Jedro

Ugotovitev izvedenca, da naj pokojnik ne bi mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine ter pomena sklenjenega pravnega posla, (tudi približno) ni argument za obstoj zgolj omejene (delne) poslovne sposobnosti. Morebitnega „delnega“ razumevanja pomena pravnega posla ne gre (enostavno, kot to očitno meni pritožba) enačiti z delno (omejeno) poslovno sposobnostjo. Za takšno presojo je pomembno zgolj, ali je sposobnost razumevanja določenega posla celostna (polna) ali ne.

Pritožbeno naziranje, da tožniki za uveljavljanje izbrisne tožbe niso aktivno legitimirani, ker kot dediči po pokojnem na predmetnem premoženju upravičenj pred tem niso pridobili (imeli), ne drži. Tožniki, ki „nastopajo“ kot dediči (torej pravni nasledniki) pokojnega, bodo na podlagi uspeha v tej pravdi dosegli, da bo nepremično premoženje „vrnjeno“ v njegovo zapuščino, na kateri bodo lahko (šele) v nadaljevanju uveljavljali svoja dedno-pravna upravičenja. S tem pa je podan tudi njihov interes za uveljavljanje zahtevkov (in s tem tudi izbrisne tožbe v skladu z 243. členom ZZK-1), ki jim je sodišče prve stopnje ugodilo.

V konkretnem primeru je neustrezno tudi sklicevanje na neobstoj dobre vere kot pogoja za uspešno uveljavljanje neveljavnosti v zemljiško knjigo vpisane pravice. V tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 je za uspešno uveljavljanje izbrisne tožbe res predviden pogoj slabovernosti pridobitelja, a se ta navezuje na drugi odstavek istega člena in je namenjen varstvu tretjih dobrovernih oseb. Vprašanje (ne)dobrovernosti je torej relevantno le glede nadaljnjih in ne neposrednih pridobiteljev (kot je toženec).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 23.4.2015 je sodišče prve stopnje: - ugotovilo, da je Pogodba o preužitku, sklenjena (v notarskem zapisu z dne 3.4.2008, opr. št. SV 568/08) med pokojnim A. A. kot preužitkarjem in tožencem B. B. kot prevzemnikom, nična (I. točka izreka), - ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na toženca na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28.5.2008 neveljavna, in odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se iz zemljiške knjige kot lastnik nepremičnin izbriše toženec in se kot lastnik navedenih nepremičnin ponovno vpiše pokojni A. A. (II. točka izreka), - odločilo, da se v zapuščino po pokojnem A. A. vrnejo parcele št. ..., vse k. o. X (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžan toženec tožnikom v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 15.242,72 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da samo razsodi v zadevi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Ker je v postopku pridobljeno izvedensko mnenje psihiatra prim. mag. J.J., na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, samo s seboj v nasprotju, je toženec predlagal njegovo dopolnitev. Izvedenec ni pojasnil svoje ugotovitve, da naj pokojni A. A. ne bi mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine, pomena in posledic sklenjenega pravnega posla, prav tako ni znal odgovoriti, kdo naj bi pokojnemu sploh postavil diagnozo blage duševne manj razvitosti. V svoji zadnji dopolnitvi je poudaril, da je ta okoliščina ključna. Izvedenec ni upošteval, da iz medicinske dokumentacije izhaja opis spoznavnih sposobnosti pokojnika, naveden dan po sprejemu na KOKP, to je v soboto dne 13.8.2005, ko je bila podana ocena spoznavnih sposobnosti „Kognitivno na spodnji meji normale po grobi oceni“. Prav tako tudi ni odgovoril na toženčeve pripombe, da je postavljena diagnoza pokojnega A. A. v popolnem nasprotju z njegovim funkcioniranjem oziroma ravnanjem. Opozarja tudi na dejstvo, da pokojniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost, saj za to ni bilo nobene potrebe. Nadalje je opozarjal izvedenca na razkorak med njegovimi trditvami (ugotovitvami) in obravnavo pokojnega A. A. s strani različnih služb, ki so njegovo voljo sprejemale kot verodostojno, prav tako na dejstvo, da nihče ni sprožil postopka za delni oziroma polni odvzem opravilne sposobnosti pokojnika. Izvedenec je na njegove pripombe odgovarjal skopo in ni podal ustreznih obrazložitev. Prav tako z dopolnitvami ni odpravil neskladnosti samega mnenja. Tako je ostalo neraziskano ključno dejstvo, saj izvedenec ni pojasnil, na čem temelji svojo ugotovitev podano v svojem prvotnem mnenju, da pokojnik ni mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine pomena in posledic sklenjenega pravnega posla. Sodišču je predlagal, da naj ravna v skladu z 254. členom ZPP, naloži plačilo predujma za novo izvedeniško mnenje in s sklepom postavi Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja L., ki naj izdela novo mnenje. Ta predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo brez kakršne koli obrazložitve. Zato so podane kršitve določb pravdnega postopka (sklicuje se na sklep Ustavnega sodišča Up-77/01 z dne 3.4.2004). Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovega dokaznega predloga po zaslišanju prič C. C. in D. D. V nadaljevanju navaja, kaj je z zaslišanjem omenjenih prič želel izkazati. Iz trditvene podlage tožnikov izhaja, da naj pokojnik ne bi imel popolne poslovne sposobnosti. Nenazadnje je tudi sam izvedenec v mnenju navedel, da naj pokojnik ne bi mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine in pomena sklenjenega pravnega posla. Vse to kaže na dejstvo, da lahko govorimo zgolj o omejeni poslovni sposobnosti pokojnega, nikakor pa ne o poslovno nesposobni osebi. Ker je na to dejstvo ves čas opozarjal, je sklepanje sodišča, da pri sporni pogodbi soglasja volj za sklenitev pogodbe ni bilo, materialno pravno napačno. Prav tako je utemeljeno podal ugovor zastaranja pravic zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe skladno z 99. členom OZ. Tudi sicer je utemeljevanje ničnosti obravnavane pogodbe o preužitku na 15. členu OZ pravno zgrešeno. Nadalje izpostavlja, da mu sodišče ni dodelilo primernega roka za odgovor na navedbe tožeče stranke iz njene druge pripravljalne vloge, s katero je med drugim korigirala svoj tožbeni zahtevek (sklicuje se na drugo stran zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 9.6.2014). Sodišče se ni opredelilo do njegovega ugovora aktivne legitimacije (tožnikov). V nadaljevanju navaja, kdo je aktivno legitimiran za vložitev take tožbe in se sklicuje na sodbo VSL I Cp 966/2014 z dne 10.9.2014. Izpostavlja, da je za vložitev izbrisne tožbe lahko aktivno legitimiran samo tisti, čigar pravice na nepremičnini, pridobljene pred vpisom so bile prizadete. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2007 z dne 11.3.2010 in poudarja, da glede na stališče omenjenega sodišča tožniki (ki svojo aktivno legitimacijo utemeljuje s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 1148/2011 z dne 13.5.2012, kar je izvedeni način pridobitve lastninske pravice) pravnega interesa za izbrisno tožbo nimajo, saj so domnevne pravice na nepremičninah pridobili šele po vpisu lastninske pravice tožene stranke v zemljiško knjigo, zaradi česar njihove pravice niso bile z ničemer prizadete. Slednji niso mogli pridobiti pravice na premoženju, ki kot tako sploh ni bilo predmet zapuščinske mase. Sklicuje se na 212. člen ZD in navaja, da bi lahko predmetno tožbo vložili le na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča. Nadalje se sklicuje na obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (konkretno na odločbo II Ips 1030/2008 z dne 16.2.2012), iz katere izhaja, da morata biti za zaključek o neveljavnosti v zemljiško knjigo vpisane pravice kumulativno izpolnjeni dve predpostavki, in sicer poleg odsotnosti veljavne materialno pravne podlage tožene stranke za vpis lastninske pravice na nepremičnini tudi odsotnost njene dobre vere pri pridobitvi. Ker tožniki niso izkazali pravnega interesa za postavitev tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe, je ta brez podlage. Pritožnik izpostavlja pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, iz katere izvira tudi pravica do kontradiktornega postopka. Upoštevaje pravico do enakega varstva pravic se je dolžno sodišče opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki so za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča pravno odločilna (sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 2113/08 z dne 15.5.2010). Njegove navedbe glede odsotnosti aktivne legitimacije tožnikov za vložitev tožbe so nedvomno bistvene oziroma pravno odločilne in bi se sodišče o njih moralo izjasniti (podana naj bi bila kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačno uporabljenega materialnega prava naj bi bilo zmotno (nepopolno) ugotovljeno tudi dejansko stanje.

2. Tožniki so v odgovoru predlagali zavrnitev pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo ključno ugotovitev, da pokojni A. A. ob sklenitvi Pogodbe o preužitku z dne 3.4.2008 (v nadaljevanju pogodba o preužitku) zaradi svojih duševnih značilnosti(1) ni bil sposoben oblikovati pravno veljavne poslovne volje (in ravnati v skladu z njo), zaradi česar je ta (pogodba) nična (neobstoječa), utemeljilo prvenstveno na ugotovitvah (mnenju) v postopku angažiranega izvedenca za psihiatrijo, prim. mag. J. J. To je storilo povsem upravičeno, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedenec v tem oziru podal prepričljive in jasne razloge.(2) Pritožnik takšnim zaključkom sicer obširno a kljub temu neprepričljivo oporeka. To velja že za uvodne očitke, češ da izvedenec ni pojasnil svoje ugotovitve, da naj pokojni A. A. ne bi mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine, pomena in posledic sklenjenega pravnega posla oziroma da naj ne bi znal odgovoriti, kdo je pokojnemu postavil diagnozo blage duševne manj razvitosti. Izvedenec je do svojih zaključkov(3) prišel na podlagi svojega strokovnega znanja (izkušenj), zaradi katerega je bil postavljen, in preučene medicinske dokumentacije, ki se nanaša na pokojnega. Kaj naj bi glede teh „virov“, ki so omogočila opravo izvedenstva, moral pojasniti, ni jasno niti pritožnik tega konkretno ne obrazloži.(4)

5. V prvi dopolnitvi svojega mnenja z dne 6.1.2015 je izvedenec pojasnil, da je moč diagnozo blage duševne manj razvitosti ugotoviti (tudi) s kliničnim pregledom in da so jo tudi A. A. postavili na tej osnovi(5) (glej njegov četrti odgovor na strani 2). V drugi dopolnitvi z dne 7.3.2015 (glej l. št. 260) pa je natančno (konkretno) pojasnil tudi, kako je sam ugotovil to diagnozo (in sicer na podlagi preučitve zapisov več psihiatrov, ki so pokojnega zdravili). Ker je torej izvedenec (obrazloženo in hkrati prepričljivo) odgovoril na vsa bistvena vprašanja, ki so odločilna za ugotavljanje pokojnikove (poslovne) sposobnosti, je za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane sodbe oziroma njenih zaključkov nepomembno,(6) da ni (izrecno) odgovoril na vse v toženčevih pripombah (na njegovo mnenje in dopolnitve le tega) podane pomisleke (in sicer toženčevo sklicevanje na iz medicinske dokumentacije izhajajoč opis spoznavnih sposobnosti pokojnika z dne 13.8.2005,(7) na (domnevno) nasprotje med diagnozo pokojnega A. A. in njegovim ravnanjem/funkcioniranjem(8) oziroma obravnavanjem s strani različnih „služb“, toženčevo opozarjanje na okoliščino, da pokojniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost(9) ter da nihče takšnega postopka ni sprožil). Njihova (morebitna posredna) relevantnost namreč spričo jasnih in prepričljivih izvedenčevih ugotovitev (zaključkov) povsem izzveni. Ker iz omenjenega razloga nadalje ni bilo nobene potrebe(10) po pridobitvi novega mnenja s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja L. (kot je predlagal toženec), je sodišče prve stopnje na naroku dne 23.4.2015 tudi ta dokazni predlog upravičeno zavrnilo.(11)

6. Toženčevo pritožbeno pojasnjevanje, da je zaslišanje prič C. C. in D. D. v vlogi z dne 19.5.2014 predlagal glede okoliščine da je pokojni s podpisom pogodbe jasno izrazil svojo voljo, ne drži. Iz omenjene vloge izhaja (l. št. 79), da je priči predlagal glede okoliščin, da naj bi nepremičnine, ki so predmet pogodbe o preužitku, obdeloval že od leta 2000 in od leta 2002 skrbel za pokojnega A. A. Navedene okoliščine pa so za vprašanje veljavnosti pogodbe o preužitku (oziroma pravilneje vprašanje, ali je sploh nastala) nerelevantne. Posledična nima okoliščina, da se sodišče prve stopnje do omenjenih dokaznih predlogov v izpodbijani sodbi ni (izrecno) opredelilo, nobenega vpliva na njeno zakonitost (pravilnost). Nadalje ne drži, da naj bi iz trditvene podlage tožnikov kot tudi ugotovitev izvedenca izhajalo, da pokojnik ni imel „zgolj“ popolne poslovne sposobnosti, da pa naj bi bil omejeno poslovno sposoben. Takšna pritožbena trditev (razlaga) nima nič skupnega ne s trditvami tožnikov in ne ugotovitvami izvedenca. Tožniki so v tožbi (str. 3) in v prvi pripravljalni vlogi jasno navajali, da je bil A. A. v času sklenitve pogodbe o preužitku (popolnoma) poslovno nesposoben, v drugi pripravljalni vlogi z dne 4.6.2014 (točka VII(12)) pa tudi, da takrat ni bil poslovno sposoben. Tudi ugotovitev izvedenca, da naj pokojnik ne bi mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine ter pomena sklenjenega pravnega posla, (tudi približno) ni argument za obstoj zgolj omejene (delne) poslovne sposobnosti. Morebitnega „delnega“ razumevanja pomena pravnega posla ne gre (enostavno, kot to očitno meni pritožba) enačiti z delno (omejeno) poslovno sposobnostjo. Za takšno presojo je pomembno zgolj, ali je sposobnost razumevanja določenega posla celostna (polna) ali ne.(13) Ker le-ta pri pokojnemu A. A. (glede na izvedenčeve ugotovitve) pri sklepanju pogodbe o preužitku ni bila podana, je zaključek sodišča prve stopnje (ob utemeljenem sklicevanju na 15. členu OZ(14)), da pogodba zaradi neobstoja potrebnega soglasja volj ni nastala, povsem pravilna. Posledično (saj nimamo opravka z izpodbojno pogodbo) je napačno tudi sklicevanje na 99. člen OZ(15) oziroma „zastaranje“(16) pravice zahtevati razveljavitev pogodbe.(17)

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevega ugovora (glede neobstoja) aktivne legitimacije tožnikov. Prvenstveno je moč ugotoviti, da nekatere od „pomislekov“,(18) ki jih v tem oziru omenja v pritožbi,(19) v postopku na prvi stopnji(20) toženec sploh ni navajal.(21) Poleg tega pa so le-ti očitno zmotni.(22) Pritožbeno naziranje, da tožniki za uveljavljanje izbrisne tožbe niso aktivno legitimirani, ker kot dediči po pokojnem A. A. na predmetnem premoženju upravičenj pred tem niso pridobili (imeli), ne drži.(23) Tožniki, ki „nastopajo“ kot dediči (torej pravni nasledniki) pokojnega A. A., bodo na podlagi uspeha v tej pravdi dosegli, da bo nepremično premoženje „vrnjeno“ v njegovo zapuščino, na kateri bodo lahko (šele) v nadaljevanju(24) uveljavljali svoja dedno-pravna upravičenja (glej njihove temu ustrezne trditve na tretji strani tožbe(25)). S tem pa je podan tudi njihov interes za uveljavljanje zahtevkov (in s tem tudi izbrisne tožbe(26) v skladu z 243. členom ZZK-1(27)), ki jim je sodišče prve stopnje ugodilo. V konkretnem primeru je neustrezno tudi sklicevanje na neobstoj dobre vere kot pogoja za uspešno uveljavljanje neveljavnosti v zemljiško knjigo vpisane pravice.(28) V tretjem odstavku 244. člena ZZK-1 je za uspešno uveljavljanje izbrisne tožbe res predviden pogoj slabovernosti pridobitelja, a se ta navezuje na drugi odstavek istega člena in je namenjen varstvu tretjih dobrovernih oseb. Vprašanje (ne)dobrovernosti je torej relevantno le glede nadaljnjih in ne neposrednih pridobiteljev (kot je toženec).(29)

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožniki sami krijejo svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): To je duševne bolezni (motnje).

Op. št. (2): Pritožba zatrjuje, da naj bi bilo omenjeno mnenje samo s seboj v nasprotju (neskladno), a v to (tudi približno) ne prepriča. Tega domnevnega nasprotja (neskladja) v ugotovitvah namreč ne uspe (konkretno) pojasniti. Okoliščina, da izvedenec ni odgovoril na določene pritožnikove (po njegovem mnenju pomembne) pomisleke oziroma da se slednji z izvedenčevimi ugotovitvami ne strinja, pa (v nobenem primeru) ne more biti razlog takemu očitku.

Op. št. (3): Kot so razvidni že iz samega mnenja z dne 6.11.2014 (l. št. 207 - 208).

Op. št. (4): Ob tem, da je izvedenec sam ta „vir“, pa (prav gotovo) ne gre pričakovati, da bo pojasnjeval, od kje mu takšno strokovno znanje in izkušnje.

Op. št. (5): Zakaj naj bi bilo pomembno, kdo naj bi pokojnemu omenjeno diagnozo postavil, ni jasno. Pritožnik navaja, da naj bi izvedenec v svoji zadnji dopolnitvi sam poudaril, da je ta okoliščina ključna, kar pa ne drži. Izvedenec je navedel „zgolj“, da je obstoj blage duševne manj razvitosti ključno vprašanje za presojo poslovne sposobnosti A. A. (l. št. 260).

Op. št. (6): Podobno velja za pritožbeni očitek, češ da mu sodišče prve stopnje ni dodelilo primernega roka za odgovor na navedbe tožeče stranke iz njene druge pripravljalne vloge. Pritožnik v tem oziru ne uspe konkretno pojasniti ne, na katere odločilne in v omenjeni pripravljalni vlogi prvič podane dejanske navedbe (ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo) ni imel možnost odgovoriti, niti kakšen vpliv naj bi to imelo na pravilnost (zakonitost) izpodbijane sodbe.

Op. št. (7): Glede katerih pritožnik ne upošteva, da je šlo (kot izhaja iz samega zapisa v prilogi C3, na katerega se sklicuje) zgolj za „grobo oceno“ kognitivnih sposobnosti pokojnega.

Op. št. (8): Pri čemer je na naroku dne 9.6.2014 (l. št. 95) sam omenil, da navedba tožeče stranke, češ da iz dopisa Psihiatrične klinike Ljubljana z dne 25.4.2006 (priloga C3) izhaja, da pokojni A. A. ni zmožen skrbeti sam zase, drži (drugi odstavek na 3. strani zapisnika).

Op. št. (9): Da to za samo vprašanje pokojnikove „dejanske“ sposobnosti (še zdaleč) ni odločilno, je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pavšalno pritožbeno navajanje, češ da za odvzem ni bilo potrebe, pa je v očitnem nasprotju z ugotovitvami v tem postopku angažiranega izvedenca (glej 8. stran mnenja z dne 6.11.2014).

Op. št. (10): Kot je to v okviru 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje tudi pojasnilo. Pritožbeni očitek, da naj bi zavrnitev dokaznega predloga ostala neobrazložena, tako ne drži. Op. št. (11): Zato je brezpredmetno tudi sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča RS Up-77/01 z dne 4.3.2004. Op. št. (12): Res je, da se v tej točki (ob sklicevanju na 108. člen ZZZDR) nekoliko nenatančno izražajo glede poslovne sposobnosti otroka, ki ni dopolnil 15 let starosti, kar pa za ugotovitev, kaj so (ves čas) zatrjevali glede A. A., ni bistveno.

Op. št. (13): Torej, ali je oseba pomen (posledice) določenega posla sposobna v celoti (celostno) razumeti ali ne.

Op. št. (14): Zakaj naj bi bilo sklicevanje na omenjeno določbo pravno zgrešeno, pritožnik (čeprav to zatrjuje) ne uspe pojasniti.

Op. št. (15): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (16): Po 99. členu OZ tudi sicer ne gre za zastaralne ampak prekluzivne roke.

Op. št. (17): Na drugi strani pa (kot je to pravilno v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje) pravica uveljavljanja ničnosti (značilnosti katere je potrebno upoštevati tudi v konkretnem primeru) ne ugasne (93. člen OZ).

Op. št. (18): Oziroma z njimi povezanih dejanskih trditev.

Op. št. (19): Z izjemo navajanja (glej prvo pripravljalno vlogo z dne 19.5.2014), da bi morali tožniki že na zapuščinski obravnavi po pokojnem A. A. opozoriti, da v zapuščino po slednjem sodijo tudi nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe o preužitku, in da bi lahko predmetno tožbo vložili samo na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča (v skladu z 212. členom ZD).

Op. št. (20): Predvsem kar se tiče izbrisne tožbe.

Op. št. (21): Zaradi česar gre za (nedovoljene) pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (22: Iz obeh razlogov je pritožbeno sklicevanje na pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 2113/08 z dne 13.5.2010, neutemeljeno.

Op. št. (23): Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 402/2010 z dne 8.11.2012. Op. št. (24): Iz tega razloga je povsem brezpredmetno, ali so v zapuščinskem postopku navajali (ali ne), da tudi to premoženje sodi v zapuščinsko maso.

Op. št. (25): Zato trditev, da svojo aktivno legitimacijo utemeljujejo s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 1148/2011 z dne 13.5.2012, ne drži. Op. št. (26): Naziranje, da bi lahko tako tožbo vložili zgolj na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, je zato napačno (kot tudi samo sklicevanje na 212. člen ZD, ki za primer spora med dedičem/dediči in tretjo osebo oziroma osebo, ki ni dedič, sploh ne pride v poštev).

Op. št. (27): Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami Op. št. (28): In v zvezi s tem na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1030/2008 z dne 16.2.2012. Op. št. (29): Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 277/2010 z dne 12.12.2013 in II Ips 402/2010 z dne 8.11.2012 in sodbo VSL II Cp 2930/2010 z dne 12.2.2014.