Jedro

Pri porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša je treba upoštevati dejstvo, komu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, saj gre za dodatno časovno in odgovornostno obremenitev, ki nima denarnega ekvivalenta. Končno je treba od dobljenega zneska preživnine, ki odpade na starša, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, odšteti stroške, ki jih ta starš krije neposredno v času, ko je otrok pri njem (na stiku), kar tožnik v pritožbi pravilno poudarja. Pri tem pa niso upoštevni prav vsi njegovi izdatki v zvezi z otrokom.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tč. II. in III. izreka spremeni tako, da se v celoti zavrneta tožbeni zahtevek tožeče stranke za znižanje preživnine za vsakega od tožencev in tožbeni zahtevek tožene stranke za zvišanje preživnine vsakemu od tožencev, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2353/2010 - IV z dne 15. 3. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2645/2012 z dne 10. 10. 2012 za mld. A. A. v znesku 453 EUR, nazadnje valorizirana v znesku 476 EUR, za mld. B. B. pa v znesku 373 EUR, nazadnje valorizirana v znesku 391 EUR.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v zavrnilnem delu (tč. IV. izreka izpodbijane sodbe) in stroškovni odločitvi (tč. V. izreka izpodbijane sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik dolžan za preživljanje mld. A. A. namesto preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2353/2010 - IV z dne 1. 3. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2645/2012 z dne 10. 10. 2012 v višini 453 EUR in nazadnje valorizirana na znesek 476 EUR, za čas od 25. 11. 2013 do 30 .11. 2013 plačati preživnino v višini 102 EUR, - od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013 v višini 508 EUR mesečno, - od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 v višini 468 EUR mesečno, - od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v višini 410 EUR mesečno, - od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 v višini 333 EUR mesečno, - od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v višini 319 EUR mesečno, - od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 v višini 425 EUR mesečno, - od 1. 1. 2019 do 22. 11. 2019 v višini 517 EUR in od 23. 11. 2019 dalje v višini 517 EUR mesečno, namesto z omenjenima sodbama določene preživnine za mld. B. B. v znesku 373 EUR nazadnje valorizirano na znesek 391 EUR pa za čas od 25. 11. 2013 do 30. 11. 2013 preživnino v znesku 102 EUR, - od 1. 12. 2013 do 31. 12. 2013 v višini 511 EUR mesečno, - od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 v višini 443 EUR mesečno, - od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v višini 428 EUR mesečno, - od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 EUR v višini 328 EUR mesečno, - od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 v višini 343 EUR mesečno, - od 1. 1. 2018 do 31. 12. 2018 v višini 410 EUR mesečno, - od 1. 1. 2019 do 22. 11. 2019 v višini 511 EUR mesečno in od 23. 11. 2019 dalje v višini 511 EUR mesečno (tč. II. in III. izreka izpodbijane sodbe). Višje zahtevke za znižanje oziroma za zvišanje preživnine pravdnih strank je prvostopenjsko sodišče zavrnilo (tč. IV izreka izpodbijane sodbe) in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tč. V izreka izpodbijane sodbe).

2. Obe pravdni stranki sta zoper tisti del navedene odločitve, s katero je bilo ugodeno tožbi nasprotnika in zavrnjen njun tožbeni zahtevek, vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da po sodni poravnavi N 813/2012 z dne 16. 4. 2013 otroka pri materi preživita le 25 dni na leto več kot v očetovem gospodinjstvu, pri tem pa ti dnevi odpadejo zgolj na obdobje med delovnim tednom šolskega leta. Tega dejstva sodišče ni pravilno podredilo pod določbo 131. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo ločiti med tremi kategorijami potreb otrok in sicer med potrebami, ki jih vsak od staršev v celoti in do polovice zadovolji v lastnem gospodinjstvu in zato za njihovo zadovoljitev, za čas, ko sta otroka pri drugem od staršev, ni potrebe po plačilu preživnine; potrebe otrok za 25 dni, ko sta otroka pri materi, za kar mora oče prispevati k njunemu preživljanju in potrebe otrok, ki jih oče ne more zadovoljiti v lastnem gospodinjstvu, saj so vezane na plačilo materi izstavljenih položnic (plačilo šolskih stroškov in športnih dejavnosti). Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da oče enakovredno poskrbi za preživljanje oddiha z mladoletnima otrokoma, zato ni dolžan prispevati k stroškom oddiha, ki ga otroka preživita z materjo. Stroške prebivanja, obratovalnih stroškov, prehrane in higiene, oblačil in obutve ter športnih rekvizitov, zagotavlja otroku vsak od staršev v okviru svojega gospodinjstva. Stroški prebivanja odpadejo tudi na očeta oziroma tožnika, zato bi mu moralo sodišča naložiti preživnino zgolj za 25 dni na leto, kolikor otroka več preživita pri materi. Enako velja tudi glede stroškov prehrane doma, higienskih potrebščin, oblačil in obutve ter športnih rekvizitov. Strinja se, da je za prehrano doma za vsakega od otrok potrebno nameniti 130 EUR mesečno, vendar je potrebno upoštevati, da z vidika preživnine ta strošek nastaja le v 25 dneh na leto. Stroške higiene je sodišče ocenilo na približen znesek 25 EUR mesečno. Glede na prej navedeno bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik dolžan prispevati k zadovoljitvi te potrebe le za 25 dni. Navaja še, da je iz življenjskega vidika bolj sprejemljivo, da imata otroka svoja oblačila in obutev pri vsakem od staršev, zato je tudi to strošek, za katerega naj poskrbi vsak od staršev v okviru svojega gospodinjstva. Enako velja tudi glede stroška športnih rekvizitov. Strinja se, da je dolžan prispevati delež v denarju glede vrtčevskih in šolskih stroškov, stroškov športnih dejavnosti, razvedrila ter stroškov telefona. Pri tem se strinja z višino šolskih stroškov. Odločitev glede stroškov športa pa je napačna. Stroški športne dejavnosti so od leta 2013 pri vsakem od mladoletnih otrok zrasli iz 8 EUR na 64 EUR. Mati brez posveta z očetom mladoletnega otroka izpisuje in vpisuje v obiskovanje vedno novih oziroma drugih športnih zvrsti. Takšna materina nestanovitnost pri izbiri športne aktivnosti mladoletnima otrokoma ni v korist. Tisti od staršev, ki finančno zmore otroka vključiti v dodatne športne dejavnosti, ne more pričakovati, da bo s sodno intervencijo ta strošek prevalil na drugega od staršev tudi, če se ta s takšnim načinom vzgoje ne strinja. Meni, da je glede športne dejavnosti za zadovoljitev otrokovih potreb primeren znesek 8 EUR mesečno za vsakega od otrok. Analogna je situacija glede stroškov telefona. Strošek telefona v znesku 43 EUR mesečno in z vidika potreb najstnika je neutemeljen strošek oziroma luksus, ki ni nikogaršnja potreba, take dobrine pa tudi niso v skladu z namenom instituta preživnine. Postavlja se vprašanje, ali državna intervencija pri določitvi preživnine, ki pokriva tudi takšne potrebe, o katerih med starši sicer ni soglasja, ne posega v področje vzgoje oziroma enemu od staršev ne zapoveduje, kako naj svojega otroka vzgaja. Meni, da je za zadovoljitev otrokovih potreb po telefoniranju primeren znesek 10 EUR mesečno za vsakega od otrok. Meni, da gre v obravnavanem primeru za de facto "skupno skrbništvo", zato bi morala biti prisojena višina preživnine, ki jo je dolžan plačevati dolžnik, precej nižja.

4. Tožena stranka s pritožbo uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne ter ugodi njenemu tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita glede določitve preživnin za leta 2014, 2015, 2016, 2017 in 2018. Tožnik je poleg z ostalim premoženjem razpolagal še z nepremičninami. Vrednost zgolj tistih, ki niso bile upoštevane pri prvi odmeri preživnine znaša 266.071 EUR po podatkih GURS iz leta 2016. Vrednost premoženja, s katerim je razpolagal ob vložitvi tožbe v letu 2013 je znašala 843.471 EUR. Navedenega premoženja sodišče pri odmeri preživnine za navedena leta ni upoštevalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V letu 2013 si je tožnik očitno lahko privoščil bivanje v hiši na C. ulici, za katero bi v istem obdobju lahko prejemal najemnino v znesku 3.000 EUR. Tožnik razpolaga še s številnimi avtomobili, ker pa so vozila registrirana v tujini, sodišče ni moglo ugotoviti njihovega lastništva. Enako velja tudi za plovilo, na katerem tožnik preživlja dopuste. Da tožnik razpolaga z bistveno večjim premoženjem, kot je navedeno v evidencah izhaja tudi iz dejstva, da je družba X, d. o. o., katere formalna lastnica je bila tožnikova mati, dvakrat sodelovala na javni dražbi za prodajo nepremičnine - gostilne D. v L. Plačala je varščino v znesku 82.150 EUR in na drugi dražbi v letu 2019 ponudila kupnino v znesku 1.426.500 EUR. Tožnik vzdržuje razkošen življenjski slog, živi na elitni lokaciji v ..., kjer tudi oddaja hišo, vozi se s prestižnimi vozili in plovili, potuje, smuča, hkrati pa prikazuje najnižje možne dohodke. Tožnik tudi ni predložil nobenih dokazov glede davkov in drugih stroškov v zvezi z njegovim premoženjem. Od leta 2013 do leta 2019, ko je tožnik pridobil premoženje po pokojni materi, se razmerje med dohodki in premoženjem zakonite zastopnice in tožnika ni spremenilo in je bilo v razmerju 76 % : 24 %. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da tožnik v letu 2013 ni prodal nobene nepremičnine, niti delnic in ves čas živel razkošno. Sodišče je napačno odločilo tudi o stroških postopka.

5. Vsaka od strank je odgovorila na pritožbo druge in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo P 2353/2010 z dne 15. 3. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2645/2012 z dne 10. 10. 2012 razsodilo, da je tožnik dolžan za preživljanje mld. A. A., roj. ... 2010, od 9. 9. 2010 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 453 EUR, za preživljanje mld. B. B., roj. ... 2007 pa mesečno preživnino v znesku 373 EUR. Po zadnji valorizaciji znaša preživnina za A. A. 476 EUR, za B. B. pa 391 EUR (skupaj 867 EUR). V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da znašajo denarne potrebe za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja mld. A. A. 680 EUR, mld. B. B. pa 560 EUR. Ugotovljeno je bilo še, da je redni dohodek staršev obeh otrok primerljiv oziroma ima mati obeh otrok nekoliko višji dohodek, vendar pa oče razpolaga z znatno večjim premoženjem. Tožnikove boljše premoženjske zmožnosti se kažejo v njegovem življenjskem slogu, pridobitne zmožnosti pa so nedvomno izpričane že z iznajdljivostjo oziroma podjetnostjo, ki ga je v preteklosti vodila do pridobitve obsežnega premoženja. Glede na indikatorna dejstva, ki kažejo na izredno dobre premoženjske razmere očeta otrok, je breme njunega preživljanja porazdelilo tako, da je oče (tožnik) dolžan kriti 2/3 stroškov za zadovoljitev potreb otrok.

8. Omenjena pravnomočna sodba o določitvi preživnine predstavlja individualni zakon za stranke, saj na avtoritativen način ureja njihovo sporno razmerje. Posledica pravnomočnosti odločbe je, da sporno razmerje ureja na končen način. To ne pomeni le, da se z njo pretrga z negotovostjo v konkretnem pravnem razmerju med strankami, ampak da njihovo pravno razmerje uredi tudi vnaprej, za prihodnost. Takšna njena značilnost izključuje možnost ponovnega preverjanja in spreminjanja sodbe, razen v tistih omejenih primerih, ko tako določa zakon. Zakon o zakonski izvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ga je potrebno na podlagi prvega odstavka 290. člena Družinskega zakona (DZ) uporabiti v obravnavani zadevi, je v 132. členu dajal upravičencu ali zavezancu možnost, da zahteva zvišanje, znižanje ali odpravo s sodbo določene preživnine, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Preživnina se namreč določi tako, da se najde ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (129. člen ZZZDR). Že sprememba enega od navedenih pravnorelevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Zgolj pod tem pogojem zakon dopušča poseg v že določeno preživnino in s tem v pravnomočnost sodbe. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne upravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Ko je sodišče določilo preživnino, je izhajalo iz izkaza in potreb upravičencev ter premoženjskih in pridobitnih zmožnosti zavezancev in s pomočjo prostega preudarka preživnino določilo za naprej, pri čemer je bilo že ob določitvi preživnine jasno, da potrebe upravičenca in zmožnosti zavezancev ne bodo ves čas enake. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče v razlogih prve določitve preživnine poudarilo (sodba IV Cp 2645/2012), da njena določitev temelji na (zgolj) oceni preživninskih stroškov, ne pa na njihovem matematično eksaktnem izračunu. Navedlo je, da ugotovljeni stroški za zadovoljevanje potreb otrok nudijo oporo, ki naj prepreči arbitrarnost, realne potrebe otrok pa je treba razumno in celotno objektivizirati in oceniti. Enako velja tudi glede ocene pridobitne zmožnosti staršev otrok. Vsaka sprememba v njihovem premoženjskem položaju še ne more biti podlaga za zahtevek, katerega ugotovitev bi pogojevala poseg v pravnomočno sodbo o določitvi preživnine. Spremembo preživnine zato lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena. Če ni dokazana bistvena sprememba okoliščin, sodišče ne more spremeniti preživnine. Drugačen pristop bi povsem vsebinsko izvotlil institut pravnomočnosti sodne odločbe.

9. Tudi sodišče prve stopnje je uvodoma v izpodbijani sodbi (pravilno) poudarilo, da sodišče šele potem, ko in če ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se nanašajo na potrebe upravičenca oziroma zmožnosti zavezancev, bistveno spremenile, lahko pristopi k ponovni odmeri preživnine (tč. 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno je tudi poudarilo, da je zato sodna praksa v postopkih zaradi spremembe preživnine sprejela njihovo dvofaznost1 in sicer mora sodišče najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja v pravdi za njeno spremembo prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in/ali upravičencev, nato pa mora preživnino znova določiti v sorazmerju z možnostjo vsakega izmed preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninskega upravičenca (otroka) oziroma mora na novo poiskati vrednotno ravnovesje med vsemi omenjenimi tremi dejavniki iz 129. člena ZZZDR, ki vplivajo na določitev preživnine. V nadaljnjih razlogih izpodbijane odločitve pa takšnemu metodološkemu napotku ni v celoti sledilo.

**Tožnikov zahtevek na znižanje preživnine**

10. Tožnik je vložil tožbo za znižanje preživnine manj kot dva meseca po tem, ko mu je bila vročena sodba pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba o določitvi preživnine. V tožbi je navedel, da so se spremenile njegove zmožnosti, saj mu je že v času pritožbenega postopka (IV Cp 2645/2012) prenehala zaposlitev pri družbi G., d. o. o., njegovemu s.p.2, ki se ukvarja s ..., pa je promet upadel, tako da je ostal brez prihodkov. Ostal je tudi brez najemnine za hišo na C. ulici, ker je najemnica odpovedala najemno pogodbo. Hkrati je navedel, da so se izboljšale preživninske zmožnosti matere otrok, ki je sedaj zaposlena za poln delovni čas (8 ur). Po njegovem navedene okoliščine pogojujejo znižanje preživnine, in sicer za A. A. na 200 EUR, za B. B. pa na 150 EUR mesečno.

11. Prvostopenjsko sodišče je v postopku ugotavljalo, kolikšen je bil priliv sredstev tožniku iz različnih naslovov, in sicer iz naslova nadomestila za brezposelnost,3 iz naslova najemnin za nepremične (poslovni prostor, garsonjera), dividend, prodaje nepremičnin (garaža), posojil (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta mu pri njihovem vračilu pomagala oče in mati), iz naslova oddaje stanovanja v smučarskem središču v Avstriji (...), iz naslova oddaje hiše na C. ulici, iz prodaj premičnin (avtomobili, plovilo E.). Ugotovilo je, da je imel v letu 2013 prejemkov oziroma prilivov v približni višini 58.761 EUR, v letu 2014 v približni višini 35.904 EUR, leta 2015 31.968 EUR, leta 2016 v višini 17.024 EUR, leta 2017 v višini 16.774 EUR in v letu 2018 v višini 31.491 EUR. V letu 2019 je imel prilivov okrog 6.844,32 EUR, od K. K. pa je prejel posojilo v skupni višini 14.000 EUR.

12. Hkrati je sodišče ugotovilo, da je tožnik še vedno lastnik številnih nepremičnin. Tako je ugotovilo, da je po stanju na dan 11. 8. 2016 lastnik nepremičnin, katerih vrednost je po podatkih portala e-prostor 573.020 EUR. Ugotovilo je tudi, da je lastnik nepremičnine v ... pri Umagu, katere vrednost naj bi bila po navedbah tožencev 300.000 EUR. Ugotovilo je še, da je tožnik direktor družbe X, d. o. o. (lastnica pa njegova mati), ki je 14. 5. 2018 prijavila udeležbo na javni dražbi v zadevi St 0000/2017 za prodajo nepremičnin k. o. ..., plačala varščino v višini 82.150 EUR, najavila ceno 821.500 EUR in kot predzadnji dražitelj dvignila izklicno ceno na 1.426.500 EUR in da je v letu 2019 po umrli materi prejel številne nepremičnine (stanovanja, garaže, parkirna mesta),4 v skupni vrednosti 807.593 EUR po podatkih GURS.

13. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe mdr. navedlo, da bi tožnik v času, ko je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, lahko našel vsaj kratkotrajne začasne zaposlitve, saj je iznajdljiv in fleksibilen, kar se je izkazalo v skrbi za nepremičnine pokojne matere, ob ustanovitvi omenjene družbe X, d. o. o., pri oddajanju nepremičnin v najem, ipd (tč. 22 obrazložitve izpodbijane sodbe) in zaključilo, da ne sledi tožnikovim navedbam, da dosojena mesečna preživnina ogroža njegov eksistenčni položaj, posebej zato, ker je bilo že v predhodnem postopku ugotovljeno, da dohodki tožnika, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ne izvirajo iz redne zaposlitve5 in iz samostojnega podjetništva, ampak je bila določena na podlagi ugotovitve splošnih pridobitnih sposobnosti pritožnika in njegovega življenjskega sloga oziroma izkazovanega standarda. V podnaslovu „Sklepno“ izpodbijane odločbe je navedlo, da so se glede na izpisek prometa na tožnikovem računu, glede na dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno sodbo o določitvi preživnine, zmanjšali tožnikovi prilivi, predvsem v obdobju, ko je izgubil tudi denarna nadomestila (tč. 73 obrazložitve izpodbijane sodbe). Hkrati pa je pritrdilo tožencema, da tožnikovi prihodki niso realni pokazatelj njegovega premoženja, saj si zgolj z njimi ne bi mogel zagotoviti takšnega življenjskega sloga, kot ga uživa in živi. Hkrati je ugotovilo, da je tožnik v vsem obdobju od vložitve tožbe v letu 2013 do izdaje sodbe ohranil vse nepremičnine, za katere je sodišče v prejšnjem postopku ugotovilo, da so v njegovi lasti, v tem postopku pa je bilo ugotovljeno, da je bil že takrat lastnik še drugih nepremičnin (stanovanje na naslovu T., pokritega parkirišča, lokala na Š. ulici, parkirišča, vikenda oziroma nepremičnine v ... pri Umagu). Ugotovilo je še, da so bila na naslovih tožnika videna vozila znamk višjega cenovnega razreda tuje registracije, in sicer Mercedes in BMW, in sklepalo, da tožnik uporablja vsaj eno od teh vozil (tč. 43 obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Iz povzetih ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča izhaja, da se zmožnosti tožnika za preživljanje mladoletnih otrok niso bistveno spremenile, kar pomeni, da niso mogle pogojevati posega v pravnomočno sodbo o določitvi preživnine.

15. Tožnik je zatrjeval tudi, da znižanje preživnine terja tudi izboljšana preživninska zmožnost matere. V postopku, v katerem je bila določena preživnina, katere spremembo zahteva tožnik, je bilo ugotovljeno, da je mati tožencev lastnica enosobnega stanovanja, ki ga oddaja, hkrati pa z otrokoma živi v večjem najemniškem stanovanju, za katerega plačuje najemnino v višini 550 EUR. Ugotovljeno je bilo tudi, da prejema nekoliko višje osebne dohodke, kot tožnik in sicer od 1.100 do 1.180 EUR mesečno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so bili njeni prejemki iz naslova zaposlitve in najemnine za oddajo stanovanja mesečno 1.509 EUR, v letu 2014 1.482 EUR, v letu 2015 1.837 EUR, v letu 2016 1.818 EUR, v letu 2017 1.796 EUR, ker pa je v mesecu oktobru 2017 že začela z odplačevanjem kredita, ki ga je pridobila za nakup večjega stanovanja ob hkratni prodaji stanovanja, za oddajo katerega je prejemala najemnino,6 je v letu 2017 razpolagala mesečno z zneskom 1.637 EUR, v letu 2018 po odbitju plačanih obrokov kredita z zneskom 1.075 EUR in v letu 2019 po odbitju plačanih zneskov kredita z zneskom 934 EUR mesečno.

16. Glede na navedeno in upoštevaje tudi tožnikove preživninske zmožnosti, ki ne obsegajo zgolj denarnih prilivov ampak celotno premoženje, ni mogoč sklep, da se je preživninska zmožnost matere tako izboljšala, da je potrebno tožniku znižati obveznost plačila preživnine za oba otroka. Kot pravilno ugotavljata toženca v pritožbi se razmerje med premoženjskimi zmožnosti njunih staršev (do leta 2019) ni spremenilo.

17. Prav tako ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje kot spremenjeno okoliščino upoštevati, da sta se pravdni stranki s sodno poravnavo N 813/2012 z dne 16. 4. 2013 dogovorili za večji obseg stikov, kar naj bi prav tako pogojevalo znižanje s sodbo določene preživnine. Po navedeni sodni poravnavi so tedenski stiki izven počitnic ostali enaki in pomenijo, da otroka pri tožniku mesečno preživita približno tretjino časa. Nebistvena sprememba je bila le pri stikih v času počitnic in praznikih, ko je bilo določeno, da otroka pri tožniku preživita poletne počitnice v času od 1.7. do 15.7. in od 1.8. do 16.8., prej pa je bilo določeno, da s tožnikom preživita po štirinajst dni v mesecu juliju in avgustu. Glede ostalih počitnic in praznikov je bilo določeno, da jih pri vsakem od staršev preživita polovico, kar izhaja že iz prejšnje odločitve. Skupaj otroka tako preživita na stikih pri tožniku približno 37,5% časa, pri materi, ki sta ji zaupana v vzgojo in varstvo pa 62,5%.7 Kako navedena okoliščina vpliva na odmero preživnine bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

18. Ne glede na gornje zaključke, ki izkazujejo, da bi se moralo ustaviti že v omenjeni prvi fazi formiranja odločitve o znižanju preživnine in zavrniti tožnikov tožbeni zahtevek, je prvostopenjsko sodišče poseglo v pravnomočno določeno preživnino in jo znižalo za čas od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2018. Znižalo jo je zato, ker je kot preživninsko zmožnost tožnika upoštevalo zgolj njegove denarne prilive ne pa njegovega celotnega premoženjskega stanja oziroma zmožnosti. Zakaj je takšno stališče napačno, izhaja iz gornjih zaključkov in same ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ko v razlogih svoje sodbe (tč. 81 in 83) navaja, da je preživninski zavezanec dolžan v polnosti izkoristiti ves svoj potencial in primarno poskrbeti za potrebe otrok, ter da pri tem ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih zavezanec ima na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti in da denarni prilivi ne izkazujejo v celoti preživninskih zmožnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je mdr. očitalo tožniku, da bi lahko zaradi zagotovitve preživljanja otrok oddajal parkirna mesta na Š., ali pa prodal nepremičnine, če ne prinašajo dohodkov.

19. Utemeljena je zato pritožba tožencev, da je izpodbijana sodba napačna, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsega premoženja tožnika ampak zgolj denarne prilive. Glede na ugotovljena in zgoraj povzeta dejstva je pravilen materialnopravni zaključek, da se okoliščine glede zmožnosti preživninskih zavezancev, ki bi pogojevale znižanje preživnine, niso spremenile, zato je tožnikova tožba za znižanje preživnine neutemeljena. Drugačno odločitev sodišča prve stopnje v prvi, drugi, osmi in deveti alineji tč. II. in III. izreka izpodbijane sodbe je bilo zato treba, ob ugoditvi pritožbi tožencev, spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek na znižanje preživnine (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

**Zahtevka tožencev za zvišanje preživnine**

20. Toženca sta z nasprotno tožbo8 zahtevala zvišanje mesečno določene preživnine. Navajala sta, da so se mesečni stroški za A. A. povečali za 37 EUR, za B. B. pa za 97 EUR. Navedla sta, da sta bila ob prvem določanju preživnine oba v vrtcu, pri tem pa je bil vrtec za B. B. brezplačen, zdaj pa sta oba otroka v šoli. Šolski stroški pa so višji kot stroški vrtca. Zahtevala sta, da se mesečna preživnina za A. A. s 453 EUR zviša na 478 EUR, za B. B. pa s 373 na 438 EUR mesečno. V nadaljevanju sta navajala, da so se njuni stroški preživljanja povečali tudi zaradi izvajanja popoldanskih interesnih dejavnosti. Zadnje zvišanje nasprotnega tožbenega zahtevka9 temelji na trditvah, da se je tožnikovo premoženje povečalo, ker so mu pripadle številne nepremičnine po umrli materi, da ima sedaj izkazanega lastništva nepremičnin v vrednosti 1.782.838,90 EUR, da zato delitev stroškov v razmerju 2/3 : 1/3 ni več ustrezna, ampak mora tožnik kriti 90% preživninskih stroškov tožencev, ki znašajo 900 EUR, in predlagala zvišanje preživnine na znesek 810 EUR mesečno za vsakega od otrok.

21. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ocenjuje, da so se spremenile okoliščine pri obeh tožencih zaradi stroškov, povezanih s šolo: šolskih položnic in šolskih potrebščin ter zaradi dejavnosti, kateri stroški so se iz leta v leto poviševali, oba pa tudi obiskujeta športni razred, za kar je treba doplačati mesečno nekaj več kot 15 EUR (tč. 65 obrazložitve izpodbijane sodbe). Hkrati pa je ugotavljalo stroške za vsakega od otrok za vsako leto posebej (za čas od leta 2013 do 2019). Tako je ugotovilo, da so znašali stroški za A. A. v letu 2013 668 EUR mesečno, v letu 2014 699 EUR mesečno, v letu 2015 695 EUR mesečno, v letu 2017 757 EUR mesečno, v letu 2017 694 EUR mesečno, v letu 2018 598 EUR mesečno in v letu 2019 631 EUR mesečno (tč. 67 obrazložitve izpodbijane sodbe). Povprečen izračun mesečnih stroškov za A. A. v celotnem navedenem obdobju sedmih let znaša 677 EUR. To pa pomeni, da se skupni mesečni stroški potrebni za zadovoljevanje preživninskih potrebe mld. A. A. od prejšnje določitve preživnine niso spremenili. V prejšnji sodbi je bilo namreč ugotovljeno, da znašajo skupni stroški za zadovoljitev potreb mld. A. A. 680 EUR (tč. 15 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča IV Cp 2645/2012 z dne 10. 10. 2012), iz česar je mogoče sklepati, da so stroški vrtca primerljivi s stroški v zvezi s šolo, kar je tožnik zatrjeval že v odgovoru na nasprotno tožbo.

22. Povprečni mesečni strošek za zadovoljevanje potreb mld. B. B. obdobju od leta 2013 do leta 2019, je enak ugotovljenim stroškov za preživljanje mld. A. A., oziroma 678 EUR10. V prejšnji sodbi so znašali ugotovljeni stroški za preživljanje mld. B. B. 560 EUR, kar bi kazalo, da so se, drugače kot pri mld. A. A., zaradi vstopa v šolo spremenili oziroma zvišali. Toženca sta v nasprotni tožbi navedla, da sta bila ob prvi določitvi preživnine oba v vrtcu, pri tem pa je bil vrtec za B. B. brezplačen, stroške povezane s šolo pa imata oba. Z vstopom mld. B. B. v šolo so torej nastali dodatni stroški, zato je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da to predstavlja relevantno okoliščino, ki vodi, kot je bilo že navedeno, k iskanju novega vrednotnega razmerja med vsemi tremi dejavniki, ki vplivajo na določitev višine preživnine in so določeni v 129. členu ZZZDR.

23. Glede na že omenjeno materialnopravno izhodišče se postopek formiranja odločitve o preživnini začne z ugotavljanjem obsega v denarju izraženih potreb posameznega otroka, nato z ugotavljanjem preživninskih zmožnosti vsakega od staršev, najdenjem ustreznega ravnovesja med ugotovljenimi potrebami posameznega otroka in zmožnostmi vsakega od staršev in s porazdelitvijo preživninskega bremena med oba starša. Pri porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša je treba upoštevati dejstvo, komu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, saj gre za dodatno časovno in odgovornostno obremenitev, ki nima denarnega ekvivalenta. Končno je treba od dobljenega zneska preživnine, ki odpade na starša, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, odšteti stroške, ki jih ta starš krije neposredno v času, ko je otrok pri njem (na stiku), kar tožnik v pritožbi pravilno poudarja. Pri tem pa niso upoštevni prav vsi njegovi izdatki v zvezi z otrokom. V primeru, ko je otrok zaupan enemu od staršev, ta odloča o vprašanjih dnevnega življenja (2. odstavek 113. člena ZZZDR): o tem katera oblačila potrebuje,11 katere obšolske dejavnosti bo obiskoval, prav tako o nakupu potrebnega za te dejavnosti, ipd.12 Upoštevati in oceniti pa je treba, kolikšen del ugotovljenih mesečnih potreb otroka odpade na račun stroškov prehrane (doma), stroškov povezanih z uporabo stanovanja in higienskih pripomočkov, kar pokriva starš, ko je otrok pri njem na stiku.13

24. Ne drži tožnikova pritožbena navedba, da sta toženca de facto zaupana staršema v skupno vzgojo in varstvo. Sodišče prve stopnje je s svojo prejšnjo odločitvijo zaupalo otroka v vzgojo in varstvo materi (105. člen ZZZDR) in določilo njune stike z očetom (106. člen ZZZDR), saj starša dogovora o njunem zaupanju v skupno varstvo in vzgojo, nista zmogla. Če med staršema ni drugačnega dogovora, je posledica takšne odločitve obveznost tistega starša, ki mu otrok ni bil zaupan v vzgojo in varstvo, da k stroškom za kritje njegovih življenjskih potreb prispeva preživnino.14 Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o preživnini izhajati iz 131. člena ZZZDR, ki se sicer nanaša na položaj, ko družina živi skupaj.

25. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo stroške za zadovoljevanje B. B. življenjskih potreb po posameznih letih, in sicer za leto 2013 v znesku 673 EUR mesečno, za leto 2014 v znesku 661 EUR mesečno, za leto 2015 v znesku 726 mesečno, za leto 2016 v znesku 745 mesečno, za leto 2017 v znesku 746 mesečno, za leto 2018 v znesku 578 EUR mesečno in za leto 2019 v znesku 623 EUR mesečno. Povprečni mesečni stroški v celotnem obdobju znašajo tako kot pri A. A. 678 EUR, za čas do vključno leta 2018 pa 688 EUR. Breme kritja ocenjenih stroškov bi moralo prvostopenjsko sodišče porazdeliti med oba starša glede na (ugotovljeno) nespremenjeno razmerje med njunimi zmožnostmi 2/3 : 1/3. V letu 2019 se je navedeno razmerje spremenilo, ker je tožnik po materi pridobil znatno nepremičninsko premoženje in se je njegova preživninska zmožnost povečala. Sodišče prve stopnje je navedeno razmerje ocenilo na 82% : 18%, takšnemu dejanskemu zaključku pa tožnik v svoji pritožbi ne nasprotuje. Nasprotuje pa sodni oceni otrokovih potreb.15

26. V celotnem obdobju, na katerega se nanaša odmera preživnine, so bile potrebe otrok enake, v posameznih letih ali celo krajših obdobjih pa je bila različna višina stroškov za njihovo zadovoljevanje. Zgolj zato ocenjevanje stroškov za vsako leto posebej ni bilo potrebno.16 Sodišče bi lahko ocenjevalo stroške celo v krajših obdobjih ne le letnih. Ker so bile za celotno obdobje uveljavljani stroški za iste potrebe otrok, je pritožbeno sodišče pri njihovi presoji in z namenom njihove razumne in celostne objektivizacije, iz ugotovitev stroškov posameznih potreb, ki jih vsebuje izpodbijana sodba, izračunalo povprečno višino B. B. stroškov za posamezne potrebe v celotnem obdobju 2013 do 2018 in posebej za leto 2019, ko se je bistveno spremenila (izboljšala) tudi tožnikova preživninska zmožnost. 27. Tožnik v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odmeri preživnine ni upoštevalo, da del stroškov za zadovoljitev otrokovih potreb krije sam neposredno v času, ko je otrok pri njem (na stiku). Iz že omenjene odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 345/2016 z dne 9. 2. 2017 izhaja, da na obseg potreb in na razporeditev preživninske obveznosti med starša, lahko odločilno vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Od navedene odločbe dalje sodna praksa v primerih, kot je obravnavani, ko otroka pomemben del časa preživita z očetom, navedeno okoliščino upošteva kot pravnorelevantno. V času prve določitve preživnine v obravnavanem primeru ni bilo tako.17 Kateri stroški se upoštevajo in kateri ne, je navedeno v tč. 23 obrazložitve te odločbe.

28. Tožnik tudi utemeljeno uveljavlja, da so nekateri stroški za zadovoljevanje otrokovih potreb ocenjeni previsoko. Že v prejšnji odločbi je pritožbeno sodišče poudarilo, da v odločitev o obveznem preživninskem bremenu sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka (129.a člen ZZZDR). Vse kar navedeno presega, mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko bodo po svoji vesti nudili otroku več, kot so zavezani s sodno odločbo. Luksuz namreč ni nikogaršnja potreba. Na to se tožnik utemeljeno sklicuje, ko izpodbija oceno stroška telefona za otroka v višini 43 EUR mesečno (za leti 2018 in 2019). Iz splošno znanih dejstev izhaja, da znesek 20 EUR zadošča za kritje te potrebe otrok. Enako velja tudi glede stroška za športne dejavnosti. Ti naj bi znašali za B. B. od 8 EUR za nogomet v letih 2014 in 2015 pa do 112 za tenis v letu 2017. Pritožbeno sodišče za celotno obdobje ocenjuje ta strošek na znesek 30 EUR, kolikor znaša povprečna vadnina za športno udejstvovanje otrok.

29. Tožnik izpostavlja tudi strošek higiene. Pritrditi je treba da del tega stroška v času, ko sta otroka pri njem na stiku, neposredno krije sam. Pritožbeno sodišče je to upoštevalo tako, da je štelo, da od povprečnega stroška za higieno v višini 28 EUR mesečno, tožnik krije 10,50 EUR (37,5%18 od 28 EUR). Na enak način je upoštevalo, da od povprečnega stroška prehrane doma v višini 130 EUR, ki ga priznava tudi tožnik in kar je glede na splošno znana dejstva nedvomno primeren strošek,19 sam neposredno krije 48,75 EUR (37,5% od 130 EUR). Iz podatkov, ki jih je navedlo sodišče izhaja, da je povprečen strošek bivanja na otroka v obdobju od leta 2013 do 2018 216 EUR. Kot strošek, ki ga ima otrok pri materi je treba zato priznati 135 EUR oziroma 62,5% kolikor časa otroka preživita pri materi, tožnik pa stroškov bivanja otrok pri njem ni izkazal.20

30. Pritrditi je treba tožniku, da bi moralo sodišče upoštevati, da ima strošek oddiha otrok tudi sam. Iz tega naslova znaša povprečen materin strošek 40 EUR. Ker preživita otroka pri vsakem od staršev polovico počitnic ima vsaj tak strošek tudi tožnik, kar pomeni, da je skupen strošek otrok za oddih po 80 EUR mesečno.

31. Povprečni mesečni stroški za zadovoljevanje B. B. potreb v obdobju od leta 2013 do 2018 so tako: 97,50 EUR izdatkov za šolo, 23 EUR stroškov šolskih potrebščin, 70 EUR za obleko in obutev, 130 EUR za prehrano doma, 28 EUR za higieno, 30 EUR za športne dejavnosti, 22 EUR za športne rekvizite, 30 EUR za razvedrilo, 80 EUR za oddih, 20 EUR telefon, 10 EUR Urbana, 135 EUR stroški bivanja pri materi, skupaj 675,50 EUR. Ob upoštevanju, da je moral tožnik v tem obdobju kriti 2/3 B. B.stroškov, bi to pomenilo znesek 450 EUR. Od navedenega zneska pa je treba odšteti stroške, ki jih krije tožnik neposredno v času, ko je otrok pri njem na stiku oziroma znesek prehrane doma v višini 48,75 EUR, higiene 10,50 EUR, oddiha 40 EUR.21 To pomeni, da bi znašala preživnina, ki bi jo bil dolžan plačati tožencema oziroma na bančni račun njune matere 350,75 EUR, kar pa je manj, kot je s prejšnjo sodbo določena preživninska obveznost v višini 373 EUR, valorizirana pa 391 EUR.

32. Glede na navedeno bi bilo treba zavrniti tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine za to obdobje tako za A. A.22 kot tudi za B. B. 33. Kot je bilo navedeno, je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so se preživninske zmožnosti tožnika v letu 2019 tako izboljšale, da je dolžan od 1. 1. 2019 dalje kriti 82% ugotovljenih potreb obeh otrok. Za to obdobje je zato moralo sodišče najprej ugotoviti potrebe obeh otrok. Zaključilo je, da znaša strošek za zadovoljitev A. A. potreb 631 EUR, B. B. pa 623 EUR. Ob upoštevanju zgoraj presojanih pritožbenih očitkov tožnika glede stroškov posameznih potreb in njihove ugotovitve, je treba od stroškov telefona 43 EUR, ki ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče, odšteti 23 EUR (43 EUR - 20 EUR priznanih stroškov), od stroškov športne dejavnosti, ki ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče za leto 2019 v višini 64 EUR, je bilo treba odšteti 34 EUR (64 EUR - 30 EUR priznanih), od stroškov bivanja, ki ga je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v znesku 56 EUR, pa 21 EUR.23 Stroški preživljanja A. A. v letu 2019 so tako znašali 553 EUR, stroški B. B. pa 545 EUR. Glede na zaključek, da je tožnik dolžan kriti 82% teh stroškov, to predstavlja zneska 453,50 EUR za A. A. in 446,90 EUR za B. B. Ker pa že sam neposredno krije stroške prehrane in higiene, ko sta otroka pri njem na stikih, je treba od navedenih zneskov odšteti še 48,73 EUR in 10,50 EUR. Dobljena zneska (394,60 EUR in 387,65 EUR) sta nižja od tistih, ki jih toženca iz naslova preživnine prejemata na podlagi sodbe, s katero jima je bila določena preživnina. To pa pomeni, da ni podlage za poseg v omenjeno sodbo. Njuna tožbena zahtevka za zvišanje preživnine je bilo zato treba zavrniti tudi za obdobje po 1. 1. 2019. Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP je bilo zato treba tožnikovi pritožbi zoper odločitev o zvišanju preživnine za oba otroka ugoditi in v celoti zavrniti njun tožbeni zahtevek.

34. Delni zavrnilni del izpodbijane sodbe (tč. IV izreka) je pravilen, pritožbi v tem delu pa neutemeljeni, zato ju je bilo treba v tem delu zavrniti in potrditi navedeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

35. Ker sta bili pravdni stranki s svojimi zahtevki neuspešni, je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Pritožba tožencev zoper to odločitev je zato neutemeljena. Neuspeh tožencev v pritožbenem postopku pogojuje tudi zavrnitev njunega zahtevka za povrnitev pritožbenih stroškov oziroma odločitev, da jih krijeta sama (413. člen ZPP).

1 Odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 333/2015, II Ips 79/2016, II Ips 26/2017, ... 2 Proizvodnja in trgovina ..., s. p. 3 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času do novembra 2013 prejemal nadomestilo za brezposelnost s strani zavoda za zaposlovanje, v mesecu juliju 2016 pa se je ponovno zaposlil. 4 Nepremičnine, ki jih je prejel po materi, so podrobno navedene v tč. 50 obrazložitve izpodbijane sodbe) 5 Tožnik je že v prejšnjem postopku zatrjeval, da iz naslova zaposlitve prejema 750 EUR dohodka. 6 Obrok kredita znaša 550 EUR. 7 Otroka preživita pri očetu približno 10 dni na mesec in polovico počitnic in praznikov. 8 Nasprotno tožbo sta vložila 25. 11. 2013. 9 Pripravljalna vloga tožencev z dne 10. 6. 2019. 10 Mati mld. tožencev oziroma njihova zakonita zastopnica je ves časa tega postopka zatrjevala, da so stroški za preživljanje mld. A. A. in mld. B. B. enaki. 11 Če ni drugačnega dogovora med staršema, zato starš, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, teh stroškov ne more uveljavljati. 12 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 345/2016, tč. 8 obrazložitve. 13 Prav tam, točka 9 obrazložitve odločbe. 14 Tisti od staršev, kateremu otrok ni zaupan, svojo preživninsko obveznost izpolnjuje s plačilom preživnine v denarju na račun, ki je določen v sodni odločbi in ne more namesto plačila preživnine samovoljno kupovati otroku oblačila ali po lastni presoji otroku plačevati obšolske dejavnosti ali zdravstvene storitve (odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 860/2008, II Ips 345/2016). Tožnik se zato ne more upirati upoštevanju stroška oblačil in obutve kot materinega s trditvijo, da bi bilo življenjsko bolj sprejemljivo, da imata otroka pri vsakem od staršev svoja oblačila in obutev. 15 Toženca te ocene ne prerekata. 16 Prvostopenjsko sodišče je tudi za vsako leto posebej določilo preživnino. 17 Tč. 13 obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča IV Cp 2645/2012. 18 Toliko časa procentualno otroka preživita pri očetu na stikih. 19 V sodni praksi se za hrano doma priznavajo stroški v razponu od 80 EUR do 120 EUR. Toženca pa imata prehrano tudi v šoli, in sicer malico, kosilo, iz položnic pa izhaja, da tudi popoldansko malico. 20 Tožnik je navajal, da plačuje najemnino za stanovanje in da na (oba) otroka odpade 167 EUR, oziroma na enega 83,50 EUR. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, tudi upoštevanje tega stroška ne bi vplivalo na končno odločitev. 21 Če bi sodišče štelo, da je tožnik izkazal strošek bivanja v višini 83,50, bi ga bilo treba tako kot navedene stroške odšteti. 22 Tudi če bi bile pri A. A. izkazane spremenjene okoliščine, ki bi terjale ponovno odmero preživnine (pa niso), bi prišlo do enakega rezultata. 23 Ker otroka preživita pri materi 62,5 % časa, je treba upoštevati navedeni strošek v navedenem odstotku, kar znaša 35 EUR).