Jedro

Trditev, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku ravnala neskrbno, ker v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navedla, da zahtevanih zneskov ni mogla odtegniti od toženčeve plače, ker je bila ta preobremenjena, je toženec prvič navedel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ta ugovor torej predstavlja pritožbeno novoto, zato je neutemeljen revizijski očitek, da tega ugovora sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali pri odločanju o tožbenem zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kot delodajalka toženca na podlagi 134. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07, v nadaljevanju ZIZ) plačala toženčev dolg v skupnem znesku 18.269,41 EUR in s tožbo zahteva od sodišča, da tožencu naloži povračilo tega zneska. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, zavrnilo je le del obrestnega zahtevka. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo toženca zavrnilo in je v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče moralo uporabiti 191. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) po katerem tisti, ki plača nekaj, česar ni dolžan, nima pravice tega zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Toženec poudarja, da tožnica ni plačala zato, da bi se izognila sili, ker bi lahko s pravočasnim ugovorom, v katerem bi obrazložila, da je toženčeva plača že preobremenjena, lahko izvršbo preprečila. Toženec navaja, da je zaradi ravnanja tožnice dolg preplačal, poleg tega mu je tožnica s takšnim ravnanjem onemogočila, da s svojim upnikom sklene kakršenkoli dogovor o višini dolga, saj se ta po poplačilu ni več hotel pogovarjati. Navaja, da je napačno stališče sodišč, da bi lahko dolžnik on sam od upnika zahteval povračilo preplačanega zneska, saj bi lahko enako naredila tudi tožnica. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno v sojenje sodišču prve stopnje.

3. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP) v 212. členu določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Vsi ugovori zoper tožnikov zahtevek spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal le tri ugovore: da se tožnica pred plačilom ni prepričala o stanju dolga in je plačala več kot je bil toženec dejansko dolžan upniku in bi morala preplačilo zahtevati z nasprotno izvršbo; da je imela tožnica možnost na račun upnika v obdobju od avgusta 1998 do oktobra 2000 nakazati najmanj 1,000.000,00 SIT (sedaj 4.172,93 EUR); da je plačani znesek previsok.

6. Drugostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na vse te ugovore odgovorilo. Glede prvega ugovora je ugotovilo, da toženec trditev ni dokazal, drugi ugovor je zavrnilo kot neutemeljen, ker je ugotovilo, da je bil toženčev dohodek v vsem spornem obdobju preobremenjen, glede tretjega ugovora, pa je ugotovilo, da ga toženec ni specificiral. Teh ugotovitev toženec v reviziji tudi ne izpodbija. Če preplačilo sploh ni bilo dokazano, je nepomembno kdo bi lahko od upnika zahteval vračilo preplačila. Trditev, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku ravnala neskrbno, ker v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni navedla, da zahtevanih zneskov ni mogla odtegniti od toženčeve plače, ker je bila ta preobremenjena, je toženec prvič navedel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ta ugovor torej predstavlja pritožbeno novoto, zato je neutemeljen revizijski očitek, da tega ugovora sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali pri odločanju o tožbenem zahtevku.

7. Glede na povedano, je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da so bili vsi pravočasno podani ugovori toženca pravilno zavrnjeni. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka toženčev dolg poplačala, pa je tudi pravilna odločitev, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi 197. člen OZ.

8. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.