Jedro

Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002). Na tožnici je dokazno breme za obstoj škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, pri čemer sodišče nepremoženjsko škodo odmeri glede na okoliščine primera, upoštevajoč načelo pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR). V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pravno priznano škodo predstavljajo predvsem pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, pri čemer se nepremoženjska škoda zaradi medsebojne prepletenosti in povezanosti duševnih bolečin in strahu ter težav pri ločenem ocenjevanju posameznih oblik škode odmeri v obliki enotne odškodnine, ki zajema vse negativne posledice, izhajajoče iz obdobja, ko oškodovančev pravni status ni bil urejen.

Po določilu 7. člena ZPŠOIRSP se višina denarne odškodnine v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa, tako da za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva upravičenec prejme 50 EUR pavšalne odškodnine. Zakon torej ne določa, da bi se povračilo škode nanašalo na premoženjsko škodo, temveč na vso pretrpljeno škodo. V primeru, da upravičenec vloži tožbo za višjo odškodnino, mora v sodnem postopku izkazati njen celoten obseg, tako glede premoženjske kot nepremoženjske škode.

Tožnica konkretnih trditev o škodi kot posledici izbrisa po vrnitvi v Slovenijo pa do dokončne ureditve statusa s pridobitvijo državljanstva v letu 2000 ni navedla. Ker glede na ugotovitve sodišča prve stopnje vseh negativnih dogodkov, ki jih je doživljala v tujini, ni mogoče pripisati toženki, poleg tega pa tožničino ravnanje kaže, da posledic odtujitve in strahu le ni doživljala tako intenzivno, da bi ob prihodu v Slovenijo ostala pri družini, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je dosojena odškodnina v višini 9 povprečnih plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje (11.100 EUR) previsoka. Ob upoštevanju specifičnih okoliščin tega primera, predvsem mladosti tožnice, ki se je morala sama znajti v tujem okolju, kar že po splošnem vedenju povzroči določen primanjkljaj pri zdravem razvoju osebnosti, kot primerno satisfakcijo za nastalo škodo ocenjuje znesek 8.250 EUR.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v II. točki izreka tako spremeni, da se dosojeni znesek odškodnine zniža na 3.400 EUR, kar je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 4 obrokih, in sicer: - prvi obrok 1.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, - drugi obrok 800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, v roku 1 leta od zapadlosti prejšnjega obroka, - tretji obrok 800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, v roku 1 leta od zapadlosti prejšnjega obroka, - četrti obrok 800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje do plačila, vendar največ do višine prisojene glavnice, v roku 1 leta od zapadlosti prejšnjega obroka.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti 866,77 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnici plačati 6.250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2017 dalje, največ do višine prisojene glavnice, v petih obrokih po 1250 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP1, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišču očita procesni kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da je v zvezi s tožbenim zahtevkom za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strah predlagala izvedenca medicinske stroke (psihiatra), ki bi lahko ugotovil njeno razumsko in čustveno stanje med izbrisom, dojemanje posledic, njen odziv in kako je ovire premagovala. Zavrnitev tega dokaznega predloga je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, sodišče pa odločitve ni obrazložilo. Do izbrisa je prišlo, ko je bila še otrok, živela je ločeno od svoje družine, na nevarnem območju, brez ustreznih virov preživljanja in bivalnih pogojev, zato je nedvomno utrpela pravno priznano nepremoženjsko škodo. To je opredelila ločeno po posameznih postavkah, do česar se sodišče ni opredelilo in se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem bratov in sestre, ki bi obstoj škode lahko potrdili. Izbris je pri tožnici povzročil zelo intenziven strah, bila je v stresu, trpela je zaradi vsesplošne negotovosti, brezpravnosti in družbene izključenosti. Odškodnina, ki jo je dobila izplačano na podlagi upravne odločbe, se nanaša na premoženjsko škodo, za nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja v tej pravdi, plačila ni prejela. Njen primer je unikaten, primerljiv s primerom brata A. A., ki mu je bila dosojena odškodnina v približni višini 40.000 EUR. Ker je bila najstnica in je živela na območju sedanjega Kosova, kjer je bilo večinsko albansko prebivalstvo, medtem ko je sama pravoslavka črnogorske narodnosti, gre za zelo tragične okoliščine, ki bi jih sodišče moralo bolj upoštevati pri odmeri odškodnine.

4. Toženka sodbo izpodbija v ugodilnem delu in glede stroškov postopka, uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ustrezno zniža dosojeno odškodnino ter stroške odmeri po uspehu. Meni, da II. in IV. točka izreka sodbe nasprotujeta razlogom, upoštevajoč ugotovitve: (1) da je tožnica Slovenijo zapustila že pol leta pred izbrisom, za vračilo pa bi potrebovala potni list matične države in vizum, ki ga ni imela oziroma pridobila, (2) da je v Slovenijo prišla po koncu tretjega letnika srednje šole, takrat izvedela za izbris, se prostovoljno vrnila v X. in zaključila šolanje, (3) da vse do leta 1999 ni zaprosila za dovoljenje za bivanje po Zakonu o tujcih niti za delovno dovoljenje. Omenjena dejstva kažejo na neobstoj vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano nepremoženjsko škodo, ki pa je pogoj za prisojo denarne odškodnine. Sodišče je tudi zmotno presodilo nekatera ugotovljena dejstva, in sicer: (1) da je bilo tožnici na javnih površinah v X. neprijetno in je čutila strah, (2) da se je počutila odtujeno, zgubljeno, da se je morala na dnevni ravni ukvarjati s težavami, s katerimi se običajni najstniki, ki jim pomagajo starši, ne, (3) da je tožnici srečanje z materjo po dolgotrajni odtujenosti povzročilo duševno stisko, (4) da ji je bilo z izbrisom delno onemogočeno šolanje ter povzročena odtujitev od primarne družine, (5) da se strah, ki sicer ni trajal dolgo, danes kaže v neprijetnih občutkih pri obujanju spominov na njeno življenje v zaledju Sarajeva. in na Kosovu. Vsa ta dejstva namreč vodijo do zaključka, da izbris ni vplival na razlog, da je tožnica odšla v tujino, da se ni mogla vrniti ter da je tam doživljala travmatične stvari. Tožnica tudi ni dokazala višje škode, kot ji je bila priznana v upravnem postopku. Kljub izbrisu bi se lahko vrnila v Slovenijo, saj je tu živela pred odhodom, tu so bili tudi njeni sorodniki, zato bi nedvomno lahko pridobila prihodni vizum. Ko je izvedela za izbris, bi si lahko uredila dokumente za začasno bivanje, pa tega ob prvem prihodu ni storila, temveč se je vrnila nazaj na Kosovo in prošnjo oddala šele v letu 1999. Tožnica zato ni upravičena do povračila škode za čas, preživet v tujini, za kasnejše obdobje pa škode ni kokretizirala. Tožničini materi je bila dosojena bistveno nižja odškodnina, in sicer 2.000 EUR za 95 mesecev izbrisa. Nepravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je v pravdi uspela le z 8,9 % tožbenega zahtevka, kar bi sodišče po kriteriju uspeha moralo upoštevati.

5. Na pritožbo tožnice je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

**O ozadju zadeve:**

7. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP2, saj ocenjuje, da ji v upravnem postopku priznana odškodnina (4.850 EUR) ne nadomesti celotne škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 7. 4. 2000. 8. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej ZOR3, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002). Na tožnici je dokazno breme za obstoj škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, pri čemer sodišče nepremoženjsko škodo odmeri glede na okoliščine primera, upoštevajoč načelo pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR). V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pravno priznano škodo predstavljajo predvsem pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, pri čemer se nepremoženjska škoda zaradi medsebojne prepletenosti in povezanosti duševnih bolečin in strahu ter težav pri ločenem ocenjevanju posameznih oblik škode odmeri v obliki enotne odškodnine, ki zajema vse negativne posledice, izhajajoče iz obdobja, ko oškodovančev pravni status ni bil urejen.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v času izbrisa stara 15 let. V Slovenijo se je priselila s starši, ko ji je bilo 5 let, in tu obiskovala osnovno šolo. Poleti 1991 je po volji staršev zapustila državo ter odšla na počitnice k stricu v Sarajevu, od koder se pred izbrisom ni vrnila. V Bosni je zaključila zadnji razred osnovne šole, nato odšla v Srbijo in od tam na Kosovo, v X., kjer so živeli njeni stari starši. Živela je v težkih razmerah, brez dokumentov in matične družine, odvisna od pomoči drugih. Šolanje je nadaljevala na edini srednji šoli v mestu, opravljala je priložnostna dela ter se prvič vrnila v Slovenijo po zaključenem tretjem letniku v letu 1995. Nato je odšla nazaj v X., končala srednje šolanje in se v letu 1996 ponovno priselila v Slovenijo, kjer se je preživljala s priložnostnimi deli, pri čemer je za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o tujcih zaprosila šele v letu 1999. Za nastalo škodo ji je sodišče prve stopnje kot ustrezno satisfakcijo priznalo znesek 11.100 EUR ter ji ob upoštevanju že izplačanega zneska 4.850 EUR v upravnem postopku dosodilo še 6.250 EUR.

**O pritožbi tožnice:**

10. Tožnica se med procesnimi kršitvami določno sklicuje zgolj na kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ju napačno utemeljuje z razlogi neizvedbe posameznih predlaganih dokazov (kar bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v povezavi s 7. in 212. členom ZPP ali absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so razlogi sodbe jasni in razumljivi, niso v medsebojnem nasprotju in pojasnjujejo odločitev, v njej pa tudi ni tehničnih napak pri povzemanju zapisov listin ali zaslišanj prič, zato očitani bistveni kršitvi določb postopka, na katere se sklicuje tožnica, nista podani. Ne drži tudi, da sodišče ne bi navedlo razlogov za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov, saj ti izhajajo iz 22. točke obrazložitve sodbe.

11. Tožnica v postopku ni podala konkretiziranih trditev, zaradi katerih je predlagala izvedenca medicinske stroke. Njegove specializacije tudi ni opredelila, temveč jo navaja šele v pritožbi. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca za ugotovitev, kako je razumsko in čustveno zaznala in dojela dejstvo izbrisa, na kakšen način se je nanj odzvala in premagovala ovire ter podati mnenje o strahu in duševnih bolečinah. Dokazno breme za trditve, kako je tožnica dojemala izbris, kaj je ob tem čutila, kako se je to odrazilo na njenem zdravju in kako se je s tem spopadala, pa tudi o strahu, je namreč na tožnici, izvedenec pa lahko ob tem poda le strokovno oceno zdravstvenih posledic in intenzivnosti duševnih bolečin glede na naravo tožničine osebnosti. Ker tožnica trajnejših zdravstvenih posledic ni zatrjevala oziroma jih z izpovedbo ni potrdila4, pri čemer tudi ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je za migrenami trpela že pred izbrisom, prestani strah in negativne občutke zaradi kršitve osebnostnih pravic pa je sodišče lahko ovrednotilo na podlagi njene izpovedbe, z zavrnitvijo dokaznega predloga tožničine procesne pravice do izjave in izvedbe dokazov niso bile kršene. Ob tem pritožben sodišče dodaja še, da je toženka v svojih vlogah na pavšalno naravo in neizkazanost trditev večkrat izrecno opozorila, zato sodišče tožnici ni bilo dolžno nuditi dodatnega procesnega vodstva.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 22. točke sodbe, da zaslišanje bratov in sestre tožnice, ki so bili prav tako izbrisani, v zvezi z ugotavljanjem v tem postopku relevantnih dejstev, ni bilo potrebno. Omenjene priče namreč o občutkih tožnice ne morejo izpovedovati, saj gre za njeno neposredno doživljanje. Poleg tega se tožbene trditve nanašajo predvsem na trpljenje, nastalo zaradi odtujitve od domačih, in bivanje v tujini, torej ko brata in sestra niso bili prisotni. Tožnica v pritožbi tudi ne pojasni, katera pravno relevantna dejstva, ki jih sodišče ni ugotovilo že z zaslišanjem tožnice in njene matere B. B., bi omenjene priče lahko potrdile, zato je tudi iz navedenega razloga pritožbena graja zavrnitve tega dokaznega predloga neutemeljena.

13. Tožnica je v prvotni tožbi odškodnino za nepremoženjsko škodo zahtevala po posameznih postavkah, kasneje pa je s spremembo tožbe zahtevek prilagodila in zahtevala enotno odškodnino. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba posebej opredeljevati do posameznih oblik nepremoženjske škode, kot mu neutemeljeno očita pritožba.

14. Po določilu 7. člena ZPŠOIRSP se višina denarne odškodnine v upravnem postopku določi glede na obdobje izbrisa, tako da za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva upravičenec prejme 50 EUR pavšalne odškodnine. Zakon torej ne določa, da bi se povračilo škode nanašalo na premoženjsko škodo, temveč na vso pretrpljeno škodo. V primeru, da upravičenec vloži tožbo za višjo odškodnino, mora v sodnem postopku izkazati njen celoten obseg, tako glede premoženjske kot nepremoženjske škode. Tožnica premoženjske škode ni zatrjevala ne izkazala, zato tudi ne more uspeti s trditvijo, da ji je bila odškodnina na ta račun izplačana v upravnem postopku.

15. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na odškodnino, prisojeno njenemu bratu pred ESČP5. Vsak življenjski primer je enkraten, tako tudi odmera odškodnine za nastalo škodo. V obravnavanem primeru sodišče za številne posledice ni ugotovilo vzročne povezanosti z izbrisom, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve, zato jih pri odmeri odškodnine utemeljeno ni upoštevalo.

**O pritožbi toženke:**

16. Toženka kot bistveno izpostavlja, da med protipravnim ravnanjem izbrisa in zatrjevano škodo ni vzročne zveze, kar smiselno uveljavlja v vseh pritožbenih razlogih.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožnica vidi v nasprotju med razlogi sodbe in njenim izrekom. Sodišče je pri presoji upoštevalo v pritožbi izpostavljena dejstva, vendar je ocenilo, da ne izključujejo odškodninske odgovornosti toženke glede posameznih negativnih posledic izbrisa, zato je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Nasprotja med izrekom in obrazložitvijo tako ni, saj je sodbo mogoče preizkusiti, morebitna neprepričljiva argumentacija in napačna dokazna ocena dejstev pa ne pomenita zatrjevane procesne kršitve.

18. Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da izbris iz registra stalnega prebivalstva ni vplival na to, da je tožnica odšla v tujino, saj je Slovenijo po volji staršev zapustila že poleti leta 1991. Zato njeno bivanje v zaledju Sarajeva in težave, s katerimi se je tam srečevala do izbrisa, nikakor ne morejo biti v vzročni zvezi s samim izbrisom. Prav tako toženka ne more biti odgovorna za posledice, ki se nanašajo na vojne razmere v bivši Jugoslaviji in mednacionalna trenja na Kosovu. Vendar pa v tej zadevi ni nepomembno, da je bila tožnica ob izbrisu mladoletna in da so bili izbrisani tudi njeni starši in sorojenci. Zastavlja se torej vprašanje, ali je izbris kakorkoli vplival, da se tožnica ni mogla prej vrniti v domače okolje, torej ali bi bilo verjetno, da bi tožnica, čeprav bi bi ostala stalna prebivalka Slovenije in imela še nekaj časa veljaven potni list6, bivala na Kosovu, v težkih razmerah, odvisna od pomoči drugih in tam obiskovala tehnično srednjo šolo, ki ji je bila edina dostopna. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je poleg vojnih razmer k oteženi vrnitvi tožnice nedvomno prispeval tudi izbris7, tako nje same, kot njenih staršev, ki ji zato niso mogli pomagati. Vsaj za čas mladoletnosti bi bilo tožnici pretirano očitati, da si v tujini ni uspela preskrbeti novih dokumentov matične države ter pridobiti vizuma ter da je zato k škodi pretežno prispevala sama.

19. Kadar vzroka za nastanek škode ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, se v sodni praksi najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti8. Tožnica je temu dokaznemu standardu zadostila glede škode, nastale zaradi ločenosti od matične družine v občutljivih najstniških letih ter s tem povezanimi občutki negotovosti, odtujenosti, strahu za prihodnost, pa tudi omejenosti pri izbiri šolanja in skrbi za preživetje. Gre nedvomno za posledice, ki po normalnem teku stvari vplivajo na počutje in zdrav razvoj osebnosti in do katerih s pretežno verjetnostjo ne bi prišlo v taki meri, če ne bi bilo izbrisa.

20. Tožnica je Slovenijo po izbrisu prvič obiskala po opravljenem tretjem letniku srednje šole, a takrat svojega statusa ni urejala, temveč se je vrnila v X., zaključila še zadnje šolsko leto, nato pa se dokončno vrnila v Slovenijo. Takšno ravnanje po eni strani kaže, da na Kosovu življenje ni bilo tako težko, da se je nanj privadila in da so prvotne stiske in s tem povezane duševne bolečine zaradi odtujenosti že izzvenevale. Po drugi strani pa je želja tožnice, da konča še zadnje šolsko leto skupaj s svojimi sošolci, razumljiva in ne pomeni negacije predhodno nastalih škodnih posledic. Tožnica se namreč po zaključku šolanja le ni odločila ostati na Kosovu, temveč v Sloveniji.

21. Tožnica konkretnih trditev o škodi kot posledici izbrisa po vrnitvi v Slovenijo pa do dokončne ureditve statusa s pridobitvijo državljanstva v letu 2000 ni navedla. Ker glede na ugotovitve sodišča prve stopnje vseh negativnih dogodkov, ki jih je doživljala v tujini, ni mogoče pripisati toženki, poleg tega pa tožničino ravnanje kaže, da posledic odtujitve in strahu le ni doživljala tako intenzivno, da bi ob prihodu v Slovenijo ostala pri družini, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je dosojena odškodnina v višini 9 povprečnih plač v času sojenja pred sodiščem prve stopnje (11.100 EUR) previsoka. Ob upoštevanju specifičnih okoliščin tega primera, predvsem mladosti tožnice, ki se je morala sama znajti v tujem okolju, kar že po splošnem vedenju povzroči določen primanjkljaj pri zdravem razvoju osebnosti, kot primerno satisfakcijo za nastalo škodo ocenjuje znesek 8.250 EUR9. Po upoštevanju že izplačanega zneska odškodnine v upravnem postopku je toženka tožnici dolžna plačati še znesek 3.400 EUR, in sicer na način, kot to ureja peti odstavek 13. člena ZPŠOIRSP in izhaja iz izreka te sodbe. V tem obsegu je zato pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP.

22. Pritožbeno sodišče kljub spremembi sodbe ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj je v skladu s sodno prakso10, ki v podobnih primerih odstopa od doslednega upoštevanja načela uspeha s tožbenim zahtevkom in vrednoti tudi druge okoliščine primera.

**Sklepno:**

23. Pritožbeno sodišče je po presoji obeh pritožb pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnica utrpela škodo, ki z izplačilom pavšalne odškodnine v upravnem postopku ni bila v celoti pokrita. Ker jo je sodišče odmerilo previsoko, je pritožbi toženke delno ugodilo in dosojeno odškodnino znižalo, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP), nasprotno pritožbo tožnice pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha tožnice in delnega uspeha toženke (prvi in drugi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnica je toženki dolžna povrniti 763,5 EUR stroškov odgovora na pritožbo (1250 točk za sestavo pritožbe, povečano za materialne stroške) ter glede na 45 % uspeh s pritožbo še 103, 27 EUR pritožbenih stroškov (375 točk, povečanih za materialne stroške, upoštevajoč 45 % uspeh), skupaj 866,77 EUR.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. list RS št. 99/2013, s spremembo. 3 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78, s spremembami in dopolnitvami. 4 Tožnica navedb o depresiji ob zaslišanju ni potrdila, trditev o migrenah v vlogah ni podala, v spis tudi ni predložila nobene zdravniške dokumentacije. 5 A. A. je bil izbrisan bistveno daljše obdobje (230 mesecev), iz neprerekanih trditev toženke pa izhaja, da je na račun nepremoženjske škode prejel 20.000 EUR (sodba ESČP 26828/06). 6 Ta je bil po Zakonu o potnih listinah državljanov RS veljaven še 2 leti po osamosvojitvi, sodišče pa je v 38. točki sodbe ugotovilo (kar ni izpodbijano), da je dokument ob odhodu iz Slovenije imela. 7 Tožnica je zatrjevala, da se je poskušala vrniti preko Madžarske, pa so jo vrnili nazaj v Srbijo. 8 Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga. GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 713. 9 V zadevi VSL II Cp 1158/2020 je sodišče že odločalo o primeru, ko je bil oškodovanec ob izbrisu mladoleten in je živel v tujini, vendar pa je pri dosoji odškodnine kot ključno obdobje upoštevalo predvsem obdobje po vrnitvi v Slovenijo. Za 221 mesecev izbrisa mu je bilo prisojenih 15.000 EUR. 10 Tako tudi odločbe VSL II Cp 1191/2020, II Cp 921/2020, II Cp 1934/2019, II Cp 1359/2020.