Jedro

Normativna protipravnost je lahko podana tudi v primeru, ko zakonodajni organ opusti izdajo zakona, ki bi ga moral izdati. S tem, ko država ni sprejela zakona, ki bi oškodovancem priznal pravico do povračila premoženjske vojne škode, ni ravnala protipravno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje (točka II izreka) spremeni tako, da se tožba prve in tretje tožeče stranke v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo (to je glede zahtevkov za plačilo 4.825,97 EUR s pripadki) zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo druge tožeče stranke B. P. (točka I izreka). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek prve in tretje tožeče stranke, s katerim sta zahtevali, da jima tožena stranka plača odškodnino in sicer vsaki znesek v višini 36.687,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje (točka II izreka). Vsem trem tožečim strankam je še naložilo, da toženi stranki nerazdelno povrnejo pravdne stroške v višini 2.370,00 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev tožeče stranke vlagajo pritožbo. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevkom v celoti ugodeno oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašajo pritožbene stroške.

V zvezi z odločitvijo o zavrženju tožbe (točka I izreka) izpostavljajo, da sporna odškodnina ne spada med nepremoženjsko škodo, ampak gre za premoženjsko škodo.

Opozarjajo, da se drugi tožnik B. P. ni odpovedal dedovanju, pač pa je svoj dedni delež odstopil očetu ter na različne pravne posledice ene in druge izjave.

Zaključek, da prejem reparacij ni dokazan in da to dejstvo ni pomembno, označujejo za zmotno. Sklicujejo se na Predlog zakona o povračilu premoženjske škode iz časa druge svetovne vojne, ki je bil pripravljen leta 2008. Delno poplačana škoda je splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati.

Toženka je zaradi odsotnosti zakonske ureditve vojne odškodnine kršila 50. člen Ustave. V njem je določeno, da mora zakonodajalec v razumnem času posebno varstvo žrtev uzakoniti. Kršila je tudi 1. člen prvega Protokola k Evropski konvenciji za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP).

Ker ni sprejela zakona, ki bi materialnopravno in procesno uredil odškodnino za premoženjsko vojno škodo, je toženka ravnala protipravno. Sprejem zakona je zakonodajalec predvidel že sam v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) in v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP). Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-86/94 zavzelo stališče, da ni v skladu z Ustavo, da zakonodajalec ni uredil pogojev in postopka za uveljavljanje pravic žrtev vojnega nasilja do povrnitve vojne škode s posebnim zakonom. Zakonodajalcu je sodišče postavilo rok šestih mesecev. Kljub temu, da je Državni zbor sprejel Zakon o poplačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ), je s tem uredil le nepremoženjsko škodo. Premoženjska škoda je vse do danes zakonsko neurejena. Poleg kršitve zaupanja v pravo gre tudi za poseg v pridobljene pravice.

Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. V razlogih sodbe je navedlo, da bi bilo potrebno tožbo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije toženke zavreči, iz II. točke izreka pa izhaja, da je sodišče zahtevek zavrnilo. Izrek in obrazložitev si tako nasprotujeta. Zaradi takšne pomanjkljivosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev je pomanjkljiva. Sodišče se je opredelilo samo do kršitve 26. člena Ustave in sodne prakse, na katero so se tožniki sklicevali, ostalih uveljavljenih ustavnih kršitev in kršitev EKČP pa pri svoji odločitvi ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. V primeru razveljavitve predlagajo dodelitev zadeve drugemu sodniku.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da sodišče očitanih kršitev postopka ni storilo. Tožba tožnika B. P. je bila pravilno zavržena. Tožeče stranke niso aktivno legitimirane, saj je pravica do povračila vojne škode neprenosljiva. Predlog Zakona o povračilu premoženjske škode iz časa druge svetovne vojne ni materialno pravo, kot dokaz pa pomeni pritožbeno novoto, ki jo tožniki uveljavljajo v nasprotju z določili ZPP. Prejem dela reparacij ni splošno znano dejstvo. Pritožbeno novoto predstavlja tudi sklicevanje na 1. člen prvega Protokola k EKČP. Zmotno je sklicevanje na določilo 50. člena Ustave RS, saj tožniki ne uveljavljajo pravice do socialne varnosti in ne zatrjujejo, da spadajo med vojne veterane ali žrtve vojnega nasilja. Opozarja, da bi se zakon, ki bi uredil določena vprašanja, lahko sprejel le ob pogoju, da ga sprejme državni zbor s predpisano večino in v predpisanem postopku. Tudi če bi bil sprejet, pa to ne pomeni, da bi bil sprejet z vsebino, ki bi tožnikom omogočila poplačilo škode (ni gotovo, da bi bili tožniki upravičenci, še manj pa, da bi prejeli plačilo škode v denarju in v celotnem obsegu). Škodo lahko predstavlja zgolj tisto, kar bi določal zakon. Opozarja, da se odločba Ustavnega sodišča RS U-I-86/94 nanaša na ZZVN, ki ureja nepremoženjsko škodo fizičnih oseb. Odločba je bila realizirana s sprejetjem ZSPOZ. Navedbe o Skladu za poplačilo vojne odškodnine so pritožbena novota. Toženka ni bila dolžna sprejeti zakona z določeno vsebino. Tega ji ne nalaga ustavna odločba U-I-86/94, ne določba 26. člena Ustave niti EKČP. Ni prišlo do kršitve običajne metode dela. Obstoj in višina škode nista izkazana. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Izrek sodbe, s katerim je sodišče zahtevek prvega tožnika in tretje toženke zavrnilo, je samo v navideznem nasprotju z razlogi. Res je sicer, da je sodišče v točki 15 obrazložitve zapisalo, da bi bilo potrebno tožbo, ker toženka ni pasivno legitimirana, zavreči, vendar pa iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da je sodišče zahtevek vsebinsko presojalo in ga, saj je ugotovilo, da v ravnanju toženke ni zaslediti protipravnosti, zavrnilo. Preizkus odločitve je zato mogoč, kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni bila storjena.

6. Na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožniki bi zato morali konkretizirano navesti glede katerih, po njihovih trditvah uveljavljenih ustavnih kršitev ter kršitev EKČP, se sodišče pri odločitvi ni opredelilo. Zgolj pavšalen očitek je neupošteven.

7. Pritožniki utemeljeno opozarjajo na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da drugi tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Izjava o odpovedi dediščini ter izjava o odstopu dednega deleža sta različna pravna instituta, ki imata različne pravne posledice. Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. S takšno izjavo izpodbije pravno domnevo, da dediščino sprejema. Pravna posledica odpovedi dediščini je v tem, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič (četrti odstavek 133. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Z dednim deležem zakonitega dediča, ki se je odpovedal dediščini, se ravna, kot da je umrl pred zapustnikom (140. člen ZD). To pa ne velja za izjavo o odpovedi dediščini v korist določenega dediča. Takšna izjava se namreč ne obravnava kot odpoved dediščini, ampak kot izjava o odstopu dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD). S to izjavo dedič sprejme dedni delež (na znanem zapuščinskem premoženju)(1) in sočasno z njim razpolaga. Pri tem je znano zapuščinsko premoženje lahko le tisto premoženje, ki je bilo predmet zapuščinskega postopka. Ker o dedovanju terjatve do poplačila vojne škode zapuščinsko sodišče ni odločalo, se s strani drugega tožnika podana dedna izjava na to premoženje ni mogla nanašati. Aktivne legitimacije v tem postopku mu zato ni mogoče odrekati.

8. Ne glede na takšno zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče v odločitev o zavrženju tožbe drugega tožnika ni posegalo. Kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, je namreč takšna odločitev pravilna v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, v preostalem delu pa vanjo, upoštevajoč 359. člen ZPP, ni bilo dopustno posegati. Zahtevek bi bilo v preostalem delu potrebno zavrniti, takšna odločitev pa bi bila za drugega tožnika slabša kot je odločitev o zavrženju tožbe.

9. Ne drži pritožbena trditev, da je predmet tožbenega zahtevka zgolj premoženjska škoda. V znesku 683.600,00 DIN (kar naj bi ob vložitvi tožbe predstavljalo 110.063,73 EUR) je zajeta tudi ocenjena vojna škoda zaradi omejitve osebne svobode v višini 90.000,00 DIN (primerjaj navedbe v tožbi list. št. 3).

Glede nepremoženjske škode

10. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki je pri tem izhajalo iz že zavzetih stališč v sodni praksi (to je odločbe VS RS II Ips 449/2007),(2) je država dolžna svojim državljanom povrniti vojno škodo le v primeru, če takšno obveznost vzpostavljajo njeni (notranji) predpisi.(3) Pritožniki takšnega materialnopravnega stališča v pritožbi ne izpodbijajo in priznavajo, da je toženka vprašanje povračila nepremoženjske vojne škode uredila s petimi zakoni in sicer Zakonom o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV)(4), Zakonom o vojnih invalidih (ZVojI)(5), Zakonom o popravi krivic (ZPKri)(6), Zakonom o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN)(7) in Zakonom o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ)(8).

11. Tožnikom zato pravica do poplačila nepremoženjske škode pripada le pod pogoji in v obsegu kot to določajo zgoraj navedeni zakoni, uveljavijo pa jo lahko le pred organi in po postopku, ki je zakonsko predviden. Tako je za uveljavljanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja v ZZVN (III. poglavje) določen upravni postopek. Na prvi stopnji o tem odloča upravna enota, na drugi pa ministrstvo, pristojno za žrtve vojnega nasilja. O višini odškodnine se na podlagi določb ZSPOZ (II. poglavje) prav tako odloča v upravnem postopku. Odločbo izda Slovenska odškodninska družba, ki odškodnino tudi izplača (12. do 16. člen ZSPOZ).

12. Odškodnine za nepremoženjsko vojno škodo glede na veljavno zakonsko ureditev tako ni mogoče uveljavljati v pravdi, ampak v upravnem postopku, če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Sodišče zato za presojo zahtevka v tem delu ni pristojno (18. člen ZPP). Odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe drugega tožnika, v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, je bilo zato, čeprav iz drugih razlogov, potrebno pritrditi, glede ostalih dveh tožnikov pa je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter odločitev v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, spremenilo tako, da je tožbo zavrglo (18. člen v zvezi s 3. točko 339. člena ZPP ter 354. členom ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je višino zahtevka za nepremoženjsko škodo ugotovilo tako, da je znesek 90.000,00 DIN, na kolikor je bila ta škoda ocenjena ob popisu v letu 1945, na enak način kot so to storili tožniki v tožbi, glede na v letu 1945 veljavni menjalni tečaj USD / DIN preračunalo v USD, nato pa dobljeni znesek v letu 1952 po veljavnem menjalnem tečaju pretvorilo nazaj v dinarje in ga revaloriziralo na dan 16. 11. 2012. Skupno nepremoženjsko škodo po tem izračunu predstavlja znesek 14.477,90 EUR, v zahtevku posameznega tožnika pa znesek 4.825,97 EUR.(9) Glede premoženjske vojne škode

13. Stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev ni relevantno, ali je toženka dobila del reparacij ali ne, je pravilno. Ker država, tudi če reparacije dobi, sama suvereno odloča, ali sploh bo (in če bo, na kakšen način in v kolikšnem obsegu) poplačala škodo svojim državljanom (več v opombi 3), je na dlani, da je k sprejetju notranje zakonodaje, s katero bi si takšno obveznost naložila, to ne zavezuje. Zato tudi ni pomembno, ali je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniki prejema (vsaj dela) reparacij niso dokazali, pravilen ali ne.

14. Med pravdnimi strankami ni sporno, da toženka povračila premoženjske vojne škode zakonsko ni uredila. Tožniki v pritožbi vztrajajo, da je s takšno opustitvijo ravnala protipravno in je zato odškodninsko odgovorna. Zatrjujejo torej tako imenovano normativno protipravnost. Pritožbeno sodišče se s tem ne strinja in pritrjuje sodišču prve stopnje, da protipravnosti ni, čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot so navedeni v izpodbijani sodbi.

15. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožniki, da je normativna protipravnost lahko podana tudi v primeru, ko zakonodajni organ opusti izdajo zakona, ki bi ga moral izdati, vendar pa to ne velja splošno. Da lahko govorimo o protipravni opustitvi, mora zakonodajni organ opustiti sprejetje zakona (ali pa podzakonskega akta) v nasprotju z izrecno obveznostjo izdati tak zakon oziroma akt. Sodna praksa je v zvezi s tem že zavzela stališče, da gre za tak primer takrat, ko država ne prenese direktive Evropskega parlamenta in Sveta v svoje notranje pravo; nadalje takrat, ko zakonodajalec ne izda zakona, pa mu to Ustava izrecno nalaga v posameznih členih; ko ne izda (pravočasno) podzakonskega predpisa, ki mu ga nalaga zakon; pa tudi takrat, ko Ustavno sodišče s svojo odločbo naloži konkretnemu organu, naj v mejah svojih pravic in dolžnosti v določenem roku zapolni pravno praznino z izdajo predpisa.(10)

16. Med takšne primere pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče uvrstiti konkretnega primera, to je opustitve izdaje predpisa (zakona), ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode. Da sprejema takšnega zakona naši državi ne nalaga mednarodno pravo niti ni sporno, sporno pa je, ali si je toženka to obveznost naložila sama z Ustavo (3. odstavek 50. člena) oziroma na tej podlagi sprejetima zakonoma, to je ZLPP (33.člen) ter ZZVN (8. in 15. člen) in te obveznosti kasneje ni izpolnila, s čimer naj bi kršila načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Sprejem zakonodaje naj bi po prepričanju pritožnikov toženki naložilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I- 86/94 in U-I-114/98. 17. S tretjim odstavkom 50. člena Ustave je kot del pravne in socialne ureditve določeno tudi posebno (torej povečano) socialno varstvo žrtev vojnega nasilja. Pri tem je Ustava to ustavno kategorijo brez slehernega natančnejšega opredeljevanja prepustila zakonodajalcu. Edino, kar iz te določbe neposredno izhaja, je obveznost zakonodajalca, da v razumnem času posebno varstvo žrtev tudi uzakoni.(11) Po mnenju pritožbenega sodišča o tem, da toženka svoje obveznosti po tej določbi ni izpolnila, ni mogoče govoriti. Določilo tretjega odstavka 50. člena Ustave je tako toženka konkretizirala najprej s sprejemom ZLPP ter nato z v letu 1995, 1996 in 2001 sprejetimi zakoni, ki so uredili obseg, način in postopek za povračilo vojne škode. Gre za ZVV, ZVojI, ZPKri, ZZVN in ZSPOZ. Res je sicer, da sprejeta zakonodaja, predvsem ZSPOZ, izvzema premoženjsko vojno škodo, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča avtonomna pravica toženke, da se odloči, ali bo oškodovancem povrnila vso ali le del škode oziroma le posamezno vrsto škode. Določilo 3. odstavka 50. člena Ustave toženki to omogoča. Da je takšno stališče pravilno in ne gre za kršenje Ustave, kaže tudi obrazložitev sklepa Ustavnega sodišča U-I-173/01 z dne 7. 3. 2002. S to odločbo je Ustavno sodišče zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZSPOZ, v kateri je pobudnik trdil, da je zakon v neskladju z Ustavo, saj ne ureja vprašanja poplačila premoženjske škode, ki jo je posameznikom prizadejal okupator v drugi svetovni vojni. Pojasnilo je, da ne gre za področje katerega ureditev bi Ustava izrecno terjala, zato ni pristojno presojati, ali je v skladu z Ustavo, da neko zaokroženo področje morebitnih pravic državljanov zakonsko ni urejeno.

18. Toženki sprejetja zakona, ki bi uredil povračilo premoženjske vojne škode, ni naložil niti 33. člen ZLPP niti 8. oziroma 15. člen ZSPOZ. Drži, da je ZLPP v 33. členu predvidel ustanovitev Sklada za poplačilo vojne odškodnine ter uporabo določenega dela sredstev in prihodkov Sklada za razvoj tudi za plačilo vojne odškodnine zlasti internirancem in pregnancem ter civilnim invalidom vojne in da je država v 6. točki 8. člena in v 15. členu ZZVN(12) med pravice žrtev vojnega nasilja uvrstila tudi pravico do vojne odškodnine po posebnem zakonu. Vendar pa te zakonske obveznosti niso ostale nerealizirane. ZSPOZ, (13) sprejet v letu 2001, je namreč tisti poseben zakon, ki je bil predviden tako z ZLPP kot z ZZVN. Z njim je bil ustanovljen Sklad za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju Sklad), (14) urejeni pa so bili tudi pogoji in postopek za uveljavitev pravice žrtev vojnega nasilja do povrnitve vojne škode. Res le nepremoženjske, vendar pa to ne pomeni podlage za očitek o normativni protipravnosti v zgoraj obrazloženem pomenu. Ne ZLPP ne ZZVN namreč nista določila, da bi morala toženka s posebnim zakonom žrtvam vojnega nasilja v okviru sicer priznane pravice do vojne odškodnine priznati popolno odškodnino, med drugim tudi za utrpelo premoženjsko škodo. Tako že besedilo 33. člena ZLPP „..zlasti internirancem in pregnancem ter civilnim invalidom vojne..“ kaže, da je ZLPP določitev upravičencev ter obsega povračila prepustil posebnemu zakonu. Enako velja tudi za ZZVN: med pravice žrtev vojnega nasilja je sicer uvrstil tudi pravico do vojne odškodnine, vendar pa je konkretizacijo te pravice (torej tudi njenega obsega) prepustil posebnemu zakonu.

19. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnikov na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-86/94 in U-I-114/98. V prvi odločbi je Ustavno sodišče presojalo ZZVN in med drugim ugotovilo, da je ena od pravic, ki jih ZZVN priznava žrtvam vojnega nasilja, tudi pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu. Ker ob odločanju (14. 11. 1996) posebni zakon (še) ni bil sprejet, je Ustavno sodišče zapisalo, da ni v skladu z Ustavo, da zakonodajalec ni uredil pogojev in postopka za uveljavljanje pravice žrtev vojnega nasilja do povrnitve vojne škode s posebnim zakonom, saj takšno ravnanje ni v skladu z načelom zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države. Upravičenci pravice, ki jim jo je dal zakon, ne morejo uveljaviti, kar ima enak učinek, kot če pravice ne bi bilo. Za odpravo protiustavnosti je določilo rok šestih mesecev. Z drugo navedeno odločbo, ki je bila izdana 15. 7. 1999, je bila opravljena presoja ZPKri. Ker se je tudi ta zakon, ki sicer ureja pravice bivših političnih zapornikov in svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, glede višine odškodnine in postopka za uveljavljanje te pravice skliceval na zakon, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine – torej na isti poseben zakon kot je bil predviden že z ZZVN, je Ustavno sodišče tudi v tej odločbi, enako kot v predhodni, ugotovilo neustavnost, saj omenjeni posebni zakon tudi v letu 1999 še ni bil izdan.

20. Ob sklicevanju na obe odločbi in obveznost, ki jo je Ustavno sodišče naložilo zakonodajalcu, pa so pritožniki spregledali, da je bil v ZLPP, ZZVN in ZPKri predviden poseben zakon (ZSPOZ) sprejet v letu 2001, torej po izdaji obeh ustavnih odločb. Z njegovo uveljavitvijo je zakonodajalec izpolnil obveznost, ki mu jo je naložilo Ustavno sodišče in odpravil neustavnost. 21. Neutemeljen je končno tudi očitek, da je toženka z nesprejetjem ustrezne zakonodaje glede povrnitve premoženjske vojne škode kršila 1. člen (varstvo lastnine) Protokola št. 1 k EKČP. Da bi šlo za takšno kršitev, bi morala v Republiki Sloveniji že obstajati konkretna pravna podlaga, ki bi toženki sprejetje takšne zakonodaje nalagala. Da toženka ni zavezana spornega vprašanja zakonsko urediti in da oškodovanci posledično (še) nimajo upravičenja do povračila premoženjske vojne škode, pa je bilo že obrazloženo.

22. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek prvega tožnika in tretje tožnice za plačilo premoženjske vojne škode zavrnilo, je tako pravilna, pritožba pa neutemeljena. Iz enakih razlogov bi moral biti zavrnjen tudi preostali del zahtevka (zahtevek za plačilo premoženjske vojne škode) drugega tožnika. Odločitev o zavrženju tožbe je v tem delu zato nepravilna. Ker pa je pritožbeno sodišče vezano na prepoved iz 359. člena ZPP, v ta del odločitve ni posegalo. Pritožbo je v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske vojne škode, zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

23. V odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ni posegalo, saj se kljub spremembi odločitve s tem uspeh strank ni spremenil. 24. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

25. Ob upoštevanju 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni, saj si toženka z njim ni v ničemer izboljšala položaja v postopku. Stroške je zato dolžna nositi sama.

Op. št. (1): Poročilo VSS 2-3/70, stran 8 in Zbirka sodnih odločb 15/4/70, stran 227. Op. št. (2): Enako tudi v zadevah II Ips 764/2009 in II Ips 339/2013. Op. št. (3): Tako je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 449/2007 obrazložilo, da pravica do reparacije, ki zajema vse oblike odprave vojne škode, ki jo pretrpijo tako napadena država sama kot njeni subjekti (fizične in pravne osebe), pripada državi, ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec. Ko država uresničuje pravico svojih državljanov in pravnih oseb do reparacije, po mednarodnopravni teoriji in praksi pravzaprav ne uresničuje njihovih pravic, pač pa svojo lastno pravico. Prva posledica pravila, da se vsa škoda šteje za škodo države, je v njeni avtonomni in svobodni odločitvi, ali bo zahtevala odpravo škode ali ne. Druga posledica tega pravila pa je pravilo, da vse, kar prejme kot odškodnino, pripada državi. Država sama suvereno odloča o stvareh in pravicah, ki jih pridobi kot reparacije. Stvar notranjega prava države (prejemnice reparacij) pa je, ali sploh bo (in če bo, na kakšen način in v kolikšnem obsegu) poplačala škodo svojim državljanom. Mednarodno pravo je k temu ne zavezuje.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 63/95 z nadaljnjimi spremembami.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 63/95 z nadaljnjimi spremembami.

Op. št. (6): Uradni list RS, št. 95/96 z nadaljnjimi spremembami.

Op. št. (7): Uradni list RS, št. 63/95 z nadaljnjimi spremembami.

Op. št. (8): Uradni list RS, št. 18/01 z nadaljnjimi spremembami.

Op. št. (9): 90.000,00 DIN je v letu 1945, ob upoštevanju menjalnega tečaja (1 USD = 50 DIN) predstavljalo 1.800,00 USD. 1.800 USD je leta 1952, po takrat veljavnem menjalnem tečaju (1 USD = 300 DIN) znašalo 540.000 DIN. Ta znesek, revaloriziran na končni datum 16. 11. 2012 pa danes predstavlja 14.477,90 EUR (revalorizacija je priložena sodbi).

Op. št. (10): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 342/2004 in II Ips 344/2004. Op. št. (11): Odločba Ustavnega sodišča U-I-327/96, točke 11 do 16. Op. št. (12): 8. člen ZZVN je določil, da med pravice žrtev vojnega nasilja spada tudi pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu, 15. člen tega zakona pa, da ima žrtev vojnega nasilja iz prvega odstavka 2. člena, 4. in 5. člena pravico do povrnitve vojne škode po posebnem zakonu.

Op. št. (13): ZSPOZ se je ob sprejemu imenoval Zakon o skladu za poplačilo odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Ob prvi spremembi (primerjaj ZSPOZ-A, UL RS, št. 111/2001) se je preimenoval v ZSPOZ.

Op. št. (14): Primerjaj prvi do šesti člen ob uveljavitvi veljavnega zakona.