Jedro

Kot prvo je potrebno šteti, da v primeru, da po poteku obdobja začasnega prenosa dejavnost, ki je predmet prenosa, v celotnem obsegu pogodbeno prevzame drugi prevzemnik, preidejo pravice in obveznosti v tej dejavnosti zaposlenih delavcev na novega prevzemnika. Na prenosnika zato ponovno preidejo pravice in obveznosti iz delovnih razmerij teh delavcev le v primeru, če ni novega prevzemnika oziroma če le-ta ne prevzame celotne dejavnosti, ki bi pogojevala tudi prevzem vseh delavcev.

Kot drugo je potrebno določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 razlagati tako, da se pravice in obveznosti v zvezi s prehodom pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ne izčrpajo s prvim iztekom pogodbenega prenosa podjetja oziroma dejavnosti, temveč veljajo te zakonske določbe tudi v naslednjih časovno povezanih pogodbenih prenosih dejavnosti na istega ali druge prevzemnike. Pri tem je treba šteti, da gre tudi pri naslednjih pogodbenih prenosih dejavnosti za prenos v smislu 75. člena ZDR-1, če se vsebina pogodbenega prenosa v primerjavi s prvim prenosom z vidika dela delavcev ni bistveno spremenila.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katero ji je dne 28. 11. 2013 podala prva toženka zaradi začetka postopka redne likvidacije nad njo in na podlagi katere je tožnici prenehalo delovno razmerje pri njej dne 28. 12. 2013. Hkrati je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica od 29. 12. 2013 dalje zaposlena pri drugi toženki z vsemi pravicami iz delovnega razmerja na podlagi določb o spremembi delodajalca ter enak podredni zahtevek zoper tretjo toženko. Ugotovilo je, da je bila tožnica do leta 2004 zaposlena pri pravni prednici druge toženke kot varnostnica receptorka v objektu te toženke v kraju A., da je takrat na podlagi pogodbe o prenosu storitev varovanja prešla na delo h takratnemu prevzemniku storitev varovanja pri drugi toženki B. d.o.o. in da je potem na podlagi nove pogodbe o prevzemu storitev varovanja v letu 2007 prešla na delo k prevzemniku C. d.o.o. in v letu 2010 k prevzemniku D. d.o.o., nazadnje pa z 12. 4. 2011 k prvi toženi stranki. Ves čas je pri teh prevzemnikih opravljala svoje delo na istem objektu druge tožene stranke. V prvih dveh pogodbah se je druga toženka zavezala, da bo tožnico sprejela nazaj na delo, če bi pogodbo o prevzemu del varovanja predčasno odpovedala, v nadaljnjih pogodbah o prevzemu dejavnosti varovanja pa te zaveze ni bilo. Zoper drugo toženko je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ker le-ta nobene pogodbe o prevzemu dejavnosti varovanja ni predčasno odpovedala in ker v razmerju do prve toženke tudi ni prevzela obveznosti sprejema tožnica nazaj na delo. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom zoper tretjo toženko pa je sodišče ugotovilo, da je imela le-ta z drugo toženko sklenjeno okvirno pogodbo o storitvah področja varovanja že od 30. 11. 2012 in je prva toženka izvajala varovanje na objektu, kjer je delala tožnica, v skladu z navedeno okvirno pogodbo kot podizvajalka tretje toženke. Glede na prenehanje prve toženke zaradi likvidacije je sodišče ugotovilo, da dejavnost prve toženke ni bila prenesena ne glede na to, da je tretja toženka (v obrazložitvi sodbe sodišče v tem kontekstu očitno pomotoma navede „drugo tožena stranka“) za krajše obdobje, ko je tožnica prejela odpoved, to je do 31. 1. 2014, prevzela opravljanje varovanja na objektu, kjer je do odpovedi delala tožnica. Ker med prvo in tretjo toženko ni šlo za prenos dejavnosti, je sodišče zaključilo, da je prva toženka tožnici zakonito odpovedala delovno razmerje zaradi likvidacije in tudi v razmerju do tretje toženke niso bili podani pogoji za spremembo delodajalca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ob soglasju z njenimi razlogi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je za odločitev bistveno le-to, da gre za dejavnost varovanja pri drugi toženki, da je le-ta to dejavnost kontinuirano začasno pogodbeno prenašala na različne prevzemnike in so na tej podlagi tudi tožnici pravice iz pogodbe o zaposlitvi prehajale na njih v skladu s sedanjim osmim odstavkom 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ni pravno dopustno, da je ob likvidaciji prve toženke tožnica ostala brez zaposlitve, saj je tudi v tem primeru dejavnost varovanja pri drugi toženi stranki prešla na drugega izvajalca, po navedbah na obravnavi pred sodiščem pa naj bi jo v končni fazi prevzela nazaj celo sama druga toženka.

4. Na revizijo je odgovorila le druga tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnica v reviziji uveljavlja izključno le zmotno uporabo določb 75. člena ZDR-1, predvsem njegovega osmega odstavka, na podlagi katerega v primeru začasnega prenosa podjetja ali njegovega dela po prenehanju pravnega posla o prenosu preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerjih delavcev ponovno na delodajalca prenosnika ali na delodajalca - novega prevzemnika.

8. Določbe ZDR-1 o spremembi delodajalca, predvsem njegovega 75. člena (oziroma predhodno veljavnega 73. člena ZDR), je potrebno razlagati v smislu določb Direktive 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva).

9. Med strankami v bistvu ni bilo sporno, da je prišlo med drugo toženko in večimi podjetji, ki so se ukvarjala z varovanjem premoženja, vključno s prvo in tretjo toženko do zaporednih časovno povezanih začasnih pogodbenih prenosov dela dejavnosti druge toženke, to je interne dejavnosti varovanja premoženja in stvari v njenih obratih, vključno z obratom, kjer je kot varnostnica - receptorka delala tožnica. Nazadnje je do vključno novembra 2013 to dejavnost na podlagi takšnega prenosa opravljala prva toženka, od decembra 2013 dalje pa tretja toženka, s tem, da naj bi prva toženka vsaj od meseca novembra 2012 dalje dejavnost varovanja premoženja za drugo toženko opravljala kot podizvajalka tretje toženke, ki je imela z drugo toženko v tem času sklenjeno okvirno pogodbo o prevzemu del varovanja pri njej. Do tega, kdo je to dejavnost opravljal pri drugi toženki in na kakšni podlagi po 31. 1. 2014 se sodišče ni izrecno opredelilo, ker je štelo, da to za njegovo odločitev ni bistveno.

10. Ob zgornjih ugotovitvah je bistveno, kako z vidika obveznosti toženih strank razlagati določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 (oziroma v bistvu identične določbe predhodnega šestega odstavka 73. člena ZDR, ki je veljal za prenose do leta 2013), da v primeru začasnega prenosa podjetja oziroma dejavnosti po prenehanju le-tega preidejo pogodbene pravice in obveznosti iz delovnih razmerij delavcev ponovno na delodajalca prenosnika ali na delodajalca - novega prevzemnika, če gre za več časovno zaporednih začasnih prenosov in če vmes eden od prevzemnikov preneha na podlagi redne likvidacije.

11. Kot prvo je potrebno šteti, da v primeru, da po poteku obdobja začasnega prenosa dejavnost, ki je predmet prenosa, v celotnem obsegu pogodbeno prevzame drugi prevzemnik, preidejo pravice in obveznosti v tej dejavnosti zaposlenih delavcev na novega prevzemnika. Na prenosnika zato ponovno preidejo pravice in obveznosti iz delovnih razmerij teh delavcev le v primeru, če ni novega prevzemnika oziroma če le-ta ne prevzame celotne dejavnosti, ki bi pogojevala tudi prevzem vseh delavcev.

12. Kot drugo je potrebno določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 razlagati tako, da se pravice in obveznosti v zvezi s prehodom pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ne izčrpajo s prvim iztekom pogodbenega prenosa podjetja oziroma dejavnosti, temveč veljajo te zakonske določbe tudi v naslednjih časovno povezanih pogodbenih prenosih dejavnosti na istega ali druge prevzemnike. Pri tem je treba šteti, da gre tudi pri naslednjih pogodbenih prenosih dejavnosti za prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive, če se vsebina pogodbenega prenosa v primerjavi s prvim prenosom z vidika dela delavcev ni bistveno spremenila (1) . Le tako so lahko zagotovljeni cilji, ki jih zasleduje Direktiva in 75. člen ZDR-1 glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetja oziroma obrata ali njegovih delov (za tak prenos se šteje tudi prenos posamezne zaključene, lahko tudi zgolj interne, dejavnosti).

13. Direktiva v zvezi s stečajem in likvidacijo posebej obravnava ohranitev pravic delavcev le, če gre za stečaj ali likvidacijo (pod nadzorom državnih oblasti) delodajalca prenosnika, ne pa tudi, če gre za prenehanje delodajalca prevzemnika (5. člen Direktive). V obravnavanem primeru zaradi likvidacije prve toženke v novembru 2013 ni prišlo do prenehanja dejavnosti varovanja premoženja pri drugi toženki, temveč je to dejavnost prevzela (vsaj začasno) tretja toženka. Torej so bili v smislu določb Direktive podani pogoji tudi za prehod pravic in obveznosti iz delovnih razmerij v tej dejavnosti zaposlenih delavcev. Tako je v zvezi z likvidacijo prve toženke v smislu določb Direktive potrebno razlagati tudi določbe 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca.

14. Glede na navedeno razumevanje določb 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstoj eventualnih posebnih zavez druge toženke, kot delodajalca prenosnika, da bo v primeru odstopa od pogodbe o prevzemu dejavnosti varovanja sprejela nazaj v delovno razmerje tožnico, za ta primer ni bistven. Prav tako pa ni bistvena ugotovitev, da v tem primeru ni prišlo do prenosa dejavnosti v smislu Direktive med prvo toženo in tretjo toženo stranko. Prva toženka je dejavnost opravljala za drugo toženko kot prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja (ali morebiti kot podizvajalec pogodbenega prevzemnika) in niti ni mogla nastopati kot prenosnik, tako da ugotovitev, da med njo in tretjo toženko ni prišlo do prenosa dejavnosti, ni mogla biti razlog za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka zoper prvo in tretjo toženko.

15. V dosedanjem postopku je ostalo nerazčiščeno, kdo je od konca novembra 2013 oziroma od konca januarja 2014 dalje dejansko nastopal kot prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja pri drugi toženki oziroma v njenem obratu, kjer je pred tem delala tožnica. Ta ugotovitev je pomembna za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku zoper drugo in tretjo toženko. Prav tako sodišče doslej ni razčistilo pomena okvirne pogodbe o opravljanju dejavnosti varovanja premoženja, ki jo je imela tretja toženka od leta 2012 dalje sklenjeno z drugo toženko, zlasti kako razlagati določbe te pogodbe v razmerju do zakonskih določb o spremembi delodajalca (po navedbah tretje toženke na obravnavi naj bi ta tudi še po januarju 2014 v določenih dnevih opravljala dela varovanja pri drugi toženki). Vsekakor določb navedene pogodbe sodišče ne bi smelo razlagati tako, da bi se s podizvajalskimi razmerji lahko tretja toženka izognila prisilnim zakonskim določbam o spremembi delodajalca.

16. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v reviziji utemeljeno uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava. Ker pa bo potrebno za pravilno odločitev o vseh tožbenih zahtevkih razčistiti še v predhodni točki navedena vprašanja, je ob ugoditvi reviziji sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka v nakazanih smereh. Ob ugotovitvi zaposlitve tožnice na podlagi spremembe delodajalca po prenehanju opravljanja dejavnosti varovanja s strani prve tožene stranke se bo sodišče ponovno opredelilo tudi do sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, upoštevaje, da v primeru spremembe delodajalca na podlagi 75. člena ZDR-1 preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij že po zakonu samem na novega delodajalca prevzemnika.

17. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Direktiva v 1. členu določa, da se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.