Jedro

Ker so prizadetosti v zvezi s stresnim sindromom izzvenele v šestih mesecih, je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ne gre odškodnina. Zato je vse iz izvedenskega mnenja izhajajoče prizadetosti v zvezi s stresnim sindromom materialnopravno pravilno upoštevalo pri telesnih bolečinah in neugodnostih v času zdravljenja in pri strahu tako, da je v tem delu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dne 23.07.1997 se je takrat deset let stara mladoletna tožnica poškodovala v masažnem bazenu tožene stranke, ker ji je močan curek vode poškodoval nožnico. Od tožene stranke je zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku o samem škodnem dogodku in o obsegu nepremoženjske škode presodilo, da je tožena stranka tožnici objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, ker za deklice take starosti močan masažni curek vode predstavlja nevarno stvar. Tožnici je od zahtevanih 500.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 400.000,00 SIT odškodnine in od zahtevanih 300.000,00 za strah 200.000,00 SIT. O zahtevku za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti v znesku 3.500.000,00 SIT pa je odločilo tako, da je tožnici prisodilo posebej za duševne bolečine 1.300.000,00 SIT in posebej za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 400.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 2.300.000,00 SIT odškodnine, višji tožbeni zahtevek (za 2.000.000,00 SIT) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zvišalo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti na vseh zahtevanih 500.000,00 SIT in za strah na vseh zahtevanih 300.000,00 SIT, skupno torej na 800.000,00 SIT, zavrnilo pa je preostali del odškodninskega zahtevka in na novo odločilo o pravdnih stroških.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek in odločeno o pravdnih stroških ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti bistveno kršilo procesne določbe, saj je tožena stanka na naroku 24.09.1998 pripoznala tožbeni zahtevek in ponudila v plačilo 2.000.000,00 SIT v popolno poravnavo vseh tožničinih zahtevkov. Zato sodišče druge stopnje v pripoznanem delu ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka. Sicer pa je sodišče druge stopnje napačno tolmačilo mnenje izvedenke psihiatrične stroke o duševnih bolečinah in posledicah v zvezi z diagnozo stresnega sindroma. Spustilo se je v oceno strokovne diagnoze, za kar pa ni usposobljeno. Če se mu je pojavil kak dvom, bi smelo sodbo sodišča prve stopnje le razveljaviti, ne pa spremeniti. V zvezi z duševnimi bolečinami in stresnim sindromom revizija zatrjuje določene okoliščine, ki pri tožnici še obstajajo in bodo obstajale tudi v bodoče. Opozarja, da je tožena stranka v pritožbi ugovarjala le previsoko odmerjeni odškodnini, ni pa zatrjevala, da naj tožnica ne bi bila upravičena do odškodnine za to obliko škode. Revizija v nadaljevanju še izrecno izpodbija stroškovno odločitev sodišča druge stopnje.

Revizija je bilo vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizija zmotno opredeljuje izjavo tožene stranke na naroku 24.09.1998 in zato tudi neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je bistveno kršilo procesne določbe. Izjava o pripoznavi tožbenega zahtevka je enostransko, jasno in nepogojno procesno dejanje tožene stranke. Na naroku 24.09.1998 je tožena stranka dala izjavo, katere zapis se glasi, da: "daje poravnalno ponudbo, pojasni, da je v dogovoru z zavarovalnico, kjer ima zavarovano svojo odgovornost, poravnalna ponudba naj bi se gibala v višini 2.000.000,00 SIT". V nadaljevanju sta pravdni stranki še izmenjali izjave o možnostih sklenitve poravnave, zaradi te možnosti pa je sodišče narok preložilo. V narekovajih povzeta izjava tožene stanke je jasna. Ni je mogoče opredeliti za (delno) pripoznavo tožbenega zahtevka, temveč za poravnalno ponudbo, ki ne zavezuje nobene pravdne stranke in ki tudi ni bila sprejeta.

Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Ta svoj očitek skuša utemeljiti s trditvijo, da je sodišče druge stopnje drugače tolmačilo izvedensko mnenje, kot se dejansko glasi, in da se je s tem spustilo na strokovno področje, ki ga samo ne obvlada. Revizijsko sodišče se s temi revizijskimi izvajanji ne more strinjati, saj je izvedensko mnenje v svoji celoti in v svojem zaključku jasno. Za njegovo razumevanje ni potrebno posebno strokovno znanje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici zaradi škodnega dogodka in poškodbe res prišlo do stresnega sindroma, vendar se je njena čustvena prizadetost izražala sprva v večji obliki, nato pa v manjši in je po šestih mesecih prenehala. V tem času so izzveneli občutki tesnobnosti, negotovosti, večje občutljivosti, nemirnosti, slabšega spanja in občasne odvisnosti od domačih. Pri tem so ji bili v veliko pomoč že do takrat ustrezna vzgoja in varni odnosi v družini, zaradi česar je imela pozitivno samopodobo in naraven odnos do tem, ki so bile posredno ogrožene s poškodbo. Po izteku tega časa ni imela več motenj v doživljanju intigritete svojega telesa in svoje spolne identitete. Poškodba na njene življenjske aktivnosti ne vpliva več in tudi ni pustila trajnih posledic pri njenih osebnostnih lastnostih. V obdobju šestih mesecev pa so bile začasno zmanjšane njene življenjske aktivnosti, ker je morala en teden povsem počivati, ker en mesec ni telovadila, ker se je dva meseca izogibala vsem aktivnejšim motoričnim dejavnostim in ker je bila pol leta zadržana tudi v družabnih dejavnostih, zaradi česar se je v tem času umikala iz širših socialnih stikov.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave. Prisoja denarne odškodnine za začasno zmanjšanje življenskih aktivnosti je po ustaljeni sodni praksi možna le v primeru, ko gre za tako zmanjšanje, ki je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali v primeru, ko to opravičujejo posebne okoliščine. Iz povzetih dejanskih ugotovitev izvedenke izhaja, da v tožničinem primeru ne gre za tako izjemno situacijo. Zato je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno in skladno z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) presodilo, da tožnici za to obliko škode ne gre odškodnina. Vse iz izvedenskega mnenja izhajajoče prizadetosti v zvezi s stresnim sindromom je materialnopravno pravilno upoštevalo pri telesnih bolečinah in neugodnostih v času zdravljenja in pri strahu tako, da je v tem delu v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Revizijsko sodišče v nasprotju z revizijskimi trditvami ugotavlja, da je tožena stranka v svoji pritožbi ugovarjala tudi obstoju duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti kot pravno priznani obliki škode, saj je izrečno opozorila na izvedenkine ugotovitve o tem, da poškodba ni povzročila trajnih posledic. Neutemeljeno je tudi revizijsko poudarjanje določenih okoliščin, ki naj bi pri tožnici izkazovale še obstoječe in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ker te trditve delno predstavljajo izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa njegove popolnosti, saj revizija med drugim zatrjuje tudi okoliščine, ki jih tožnica v postopku na prvi in drugi stopnji ni zatrjevala. Zaradi izrečne prepovedi iz 3. odstavka 385. člena ZPP revizijsko sodišče teh trditev ni upoštevalo. Obravnavalo pa tudi ni revizijskega izpodbijanja stroškovne odločitve sodišča druge stopnje. Stroškovna odločitev v sodbi je po svoji naravi sklep, ki pa ni samostojne narave in ki zato nima narave sklepa, s katerim bi bil postopek v smislu 1. odstavka 400. člena ZPP končan. Zato lahko revizijsko sodišče v stroškovno odločitev izpodbijane sodbe poseže le, kadar to sodbo spremeni.

Po vsem obrazloženem uveljavljana revizijska razloga nista utemeljena. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradnih upoštevanih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlati 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno tožničino revizijo.