Jedro

Za otroke (deklice) starosti deset let masažni bazen z vodnimi curki predstavlja nevarno stvar. Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Vendar pa mora biti ta oblika škode praviloma trajne narave. Denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma, in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka T. d.d., je dolžna plačati tožnici nld. K. B. na roke njenega zakonitega zastopnika I. B. odškodnino v znesku 800.000,00 (osemstotisoč) SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 339.577,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V ostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka T. d.d. dolžna plačati tožnici nld. K. B. na roke njenega zakonitega zastopnika I. B. odškodnino v znesku 2.300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 200.180,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da kljub temu, da med pravdnima strankama ni sporno, da je do poškodbe tožeče stranke prišlo v kopališču tožene stranke, tožena stranka meni, da sodišče dejanskega stanja ni pravilno in popolnoma ugotovilo. Ne drži namreč navedba iz obrazložitve sodbe, da tožena stranka na kraju samem nima opozoril o moči vodnega pritiska ali navodil za uporabo masažnega bazena, v katerem se je tožnica poškodovala. Navodila za uporabo kopaliških naprav so v celoti objavljena v kopališkem redu, ki je nameščen oziroma objavljen na vhodni blagajni kopališča in na vpogled vsem kopalcem. Naveden kopališki red med drugim izrecno določa, da je potrebno bazene in druge naprave na kopališču uporabljati skladno z njihovim namenom. Iz same oblike konkretnega masažnega bazenčka pa jasno izhaja, da ga je mogoče uporabljati le v ležečem položaju in pa sede. Ob pravilni uporabi do poškodbe kopalca ne more priti, kar potrjuje tudi dejstvo, da je to v vseh devetih letih uporabe prvi in edini primer kakršnekoli poškodbe v masažnih bazenčkih pri toženi stranki. Tožnica je bila v masažnem bazenčku v nepravilnem položaju in jo je zato vodni curek lahko močneje oplazil, kljub temu, da je celoten sistem šob in prhanja vode narejen skladno s predpisanimi standardi in ob pravilni uporabi vodni curek ni tako močan, da bi se kopalec lahko poškodoval. Ker je tožnica še mladoletna, bi jo na pravilen položaj pri uporabi bazenčka morali opozoriti starši, v katerih spremstvu je bila. Nadalje se tožena stranka ne strinja z navedbo sodišča, da gre pri masažnem bazenu za dejavnost z vodo, ki ni običajna in gre pri tem za povečano nevarnost. Sodišča so v primeru poškodb na urejenih kopališčih že večkrat izrekla, da je bazen namenjen za razvedrilo uporabnikov in kot tak ne more biti opredeljen kot nevarna stvar, razen v primerih, ko s strani upravljavca kopališča ni poskrbljeno za predpisano varnost. Tako je v primeru poškodbe tožnice bil navzoč kopališki reševalec, ki ji je takoj nudil prvo pomoč in poskrbel za prevoz tožnice v Bolnišnico Brežice. Tožena stranka nadalje meni, da je storila in zagotovila vse potrebno za varnost svojih kopalcev in ji pri tem ni mogoče pripisati objektivne odgovornosti po členu 173 in 174 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma je zanjo mogoče najti oprostitev v smislu 177. člena ZOR. Glede višine odškodnine pa tožena stranka meni, da je sodišče tožnici priznalo in prisodilo previsoko odškodnino, predvsem upoštevaje izvedeniško mnenje sodne izvedenke za otroško psihiatrijo dr. M. Iz navedenega mnenja namreč izhaja, da so bile akutne duševne bolečine pri deklici intenzivne le teden dni po poškodbi, potem pa so izzvenele hkrati s stresnim sindromom kakega pol leta ter da pri tožnici ni več motenj v doživljanju integritete telesa in spolne identitete. Prav tako po mnenju sodne izvedenke poškodba tožnice na njene življenjske aktivnosti ne vpliva več in nima trajnih posledic na osebnostnih lastnostih tožnice. S strani sodišča priznana odškodnina iz tega naslova v višini 1.300.000,00 SIT je tako previsoka. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.

Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

Tožeča stranka pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu in glede odločitve o pravdnih stroških in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v prvem odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za prestani strah in za telesne bolečine. Tožnici je priznana odškodnina za prestani strah le 200.000,00 SIT, kar pa ni v skladu z ugotovljeno poškodbo in z njo zvezanimi posledicami ter strahom, ki ga bo preživljala tožnica po vsej verjetnosti vse življenje zaradi potencialne nevarnosti, da se takšna poškodba lahko kdaj ponovi.

Sodišče je v premajhni meri upoštevalo, da je šlo za otroka, ki še ni imel menstruacije, pa je zaradi poškodbe pri močnem vodnem curku prišlo do tako močnega krvavenja iz nožnice, da bi otrok lahko izkrvavel. Vrednotiti je potrebno sam strah ob poškodbi, ki je bil katastrofalen in potem še osem ur, dokler ni bilo ustavljeno krvavenje. To velja za primarni strah, ki ga je potrebno posebej ovrednotiti, poleg tega pa je potrebno ovrednotiti tudi sekundarni strah. Izvedenka dr. M. ocenjuje, da gre za stresni sindrom, ki ni samo pogojen z duševnim trpljenjem otroka, ampak tudi s kategorijo straha pred nevarnostjo ponovitve. Tudi glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je zahtevek prenizko ocenjen, saj je sama poškodba ocenjena kot huda poškodba. Treba je upoštevati, da je otrok po poškodbi popolnoma spremenil svoj bioritem in tudi svoje obnašanje. Bolečine so prisotne in niso izginile, saj le te nastopijo še vedno, če pride do večje obremenitve, življenje otroka pa je nujno zvezano tudi s takimi obremenitvami, ne samo v šoli in doma, v vsakodnevnem življenju in tudi v bodočnosti. Nadalje pa tožeča stranka navaja, da je s sodbo tožnica prizadeta tudi zaradi napačne odmere pravdnih stroškov. Tožnica je po temelju uspela v celoti. Tudi stroški z ugotavljanjem temelja so bili potrebni stroški. Najmanj za izvedence bi moralo sodišče priznati tožnici vse stroške v celoti, za kar je tožnica skupaj plačala 184.923,00 SIT, sodišče pa je iz tega naslova naračunalo le 113.369,00 SIT. Tožnici gredo vsi stroški za izvedence in tisti del zastopniških stroškov, ki jih je treba odmeriti od prisojene višine zahtevka, ne pa deliti procentualno, saj se odmerja potrebnost stroškov od prisojenega zneska. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede temelja odgovornosti: Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka odgovarja za povzročeno škodo po načelu objektivne odgovornosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre namreč pri masažnem bazenu (t.im. whirlpool) za uporabo vode, ki ni običajna, saj pri tem voda ustvarja določeno silo oziroma pritisk. Zato je sodišče prve stopnje masažni bazen pravilno opredelilo za nevarno stvar v primeru, če ga uporabljajo otroci. Sodišče prve stopnje se je tu pravilno oprlo na izvedeniško mnenje dr. R. z Ginekološke klinike v Ljubljani (list. št. 28), ki v svojem mnenju navaja, da vodni curek lahko, če je usmerjen direktno v nožnico, odpre virtualni prostor nožnice in pri tem poškoduje in raztrga nožnico, ki je ranljiva in zelo dobro prekrvavljena, zato je lahko tudi krvavitev obširna.

Posebej pa pritožbeno sodišče poudarja ugotovitev tega izvedenca, da je sluznica zunanjega spolovila in nožnice pri deklicah te starosti (tožnica ob škodnem dogodku še ni bila stara 11 let) še zelo nežna in zlahka ranljiva. Zato je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da za deklice te starosti takšen masažni bazen z vodnimi curki predstavlja nevarno stvar. Za škodo, ki nastane od nevarne stvari, pa odgovarja njen imetnik, to je tožena stranka (174/1 ZOR), ki se poklicno ukvarja z nudenjem kopaliških uslug za plačilo in mora zato ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni uspela oprostiti svoje odgovornosti v smislu določb člena 177 ZOR. Tudi pritožbene trditve tožene stranke takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti kakršnegakoli prispevka tožnice k nastanku škode. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določila kopališkega reda, ki naj bi določal, da se morajo bazeni uporabljati v skladu z njihovim namenom. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka na kraju samem nima opozoril o moči vodnega pritiska ali navodil za uporabo. Takšne ugotovitve ne more omajati sklicevanje pritožbe na kopališki red, ki naj bi bil na vpogled le pri vhodni blagajni, pri čemer tožena stranka tudi v pritožbi ne pove, ali ta kopališki red vsebuje kakšna navodila za uporabo masažnih bazenov.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenih dejstev, ki bi kazala na to, da je tožnica uporabljala bazen v nasprotju z njegovim namenom. Pritožbenega sodišča tudi ne prepričajo trditve tožene stranke v pritožbi, da iz same oblike konkretnega masažnega bazenčka jasno izhaja, da ga je mogoče uporabljati le v ležečem položaju in pa sede, pri čemer pa pritožba tudi ne pove, kakšen naj bi bil ta nepravilen položaj tožnice. Nasploh pa so trditve tožene stranke glede pravilnega položaja v bazenu nerealne glede na to, da je razumljivo, da človek pri kopanju v bazenu (tudi masažnem) nujno zavzame vrsto prehodnih položajev, ki jih ni mogoče opredeliti kot ležeči ali sedeči položaj. Glede na navedeno so neutemeljeni vsi ugovori tožene stranke, ki se nanašajo na podlago (temelj) odškodninske odgovornosti in je v tem delu sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

O višini prisojene odškodnine: Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin ter strahu in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. čl. ZOR) ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR).

Upoštevati je torej potrebno vse okoliščine primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, z namenom, da se pri oškodovancu doseže satisfakcija oziroma zadoščenje.

Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova duševnih bolečin, ki jih je doživljala tožnica, glede na to, da gre za področje oziroma del telesa, ki ima za vsakega človeka še poseben čustven pomen, priznalo odškodnino v višini 1.300.000,00 SIT. Pri tem je sodišče še navedlo, da je to področje še toliko bolj pomembno, saj se že po zakonitostih psihološkega razvoja na to veže več negotovosti, povezane z doživljanjem razvijajoče se spolne identitete in se je pri tem oprlo na izvedeniško mnenje psihiatrične stroke in sprejelo tudi ugotovitev, da so bile zato akutne duševne bolečine za tožnico približno teden dni, potem pa so postopoma izzvenele hkrati s stresnim sindromom v pol leta, v času sojenja oziroma pregleda pa ni bilo več opaziti motenj v doživljanju telesne in spolne celovitosti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v tem delu sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Duševne bolečine same po sebi namreč niso podlaga za prisojo odškodnine. V 1. odstavku 200. člena ZOR je jasno opredeljeno, da so podlaga za prisojo denarne odškodnine le duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega.

Iz enakega razloga je napačno uporabljeno materialno pravo tudi v tistem delu odločitve sodišča prve stopnje, ko le to prisodi tožnici za zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnino v višini 400.000,00 SIT. Tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti samo po sebi ne more biti podlaga za prisojo denarne odškodnine, temveč so to lahko le duševne bolečine, ki jih oškodovanec trpi zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica začasno morala opustiti vse dejavnosti, ki bi upočasnile zdravljenje ali povzročile zaplete pri zdravljenju, da je teden dni morala povsem počivati, da mesec dni ni telovadila, dva meseca se je morala izogibati vsem aktivnim motoričnim dejavnostim, kar vse je zanjo kot živahno bilo težko. Približno pol leta je zaradi trajajočega stresnega stanja bila inhibirana tudi v družabnih dejavnostih, spontano se je izmikala iz širših socialnih stikov.

Potem poškodba na njene življenjske aktivnosti ni vplivala več in tudi trajnih posledic na osebnostnih lastnostih izvedenec ni ugotovil. Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Vendar pa mora biti ta oblika škode praviloma trajne narave. Denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma, in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje mnenja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki vplivajo na odmero odškodnine, vendar pa je napačno uporabilo materialno pravo. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje namreč ob pravilni uporabi materialnega prava privedejo do zaključka, da tožnica ni upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Njene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so bile namreč le začasne narave, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi niso bile takšne intenzivnosti, da bi opravičevale prisojo denarne odškodnine iz tega naslova. Vendar pa je potrebno določena dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, upoštevati pri drugih oblikah škode, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju. V tem delu je torej bilo potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke, zato je sodišče druge stopnje v tem delu (glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da je ob poškodbi tožnica doživela zelo intenziven strah in da je to bil v času najhujše krvavitve strah za življenje. Ugotovilo je tudi, da je tožnica močan strah doživljala v času prevoza in medicinskih posegov, po drugi operaciji približno osem ur po poškodbi pa se je strah za življenje zmanjšal. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo, da je bil strah ob poškodbi intenziven, na kar opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je nadalje upoštevalo tako primarni kot sekundarni strah, čeprav ni posebej povedalo, kaj šteje kot primarni in kaj kot sekundarni strah, zato so neutemeljeni očitki pritožbe v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila tožnica v stanju akutnega stresa še približno teden dni po nezgodi, potem pa se je njena čustvena prizadetost kot znak stresnega sindroma kazala še približno pol leta, vendar vse manj intenzivno. Ugotovilo je, da bila tožnica negotova, tesnobna, bolj občutljiva in razburljiva, nemirna, slabo je spala, vsaka asociacija na poškodbo jo je vznemirila. Ne izhaja pa iz izvedeniškega mnenja, da bo tožnica preživljala strah po vsej verjetnosti vse življenje zaradi potencialne nevarnosti, da se takšna poškodba lahko kdaj ponovi, kar zatrjuje pritožba, zato so takšne pritožbene navedbe neutemeljene, prav tako pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo, da je šlo za otroka, ki še ni imel menstruacije. Sodišče prve stopnje je to dejstvo upoštevalo in sicer v tistem delu, ko je tožnici prisodilo posebno odškodnino za duševne bolečine, ki jih je tožnica doživljala glede na to, da gre za področje telesa, ki ima za vsakega človeka še poseben pomen. Navedlo je namreč, da je glede na starost tožnice (še ne 11 let) to področje še toliko bolj pomembno, saj se že po zakonitostih psihološkega razvoja na to veže več negotovosti, povezane z doživljanjem razvijajoče se spolne identitete. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je to dejstvo, da gre za področje telesa, ki ima za človeka še poseben pomen in da je bila tožnica ob nezgodi stara šele 10 let, potrebno upoštevati pri presoji odškodnine za strah in sicer v tej smeri, da je bil zaradi tega strah tožnice toliko intenzivnejši. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bile akutne duševne bolečine pri tožnici prisotne teden dni, nato pa so postopoma izzvenele hkrati s stresnim sindromom. Ta strah pa kot izhaja iz izvedeniškega mnenja pri tožnici ni pustil nobenih posledic na osebnostnih lastnostih, zato tožnici ne gre odškodnina za zmanjšanje življenjske aktivnosti, ampak je potrebno to upoštevati v okviru odškodnine za prestani strah, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in tožnici za strah prisodilo še 100.000,00 SIT, skupaj torej 300.000,00 SIT. Takšna odškodnina po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino glede na vse okoliščine primera in glede na sodno prakso v podobnih primerih.

Iz naslova telesnih bolečin je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 400.000,00 SIT odškodnine. Pri tem je upoštevalo tako stopnjo kot trajanje teh bolečin, pri tem pa se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje in pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima pomislekov.

Upoštevalo je tudi, da se bolečine pri tožnici občasno še pojavljajo, vendar vse redkeje in v vse manjši intenzivnosti, na kar opozarja pritožba. Ni pa sodišče prve stopnje v okviru te oblike nepremoženjske škode upoštevalo vseh neugodnosti, ki jih je tožnica trpela tekom zdravljenja, saj je dejstvo, da je tožnica teden dni morala povsem počivati, da mesec dni ni telovadila in da se je dva meseca morala izogibati vsem aktivnim motoričnim dejavnostim, kar vse je zanjo kot živahno bilo težko, nepravilno upoštevalo kot posebno obliko škode, kot je bilo že obrazloženo zgoraj, in sicer pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa je potrebno vse te omejitve upoštevati v okviru neugodnosti tekom zdravljenja. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino iz tega naslova zvišalo za 100.000,00 SIT, skupaj torej gre tožnici iz tega naslova 500.000,00 SIT, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni primerno zadoščenje.

Sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke tudi v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč potrebno upoštevati, da je tožnica po temelju uspela v celoti. Prav tako je pritožba utemeljena v delu, ko opozarja, da je potrebno tožeči stranki priznati strošek za izvedence v celoti (tako tudi strošek obeh izvedencev kot prič), pri čemer je sodišče prve stopnje pri obračunu stroškov res pozabilo upoštevati strošek za izdelavo izvedeniškega mnenja dr. R. v višini 72.453,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s pritožbo, ko ta navaja, da bi sodišče prve stopnje stroške zastopanja moralo odmeriti od prisojene višine zahtevka, ne pa deliti procentualno, saj je načinov odmere stroškov več, zato temu načinu, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje ni mogoče odreči pravilnosti. Vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje pri odmeri in obračunu stroškov na drugi stopnji upoštevalo, hkrati, ko je na podlagi določbe drugega odstavka 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, odločilo o stroških vsega postopka. Sodišče druge stopnje je tako z upoštevanjem pravilne odmere stroškov za zastopanje s strani sodišča prve stopnje (2655 točk X 87.40 SIT = 232.047,00 SIT), izvedeniških mnenj in pričnin (v zahtevani višini 184.923,00 SIT) in za materialne stroške za štiri prihode na sodišče iz Ljubljane v višini 28.752,00 SIT, tožeči stranki priznalo pravdne stroške v skupni višini 339.577,00 SIT, ki jih mora povrniti tožena stranka, ki pa sama stroškov ni priglasila.

Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo 100 % uspeh po temelju in 18,60 % uspeh po višini, kar je skupaj 59,3 % uspeh, tožeči stranki pa tudi priznalo strošek za izvedence v celoti. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnica upravičena do odškodnine v skupni višini 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.10.1998 dalje do plačila, tožena stranka pa ji mora tudi povrniti pravdne stroške v znesku 339.577,00 SIT, vse v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V ostalem je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 373. člena ZPP/77 in 368. člen ZPP).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.