že) ob sestavljanju letnega poročila, zato o tem odloča tisti, ki ga sestavlja in sprejema, torej uprava in nadzorni svet, o bilančnem dobičku pa odločajo delničarji na skupščini. Skupščina torej ne odloča o delitvi čistega dobička, ampak o uporabi bilančnega dobička. Predlog o uporabi bilančnega dobička predložita skupščini uprava in nadzorni svet, vendar skupščina pri odločanju o uporabi bilančnega dobička ni vezana na predlog uprave in mnenje nadzornega sveta. S sklepom skupščina odloči o uporabi bilančnega dobička za: (1) oblikovanje dodatnih rezerv iz dobička, (2) druge namene, na primer za izplačilo zaposlenim, članom uprave in članom nadzornega sveta (če je tako določeno v statutu gospodarske družbe), (3) razdelitvijo med delničarje in (4) prenosom v naslednje obračunsko obdobje kot preneseni dobiček.

12. Nujnost (po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine v katerih družba posluje) je nedoločen pravni pojem. Kdaj je nek ukrep nujen v tolikšni meri, da opravičuje poseg v pravico do deleža na dobičku, je stvar materialnopravne presoje sodišča. Ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika sicer nujni. Tudi nujni ukrepi se načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička. Nujen mora biti torej poseg v pravico do udeležbe na dobičku. Za odločitev, ali je po presoji dobrega gospodarstvenika poseg v pravico delničarjev do delitve (vsaj z zakonom določenega minimalnega deleža) bilančnega dobička nujen, je ključno, kaj družba (na kateri je dokazno breme za to „nujnost“) navede (in dokaže) o svojih pogojih poslovanja. Samo zatrjevanje, da je „nedelitev“ bilančnega dobička npr. nujna zaradi izognitvi potrebi po najemu kredita, pa tudi sklicevanje na razmere na trgu, na likvidnostni krč, na povečevanje poslovnih obveznosti ipd., ne zadošča za presojo, da so bile okoliščine, v katerih je tožena stranka poslovala takšne, da bi opravičevale poseg v siceršnje pravice delničarjev do udeležbe na dobičku vsaj v minimalnem, zakonsko določenem deležu. Na dejstvo, da mora biti poseg v pravico do udeležbe na dobičku nujen, da se lahko delničarjem ta pravica omeji, se sklicuje tudi sodna praksa10. 13. Kot je pojasnjeno je dokazno breme o nujnosti, da se zakonsko določen del bilančnega dobička ne deli, na družbi, torej toženi stranki. Slednja je okoliščino, da se bilančni dobiček ne deli, v postopku zatrjevala in izkazovala s poročilom neodvisnega revizorja, ki je v točki 6.1 pojasnil, da družba na dan 31. 12. 2014 izkazuje presežek kratkoročnih obveznosti nad kratkoročnimi sredstvi v višini 10.828.000 EUR in da so družbe v skupini P. (tožene stranke) v letu 2015 pristopile k dogovarjanju z bankami glede reprogamiranja finančnih obveznosti. Opozarja na tisti del revizorjevih ugotovitev, da bi se v primeru, če z bankami ne bi bil dosežen ustrezen reprogram dolga, lahko pojavil dvom v sposobnost družbe, da nadaljuje kot delujoče podjetje. Ni namreč sporno, da se tožena stranka že od leta 2012 sooča z likvidnostnimi težavami in da ima težave pri odplačevanju svojih obveznosti in plačilu dobaviteljev. V nadaljevanju še pojasnjuje, da celovit dogovor o reprogramu dolga z upnikoma NKBM d.d.11 in Banko Koper d.d. v letu 2015 toženo stranko zavezuje, da brez soglasja bank upnic ne sme izplačevati dividend iz dobička, nadzorni svet tožene stranke pa je podal soglasje k sklenitvi takega dogovora z bankami upnicami. Zatrjuje, da v kolikor bi dividende izplačala, bi s tem kršila pogodbeno obveznost in bi dogovor bank o moratoriju prenehal, tožena stranka pa bi morala takoj „pokriti“ celoten dolg do bank, to pa bi pomenilo propad podjetja.

14. Hkrati se je tožena stranka v prid odločitve o nedelitvi bilančnega dobička sklicevala na poročilo neodvisnega revizorja v delu, ko ta podaja pridržek zaradi potrebe po slabitvi finančne naložbe v odvisni družbi P.P. N. d.o.o. in opravljeno slabitev v letnem poročilu za leto 2015 ter posledično prikazano izgubo v višini 11.043.348 EUR v popravljenih računovodskih izkazih za leto 2014. Upoštevno časovno obdobje pri presoji kriterija nujnosti po 399. členu ZGD-1:

15. Glede dolžine časovnega obdobja, ki ga družba upošteva ob odločanju o (ne)delitvi bilančnega dobička oziroma sodišče ob presoji kriterija nujnosti po 399. členu ZGD-1 je po oceni sodišča druge stopnje zmotno stališče tožeče stranke, da je potrebno upoštevati zgolj okoliščine poslovnega leta, na katerega se sklep skupščine družbe nanaša (v obravnavani zadevi l. 2014), ne pa tudi okoliščin in poslovnih dogodkov, ki presegajo to poslovno leto. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na pravno teorijo in primerljivo ureditev v nemškem sodnem redu12 pravilno izhajalo iz predpostavke, da je potrebno upoštevati tudi obdobje, ki presega poslovno leto nastanka bilančnega dobička, torej tudi okoliščine v letu 2015, vse do zasedanja skupščine, na kateri se je odločalo o (ne)delitvi bilančnega dobička. Relevantno torej je, ali so v času odločanja skupščine obstajale okoliščine, ki so narekovale nujnost posega v delničarjevo pravico do minimalne dividende13. V obravnavanem primeru sta obe zatrjevani okoliščini, ki sta opravičevali poseg v pravico delničarjev do delitve zakonsko določenega minimalnega zneska dividende, obstajale do zasedanja skupščine dne 21. 8. 2015; računovodsko opravilo oslabitve naložbe v odvisni družbi P.P. N. d.o.o. je bilo opravljeno z dnem 1. 1. 2015, in tudi dogovori z bankami glede reprogramiranja finančnih obveznosti (s pogojevanjem bank z zavezo o neizplačilu dividend) so potekali v kritičnem času pred zasedanjem skupščine14, čeprav je bila Krovna pogodba o finančnem prestrukturiranju za družbe Skupine Panvita in Skupine Panvita mesnine z upniki res podpisana po zasedanju skupščine v oktobru 2015. Glede razloga slabitve naložbe v odvisni družbi P.P. N. d.o.o.:

16. V zvezi z navedenim razlogom za neizplačilo dobička so bili po tudi po mnenju sodišča druge stopnje trditve in dokazi s strani tožene stranke podani pravočasno. Tožena stranka se je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 12. 2015 sklicevala na predloženo poročilo neodvisnega revizorja, da je poročilo oziroma mnenje podano s pridržkom zaradi finančne naložbe v odvisno družbo P.P. N. d.o.o. v višini 12.425.222 EUR in da bi se bilo potrebno prepričati o višini morebitne potrebne slabitve vrednosti te naložbe ter navajala, da je poslovodstvo tožene stranke sledilo revizorju in opravilo slabitev naložbe. Zaradi slabitve tožena stranka v letu 2014 namesto dobička prikazuje izgubo v višini 2.128.013 EUR. V zvezi s tem je predlagala postavitev izvedenca ekonomsko - finančne stroke, zaslišanje priče M. H. in predsednika uprave tožene stranke Petra Polaniča ter (kot prej obrazloženo pravočasno) predložila tudi letno poročilo za leto 2015, iz katerega je opravljena slabitev naložbe razvidna. Pritožbeni očitki o nepravočasnosti navedb in pomanjkanju dokazov zato po mnenju sodišča druge stopnje niso utemeljeni.

17. Po oceni sodišča druge stopnje je opravljeno slabitev in njene posledice z vidika podanega pridržka neodvisnega revizorja v Poročilu z dne 30. 6. 2015 in načel SRS15, da morajo poslovni izkazi družbe odražati dejansko in pošteno sliko podjetja, potrebno upoštevati. Ob upoštevanju slednjega, je opirajoč se (v okviru možnosti po drugem odstavku 252. člena ZPP16) na letno poročilo za poslovno leto 2015, tudi izvedenka dr. I.L. podala (drugačen) zaključek, da je tožena stranka v letu 2014 ustvarila 11.043.348 EUR izgube in dobička ni mogla deliti med delničarje.

18. Tako je izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna že iz razloga, ker ob upoštevanju slabitve finančne naložbe v odvisni družbi P.P. N. d.o.o. tožena stranka dobička v letu 2014 ni ustvarila, zato pogojev za njegovo delitev dejansko ni bilo.

Glede razloga reprogramiranja finančnih obveznosti:

19. Prav tako po oceni sodišča druge stopnje nujnost posega v delničarjevo pravico do izplačila zakonsko določenega minimalnega zneska dividende opravičuje tudi zatrjevana neizogibna potreba po reprogramiranju finančnih obveznosti tožene stranke.

20. Pravilna so navajanja tožeče stranke, da zaveza tožene stranke bankam upnicam, da brez njihovega soglasja ne bodo izplačevali dividende, ne predstavlja tiste relevantne okoliščine, ki bi narekovala, da se dividende delničarjem ne izplačajo. Poleg tega iz dodatkov k pogodbam z bankama upnicama ni razvidno, da bi bila posledica izplačila dividend takojšna zapadlost kredita, kot to zatrjuje tožena stranka, ampak je soglasje za izplačilo dividend jamstvo tožene stranke bankam upnicam. Iz 4. člena Dodatka št. 9 banke Koper je tako razvidno, „da lahko banka odpokliče kredit iz pogodbe oz. tega dodatka in zahteva takojšne plačilo celotne obveznosti v primerih navedenih v 4. členu, vendar ne izključno, iz Dodatka št. 2 z NKBM pa je v točki 1.8. navedeno, kaj Skupina P. brez soglasja banke upnice ne sme storiti. Nobeno določilo v navedenih dodatkih k posojilnim pogodbam torej ne določa, da v kolikor tožena stranka izplača dividende, celoten kredit zapade v plačilo. Tudi iz obrazložitve sodišča prve stopnje jasno izhaja, da pogodbene zaveze tožene stranke o neizplačilo dobička brez soglasja bank ni postavilo nad pravico delničarja do udeležbe na dobičku, zato se do obširnih pritožbenih navedb glede neveljavnosti takšne pogodbene zaveze sodišče druge stopnje no opredeljevalo.

21. Razlog za sklenitev takšne zaveze z bankami so bile objektivne računovodske okoliščine (neustrezno razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi), ki so terjale ukrepanje tožene stranke. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je kot odločilno okoliščino za zavrnitev tožbenega zahtevka štelo tudi težave tožene stranke s financiranjem, kar je razvidno iz zaslišanja zakonitega zastopnika in M. H.17, ki sta izpovedala, da ima tožena stranka zadnja tri leta likvidnostne težave, ki se izražajo v zamudi s plačili dobaviteljem in da je teh na dan 31.12.2014 v višini okoli 2,5 milijona ter da je tožena stranka v finančnih težavah v toliki meri, da je morala reprogamirati svoje obveznosti do bank upnic, kar je izkazala z dodatki k posojilnim pogodbam. Objektivni finančni kazalci, glede na računovodske izkaze in mnenje neodvisnega revizorja, tako tudi po presoji sodišča druge stopnje nedvomno kažejo na to, da so kratkoročne obveznosti družbe precej večje od njenih dolgoročnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz objektivnega finančnega stanja, v katerem se nahaja tožena stranka in v nadaljevanju presojalo ravnanje uprave glede sklepanja aneksov in zavez, ki jih je dala bankam ter v tem kontekstu presojalo sklep skupščine tožene stranke glede vprašanja ali je bil sklep „po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine v katerih tožena stranka posluje nujen“. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil sklep o nedelitvi bilančnega dobička v višini 4% in s tem poseg v sicer temeljno pravico delničarja, glede na objektivno izkazano finančno stanje tožene stranke nujen. Neugodno razmerje med kratkoročnimi in dolgoročnimi obveznostmi, kar je razvidno iz računovodskih izkazov, ki jim tožeča stranka ne ugovarja, je povzročilo, da je bila tožena stranka primorana sprejeti „reprogram obveznosti“, ki so ga banke pogojevale z zavezo o neizplačevanju dobička. Brez reprograma obveznosti z bankama upnicama bi se „lahko pojavil dvom v sposobnost družbe, da nadaljuje kot delujoče podjetje“, kar je razvidno iz poročila revizorja, ki mu tožeča stranka ni ugovarjala. Nemoteno financiranje tožene stranke je namreč za nadaljnje poslovanje družbe odločilen pogoj. Zato je tudi po mnenju sodišča druge stopnje izpodbijani sklep skupščine tožene stranke „po presoji dobrega gospodarstvenika nujen, glede na okoliščine v katerih tožena stranka posluje“, sicer bi lahko nastopile motnje in težave pri financiranju tožene stranke. Temeljna pravica delničarja do delitve bilančnega dobička ne more tako globoko posegati v poslovanje tožene stranke, da bi lahko poglobila sicer že obstoječo nedvomno ugotovljene težave v finančnem poslovanju tožene stranke.

Glede podrejenega tožbenega zahtevka:

22. V zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom za razveljavitev sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička tožeča stranka izraža zmotno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru, da ne ugotovi okoliščin, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, sklep razveljaviti. Takšna pravna posledica iz določbe 399. člena ZGD-1 ne izhaja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka okoliščin, ki bi narekovale razveljavitev sklepa ni zatrjevala. Zatrjevala je zgolj obstoj posebnega izpodbojnega razloga (neutemeljena nedelitev bilančnega dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala), ne pa tudi splošnega izpodbojnega razloga (nasprotja sklepa z zakonom in statutom), ki ob ugotovljenem obstoju narekuje razveljavitev sklepa.

23. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.18

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je posledica neuspeha s pritožbo.

25. Prav tako krije tožena stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogla k sprejeti odločitvi na drugi stopnji, zato priglašenih stroškov ni šteti za potrebnih v smislu določila 155. člena ZPP.

1 Prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) 2 Drugi odstavek 350. člena ZPP. 3 Prvi odstavek 360. člena ZPP 4 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP 5 Tč. 29 obrazložitve sodbe 6 340. člen ZPP 7 341. člen ZPP 8 Sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička se lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. 9 Drugi odstavek 399. člena ZGD-1 10 Prim.: III Ips 14/2009, I Cpg 1083/2012 11 Nova kreditna banka Maribor 12 Tč. 26 obrazložitve sodbe 13 Tako tudi VSL v sodbi I Cpg 653/2017 z dne 26. 6. 2018 14 Tč. 47 in 48 obrazložitve sodbe 15 Slovenski računovodski standardi 16 Tč. 24 obrazložitve sodbe 17 Zaslišanje na l. št. 20-22. 18 353. člen ZPP