Jedro

Tožnici je prvotožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe postopka redne likvidacije. Tožnica v tem sporu primarno uveljavlja reintegracijo k drugotoženi stranki kot delodajalcu prenosniku, oziroma podrejeno ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretjetoženi stranki, ki je prevzela dejavnost varovanja objekta za drugotoženo stranko. Tožnica zmotno razume prevzem delavcev tako, da je možno kadarkoli šteti, da je prišlo v preteklosti do prenosa dejavnosti oziroma dela podjetja in da lahko v vsakem primeru delavec preide nazaj k prenosniku, če mu pri prevzemniku preneha pogodba o zaposlitvi. Ker ne obstaja pogodbena zaveza drugotožene stranke niti zaveza na podlagi zakonske določbe, da prevzame tožnico v delovno razmerje po tem, ko je prvotožena stranka sprejela sklep o likvidaciji, je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko neutemeljen.

Prvotožena stranka svoje dejavnosti ni prenesla na tretjetoženo stranko. Tožnica je bila v spornem obdobju delavka prvotožene stranke, zato ni mogoče šteti, da bi bila tretje tožena stranka dolžna prevzeti tožnico na delo, tudi če je bila prvotožena stranka pogodbeni podizvajalec pri varovanju za tretjetoženo stranko. Zato tožničin zahtevek zoper tretjetoženo stranko ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, drugotožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je podala prvotožena stranka dne 28. 11. 2013, nezakonita. V drugem odstavku I. točke izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se šteje, da je tožnica zaposlena pri drugotoženi stranki od 29. 12. 2013 dalje za nedoločen čas, v tretjem in četrtem odstavku I. točke izreka pa tudi tožbena zahtevka za reintegracijo in reparacijo zoper drugotoženo stranko. Nadalje je sodišče prve stopnje v prvem odstavku II. točke izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da se šteje, da je tožnica zaposlena pri tretjetoženi stranki od 29. 12. 2013 dalje za nedoločen čas, v drugem in tretjem odstavku II. točke izreka pa zahtevka za reintegracijo in reparacijo zoper tretjetoženo stranko. V III. točki izreka je končno odločilo, da tožnica in tretjetožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (I. in II. točka izreka) in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka), se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom za spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev v zadevi bistvenega pomena, ali je v času, ko je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, obstajala pogodbena zaveza drugotožene stranke, da prevzame tožnico nazaj v delovno razmerje. Takšna pogodbena zaveza ni pomembna, saj je do prenosa dela podjetja dejansko prišlo, kar je tožnica izpostavila že na glavni obravnavi. Pritožnica nadalje opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se je v številnih odločbah opredelilo do t. i. delovnopravne kontinuitete (VIII Ips 293/2008). Tožnica nima vpogleda v poslovne odnose med drugotoženo stranko in drugimi podjetji, poleg tega pa se te pogodbe lahko spreminjajo za nazaj po potrebah podpisnikov, zato je pomemben dejanski prenos, ki varuje delavca kot šibkejšo stranko. Bistveno je, da prvotožena stranka (A. d. o. o.) sploh ni delodajalec prenosnik, ampak je to drugotožena stranka (B., d. d.). Delodajalec prevzemnik je bil C.

d. o. o., vse ostale družbe za varovanje, vključno s prvotoženo stranko, pa so bili delodajalci novi prevzemniki, kot jih imenuje osmi odstavek 75. člena ZDR-1. Ker je delovna mesta tožnice in njenih sodelavk zopet prevzel B., d. d. in sedaj na teh delovnih mestih zaposluje svoje ljudi, je edino pravilno in v skladu z zakonom, da prevzame tudi tožnico.

V odgovoru na pritožbo drugotožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Prvotožena in tretjetožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica že pred letom 2004 zaposlena v B. objektu na naslovu D. 3, E. pri drugotoženi stranki oz. njenem pravnem predniku F., d. d. Od 16. 8. 2004 dalje je bila zaposlena pri družbi C.

d. o. o. po pogodbi o zaposlitvi - prevzem delavke z dne 16. 8. 2004 (priloga A 1), nato od 1. 9. 2007 dalje pri G., d. o. o. po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 8. 2007 (priloga A 2), od 27. 10. 2010 naprej pri H., d. o. o. po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 10. 2010 (priloga A 3), od 18. 4. 2011 dalje pa pri prvotoženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2011 (priloga A 4). Tožnici je prvotožena stranka dne 28. 11. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe postopka redne likvidacije (priloga A 5), tožnica pa v sodnem postopku primarno uveljavlja reintegracijo k drugo toženi stranki kot delodajalcu prenosniku oz. podrejeno ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretjetoženi stranki, ki je prevzela dejavnost varovanja objekta za drugotoženo stranko.

Glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku je bistveno, da je do prehoda tožnice od drugotožene stranke k G., d. o. o. prišlo v letu 2007, zato so za presojo o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka relevantne določbe takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je v prvem odstavku 73. člena določal, da preidejo pogodbene ter druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oz. pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Drugotožena stranka kot naročnik in G., d. o. o. kot izvajalec sta sklenila Aneks št. 1 h pogodbi o storitvah s področja varovanja z dne 10. 7. 2007 (priloga II.B 2; v nadaljevanju Aneks). Aneks je v 5. členu določal, da se 43. člen pogodbe spremeni tako, da se za tretjim odstavkom doda četrti odstavek, ki se glasi, da je v primeru, če naročnik odpove pogodbo na podlagi prvega odstavka tega člena pred iztekom njene veljavnosti, naročnik dolžan prevzeti tožnico nazaj v delovno razmerje. Zaveza tožene stranke o prevzemu delavk nazaj na delo je bila torej dogovorjena, če bo drugotožena stranka pred iztekom njene veljavnosti odpovedala pogodbo o storitvah s področja varovanja (priloga II.B 1), ki je bila sklenjena za obdobje dveh let (od 10. 7. 2007 do 10. 7. 2009). Po tem času po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pogodba o storitvah s področja varovanja skupaj z Aneksom ne velja več, drugotožena stranka pa je tudi ni odpovedala, zato je njena pogodbena zaveza prenehala. Tožnica zmotno razume prevzem delavcev tako, da je mogoče kadarkoli šteti, da je prišlo v preteklosti do prenosa dejavnosti oz. dela podjetja in da lahko v vsakem primeru delavec preide nazaj k prenosniku, če mu pri prevzemniku preneha pogodba o zaposlitvi. Za takšno zavzemanje ni podlage niti v pogodbenih določilih o prevzemu, niti v določbah ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je drugo tožena stranka dne 26. 5. 2010 s takratno G., d. o. o. sklenila še eno pogodbo o storitvah s področja varovanja št. ... (priloga II.B 3), ki nima nobenih določb o prevzemu delavk, sklenjena pa je bila za določen čas do 31. 12. 2011. V času, ko je prvotožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, torej tudi ta pogodba ni več veljala. Razen tega iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi drugotožena stranka po izteku veljavnosti pogodbe o storitvah s področja varovanja prevzela dejavnost varovanja nazaj, tako da po zaključku pritožbenega sodišča na drugotoženo stranko niso prešle pravice in obveznosti tožnice iz delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 73. člena ZDR

(1).

Ker drugotožena stranka ni bila pogodbeno, kot tudi ne na podlagi zakonske določbe, zavezana, da prevzame tožnico v delovno razmerje po tem, ko je prvotožena stranka sprejela sklep o likvidaciji, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko. Na drugačno odločitev ne vpliva dejstvo, da je v nadaljnjih pogodbah o zaposlitvi, ki ju je tožnica sklenila z H., d. o. o. in prvotoženo stranko, sicer določba, da je delodajalec z drugotoženo stranko podpisal Aneks, na podlagi katerega je drugotožena stranka dolžna prevzeti delavko nazaj v delovno razmerje v primeru, če drugotožena stranka odpove pogodbo za predmetni objekt. Ker je, kot že obrazloženo zgoraj, ta obveznost prenehala s potekom pogodbe o fizičnem varovanju v letu 2009, tudi takšna določba v pogodbah o zaposlitvi ne zavezuje drugotožene stranke, da tožnico prevzame nazaj na delo.

Tožnica tudi sama v pritožbi priznava, da pogodbena zaveza drugotožene stranke sicer ne obstoji, vendar tako obvezo zmotno utemeljuje z dejanskim prenosom dejavnosti in s t. i. delovnopravno kontinuiteto. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen le v primeru pogodbene zaveze drugotožene stranke, zato tudi sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ni pravilno. Sodba opr. št. VIII Ips 293/2008 z dne 24. 5. 2007 se namreč nanaša na povsem drugo pravno vprašanje, to je na vprašanje kontinuitete zaposlitve pri novem delodajalcu ter v zvezi s tem na vprašanje višine odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja, ki je vezana na (skupno) delovno dobo pri delodajalcu oz. njegovih pravnih prednikih (109. člen ZDR). V navedeni zadevi Vrhovnega sodišča RS je bil za presojo odločilen prehod delavca v letu 2002, ko je veljal 15. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), ki je določal, da je delavec lahko pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom prevzet na delo v drugo organizacijo oz. pri delodajalcu. Obravnavani institut je bil natančneje opredeljen v 15. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.). Citirana sodba se torej ne nanaša na spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, saj takrat tega delovnopravnega instituta zakonodaja niti ni poznala, zato pritožnica sodišču prve stopnje povsem zgrešeno očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo primarnega tožbenega zahtevka.

Glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper tretjetoženo stranko (podredni tožbeni zahtevek) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je za presojo utemeljenosti tega zahtevka bistveno, ali je bil izkazan prenos dejavnosti med prvotoženo in tretjetoženo stranko. Ugotovilo je, da prvotožena stranka svoje dejavnosti ni prenesla na tretjetoženo stranko, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, zato dejstvo, da se na objektu, v katerem je delala tožnica, še vedno izvajajo naloge varovanja, ni bistvena in ne predstavlja relevantnega prenosa dejavnosti. Tudi če sta drugotožena in tretjetožena stranka dne 30. 11. 2011 sklenili pogodbo o storitvah s področja varovanja za čas od 1. 12. 2012 do 31. 1. 2014, se to pogodbeno razmerje med drugotoženo in tretjetoženo stranko ne nanaša na tožnico, saj je bila tožnica v tem obdobju delavka prvotožene stranke, oz. iz tega razloga ni mogoče šteti, da bi bila tretjetožena stranka dolžna prevzeti tožnico na delo, četudi je bila prvotožena stranka pogodbeni podizvajalec tretjetožene stranke.

Ker niso podani niti s pritožbo zatrjevani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti drugotožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.

(1) Podobno tudi sodba VSRS opr. št. VIII Ips 41/2014 z dne 19. 5. 2014.