Jedro

Sodišče druge stopnje ni pristojno za odločanje o pravnomočno razsojeni stvari, zato je s posegom v neizpodbijani in pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev o obstoju lastninske in izločitvene pravice tožeče stranke na deležu druge toženke na sporni nepremičnini ne spada v sodno pristojnost, ker je sporna nepremičnina predmet denacionalizacijskega postopka, v katerem bo odločeno o lastninski pravici na sporni nepremičnini.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da obstaja izločitvena pravica tožeče stranke na deležu prve toženke na skupni lastnini, nepremičnini s parc. št. 1980, vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. 887, k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina) (I. točka izreka), in da je tožeča stranka lastnica deleža prve toženke na skupni lastnini, sporni nepremičnini (III. točka izreka); v presežku pa je zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene in lastninske pravice tožeče stranke na celotni sporni nepremičnini, zavrnilo (II. in IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevka tožeče stranke za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe skupne lastnine toženih strank na sporni nepremičnini (V. točka izreka) ter podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke za priznanje izločitvene pravice na sporni nepremičnini (VI. točka izreka). Posledično je prvi toženki naložilo, da tožeči stranki povrne 2.974,50 EUR pravdnih stroškov, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka), ter tožeči stranki, da povrne drugi toženki 5.949,00 EUR pravdnih stroškov, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo (I. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da prvi toženki povrne 6.038,66 EUR pravdnih stroškov, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), ter drugi toženki 5.949,00 EUR pravdnih stroškov, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prvo toženko (I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje), ter prvi toženki naloži, da tožeči stranki povrne celotne pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje; v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek s sodbo sodišča prve stopnje zavrnjen (glede druge toženke), pa predlaga, da revizijsko sodišče zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

4. Prva in druga toženka na revizijo nista odgovorili.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), ali če jo na predlog stranke dopusti Vrhovno sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

7. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja izločitvene in lastninske pravice na sporni nepremičnini ter ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe skupne lastnine prve in druge toženke na sporni nepremičnini. Toženki v tej zadevi sta materialni sospornici v smislu 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj sta glede na sporni predmet v pravni skupnosti. Vendar pa kljub temu, da sta skupni lastnici sporne nepremičnine, nista enotni sospornici.(1) Tožeča stranka namreč uveljavlja lastninsko in izločitveno pravico na deležu prve toženke na sporni nepremičnini na podlagi prvega odstavka 6. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO),(2) na deležu druge toženke pa na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZLPPO.(3)

(4)

Toženki sta torej le navadni sospornici, saj tožeča stranka zoper vsako od njiju uveljavlja drugačno pravno podlago in je posledično mogoče spor za vsako od njiju rešiti na drugačen način.(5)

8. Zahtevke, ki jih uveljavlja, je tožeča stranka opredelila le z enotno, nediferencirano vrednostjo spornega predmeta (500.000,00 EUR). To pa v primeru navadnega sosporništva ne zadošča. Tožeča stranka mora v takem primeru vrednost spora navesti za vsak zahtevek posebej, torej posebej za zahtevek zoper vsako posamezno toženko.(6) (7) Nediferencirana navedba vrednosti spornega predmeta skladno z ustaljenim stališčem revizijskega sodišča ne zadošča za dovoljenost revizije. Navedba le ene oziroma skupne vrednosti spornega predmeta ne omogoča ugotovitve vrednosti za vsakega od kumuliranih zahtevkov.(8) Položaj je enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena.(9) (10)

9. Nedovoljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

10. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožeča stranka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Revizijski stroški prvi in drugi toženki pa niso nastali, saj nista odgovorili na revizijo.

Op. št. (1): Toženki bi bili enotni sospornici, če bi bilo mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za obe (196. člen ZPP).

Op. št. (2): Za družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve ZZLPPO preide v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe in se preoblikuje po ZZLPPO, se šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini, skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij, oziroma drugih pravnih oseb registriranih v Republiki Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (6. člen ZZLPPO).

Op. št. (3): Tožeča stranka v tožbi ni ponudila nobene tožbene podlage, na podlagi katere bi uveljavljala lastninskopravno upravičenje zoper drugo toženko. Kljub temu pa iz revizije očitno izhaja, da lastninskopravno upravičenje zoper drugo toženko uveljavlja na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZLPPO (v zvezi z 48. členom ZZLPPO), ki določa, da sredstva in delnice, ki so bile v postopku lastninskega preoblikovanja zavarovane v korist upravičencev do denacionalizacije v smislu II. Poglavja ZLPP, pa je bila njihova izročitev denacionalizacijskim upravičencem pravnomočno zavrnjena, postanejo last Slovenske razvojne družbe.

Op. št. (4): Tožeča stranka bi lahko isti cilj, kot ga v tem postopku zasleduje z deklaratorno tožbo (s katero zahteva ugotovitev lastninske pravice na deležu druge toženke na sporni nepremičnini (v nadaljevanju odločitev o glavni stvari)), dosegla z dajatveno ali oblikovalno tožbo, ki bi ji zagotavljali celovitejše pravno varstvo. O takšnem zahtevku pa že odloča denacionalizacijski organ. Zato bi odločitev sodišča o obstoju izločitvene oziroma lastninske pravice dejansko pomenila odločitev o glavni stvari, ne pa odločitve o predhodnem vprašanju.

Op. št. (5): Subjektivna kumulacija je v skladu z 41. členom ZPP dopustna le izjemoma, in sicer le v primerih, ko tožeča stranka uveljavlja zoper več toženk iste zahtevke, ki temeljijo na isti pravni podlagi, to je, ko objektivna kumulacija sovpada s subjektivno (smiselno glej Zobec v: L. Ude in A. Galič (ured.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list GV Založba, Ljubljana 2005, str. 225).

Op. št. (6): Zahtevka zoper prvo in drugo toženko imata različno pravno podlago, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej.

Op. št. (7): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 64/2013 z dne 15. 10. 2013. Op. št. (8): Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugotavljanje oziroma ugibanje, ali se takšna določitev nanaša le na enega od kumuliranih zahtevkov in na katerega od njiju ali morda na oba in koliko od skupne ocene odpade na vsakega od njiju. Takšno ravnanje revizijskega sodišča bi bilo povsem arbitrarno in bi eno ali drugo stranko (lahko) spravilo v neenakopraven položaj. Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu II Ips 179/2013 z dne 5. 9. 2013. Op. št. (9): Tako tudi Zobec v: L. Ude in A. Galič (ured.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list GV Založba, Ljubljana 2005, str. 227. Op. št. (10): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 341/2009 z dne 9. 5. 2013.