Jedro

Ko je sodišče druge stopnje dopolnilo manjkajoče razloge za neizvedbo toženčevega dokaznega predloga, je tožnika prikrajšalo za možnost, da z izpodbijanjem dejanskega stanja v pritožbenem postopku zanj neugodno izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. S takšnim ravnanjem je tudi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijska presoja o relativni bistveni kršitvi 254. člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženec s konkretiziranimi pripombami na izvedensko mnenje uspel vzpostaviti zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost izvedenčeve ugotovitve, da pokojnik v trenutku sklepanja pogodbe o preužitku ni bil razsoden. V okviru navedene presoje se mora Vrhovno sodišče opredeliti do vprašanja, ali je bil z izvedenčevimi pisnimi dopolnitvami odpravljen dvom v pravilnost zaključka o pokojnikovi nerazsodnosti v času sklenitve pogodbe o preužitku. Če sodišče ne poskrbi za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev strankinih pravno relevantnih pripomb v zvezi s pravilnostjo izvedenskega mnenja, je utemeljen sklep o očitno napačni dokazni oceni, ki pomeni kršitev prepovedi sodniške samovolje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožniki so zahtevali ugotovitev ničnosti Pogodbe o preužitku (v nadaljevanju pogodba o preužitku), sklenjene v notarskem zapisniku z dne 3. 4. 2008 in opr. št. SV 568/08 med pokojnim A. A. (v nadaljevanju pokojnik) kot preužitkarjem in tožencem kot prevzemnikom. Hkrati so zahtevali ugotovitev neveljavnosti toženčeve vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, da se v zapuščino po pokojniku vrnejo nepremičnine s parc. št. 1036/0, 168/0, 332/0, 333/0, 334/0, 335/0, 337/0, 1031/0, 1032/0, 1033/0, 1034/0, 1035/0, 1039/0, 1040/0, 1043/0, 1044/0, 1045/0, 1047/0, 1048/0, 1049/1, 1049/2, 132/1, 132/2, 176/0, vse k. o. ... (v nadaljevanju nepremičnine). Trdili so, (1) da so dediči po pokojniku na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 5. 2011 in opr. št. III D 1148/2011, (2) da je pogodba o preužitku nična iz razloga, ker je bil pokojnik v času njenega sklepanja poslovno nesposoben, (3) da je imel pokojnik diagnozo duševna manjrazvitost (debilnost in akutno shizofreniji podobno duševno motnjo) in da je ves čas imel halucinacije, (4) da je pokojnik končal le nekaj razredov osnovne šole in da nikoli ni bil zaposlen, (5) da je s smrtjo matere v juliju 2000 pokojnikova bolezen doživela vrhunec, (6) da je bil pokojnik dvakrat hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici, in sicer prvič od 12. 8. 2005 do 19. 5. 2006 (takrat je bil odpuščen z diagnozama duševna manjrazvitost - debilnost in akutno shizofreniji podobno duševno motnjo), drugič pa od 14. 10. 2010 do 18. 1. 2011, in sicer zaradi hudih stranskih učinkov zdravil, ki jih je prejemal po prvem zdravljenju.

2. Toženec je po smrti toženčeve matere skrbel za pokojnika. Ni se strinjal s tožbenim stališčem, da pokojnik v času sklepanja pogodbe o preužitku ni bil poslovno sposoben. Čeprav pokojnik zaradi zdravstvenih težav fizične narave ni bil zmožen skrbeti zase (imel je deformirane noge in tresavico), je bil sposoben razsojanja. Za pokojnika je urejal, da bi dobil mesto v domu starejših občanov. Tožniki so s pokojnikom imeli le občasne stike po telefonu.

**Ugotovljeno dejansko stanje** − Toženec je s pokojnikom 30. 8. 2000 sklenil pogodbo o zakupu kmetije, 3. 4. 2008 pa še pogodbo o preužitku. Pokojnik ob sklenitvi pogodbe o preužitku zaradi duševne bolezni ni bil sposoben oblikovati pravno veljavne poslovne volje in ravnati v skladu z njo. Pokojnik ob sklenitvi pogodbe o preužitku ni bil razsoden. Čeprav pokojniku poslovna sposobnost nikdar ni bila formalno odvzeta, iz medicinske dokumentacije izhaja zaključek o dolgotrajnih psihičnih težavah. Psihične motnje so med zaslišanjem opisovale tudi tožeče stranke.

− Izvedenec za psihiatrijo prim. mag. J. J. je v izvedenskem mnenju z dopolnitvami ugotovil, da pokojnik ni mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine, pomena in posledic sklenjene pogodbe o preužitku. Izvedenec je ocenil, da bi bilo potrebno pokojniku, če ne že prej, vsaj po materini smrti odvzeti poslovno sposobnost in mu določiti skrbnika.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (1) da je pogodba o preužitku nična (I. točka izreka), (2) da je vknjižba lastninske pravice na toženca na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2008 neveljavna in (3) vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se iz zemljiške knjige kot lastnik nepremičnin izbriše toženec in se kot lastnik spornih nepremičnin ponovne vpiše pokojnik (II. točka izreka). Odločilo je, da se v zapuščino po pokojniku sporne nepremičnine vrnejo (III. točka izreka) in da je toženec dolžan tožnikom povrniti pravdne stroke v višini 15.242,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da pokojnik v trenutku sklepanja pogodbe o preužitku ni bil poslovno sposoben, ker ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj. Ker v konkretnem primeru ni bilo soglasja volj za sklenitev pogodbe, pogodba ni nastala in je nična (15. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Toženčev dokazni predlog za postavitev novega izvedenca je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi drugega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer z argumentom, da je na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje dovolj razjasnjeno in zrelo za odločitev.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo. Presodilo je, da pogodba o preužitku zaradi neobstoja potrebnega soglasja ni nastala in je nična. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo toženčev dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Ni se strinjalo s pritožbeno trditvijo, da sodišče prve stopnje odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga ni obrazložilo. Po stališču sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje razloge za zavrnitev toženčevega dokaznega predloga ustrezno obrazložilo. Hkrati je sodišče druge stopnje pojasnilo, da v konkretnem primeru ni bilo potrebno pridobiti novega izvedenskega mnenja s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Ljubljana, ker se je sodišče prve stopnje upravičeno sklicevalo na ugotovitve prim. mag. J. J., ki je na podlagi svojega strokovnega znanja in preučene medicinske dokumentacije podal prepričljive in jasne razloge. Zavrnilo je pritožbene očitke, (1) da izvedenec ni podal prepričljivih in jasnih razlogov, (2) da izvedenec ni pojasnil ugotovitve o pokojnikovi nezmožnosti v celoti razumeti in presoditi vsebino, pomen in posledice sklenjenega pravnega posla, (3) da izvedenec ni znal odgovoriti, kdo je pokojniku postavil diagnozo blaga duševna manjrazvitost. V tej zvezi je sodišče zapisalo, (1) da je izvedenec v prvi dopolnitvi mnenja z dne 6. 1. 2015 pojasnil, da je diagnozo blaga duševna manjrazvitost mogoče ugotoviti s kliničnim pregledom in da so jo pri pokojniku postavili na tej osnovi, (2) da je v drugi dopolnitvi mnenja z dne 7. 3. 2015 izvedenec natančno in konkretno pojasnil, da je pokojnikovo diagnozo ugotovil na podlagi preučitve zapisov več psihiatrov, ki so pokojnika zdravili. Ker je izvedenec obrazloženo in prepričljivo odgovoril na vsa bistvena vprašanja, je za presojo pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje nepomembno, da izvedenec ni izrecno odgovoril na vse toženčeve pripombe. Na ta način se je sodišče druge stopnje opredelilo do toženčevih pomislekov zoper izvedensko mnenje, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje izrazil s sklicevanjem na zapis iz medicinske dokumentacije z opisom spoznavnih sposobnosti pokojnika z dne 13. 8. 2005;1 na domnevno nasprotje med diagnozo pokojnika in njegovim ravnanjem oziroma obravnavanjem s strani različnih „služb“; na opozarjanje na dejstvo, da pokojniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost ter da nihče takšnega postopka ni sprožil. 5. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o neobstoju aktivne legitimacije, je sodišče druge stopnje pojasnilo, da so toženčevi pomisleki v tej smeri očitno zmotne pritožbene novote.2 Presodilo je, da imajo tožniki aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo na podlagi 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Kot neutemeljene je ocenilo pritožbene navedbe, (1) da tožniki niso aktivno legitimirani za uveljavljenje izbrisne tožbe, ker kot dediči po pokojniku na spornih nepremičninah upravičenj še niso pridobili, (2) da bi tožniki na podlagi 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) lahko vložili tožbo zgolj na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, (3) da tožniki niso v dobri veri in da je za uspešno uveljavljanje neveljavnosti v zemljiško knjigo vpisane pravice potrebna dobrovernost. Pri tem se je sklicevalo na judikate II Ips 402/2010, II Ips 1030/2008, II Ips 277/2010 in II Ips 402/2010. Pojasnilo je, da bo tožnikom kot dedičem uspeh v tem postopku omogočil, da bodo sporne nepremične vrnjene v zapuščino in da bodo lahko šele v nadaljevanju uveljavljali svoja dednopravna upravičenja.

**Revizija tožene stranke**

6. Toženec vlaga revizijo zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22. in 25. člena Ustave, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijske očitke o kršitvah pravice do izjave iz 22. člena in pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženec utemeljuje z argumentom, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do bistvene pritožbene navedbe o odsotnosti obrazložitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča z opr. št. Up-77/01 in Up-201/01 ter na judikate z opr. št. VIII Ips 144/2013, III Ips 4/2013, II Ips 368/2004, VIII Ips 20/2014, VIII Ips 30/2014 in I Cpg 705/2012. Ker je sodišče prve stopnje predlog za postavitev novega izvedenca zavrnilo brez obrazložitve oziroma se do predloga ni opredelilo, je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti dokaznega sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče sanirati z dopolnjevanjem in izčrpnim pojasnjevanjem sodišča druge stopnje. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge, ki jih sodišče prve stopnje ni navedlo. S tem je bilo stranki onemogočeno, da v pritožbi izrazi nestrinjanje z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. Sodišče druge stopnje z navajanjem razlogov o upravičenosti zavrnitve dokaznega predloga ni moglo sanirati nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje. V pritožbi je opozoril na podane pripombe zoper izvedensko mnenje. Med drugim je izpostavil, (1) da izvedenec ni pojasnil, iz kje izhaja ugotovitev o postavljeni diagnozi in kdo jo je postavil, (2) da je opozoril, da postavljena diagnoza ni temeljila na kliničnem pregledu, temveč na bežnem vtisu, (3) da izvedenec tudi z dopolnitvijo mnenja ni odpravil pomanjkljivosti in neskladnosti, (4) da izvedenec ni upošteval celotne medicinske dokumentacije oziroma jo je upošteval selektivno, saj ni upošteval, da iz medicinske dokumentacije izhaja opis spoznavnih sposobnosti pokojnika na dan 13. 8. 2005, (5) da je izvedenec spregledal, da spodnja meja normale pomeni še vedno normalne spoznavne sposobnosti, (6) da izvedenec ni odgovoril na pripombe, da je postavljena diagnoza v nasprotju s pokojnikovim funkcioniranjem oziroma ravnanjem, in sicer z oddajanjem nepremičnin v najem, samostojnim prihodom v urgentno psihiatrično ambulanto iz Horjula v Ljubljano, s podajanjem soglasja za bolnišnično zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ob sprejemu na ta oddelek 12. 8. 2005, (7) da pokojniku ni bila odvzeta poslovna sposobnost, ker je zmogel pravne posle opravljati sam ali podati soglasje o zdravljenju, vključno z zdravljenjem na oddelku pod posebnim nadzorom, (8) da je izvedenca opozarjal na razkorak med njegovimi ugotovitvami in obravnavo pokojnika s strani različnih služb, ki so kot verodostojno sprejemale izraženo voljo pokojnika (različne zdravstvene službe, od psihiatričnih do kirurških, Center za socialno delo, notarka), (9) da je izpostavil, da niso niti svojci niti Center za socialno delo samostojno ali na predlog zdravnika sprožili postopka za odvzem opravilne sposobnosti. Sodišče prve stopnje ne bil smelo zavrniti dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Izdelano izvedensko mnenje z dopolnitvami je bilo nepopolno. Blaga duševna manjrazvitost je bila ugotovljena na osnovni pomanjkljive medicinske dokumentacije brez povzetega psihološkega izvida. Obstaja možnost, da so bile spoznavne sposobnosti pokojnika ob bolnišničnem zdravljenju na Kliničnem oddelku za klinično psihiatrijo v Ljubljani bolj okrnjene kot ob podpisu pogodbe. Razpoložljivi opisi funkcioniranja pokojnika ne kažejo na njegovo nezmožnost skrbeti za svoje pravice in interese. Razen v obdobju bolnišničnega zdravljenja je samostojno funkcioniral in skrbel za svoje pravice in interese. Podatki o pokojnikovem splošnem funkcioniranju ne kažejo na pomembnejšo okrnjenost funkcioniranja v času podpisa pogodbe. Potrebno bi bilo pridobiti podatke o pokojnikovem šolanju in razlogih za nedokončanje šole. V konkretnem primeru je bolj verjetno, da je pri pokojniku šlo le za stanje mejnega intelektualnega funkcioniranja. Za razmejitev blage duševne manj razvitosti od stanja mejnega intelektualnega funkcioniranja je ključna ocena po Mednarodni klasifikaciji funkcioniranja, ki je postavljeni izvedenec ni podal. Poleg tega se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbene navedbe o odsotnosti razlogov v zvezi z vprašanjem obstoja aktivne legitimacije in da je sodišče prve stopnje v tej zvezi zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršena mu je bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tej zvezi se revizija sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča z opr. št. Up-201/01. V konkretnem primeru sodišče druge stopnje ne bi smelo pojasniti, zakaj je aktivna legitimacija tožnikov podana. Na ta način je sodišče druge stopnje nedopustno dopolnilo razloge sodišča prve stopnje. Tudi sicer je stališče sodišča druge stopnje o obstoju aktivne legitimacije v nasprotju s 145. člena ZD. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo 196. in 350. člen ZPP. Ni upoštevalo določb o enotnih sospornikih in ni po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava. Enotno stališče teorije in novejše sodne prakse je, da so v sporih, ki se tičejo vseh dedičev in celotne zapuščine, vsi dediči nujni sosporniki. V tej zvezi se revizija sklicuje na judikate II Ips 267/2006, II Ips 44/2006, II Ips 564/2004, II Ips 702/96 in II Ips 759/2005. Konkretni spor je spor o obsegu zapuščine. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o dedovanju z dne 30. 5. 2012 izhaja, da je bilo po pokojniku 28 dedičev. Ker na strani tožnikov ne nastopajo vsi dediči, aktivna legitimacija tožnikov ni podana. Predlaga razveljavitev, podredno spremembo izpodbijanih sodb.

**Odgovor tožečih strank na revizijo**

7. Tožniki so odgovorili na revizijo in predlagali njeno zavrnitev. Izvedenec je prišel do zaključka, da je šlo pri pokojniku za podnormalno inteligentnost, kar pri odraslih pomeni mentalno starost od 9 do manj kot 12 let. Pokojnik je končal pet razredov osnovne šole in nikoli ni bil zaposlen. Vse do materine smrti je imel status otroka. Toženec ni predlagal neposrednega zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi. Sodišči sta izvedensko mnenje sprejeli kot strokovno pravilno. Pogoji za postavitev novega izvedenca iz 254. členu ZPP niso bili izpolnjeni. V konkretnem primeru dvoma, nejasnosti in protislovnosti v izvedenskem mnenju ni bilo. Na ugovor aktivne legitimacije je sodišče prve stopnje odgovorilo v 10. točki obrazložitve, pritožbeno pa v 8. točki. Tožniki imajo pravni interes za izbrisno tožbo. Predmetni spor je premoženjskopravni spor in dedne pravice ostalih dedičev v ničemer ne bodo zmanjšane, saj ne gre za spor med dediči. Vložena tožba v ničemer ne posega v pravice ostalih dedičev. Sodna praksa (judikati II Ips 119/2004, II Ips 144/2014 in I Cp 757/2009) s teorijo (N. Betetto, Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten, letnik 2001) zastopa stališče, da na aktivni strani ni nujnega sosporništva.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija je utemeljena.

_Presoja revizijskega očitka o neobstoju aktivne legitimacije tožnikov_

9. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve kot pravno podlago navedlo 243. člen ZZK-1. S tem, ko je sodišče druge stopnje stališče o obstoju aktivne legitimacije utemeljilo z novimi materialnopravnimi argumenti, ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP. Napačno je revizijsko stališče o neobstoju aktivne legitimacije tožnikov. Konkretni procesni položaj je primerljiv s položajem iz zadeve II Ips 71/2011.3 V primerih, ko eden izmed dedičev zahteva določeno stvar od tretjega, lahko dedič zahteva le vrnitev stvari v zapuščino, ne pa njene izročitve njemu kot dediču. Za konkretno presojo je ključno, da tožniki z izbrisno tožbo zahtevajo vrnitev spornih nepremičnin v zapuščino po pokojniku. Ker gre za pozitivno aktivno ravnanje v korist vseh udeležencev materialnopravnega razmerja oziroma v korist dediščinske skupnosti, udeležba vseh dedičev ni nujna.4 _Presoja revizijskega očitka o kršitvi pravice do izjave v zvezi z obrazložitvijo odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca_

10. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti.5

11. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pritožbeno sodišče ne sme samo nadomestiti manjkajočih razlogov za neizvedbo dokaza. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je namreč (tudi) stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesnih napak, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, zato ni mogoče odpraviti v postopku pred pritožbenim sodiščem.6

12. V primerih, ko izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem, sodišče stranke ne sme prikrajšati za možnost, da izvedensko mnenje učinkovito preizkusi.7 Presoja utemeljenosti revizijskega očitka o kršitvi pravice do izjave v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi toženčevega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca ustrezno obrazložilo. Za konkretno presojo je ključno, da je bila obrazložitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženčevega dokaznega predloga sestavljena le iz enega stavka, in sicer da je bil toženčev dokazni predlog nepotreben, ker je bilo z ostalimi dokazi dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Ker iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, ali se je sodišče soočilo s toženčevim stališčem o neprepričljivosti izvedenskega mnenja, je bila takšna obrazložitev vsebinsko prazna. V konkretnem primeru torej ne gre za položaj, ko sodišče druge stopnje potrdi oceno sodišča prve stopnje, da pogoji za postavitev novega izvedenca po 254. členu ZPP niso izpolnjeni. Sodba sodišča prve stopnje ni imela razlogov o vprašanju, ali je toženec s pripombami uspel vzpostaviti utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Čeprav je toženec v pritožbi opozoril na odsotnost ustrezne obrazložitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga, je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da je bila obrazložitev sodišča prve stopnje ustrezna. Ko je sodišče druge stopnje dopolnilo manjkajoče razloge za neizvedbo toženčevega dokaznega predloga, je tožnika prikrajšalo za možnost, da z izpodbijanjem dejanskega stanja v pritožbenem postopku zanj neugodno izvedensko mnenje učinkovito preizkusi. S takšnim ravnanjem pa je tudi sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

_Presoja revizijskega stališča o nepopolnosti izvedenskega mnenja_

13. Z revizijskim očitkom, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavrniti toženčevega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca iz razloga, ker je bilo njegovo mnenje z dopolnitvami nepopolno, neskladno in samo s seboj v nasprotju, toženec po vsebini uveljavlja kršitev 254. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

14. Dejanski stan relativne bistvene kršitve iz tretjega odstavka 254. člena ZPP je podan, če sodišče ne poskrbi za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev v strankinih pripombah polemiziranih vprašanj v zvezi s pravilnostjo izvedenčevega mnenja. Sodišče mora pomanjkljivosti ali dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev najprej poskusiti odpraviti z izvedenčevim zaslišanjem na glavni obravnavi. Če z novim zaslišanjem utemeljen dvom v pravilnost podanega mnenja ni odpravljen, pravno podlago za postavitev novega izvedenca tvori 254. člen ZPP. Za dodatna zaslišanja (da se odpravijo nejasnost, nepopolnost, protislovja, dvomi o pravilnosti mnenja) ali za ponovitev dokazovanja z istimi izvedenci ali (če se niti s tem ne odpravijo nejasnost, nepopolnost, protislovja in dvomi) z drugimi izvedenci, ni potrebna pobuda strank. Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti.8

15. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da stranka nima a priorne pravice do drugega mnenja in zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem še ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ko pa se pojavi indic, da v dokazni temi vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, je izjemoma utemeljen predlog za novega izvedenca iste stroke, čeravno je določeni izvedenec svoje delo jasno in v celoti opravil. Gre za situacije, ko je vzpostavljen dvom takšne stopnje, da bi zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca predstavlja metodološko kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in s tem procesno kršitev.9 V takšnem primeru tvori pravno podlago za postavitev novega izvedenca prvi odstavek 245. člena ZPP.

16. Revizijska presoja o relativni bistveni kršitvi 254. člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je toženec s konkretiziranimi pripombami na izvedensko mnenje uspel vzpostaviti zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost izvedenčeve ugotovitve, da pokojnik v trenutku sklepanja pogodbe o preužitku ni bil razsoden. V okviru navedene presoje se mora Vrhovno sodišče opredeliti do vprašanja, ali je bil z izvedenčevimi pisnimi dopolnitvami odpravljen dvom v pravilnost zaključka o pokojnikovi nerazsodnosti v času sklenitve pogodbe o preužitku. Če sodišče ne poskrbi za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev strankinih pravno relevantnih pripomb v zvezi s pravilnostjo izvedenskega mnenja, je utemeljen sklep o očitno napačni dokazni oceni, ki pomeni kršitev prepovedi sodniške samovolje.

17. V konkretnem primeru je izvedenec v mnenju z dne 6. 11. 2014 ugotovil, da je šlo pri pokojniku za blago duševno manjrazvitost (debilnost), in sicer ne za podpovprečno, temveč za podnormalno inteligentnost. Oseba s takšno diagnozo ima mentalno starost od 9 do manj kot 12 let. Do materine smrti je imel pokojnik status otroka. Pokojniku bi bilo potrebno vsaj po materini smrti odvzeti poslovno sposobnost. Za to kategorijo oseb je značilno, da imajo določene učne težave v šoli. Mnogi odrasli so sicer sposobni delati in ohraniti dobre socialne odnose in prispevati k družbenemu funkcioniranju. Primarno je šlo za motnjo v razvoju, ki se je pojavila že pred osemnajstim letom starosti. Ta mu je preprečila, da bi dosegel inteligenčne in prilagoditvene sposobnosti, da bi končal osnovno šolanje in se usposobil za poklic. Pokojnik ni bil deležen nobenega rehabilitacijskega postopka. Zelo verjetno je, da pokojnik ni bil usmerjen v šole s prilagojenim učnim programom, ker je živel v kmečkem okolju, kjer je bil lahko vključen v domača opravila.

18. Sodišče prve stopnje je na toženčev predlog izvedencu dvakrat naložilo dopolnitev mnenja. V pripombah z dne 1. 12. 2014 je toženec med drugim izpostavil, da je Center za socialno delo pogodbo o preužitku podpiral; da na psihiatrični kliniki odvzem poslovne sposobnosti ni bil predlagan; da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je pokojnik rad hodil v osnovno šolo, da je imel prav dober ali dober uspeh; da so v obdobju pokojnikovega šolanja že izvajali preglede otrok z motnjami v duševnem razvoju in da izvedenec ni preveril podatkov o morebitnih razvrstitvah otrok v šole s prilagojenim učnim programom; da izvedenec ni pregledal izvida centra za psihologijo Zavoda za varstvo pri delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da pokojnik ni bil sposoben za voznika kategorije B; da v času pokojnikovega psihiatričnega zdravljenja ni bil opravljen psihološki pregled; da iz izvida z dne 12. 3. 2010 izhaja, da za pokojnika zelo lepo skrbijo in da se dobro počuti.

19. V prvi dopolnitvi z dne 6. 1. 2015 je izvedenec pojasnil, da iz njemu dostopnih podatkov izhaja, da se pokojnik ni nikdar sam preživljal, da so drugi skrbeli zanj kot za otroka, da je bila diagnoza postavljena s kliničnim pregledom in da na Zavodu za varstvo pri delu ni dobil psihološkega izvida z dne 27. 2. 1979. Izvedenec ni znal pojasniti, zakaj pokojnikov socialni status ni bil pravno urejen in zakaj pristojni Center za socialno delo ni dal pobude, da bi se preveril obstoj poslovne sposobnosti.

20. V pripombah z dne 29. 1. 2015 je toženec predlagal postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke. Med drugim je izpostavil, da iz izvida pri psihiatrinji z dne 6. 6. 2008 izhaja, da je pokojnik potreboval obisk patronažne sestre le enkrat na leto; da ni jasno, kdo je prvi postavil diagnozo blaga duševna manjrazvitost; da iz medicinske dokumentacije izhaja zaključek, da je bila pokojnikova diagnoza postavljena na podlagi bežnega vtisa, brez opredelitve spoznavnih sposobnosti v času pregleda; da je pokojnik bival v socialni izolaciji na kmetiji, kar zahteva dobro mero iznajdljivosti in prilagajanja na vsakodnevne zahteve; da je izvedenec spregledal, da je bila dne 13. 8. 2005 po sprejemu na Klinični oddelek za klinično psihiatrijo podana groba ocena pokojnikovih spoznavnih sposobnosti na „spodnji meji normale“; da spodnja meje normale ne pomeni duševne manjrazvitosti; da se je pokojnik preživljal z oddajanjem zemlje v najem; da je pokojnik že ob prvem bolnišničnem zdravljenju na Kliničnem oddelku za klinično psihiatrijo začel prejemati zdravilo biperiden, ki povzroča negativen vpliv na spoznavne sposobnosti; da je to zdravilo prejemal vse do zaključka prvega bolnišničnega zdravljenja, ko je bila kot prva odpustna diagnoza navedena blaga duševna manjrazvitost; da je bila po zadnjem zdravljenju na Kliničnem oddelku za klinično psihiatrijo, zaključenim 28. 1. 2011, ukinjena vsa psihofarmakoterapija in med odpustnimi diagnozami ni mogoče najti diagnoze blaga duševna manjrazvitost; da navedena diagnoza tudi ni v skladu z opisi pokojnikovega funkcioniranja (oddajanje nepremičnin v najem, samostojen prihod v urgentno psihiatrično ambulanto iz H. v Ljubljano, podajanje strinjanja za bolnišnično zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ob sprejemu na ta oddelek 12. 8. 2005); da so se pri pokojniku le občasno pojavljale akutne epizode psihoze, in sicer v sklopu akutne shizofreniji podobne motnje.

21. V drugi dopolnitvi z dne 7. 3. 2015 je izvedenec pojasnil, da je bil pokojnik na kliniki od 12. 8. 2005 do 19. 5. 2006; da ga je zdravilo več psihiatrov; da je proučil njihove zapise in da pokojnika ni nikoli videl. Zapisal je, da je ponovno neuspešno poizkusil pridobiti psihološki izvid z dne 27. 2. 1979, saj so mu iz Zavoda za varstvo pri delu sporočili, da dokumentacije iz leta 1979 nimajo več v arhivu. Izvedenec je poizvedoval tudi na enoti za medicino dela, prometa in športa Zdravstvenega doma Vič. Tudi tam niso imeli tako stare dokumentacije. Poleg tega je omenil, da obstoja možnost, da je v pokojnikovi osnovni šoli dokumentacija o tožniku še vedno ohranjena.

22. Toženec je v pripombah z dne 26. 3. 2015 predlagal, da naj Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Ljubljana izdela nove izvedensko mnenje. Med drugim je izpostavil, da izvedenec ni odgovoril na podane pripombe in da je mnenje v nasprotju s podatki v razpoložljivi medicinski dokumentaciji (zlasti glede pokojnikovega funkcioniranja).

23. Za konkretno presojo je ključno, da je tožencu s konkretiziranimi pripombami uspelo vzpostaviti dvom v pravilnost podanega mnenja in da izvedensko mnenje z dopolnitvami glede na obseg toženčevih pripomb ni bilo popolno. Revizija utemeljeno opozarja, da izvedenec ni odgovoril na toženčeve pripombe, da je postavljanja diagnoza v nasprotju z dejstvom, da je pokojnik funkcioniral samostojno in da so zdravstvene institucije pokojnikovo voljo sprejemale kot verodostojno. Obrazložitev sodišča druge stopnje, da morebitna posredna relevantnost toženčevih pripomb spričo jasnih in prepričljivih ugotovitev povsem izzveni, je vsebinsko prazna. Ko je toženec podal pripombe na izvedenčevo prvo dopolnitev, je bilo iz izvedenčevega pojasnila razvidno, da si je neuspešno prizadeval pridobiti dodatno zdravstveno dokumentacijo. Čeprav je bil pokojnik dvakrat hospitaliziran, je bil po obeh hospitalizacijah odpuščen domov, kjer naj bi po materini smrti v letu 2000 živel sam. V konkretnem primeru ni bilo mogoče a priorno zaključiti, da je revizijski očitek o izvedenčevi selektivni obravnavi že tako pomanjkljive zdravstvene dokumentacije brez kakršnekoli teže10 in da ne obstaja realno znanstveno tveganje, da so bile pokojnikove spoznavne sposobnosti ob bolnišničnem zdravljenju bolj okrnjene kot v času podpisa pogodbe. Ker tudi po izvedenčevih dopolnitvah dvom v pravilnost njegovih zaključkov ni bil odpravljen, je utemeljen sklep, da nižji sodišči nista poskrbeli za celovito, jasno in prepričljivo razjasnitev toženčevih pripomb na pravilnost izvedenčevega mnenja. Posledično je utemeljen revizijski očitek o relativni bistveni kršitvi 254. člena ZPP. Dejstvo, da toženec ni predlagal izvedenčevega neposrednega zaslišanja in da je vztrajal pri dokaznem predlogu za postavitev novega izvedenca, na navedeni zaključek nima vpliva.

**Odločitev o reviziji**

24. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovnem sojenju ima sodišče možnost, da izvedenca na podlagi 254. člena ZPP na glavni obravnavi zasliši. Če zaslišani izvedenec ne bo podal jasnega odgovora na toženčeve pripombe, bo moralo postaviti novega izvedenca na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP. Ob tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je uspeh toženčevega ugovora o veljavnosti pogodbe o preužitku odvisen izključno od izvedenčevih strokovnih ugotovitev. Vprašanje pokojnikove razsodnosti v trenutku sklepanja pogodbe o preužitku predstavlja ključno sporno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru je torej podan položaj, ko se nižji sodišči s postavitvijo novega izvedenca na podlagi prvega odstavka 245. člena ZPP lahko izogneta razumni meri znanstvenega tveganja za napako in na ta način tožencu omogočita, da zanj neugodno izvedensko mnenje učinkovito preizkusi.

**O stroških revizijskega postopka**

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V zvezi z opisom spoznavnih sposobnosti pokojnika z dne 13. 8. 2005 je sodišče druge stopnje pojasnilo, da iz samega zapisa izhaja, da je takrat šlo zgolj za „grobo oceno“ kognitivnih sposobnosti pokojnika. 2 Sodišče druge stopnje je zapisalo, da je toženec pravočasno navajal le, da bi morali tožniki že na zapuščinski obravnavi opozoriti, da v zapuščino sodijo tudi sporne nepremičnine in da bi lahko predmetno tožbo vložili samo na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča v skladu z 212. členom ZD. 3 Prim. sodbo in sklep VS RS z dne 6. 6. 2011, opr. št. II Ips 71/2011, 10. odstavek. V tej zadevi je tožnik kot eden od etažnih lastnikov vložil tožbo za ugotovitev skupne lastnine na določenih zemljiščih v korist vsakokratnih lastnikov posameznih enot. Sodišče druge stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi odsotnosti aktivne legitimacije. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pri zahtevi o nujnem sosporništvu ni mogoče vztrajati v primerih, ko bi bila zahteva po nujnosti skupne tožbe pretoga. Presodilo je, da konkretna narava materialnopravnega razmerja terja od aktivnega udeleženca razmerja, da ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek. Skupni lastnik ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice (le) v celoti in na celi stvari, tej zahtevi pa je tožnik zadostil z ustreznim oblikovanjem zahtevka za varstvo lastninske pravice na nepremičninah v korist vsakokratnih lastnikov posameznih etažnih enot v večstanovanjskih stavbah. 4 Prim. tudi sklep VS RS z dne 26. 11. 2015, opr. št. II Ips 144/2014. 5 Odločba US RS z dne 4. 3. 2004, opr. št. Up-77/01, 9. odstavek. 6 Sklep VS RS z dne 22. 2. 2018, opr. št. II Ips 329/2017, 10. odstavek. 7 Odločba US RS z dne 5. 5. 2016, opr. št. Up-680/14, 9. odstavek. 8 J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (rd.): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 500. 9 Sodba VS RS z dne 13. 7. 2017, opr. št. II Ips 171/2017, 10., 11. odstavek. Glej tudi sodbo VS RS z dne 18. 5. 2017, opr. št. II Ips 292/2015. 10 Izvedenec namreč ni odgovoril na toženčevo sklicevanje, da je bila dan po sprejemu na Klinični oddelek za klinično psihiatrijo 13. 8. 2005 podana ocena spoznavnih sposobnosti: „Kognitivno na spodnji meji normale po grobi oceni.“