Jedro

Tožnik je dokazal, da mu je v nesreči nastala določena škoda zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (točka 2) in 3) odločbe) z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za vso tožnikovo škodo.

2. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o pravdnih stroških skupaj s pritožbenimi stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. S sklepom je vzelo na znanje delen umik zahtevka za znesek 2.232,53 EUR, vendar to ni predmet pritožbe.

S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.253,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1999 do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.598,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od "dne poteka paricijskega roka dalje do plačila", čeprav paricijski rok ni naveden.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Sodišče druge stopnje pritožbenih trditev ne bo povzemalo, ker niso odločilne. Pritožbi je namreč ugodilo iz razlogov, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je tudi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Kot je že navedeno zgoraj, pa na pritožbene trditve ni treba odgovarjati, ker niso odločilne.

Sodišče prve stopnje je kot bistveno štelo, ali in kako se je zgodila prometna nesreča in je po sicer izčrpno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da se prometna nesreča ni mogla zgoditi tako, kot trdi tožnik. Tako naj bi tožnik ne zmogel dokaznega bremena o temelju zahtevka, zaradi česar se z višino ni ukvarjalo.

Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na procesne določbe o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP), ni pa navedlo nobene materialnopravne podlage za svojo odločitev. Tako ni jasno, kateri zakon je imelo sodišče prve stopnje v mislih v zvezi z vprašanjem temelja zahtevka. Ker tožnik zahteva odškodnino za premoženjsko škodo, bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 1. odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki je veljal v času nezgode (leta 1999). V 1. odstavku tega člena je (bilo) določeno, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Upoštevajo to določbo mora torej tožnik kot oškodovanec dokazati, da mu je nastala določena škoda, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženca. Krivda toženca se v takem primeru domneva.

Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo, ali in kako se je zgodila prometna nesreča. Vendar se sodišče druge stopnje s tem ne strinja. Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je, ali je tožniku uspelo dokazati, da mu je v nesreči nastala določena škoda zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke oziroma njenega zavarovanca. Ali se je prometna nesreča v konkretni zadevi zgodila na točno določen način, je pomembno v zvezi z vprašanjem, kako velika je škoda, ki je tožniku nastala, ne pa, ali mu je škoda sploh nastala.

Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi (list. št. 143) ugotovi, da je glede na policijski zapisnik imel tožnikov avtomobil Ford poškodovan sprednji desni žaromet, sprednji odbijač, sprednji levi in desni blatnik, vsa štiri vrata ter zadnji levi in desni blatnik. Da se je to zgodilo v nesreči 16.11.1999 ob 0.30 uri na glavni cesti prvega reda X – Y, prav tako izhaja iz sodbe oziroma sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da so podatki v policijskem zapisniku neverodostojni oziroma zapisniku ne odreka verodostojnosti v zvezi z vprašanjem, ali je do nesreče sploh prišlo. Sodišče prve stopnje tudi ne ugotavlja nobenih okoliščin, ki bi kazale na fiktivno nesrečo, čeprav naj bi bil "bržkone resničen ugovor", da je bilo vozilo poškodovano drugje in na drugačen način. Tudi tožena stranka ne trdi in ne dokazuje, da npr. policijski zapisnik nima nobene vrednosti, da tedaj do nesreče sploh ni prišlo, ali da sta se udeleženca poznala in se dogovorila glede nezgode, pač pa le na splošno izraža dvom o načinu nastanka poškodb.

Do nesreče je torej tedaj nedvomno prišlo. Tožnik je to dokazal. Na samo vprašanje, ali je škoda sploh nastala, ni odločilno mesto trčenja in vrsta poškodbe, saj je iz policijskega zapisnika razvidno, da je določena škoda brez dvoma nastala, ne glede, ali se je nesreča zgodila prav tam in prav na način kot ga zatrjuje tožnik. Da je na nasprotno stran zapeljal zavarovanec tožene stranke, iz zapisnika prav tako izhaja. Domnevi iz 1. odstavka 154. člena ZOR je tako zadoščeno. Škoda je nastala, povzročil jo je zavarovanec tožene stranke, njegova krivda se domneva. Sicer pa tožena stranka niti ne oporeka temu, da bi toženec ne bil kriv, dvomi le o načinu nesreče. Kot že rečeno, pa je od načina odvisna le višina odškodnine. Tudi sodišče druge stopnje ne izključuje možnosti, ki jo nakazuje sodba in kot je celotno sodbo mogoče razumeti, da morda tožnik zatrjuje več škode kot mu je nastala v obravnavani nezgodi. Možnost, da mu torej vsa zatrjevana škoda ni nastala v tej nezgodi, torej ni izključena. Vendar pa sodišče druge stopnje ne dvomi, da je določena škoda torej nastala, vsaj tista, kot jo izkazuje policijski zapisnik. Prav nobenega razloga ni ne v trditvah in ne v dokaznem gradivu za ugotovitev, da tožniku v obravnavani nezgodi ni nastala nikakršna škoda oziroma da 16.11.1999 ni prišlo do škodnega dogodka.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za vso tožnikovo škodo.

Sodišče prve stopnje se bo torej moralo v nadaljevanju ukvarjati z višino škode in jo, če ne bo mogoče drugače, določiti ob upoštevanju 1. odstavka 216. člena ZPP.

Odločitev sodišča druge stopnje o spremembi sodbe z vmesno sodbo temelji na 5. alineji 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 315. člena ZPP.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, in ker bo sodišče prve stopnje o višini zahtevka moralo še odločati, je sprejelo tudi odločitev o tem, da bo o vseh pravdnih stroških, vključno s pritožbenimi, odločalo sodišče prve stopnje (analogna uporaba 3. odstavka 165. člena ZPP).