Jedro

Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.112,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 5.253,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 1999 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo, zadevo pa zaradi odločitve o višini odškodnine vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na predlog tožene stranke je bila s sklepom II DoR 216/2010 z dne 23. 9. 2010 dopuščena revizija glede vprašanja materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje o obstoju zavarovalnega primera kot pogoja za toženkino obveznost plačila odškodnine iz naslova obveznega zavarovanja.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je šlo za fingirano prometno nesrečo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč jasno izhaja, da do prometne nesreče ni prišlo na način, ki ga zatrjuje tožeča stranka ter da na vozilu tožeče stranke ni moglo priti do zatrjevanih poškodb. Vzročna zveza torej ni podana. Takšna odločitev sodišča druge stopnje predstavlja tudi kršitev postopkovnih pravil glede vezanosti sodišča na trditveno podlago (zlasti 7., 180. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje tudi nepravilno uporabo splošnih določb o odškodninski odgovornosti in pravil o obveznem zavarovanju v prometu. Meni, da v konkretnem primeru sploh ne gre za zavarovalni primer in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Zavarovalni primer pomeni realizacijo rizika, glede katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba – pomeni, da je nastopil bodoč, negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek, glede na katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (prvi odstavek 898. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Realizacija rizika pri ti. obveznem avtomobilskem zavarovanju (zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam) tako pomeni, da je lastnik vozila (oziroma oseba, ki po njegovi volji uporablja vozilo) odgovoren za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja ter uničenja in poškodovanja stvari, ki je bila z uporabo vozila povzročena tretjim osebam.

8. Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožniku, tožena stranka pa s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Zato mora tožnik zatrjevati in dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Ker je zavarovalni primer v konkretnem primeru zavarovančeva odgovornost za škodo, nastalo v nesreči dveh motornih vozil, mora tožnik dokazati, da je prišlo do nesreče, da je v njej nastala škoda in vzročno zvezo med nesrečo in škodo, medtem ko se odgovornost presoja po 178. členu ZOR, konkretno prvem odstavku tega določila, ker naj bi bila nesreča povzročena po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke. V bistvu je trditveno in dokazno breme med stranki porazdeljeno na podoben način kot pri predpostavkah odškodninske terjatve nasploh. Odločilna dejstva mora stranka dokazati tako, da bo izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek in bodo argumenti ustvarili prepričanje, da bi razumni ljudje ob upoštevanju istih kriterijev prišli do istega zaključka.(1) Sporno pravno vprašanje, ki je bilo v sklepu o dopustitvi revizije opredeljeno kot materialnopravno vprašanje obstoja zavarovalnega primera kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila odškodnine iz naslova zavarovanja, se tako v ožjem obsegu kaže kot vprašanje (ne)pravilne uporabe pravil o dokaznem bremenu glede nastanka zavarovalnega primera. Pravila o materialnem dokaznem bremenu imajo namreč materialnopravno naravo, zato njihova pravilna uporaba sodi v sfero pravilne uporabe materialnega prava.

9. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki zatrjuje in ne oni, ki zanika oziroma tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist.(2) Tudi po tem principu nosi dokazno breme nastanka zavarovalnega primera, ki ga predstavlja zatrjevan škodni dogodek, tožnik. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je angažiralo tudi izvedenca, ugotovilo, da se prometna nesreča ni mogla zgoditi na zatrjevan način. V obrazložitvi sodbe je obravnavalo številna neskladja med zatrjevano prometno nesrečo ter v njej (torej v tem škodnem dogodku) nastalo škodo (zgoščeno je ta neskladja nato povzelo v zaključku obrazložitve na str. 6 sodbe in se kažejo v: nepojasnjenem vzroku za poškodbo obeh desnih koles; glede na konfiguracijo ceste in smer ovinka izključitvi možnosti, da bi povzročitelj zdrsnil iz ovinka in se zaletel v tožnika, pač pa bi lahko zdrsnil le v drugo smer, stran od tožnika; razhajanju v višini poškodb na vozilu in odbojni ograji). Izvedensko mnenje sta sprejeli obe sodišči, vendar pa je na podlagi tega sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni dokazal nastanka zavarovalnega primera, saj bi moral dokazati tudi, da je do zatrjevane škode prišlo na zatrjevani način, medtem ko je sodišče druge stopnje menilo, da iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da je do prometne nesreče prišlo, kar zadošča za zaključek, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Ni sicer izključilo možnosti, da tožniku vsa zatrjevana škoda ni nastala v tej nezgodi, vendar pa je od načina prometne nesreče po njegovem mnenju odvisna le višina odškodnine. Sodišče druge stopnje je tako presodilo, da za presojo temelja (nastanka zavarovalnega primera) zadostuje že trčenje, škoda pa se bo ugotovila v nadaljevanju postopka. Vendar pa je takšna presoja sodišča druge stopnje napačna. Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je namreč dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer. Okoliščina, da je do dogodka prišlo „na drugačen način“, torej nujno pomeni, da je prišlo tudi do drugačne škode. Vendar pa to ne pomeni, da se v primeru, kot je obravnavani, ko bi lahko v zatrjevanem dogodku (morda) nastala manjša škoda, o tem vprašanju odloči v okviru vprašanja višine škode, pač pa to pomeni negacijo vzročne zveze med (zatrjevanim) škodnim dogodkom in (zatrjevano) škodo. Čim je tako, pa ni enega od potrebnih elementov odškodninske terjatve in s tem zavarovalnega primera.(3)

10. Sodišče druge stopnje je ob spremembi sodbe prve stopnje v smeri ugotovitve utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi v obrazložitvi sodbe zapisalo, da ni bilo zatrjevano in dokazovano, da do nesreče sploh ni prišlo, da policijski zapisnik nima nobene vrednosti in da sta se udeleženca dogovorila glede nezgode. Izrecno takšne trditve res niso bile postavljene, vendar pa trditve, da v škodnem dogodku niso mogle nastati zatrjevane poškodbe, vsebinsko predstavljajo trditve o neobstoju vzročne zveze in s tem izključitvi škodnega dogodka kot zavarovalnega primera. Zato je preozko tako pojmovanje trditvene podlage, kot izhaja iz sodbe druge stopnje.

11. Sodišče druge stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na to je vrhovno sodišče reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP), Vrhovno sodišče revizije izven teh okvirov (torej kar se tiče zatrjevanih procesnih kršitev) ni presojalo in na te očitke ne odgovarja.

12. S potrditvijo sodbe prve stopnje je potrjena tudi odločitev o stroških, ki so nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremembo sodbe druge stopnje je moralo Vrhovno sodišče odločiti še o nadaljnjih (pritožbenih in revizijskih) stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora te stroške tožnik povrniti toženi stranki. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (sestava odgovora 500 točk, sodne takse in DDV), prav tako pa ji mora povrniti tudi revizijske stroške (stroški sodne takse za predlog za revizijo in revizijo, sestava predloga za revizijo in revizije, stroške poštnine in DDV; podrobnejša odmera je razvidna iz priglasitve stroškov). Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev.

Op. št. (1): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 330. Op. št. (2): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 384. Op. št. (3): Implicitno je vrhovno sodišče tako stališče že izrazilo v več odločbah, tako npr. II Ips 381/2009, II Ips 352/2006, II Ips 758/2009, II Ips 338/2009.