Jedro

Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček.

Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje.

Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost. Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 2.668,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke za spremembo sklepa skupščine o nerazdelitvi bilančnega dobička na dan 31. 12. 2014 tožene stranke tako, da se del bilančnega dobička uporabi za izplačilo dividend, preostanek dobička pa se ne razdeli in ostane nerazporejen ter se v celoti izkaže kot preneseni dobiček. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev tega sklepa skupščine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom III DoR 8/2019 z dne 19. 3. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj: - Ali je treba pri presoji kriterija nujnosti po 399. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) upoštevati zgolj okoliščine poslovnega leta, na katerega se nanaša sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička, ali je pri tem treba upoštevati daljše časovno obdobje? - Ali razlogi, ki jih je navedla tožena stranka, upravičujejo nedelitev dobička za leto 2014? - Ali sme sodišče sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala (če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje) razveljaviti ali ga sme zgolj spremeniti?

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje glede dopuščenih revizijskih vprašanj. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi njenemu primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku. Podredno temu je predlagala razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ali samo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in uveljavljala povrnitev stroškov revizijskega postopka.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), so: - Tožeča stranka (d. d.) je imetnica 49.469 delnic tožene stranke (d. d.), kar predstavlja 21,57 % delež v osnovnem kapitalu tožene stranke.

- Skupščina tožene stranke je 21. 8. 2015 sprejela sklep, da se bilančni dobiček ne razdeli.

- V letnem poročilu za leto 2014, ki ga je pregledal revizor, je tožena stranka na dan 31. 12. 2014 izkazovala 1.381.241,00 EUR bilančnega dobička.

- Revizor D., d. o. o. je v poročilu z dne 30. 6. 2015, ki je sestavni del letnega poročila za leto 2014, v okviru revizijskih postopkov ugotovil, da se ni mogel prepričati o višini morebitne potrebne oslabitve vrednosti finančne naložbe v odvisno družbo P., d. o. o. na dan 31. 12. 2014. Zato je podal mnenje s pridržki.

- Zaradi pridržka revizorja je tožena stranka računovodsko slabila naložbo v navedeno odvisno družbo z dnem 1. 1. 2015. Višina slabitve je znašala 12.424.589,00 EUR.

- V letnem poročilu za leto 2015 je bil objavljen popravek letnega poročila za leto 2014, ki je upošteval tudi slabitev finančne naložbe v odvisno družbo P., d. o. o. Ob upoštevanju tega popravka bi izguba leta 2014 znašala 11.043.348,00 EUR. Bilančna izguba tožene stranke na dan 31. 12. 2015 je znašala 1.471.530,00 EUR.

**Obseg revizijskega preizkusa**

7. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

**Glede prvega dopuščenega revizijskega vprašanja**

8. V skladu z določbo prvega odstavka 399. člena ZGD-1 se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija tudi iz razloga, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.

9. Izpodbojnost sklepa o nedelitvi bilančnega dobička v višini 4 % osnovnega kapitala je izključena, kadar je ekonomsko nujno prav zadržanje dobička tudi v tej višini. Ker gre za izjemo od načelne obveznosti delitve t. i. skupne dividende, je treba tako izjemo razlagati restriktivno.

10. Namen ureditve iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi. Izpolnjevanje namena te zakonske ureditve pa terja, da se ekonomska nujnost za zadržanje dobička ne zamejuje zgolj do časovne točke, ki ga še zajema izkaz poslovnega izida, v katerem je prikazan tudi bilančni dobiček (prim. 24. točko petega odstavka 66. člena ZGD-1), za kar se zavzema revidentka.

11. Ekonomska nujnost za zadržanje dobička se presoja v časovnem horizontu, ki ga je razumno mogoče šteti kot primernega glede na veljavnost (uporabljivost) ekonomskih in finančnih parametrov, ki se upoštevajo pri taki oceni. Primerno časovno obdobje se ocenjuje v okoliščinah posameznega primera, pri čemer se kriterij nujnosti preizkuša glede na tako določeno časovno obdobje. Presoja sodišč nižjih stopenj, da relevantno časovno obdobje za oceno ekonomske nujnosti zadržanja dobička iz 399. člena ZGD-1 ni končano že s koncem poslovnega leta (to je z dnem 31. 12. 2014), za kar se je zavzemala revidentka, temveč je treba upoštevati širše obdobje - v konkretnem primeru obdobje od 2014 do 2016, česar revidentka ne izpodbija - se izkaže kot materialnopravno pravilna.

12. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se tako glasi: pri presoji kriterija nujnosti po 399. členu ZGD-1 se ne upoštevajo zgolj okoliščine poslovnega leta, na katerega se nanaša sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička, temveč časovno obdobje, ki je primerno glede na ekonomske in finančne parametre, ki se upoštevajo pri oceni.

**Glede drugega dopuščenega vprašanja**

13. Sodišči nižjih stopenj stopenj sta ekonomsko nujnost zadržanja dobička v višini 4 % bilančnega dobička utemeljili med drugim tudi z okoliščino o potrebnosti slabitve naložbe tožene stranke v odvisno družbo P., d. o. o. 14. Revidentka utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je zavrnitev tožbenega zahtevka za izpodbojnost sklepa o nedelitvi bilančnega dobička po 399. členu ZGD-1 pravilna že zato, ker je tožena stranka leto 2014 ob upoštevanju slabitve finančne naložbe v odvisni družbi tako ali tako zaključila z izgubo. Zavrnitve tožbenega zahtevka za izpodbojnost sklepa o nedelitvi bilančnega dobička ni mogoče utemeljiti s tem, da dobička ni.

15. Skupščina odloča o uporabi bilančnega dobička na predlog organov vodenja ali nadzora. Pri odločanju o uporabi bilančnega dobička sicer ni vezana na njihov predlog, vezana pa je na sprejeto letno poročilo (četrti odstavek 293. člena ZGD-1). Letno poročilo je sprejeto, ko ga sprejme uprava družbe in potrdi nadzorni svet (tretji odstavek 272. člena in drugi odstavek 282. člena ZGD-1). Letno poročilo velja, če ni ugotovljena njegova ničnost (401. člen ZGD-1). Vezanost na letno poročilo seveda pomeni vezanost na tam ugotovljeno višino bilančnega dobička. Skupščina tako odloča o uporabi bilančnega dobička, kot izhaja iz sprejetega letnega poročila.

16. Zadržanje tako izkazanega bilančnega dobička je utemeljeno, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so ti pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni. Obeti slabega poslovanja tožene stranke in njihov vpliv na negativni poslovni rezultat tožene stranke, kakršni so podani v tej zadevi, pa so eni izmed prav takih nujnih pogojev za zadržanje izkazanega dobička iz preteklega leta, na katere meri 399. člen ZGD-1. 17. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bila slabitev v odvisno družbo opravljena s 1. 1. 2015. Velikostni red te slabitve in njen posledični negativni učinek na izkaz poslovnega izida tožene stranke v letu 2015 sta zadostni okoliščini za sklep o nujnosti zadržanja bilančnega dobička iz leta 2014, o uporabi katerega je odločala skupščina tožene stranke. Ne drži namreč revidentkino stališče, da oslabitev finančne naložbe ni mogoče šteti kot okoliščine, v katerih družba posluje v smislu 399. člena ZGD-1, saj gre za računovodsko opravilo kot tako, ki bi šele ob kakšnih dodatnih okoliščinah zadostilo pogojem po citiranem določilu. Institut zadržanja dobička je namenjen prav ščitenju nadaljnjega obstoja družbe in dolgoročne ohranitve njenega podjetja. Negativno poslovanje pa gospodarsko in finančno trdnost družbe samo po sebi ogroža. 18. Ekonomska nujnost zadržanja dobička izhaja že iz okoliščine o potrebnosti slabitve naložbe tožene stranke v odvisno družbo P., d. o. o. Zato se Vrhovno sodišče z razlogi o reprogramiranju finančnih obveznosti tožene stranke, s katerimi sta sodišči nižjih stopenj prav tako utemeljevali izpolnjenost pogojev iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1, ni ukvarjalo.

19. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je torej tak, da razlogi, ki jih je navedla tožena stranka, upravičujejo nedelitev dobička za leto 2014. **Glede tretjega dopuščenega vprašanja**

20. Na podlagi obrazloženega se je izkazalo, da je zadržanje dobička tožene stranke za leto 2014 ekonomsko nujno. Zato pogoji za izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička niso podani (399. člen ZGD-1). Tretje dopuščeno vprašanje bi bilo relevantno le, če bi bilo treba ugoditi podrednemu tožbenemu zahtevku. Zato se Vrhovno sodišče do tega vprašanja ni opredeljevalo.

**Odločitev o reviziji**

21. Odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna ob upoštevanju drugih materialnopravnih razlogov. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, tako niso podani. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člen ZPP zavrnilo kot neutemeljeno (I. točka izreka).

**Stroški prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega postopka**

22. Izrek o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP (II. točka izreka). Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške revizijskega postopka. Dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Tožena stranka je upravičena do 3.600 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21/3 Odvetniške tarife; OT) in 46 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 2.668,87 EUR.

23. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).