Jedro

Glede na dolgotrajno večletno sodelovanje med pravdnima strankama, pri katerem je tožena stranka nastopala kot manjši dobavitelj tožeče stranke, pri čemer ji je tožeča stranka dobave plačevala z večjo ali manjšo zamudo, opustitev preverjanja računovodskih izkazov tožeče stranke ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja v skladu z 28. členom ZFPPIPP.

Zgolj občasne zamude pri plačevanju obveznosti na običajen način, brez blokade tekočega računa, ne kažejo na insolventnost družbe, zato tožena stranka zgolj zaradi zamud in spremenjenih dobavnih pogojev ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v razmerju med stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavijo učinki denarnega nakazila na račun toženca z dne 12. 9. 2008, s čimer je toženec prejel plačilo terjatev v skupnem znesku 1.074,59 EUR ter denarnega nakazila z dne 13. 11. 2008, s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev v skupnem znesku 1.333,76 EUR in mora toženec v roku 15 dni plačati tožniku na njegov račun znesek 2.408,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v času od 14. 11. 2009 dalje do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 348,60 EUR stroškov postopka (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbeni razlogi po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo obravnavo prvostopenjskemu sodišču ali pa naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju, saj tožeča stranka ni dokazala dejstva, da je tožena stranka vedela oz. da bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da vsaka zamuda še ne pomeni vedenja o insolventnosti, občasne zamude in plačila na tekoči račun, ko tožnik niti ne zatrjuje blokad tekočega računa, pa v obravnavanem primeru niso kazale na dolžnikovo insolventnost. Tudi iz revidiranih letnih poročil toženec ni mogel razbrati, da je tožnik insolventen.

6. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da bi tožena stranka morala vedeti, da je tožeča stranka insolventna, če bi ravnala s profesionalno skrbnostjo glede preverjanja plačilne sposobnosti tožeče stranke. Zaradi zamud pri plačilu bi morala preveriti letna oz. revizijska poročila tožeče stranke, kar ji nalaga 28. člen ZFPPIPP.

7. Pravno dejanje stečajnega dolžnika je izpodbojno, če je oseba v korist katere je bilo dejanje opravljeno vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). 28. člen ZFPPIPP pa določa, da morajo člani poslovodstva pri vodenju poslov družbe ravnati s profesionalno skrbnostjo. Med tveganja, ki jim je družba izpostavljena pri poslovanju sodita tudi likvidnostno in kreditno tveganje, ki po vsebini pomenita tveganje nastanka izgube zaradi kratkoročne plačilne nesposobnosti in neizpolnitve obveznosti dolžnika do družbe. Zaradi omejevanja negativnih posledic, ki lahko nastanejo zaradi uresničitve navedenih tveganj, mora družba izvajati ustrezne ukrepe upravljanja tveganj. Navedeni ukrepi zajemajo ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj in so odvisni od vrste in obsega konkretnih poslov, ki jih izvaja družba.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da so bila vsa sporna plačila oz. izpolnitve opravljene s plačilom na tekoči račun, to je na način, na katere so bile opravljene tudi vse predhodne izpolnitve, torej običajen način, ter da so se različno dolge zamude pri plačilu pojavljale v poslovanju med pravdnima strankama že od leta 2006 dalje. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj občasne zamude pri plačevanju obveznosti na običajen način, brez blokade tekočega računa, ne kažejo na insolventnost družbe, zato tožena stranka zgolj zaradi zamud in spremenjenih dobavnih pogojev ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

9. Prav tako pa ni upravičeno pričakovati, da bi morala tožena stranka v okviru ukrepov upravljanja tveganj, zaradi navedenih zamud tožeče stranke pri plačevanju računov, preverjati letna in revizijska poročila tožeče stranke ter pridobiti bonitetna poročila in mnenja strokovnjaka o ekonomsko finančnem stanju tožeče stranke. Glede na dolgotrajno večletno sodelovanje med pravdnima strankama, pri katerem je tožena stranka nastopala kot manjši dobavitelj tožeče stranke, pri čemer ji je tožeča stranka dobave plačevala z večjo ali manjšo zamudo, opustitev preverjanja računovodskih izkazov tožeče stranke v obravnavanem primeru ne pomeni opustitve dolžnega ravnanja v skladu z 28. členom ZFPPIPP. Zaključek, ki izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka, glede na objavljena letna poročila tožeče stranke morala vedeti, da je dolžnik insolventen, je glede na navedeno materialno pravno pravilen.

10. Očitana bistvena kršitev pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaznega predloga o stanju insolventnosti tožnika z izvedencem ekonomske stroke, ni podana, saj glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost dolžnika, dejstvo o obstoju insolventnosti za odločitev v sporu ni odločilno. Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da insolventnost ni bila razvidna iz letnih poročil tožeče stranke, glede na dejstvo, da od tožene stranke v obravnavanem primeru ni bilo pričakovati, da bo preverjala poslovne izkaze tožeče stranke, ni v nasprotju z zaključki sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki se nanašajo na subjektivno predpostavko izpodbojnosti. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZFPPIPP, saj je toženec dokazal, da ni mogel vedeti za insolventni položaj tožnika.

11. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, prav tako pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).