Jedro

Sodišče prve stopnje je v sklep o dedovanju povzelo svojo ugotovitev, da naj bi znašala vrednost zapuščine 847.943,00 SIT. Vendar ima ta ugotovitev pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da obstoji zapuščina po pok. J.A. iz solastninskega deleža do ene četrtine na parc. št. 4000, vpisani v vl. št. 181 k.o. P. ter iz polovičnega solastninskega deleža na petih parcelah, vpisanih v vl. št. 865 k.o. T. Na podlagi podanih dednih izjav je za dedinjo vsega zapustnikovega premoženja razglasilo njegovo vdovo M.A. Zoper sklep se pritožujejo vsi trije zakoniti dediči po pooblaščencu. Pritožbi opozarja, da je sodišče nedosledno označevalo opravilno številko zadeve, enkrat D1, enkrat D2. Zato domneva, da sodišče ni razpolagalo z vlogama z dne 28.2.2006 in z dne 7.3.2006, s katerima so dediči specificirali pogrebne stroške. Sodišče se namreč do teh njihovih vlog ni opredelilo. Glede vrednosti podedovanih nepremičnin pa pritožba navaja, da bi morali biti v spisu zapisniki sodnega izvedenca o cenah podobnih nepremičnin v bližini K. Predlaga spremembo sklepa v delu, ki se nanaša na razliko med vrednostjo zapuščine po izpodbijanem sklepu, to je 847.943,00 SIT in celotnimi prijavljenimi stroški v zvezi s pogrebom. Dodaja še, da bodo v zvezi z dedovanjem nastali dedičem tudi stroški zastopanja po pooblaščencu.

Pritožba ni utemeljena.

Vlogi dedičev z dne 28.2.2006 in z dne 7.3.2006 sta vezani v spis. Z njima so dediči res prijavili terjatev do zapuščine iz naslova pogrebnih stroškov in postavitve nagrobnega spomenika v skupni višini 2.000.000,00 SIT. Na naroku, ki ga je prvostopenjsko sodišče opravilo v zvezi z vloženo pritožbo, je sodnica dedičem pojasnila, da je upoštevala le tiste stroške, ki so bili izkazani z računom (priloga vloge dedičev na list. št. 48 spisa), glede vrednosti nepremičnega premoženja, ki spada v zapuščino pa, da je v celoti upoštevalo zapisnik o cenitvi podobnega kmetijskega zemljišča, ki so ga prav tako dediči priložili k svoji vlogi (list. št. 50 spisa). Pritožniki zato povsem neutemeljeno očitajo sodišču neupoštevanje njihovih vlog.

Res je sicer sodišče v sklep o dedovanju povzelo svojo ugotovitev, da naj bi znašala vrednost zapuščine 847.943,00 SIT. Vendar pa ima ta ugotovitev pomen zgolj zaradi odmere sodne takse, ki se plača od čiste vrednosti zapuščine, pri čemer sodišče ugotavlja vrednost, ki je odločilna, po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga (tarifna št. 9 Zakona o sodnih taksah). Iz izpodbijanega sklepa je povsem jasno, da je bila vrednost zapuščine ugotovljena na opisani način in zgolj z namenom odmere sodne takse, saj sta tako višina čiste zapuščine kot višina sodne takse navedeni v istem stavku. Pri tem je še pomembno izpostaviti, da zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju ne ugotavlja vrednosti zapuščine, saj to, kaj mora sklep obsegati, izrecno predpisuje 2. odst. 214. čl. Zakona o dedovanju.

Ker se dediči glede višine sodne takse ne pritožujejo (in so jo tudi že plačali), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD in 37. čl. ZNP).