Jedro

Vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP.

Predmet tega postopka je odločanje o zahtevku za vračilo 1.082.561,29 EUR, ki jih je tožeča stranka morala vrniti toženi stranki na podlagi pravnomočne odločbe FURS. Gre torej za odločanje o premoženjskem zahtevku, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi in na podlagi določil o odškodninski odgovornosti države.

Iz obrazloženega izhaja, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 s sprejetjem ZUreP-1 in ZGO-1 v letu 2002 in njuno uveljavitvijo 1. 1. 2013 razveljavljena. Torej v obdobju od leta 2005 do vključno leta 2012 ni več veljala.

Protipravnost v ožjem pomenu (objektivna protipravnost, nasprotje s pravom) sama po sebi za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države ne zadostuje. Potreben je tudi subjektivni element krivde (protipravnost v širšem pomenu, kvalificirana stopnja protipravnosti oziroma napačnosti). Pri elementu krivde se sprašujemo, ali je povzročitelj škode ob tem, ko je ravnal v nasprotju s pravom, ravnal dovolj skrbno ali celo naklepno oziroma ali mu je mogoče pripisati odgovornost. O protipravnem krivdnem ravnanju lahko govorimo, ko se pri izdaji odločbe ni uporabilo povsem jasne določbe prisilnega predpisa, je odgovorna oseba predpis namerno razlagala v nasprotju s sodno prakso, je grobo kršila postopkovna pravila ali je neutemeljeno odstopila od ustaljene (sodne) prakse. Torej v primeru napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in mejijo na arbitrarnost organa.

Izrek

I. Predlog tožene stranke za prekinitev pritožbenega postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi, proti sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018, se zavrne.

II. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v točki I. izreka tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka, Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana je dolžna tožeči stranki Mestni občini Ljubljana, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana, plačati znesek 1.082.561,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi od 6. 1. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za plačilo dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.“ zavrne.

- v točki III. izreka, tako da se ta glasi: Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 14.671,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 2.278,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.082.561,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2014 (I. točka izreka) ter povrniti pravdne stroške v višini 18.479,34 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Presodilo je, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je tožeči stranki nastala z izdajo Odločbe RS, Ministrstva za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana št. DT ... z dne 16. 12. 2013 (priloga A1, v nadaljevanju: Odločba FURS).

3. Proti izpodbijani sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je zahtevala povračilo vseh stroškov postopka.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

K odločitvi o predlogu za prekinitev pritožbenega postopka

6. Tožena stranka je v pritožbi predlagala prekinitev pritožbenega postopka, do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: USRS) o ustavni pritožbi, ki jo je Republika Slovenija vložila zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018, v zvezi s presojo veljavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 in standarda profesionalne skrbnosti.

7. Zakonski razlogi za prekinitev postopka so določeni v 205. členu ZPP. V 206. členu ZPP pa so določeni razlogi zaradi katerih lahko sodišče odredi prekinitev postopka. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP.2 Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP. Prav tako vprašanje o veljavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 ne predstavlja odločitve o predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP, torej vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja. Gre namreč za pravno vprašanje o veljavnosti zakonskega določila, o katerem odloča sodnik, ki vodi postopek.

8. V tem primeru ni možna niti smiselna uporaba določila četrtega odstavka 206. člena ZPP, saj je VSRS v sodbi III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018 že zavzelo stališče, da določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 od uveljavitve Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1)3 in Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1)4 ne velja več.

9. Ali je Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije (sedaj Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije; v nadaljevanju: FURS) ob izdaji Odločbe FURS ravnalo z zadostno skrbnostjo, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, upoštevajoč trditve pravdnih strank in izvedene dokaze. Pojem zadostna skrbnost namreč predstavlja pravni standard. To pomeni, da se konkretna vsebina nedoločnega pravnega pojma, oblikuje za vsak konkretni primer posebej, upoštevajoč vsa odločilna pravna dejstva. Zato tudi iz tega razloga po presoji pritožbenega sodišča prekinitev postopka ni smiselna.

10. Ker tožena stranka kakšnega drugega razloga, ki bi utemeljeval odreditev prekinitve postopka, ni podala, je pritožbeno sodišče predlog za prekinitev postopka zavrnilo.

Dosedanji potek postopka

11. Tožeča stranka je na podlagi Odločbe FURS toženi stranki 6. 1. 2014 vrnila preveč plačana NUSZ za objekte na naslovih X, Y, Z, W in Q, vsi v ... (v nadaljevanju: Objekti) za obdobje od leta 2005 do vključno leta 2012 v višini 1.082.561,29 EUR. V tem postopku je zatrjevala, da je Odločba FURS nezakonita, ker temelji na razveljavljenem prvem odstavku 59. člena ZSZ-84 in ker Objekti niso potrebni za ljudsko obrambo. Zato je od tožene stranke zahtevala vračilo vrnjenega NUSZ v višini 1.082.561,29 EUR na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi in določil o odškodninski odgovornosti države.

12. Sodišče prve stopnje je v tem postopku že odločilo in s sodbo XIV Pg 2635/2016 z dne 23. 3. 2018 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 v obdobju od leta 2005 do vključno leta 2012 veljalo in da so Objekti v skladu z določili Uredbe o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, in ukrepih za njihovo varovanje (v nadaljevanju: Uredba)5 objekti operativnih organizacijskih enot Ministrstva za obrambo (v nadaljevanju: MORS) in kot takšni namenjeni za potrebe obrambe in zaščite. Zato naj ne bi bilo podane protipravnosti v ravnanju tožene stranke, pa tudi pravna podlaga za vračilo NUSZ ni odpadla.

13. Pritožbeno sodišče je v sklepu I Cpg 565/2018 z dne 14. 2. 2019 presodilo, da tožbeni zahtevek na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi ni utemeljen, ker pravna podlaga za vračilo plačanega NUSZ ni odpadla (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).6 V zvezi z veljavnostjo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 pa je zavzelo stališče, da je bilo to določilo razveljavljeno z uveljavitvijo ZGO-1 ter ZUreP-1 in je zato tožena stranka s tem, ko je izdala Odločbo FURS na podlagi razveljavljenega določila, ravnala protipravno. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljajo vseh elementov odškodninske odgovornosti države, je pritožbeno sodišče zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v nov postopek.

14. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da tožena stranka pri izdaji Odločbe FURS ni ravnala z zadostno skrbnostjo in da so izpolnjeni tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti države po 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS).7 K odločitvi o pristojnosti sodišča

15. V pritožbi je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da je odločalo o zahtevku, ki ne sodi v sodno pristojnost (kršitev 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zatrjevala je, da gre v tem primeru za upravno oziroma davčno zadevo med dvema proračunskima uporabnikoma, zaradi česar sodišče ni pristojno za odločanje.

16. Predmet tega postopka ni odločanje upravnega organa ali nosilca javnih pooblastil o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku)8 in niti odločanje o obračunavanju, odmeri, plačevanju, vračilu, nadzoru in izvršbi davkov ter pravicah in obveznostih zavezancev ali zavezank za davek (prvi odstavek 1. člena Zakona o davčnem postopku),9 kot to v pritožbi trdi tožena stranka. Predmet tega postopka je odločanje o zahtevku za vračilo 1.082.561,29 EUR, ki jih je tožeča stranka morala vrniti toženi stranki na podlagi pravnomočne odločbe FURS. Gre torej za odločanje o premoženjskem zahtevku, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi in na podlagi določil o odškodninski odgovornosti države.

17. O premoženjskih zahtevkih pa odloča sodišče (1. členu ZPP).10 Sodišče pri odločanju o odškodninski odgovornosti države zaradi nepravilnih odločb ne posega v pravnomočne in dokončne odločbe upravnih organov, temveč odloča le o upravičenosti do povračila škode, ki je strankam nastala zaradi nepravilnosti odločbe. Dejstvo, da sta pravdni stranki pravni osebi javnega prava, na pristojnost sodišča ne vpliva. Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje tožene stranke, da Zakon o javnih financah11 in Zakon o lokalnih skupnostih12 določata pristojnost upravnega sodišča za premoženjske (odškodninske) spore med proračunskimi uporabniki. To iz navedenih zakonov ne izhaja, niti ni v skladu z namenom instituta odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS.13

18. Glede na vse navedeno tako ne držijo pritožbeni očitki tožene stranke, da sodišče v tem postopku odloča o upravnih oziroma davčnih zadevah, ki ne spadajo v njegovo pristojnost. K odločitvi o odškodninski odgovornosti države

19. Država je dolžna povrniti nastalo škodo, če so izpolnjene predpostavke iz 26. člena URS14 (protipravno ravnanje državnega organa pri delu ali v zvezi z opravljanjem dela) ter so poleg tega podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ.15 Te so protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima in krivda na strani povzročitelja.

20. V pritožbi je tožena stranka trdila, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je presodilo, da je bil prvi odstavek 59. člena ZSZ-84 razveljavljen, zmotno uporabilo določbe ZUreP-1 in ZGO-1 ter spregledalo odločbe VSRS in USRS, iz katerih izhaja, da določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 še velja.

21. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno razložilo časovno veljavnost predpisov s področja stavbnih zemljišč in odmere NUSZ. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da so z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ-97),16 na podlagi določbe njegove prve alineje 56. člena določila VI. poglavja ZSZ-84, v katerih je bilo urejeno NUSZ, ostala v veljavi. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so določila o NUSZ v VI. poglavju ZSZ-84 na podlagi 179. člena ZUreP-1 in 180. člena ZGO-1 z izjemo dela, ki se nanaša na opredelitev zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča, ostala v veljavi tudi po uveljavitvi ZUreP-1 in ZGO-1. Ker pa je zakonodajalec v 218. členu ZGO-1 uzakonil novo definicijo zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča, s katero je zajel tudi izjeme, ki se zaradi namena uporabe (za potrebe zdravstva, socialnega in otroškega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave) oziroma vrste dopustne gradnje (objekti gospodarske javne infrastrukture) ne štejejo za zazidana oziroma nezazidana stavbna zemljišča, je s tem posegel v izjeme, ki so bile določene v prvem odstavku 59. člena ZSZ-84. Po pravilu lex posterior derogat legi priori so določbe 218. člena ZGO-1, upoštevaje določbo 180. člena ZUreP-1, ki so na novo definirale tudi izjeme, razveljavile izjeme po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84. Takšen zaključek izhaja tudi iz sodbe VSRS III Ips 51/2017 z dne 28. 8. 2018. 22. Iz obrazloženega izhaja, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 s sprejetjem ZUreP-1 in ZGO-1 v letu 2002 in njuno uveljavitvijo 1. 1. 2013 razveljavljena.17 Torej v obdobju od leta 2005 do vključno leta 2012 ni več veljala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je davčni organ v postopku odmere NUSZ svojo odločitev oprl na razveljavljeni predpis in s tem ravnal protipravno.

23. Vendar pa protipravnost v ožjem pomenu (objektivna protipravnost, nasprotje s pravom) sama po sebi za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države ne zadostuje. Potreben je tudi subjektivni element krivde (protipravnost v širšem pomenu, kvalificirana stopnja protipravnosti oziroma napačnosti). Pri elementu krivde se sprašujemo, ali je povzročitelj škode ob tem, ko je ravnal v nasprotju s pravom, ravnal dovolj skrbno ali celo naklepno oziroma ali mu je mogoče pripisati odgovornost. V skladu s pravno teorijo in sodno prakso le drugačna presoja, zaradi katere je lahko izdana odločba nepravilna, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za povračilo škode po 26. členu URS.18 O protipravnem krivdnem ravnanju lahko govorimo na primer, če se pri izdaji odločbe ni uporabilo povsem jasne določbe prisilnega predpisa, če je odgovorna oseba predpis namerno razlagala v nasprotju s sodno prakso, grobo kršila postopkovna pravila ali je neutemeljeno odstopila od ustaljene (sodne) prakse.19 Torej v primeru napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in mejijo na arbitrarnost. 24. Tožena stranka je v pritožbi nasprotovala zaključku sodišča prve stopnje, da v tem primeru ni ravnala z zadostno skrbnostjo. Sodišču prve stopnje je očitala, da pri odločitvi o tem, ali je tožena stranka ravnala z zadostno skrbnostjo ni upoštevalo nejasnosti in nepreglednosti zakonskih določil glede odmere NUSZ ter različne sodne prakse sodišč. Očitala mu je tudi, da je zmotno presodilo, da je spremenila obstoječo prakso le na podlagi nezavezujočega mnenja Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35206-62/2013/4-01021368 z dne 16. 9. 2013 (priloga A4; v nadaljevanju: Mnenje MZIP).

25. Medtem ko mora protipravnost v ožjem smislu, škodo in vzročno zvezo zatrjevati in dokazati tožeča stranka, se obstoj krivde oziroma v tem primeru neobstoj zadostne skrbnosti domneva (131. člen OZ). Zato mora povzročitelj zatrjevati in dokazati, da je pri opravljanju svojih nalog ravnal z zadostno skrbnostjo in se tako razbremeniti odgovornosti. V tem primeru bi torej morala tožena stranka zatrjevati in dokazati, da je njen organ pri izdaji Odločbe FURS ravnal s profesionalno skrbnostjo.

26. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje trdila, da je ob izdaji odločbe FURS ravnala skladno z veljavnimi predpisi, njeno dotedanjo prakso in pridobljenim mnenjem MZIP (glej npr. 3. točko odgovora na tožbo list. št. 16 do 17, 6. točko pripravljalne vloge z dne 9. 6. 2017, list. št. 37 in 38). Pri tem je pojasnila, da si je nepregledne in nejasne predpise glede stavbnih zemljišč in odmere NUSZ razlagala tako, da so določila 218., 218a. in 218b. člena ZGO-1 na novo opredelila le, katera zemljišča se štejejo za zazidana oziroma nezazidana stavbna zemljišča. S tem se je skladno z njeno razlago z uveljavitvijo ZGO-1 in ZUreP-1 na novo določila le „baza“ stavbnih zemljišč, od katerih se lahko odmeri NUSZ (primerjaj 218a. člen ZGO-1). Zato je štela, da je določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84, v katerem so določene oprostitve plačila NUSZ za stavbna zemljišča na podlagi namenske rabe,20 veljalo tudi po uveljaviti ZGO-1 in ZUreP-1. To določilo je skladno z njeno razlago določalo, katera zemljišča, ki so sicer opredeljena kot stavbna zemljišča, so oproščena plačila NUSZ zaradi njihove namenske rabe (glej npr. list. št. 15, 16 in 17 in list. št. 37 in 38).

27. Držijo pritožbene trditve, da je zakonodaja s področja stavbnih zemljišč in odmere NUSZ nepregledna in nejasna. Ti področji sta bili večkrat predmet spreminjanja. Na podlagi določil predpisov, ki so to področje urejali v obdobju od leta 2005 do vključno leta 2012, in sicer določil ZSZ-84, ZSZ-97, ZUreP-1 in ZGO-1, ni mogoče z enostavnim branjem ali sklepanjem ugotoviti, ali določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 še velja ali ne. Izrecnega zakonskega določila, s katerim bi bil razveljavljen prvi odstavek 59. člena ZSZ-84, ni. Do ugotovitve o veljavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 je mogoče priti le z uporabo ustreznih razlagalnih tehnik. V danih okoliščinah bi bilo mogoče slediti miselnemu toku tožene stranke, ki izhaja iz njene razlage: ker se lahko NUSZ v skladu z določili 218. člena ZGO-1 odmeri le od zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč s tem, ko je zakonodajalec v ZGO-1 na novo opredelil, katera zemljišča se šteje za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča (torej od katerih zemljišče se NUSZ lahko sploh odmeri), ni posegel v sistem oprostitev plačila NUSZ za stavbna zemljišča. Takšna razlaga ni pravilna, vendar ni na prvi pogled nelogična ali nerazumna.

28. Glede na navedeno tako ni mogoče zaključiti, da je davčni organ jasno določbo zmotno uporabil in niti da je pri razlagi določil uporabil nemogočo, nelogično ali nerazumno razlago. Nenazadnje je do enakega zaključka po temeljiti analizi veljavnosti predpisov prišlo tudi sodišče v postopku VSL I Cpg 99/2016. Zato toženi stranki iz tega vidika ni mogoče očitati kvalificirane stopnje napačnosti.

29. Držijo tudi pritožbeni očitki, da toženi stranki ni mogoče očitati nespoštovanja ustaljene in obvezne sodne prakse. Ustaljena sodna praksa je sredstvo, ki zagotavlja enotno in enako uporabo formalnih pravnih virov. O ustaljeni sodni praksi govorimo tedaj, ko sodišča relativno daljše časovno obdobje enako določajo obseg (razsežnost) zgornje premise, ki jo potem enako uporabijo v konkretnih primerih, če imajo ti primeri lastnosti, ki se med seboj ujemajo.21

30. Z izjemo odločbe USRS U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 v času izdaje Odločbe FURS ni bilo kakšne druge sodne prakse, ki bi presojala veljavnost določila prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. S strani pravdnih strank izpostavljene odločbe se namreč niso nanašale na veljavnost prvega odstavka 59. člena ZSZ-84, temveč na uporabo drugih določil ZSZ-84 o odmeri NUSZ.22 Večina s strani pravdnih strank izpostavljenih odločb je tudi sicer bila izdana po izdaji Odločbe FURS (UPRS sodba I U 521/2015 z dne 4. 6. 2015, X Ips 237/2015 z dne 22. 5. 2015, UPRS sodba I U 830/2014 z dne 27. 11. 2014 in USRS odločba U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014) ali na podlagi določil, ki so veljala pred uveljavitvijo ZGO-1 ali ZUreP-1 (odločbi X Ips 1180/2004 z dne 29. 5. 2008 in U-I-37/97 z dne 16. 12. 1999). Že zato, ker so bile te izpostavljene odločbe izdane po izdaji Odločbe FURS oziroma pred uveljavitvijo ZGO-1 in ZUreP-1, ne morejo biti upoštevne pri presoji ravnanja tožene stranke z zadostno skrbnostjo.

31. Glede na pojasnjeno v tem primeru ni moč govoriti o ustaljeni sodni praksi glede veljavnosti določila prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. Zato toženi stranki odstopa od ustaljene sodne prakse ni mogoče očitati.

32. Prav tako toženi stranki po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče očitati nespoštovanja obvezujoče razlage sklepa USRS U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004. Z navedenim sklepom je USRS zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. Zaključilo je, da je določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 prenehalo veljati z uveljavitvijo ZGO-1 in ZUreP-1, ki sta dodala opredelitve stavbnih zemljišč, za katere se nadomestilo lahko odmerja in zato predlagatelj ne izkazuje, da so z izpodbojno določbo ogrožene njegove pravice. USRS v obrazložitvi ni podalo nobenih konkretnih razlogov, zakaj je ZGO-1 z opredelitvijo stavbnih zemljišč, od katerih se NUSZ lahko odmerja, posegel v sistem oprostitev plačila NUSZ za stavbna zemljišča po določilu prvega odstavka 59. člena ZSZ-84. 33. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo v primeru ustavnosodne presoje predpisa izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zaradi česar ne veže le izrek temveč tudi razlogi in stališča vsebovani v obrazložitvi. Zato ustavnosodne razlage splošne norme ni dopustno samovoljno brez utemeljenih razlogov, ki morajo biti tudi obrazloženi, torej brez razumne pravne obrazložitve, spreminjati.23 Ker v sklepu USRS U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 USRS ni presojalo skladnosti predpisa z URS, saj je predlog za presojo zavrglo, ni mogoče zaključiti, da bi bila obrazložitev sklepa U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 obvezujoča. Poleg tega je obrazložitev splošna, brez navedbe konkretnih razlogov. To pomeni, da je lahko tožena stranka ob zgoraj pojasnjeni razumni razlagi glede veljavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 utemeljeno štela, da zaključek USRS v obrazložitvi sklepa U-I173/02 ni obvezujoč.

34. Glede na navedeno toženi stranki ni mogoče očitati, da je zavestno prezrla zavezujočo odločbo USRS na katero je bila s strani tožeče stranke večkrat pavšalno opozorjena.

35. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka z Odločbo FURS, le na podlagi nezavezujočega mnenja MZIP, neobrazloženo spremenila svojo dotedanjo prakso glede veljavnosti določila prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 in presoje, ali Objekti predstavljajo objekte za potrebe ljudske obrambe.

36. Tožena stranka z Odločbo FURS svojega stališča glede veljavnosti določila prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 ni spremenila. Iz trditev pravdnih strank namreč izhaja, da je tožena stranka celotno obdobje od leta 2005 do vključno leta 2012 štela, da je določba prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 veljavna. FURS je NUSZ MORS-u v tem obdobju odmeril, ker je štel, da Objekti, niso namenjeni za potrebe ljudske obrambe, ne pa zato, ker bi štel, da določilo prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 ne velja več. Da je temu tako izhaja tudi iz neprerekane trditve tožene stranke o tem, da MORS-u še nikoli ni bilo odmerjeno nadomestilo za nekatere druge vojaške objekte na območju Mestne občine Ljubljana (glej list. št. 17), mnenja MZIP in tudi trditev tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej npr: list. št. 2, točka II tožbe). Iz Mnenja MZIP namreč jasno in nedvoumno izhaja, da je bilo v okviru odločanja FURS sporno le za katere objekte velja oprostitev po prvem odstavku 59. člena ZSZ-84, ne pa tudi, ali to določilo sploh velja.

37. Glede na navedeno toženi stranki v zvezi z veljavnostjo določila prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 ni mogoče očitati neobrazloženega odstopa od njene dotedanje prakse. Zato že iz tega razloga ni obstajala dolžnost tožene stranke, da tožeči stranki v tem delu poda obrazložena pojasnila glede odstopa od dotedanje prakse. Dodatni razlog glede neobveznosti obrazložitve „odstopa“ predstavlja tudi dejstvo, da tožeča stranka sploh ni stranka v postopku odmere NUSZ.

38. FURS je Odločbo FURS izdal v postopku, ko je odločal o pritožbah MORS-a proti odločbam o odmeri NUSZ za leta 2005 do vključno 2012. Glede na to, da je FURS odločal o pritožbah je bilo utemeljeno pričakovati spremembo prvotnih odločitev. Pred izdajo Odločbe FURS je FURS pridobil tudi obrazloženo mnenje MZIP. To mnenje je FURS posredoval v vednost tožeči stranki. Zato niti v tem delu toženi stranki ni mogoče očitati, da o odstopu od dotedanje prakse glede tega, kateri objekti se štejejo kot objekti potrebni za ljudsko obrambo, tožeče stranke ni obvestila in ji odstopa ni obrazložila. Tožeča stranka namreč mnenju MZIP glede objektov, ki se štejejo, da so potrebni za ljudsko obrambo, ni obrazloženo nasprotovala. Zato tudi kakršnakoli dodatna obrazložitev tožeči stranki s strani tožene stranke v tem delu ni bila potrebna.

39. Pritožbeno sodišče pri odločitvi ni upoštevalo pritožbenih trditev o usklajevalnih sestankih med ministrstvi, saj te trditve predstavljajo pritožbeno novoto, tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj jih ni podala že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

40. Iz vsega zgoraj navedenega tako izhaja, da je tožena stranka v tem primeru pri izdaji Odločbe FURS ravnala z zadostno skrbnostjo. Zato ji ni mogoče očitati kvalificirano stopnjo napačnosti. Glede na navedeno niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti države po 26. členu URS in je treba zahtevek za povračilo škode na podlagi odškodninske odgovornosti države zavrniti.

K odločitvi o neupravičeni obogatitvi

41. Ker je bila podlaga za vračilo plačanega NUSZ toženi stranki Odločba FURS, ki ni bila razveljavljena ali odpravljena, tako še vedno obstaja pravni temelj za vračilo plačane NUSZ toženi stranki. Zato ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Glede na navedeno tožbeni zahtevek za plačilo 1.082.561,29 EUR na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi ni sklepčen. Zato je treba tudi na tej podlagi tožbeni zahtevek zavrniti.

Sklepno

42. Glede na vse zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne (peta alineja 358. člena ZPP). Posledično je spremenilo tudi stroškovno odločitev tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v celoti povrniti stroške postopka (154. člen ZPP).

43. Pritožbeno sodišče je stroške postopka odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)24 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.082.561,29 EUR in vrednosti točke 0,60 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 3000 točk za odgovor na tožbo, 3000 točk za prvo vlogo, 2250 točk za drugo vlogo, 1500 za tretjo vlogo, 3000 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 9. 2017, 1500 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo dne 10. 11. 2017, 50 točk za trajanje, 1500 točk za zastopanje na tretjem naroku za glavno obravnavo dne 5. 1. 2018 in 50 točk za njegovo trajanje, 1500 točk za zastopanje na četrtem naroku za glavno obravnavo dne 23. 3. 2018 in 50 točk za njegovo trajanje, 3750 točk za odgovor na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. 3. 2018, 1500 točk za prvo pripravljalno vlogo v ponovljenem postopku (namesto priglašenih 3000 točk), 1500 točk za zastopanje na naroku dne 17. 5. 2019 v ponovljenem postopku (namesto priglašenih 3000 točk) in 50 točk za trajanje ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT25 (252 točk), kar skupaj znaša 24452 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 14.671,20 EUR. Pritožbeno sodišče ni priznalo 1500 točk za četrto pripravljalno vlogo, saj je v njej tožena stranka ponovila že prej navedena dejstva in dokaze. Prav tako pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za čakanje na narok in za pot na narok. Sodišče namreč ni zamudilo z začetkom naroka z dne 10. 11. 2017, prav tako pa tožena stranka ni z ničemer izkazala koliko časa traja njena pot na sodišče. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 14.671,2 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (299. člen OZ in 313. člen ZPP).

44. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške.

45. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 1.082.561,29 EUR in vrednosti točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo 3750 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (47,5 točk), kar skupaj znaša 3797,5 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 2.278,50 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.278,50 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Primerjaj: VSL sklep I Cpg 463/2018 z dne 7. 6. 2018 in VSL sklep I Cp 3621/2005 z dne 5. 10. 2005. 3 Ur. l. RS, št. 110/2002 in naslednji. 4 Ur. l. RS, št. 110/2002 in naslednji. 5 Ur. l. RS, št. 7/1999 in naslednji. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 7 Primerjaj: D. Jadek Pensa v L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, leto 2002, komentar k 26. členu URS, str. 294 in naslednje. 8 Ur. l. RS, št. 80/1999 in naslednji. 9 Ur. l. RS, št. 117/2016 in naslednji. 10 Glej: D. Jadek Pensa v L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, leto 2002, str. 296 in USRS odločba U-I-65/05 z dne 22. 6. 2006, 13. točka obrazložitve. 11 Ur. l. RS, št. 79/1999 in naslednji. 12 Ur. l. RS, št. 72/1993 in naslednji. 13 Primerjaj: D. Jadek Pensa v L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, leto 2002, komentar k 26. členu URS, str. 294 in naslednje. 14 Iz določila 26. člena URS izhaja, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. 15 Iz določila 131. člena OZ izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. 16 Ur. l. RS, št. 44/1997 in naslednji. 17 Na podlagi določila 218a. člena ZGO-1 se je nova opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč za odmero NUSZ začela uporabljati s 1. 1. 2014. 18 Primerjaj: D. Jadek Pensa v L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, leto 2002, komentar k 26. členu URS, str. 298; Pravno mnenje Obče seje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja 9/95, str 5, z obr; Dr. D. Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str 141 - 165, J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, str 185 do 213, VSRS sodba in sklep II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012 točka 13 obrazložitve; VSRS sodba II Ips 36/2018 z dne 18. 4. 2019, VSRS sodba III Ips 35/2016 z dne 19. 7. 2016 in VSL sodba II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018. 19 Primerjaj: VSRS sodba II Ips 36/2018 z dne 18. 4. 2019, VSRS sodba III Ips 35/2016 z dne 19. 7. 2016 in VSL sodba II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018. 20 Iz določila prvega odstavka 59. člena ZSZ-84 izhaja, da se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ne plačuje za zemljišče, ki se uporablja za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje njihovo osebje, za objekte mednarodnih in meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, če ni v mednarodnem sporazumu drugače določeno in za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost. 21 M. Pavčnik, Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 4. pregledana in dopolnjena izdaja, GV Založba, leto 2011, str. 270 in naslednje. 22 V izpostavljenem sklepu USRS P-1/12 z dne 15. 3. 2012 je predmet odločanja odločanje o sporu o pristojnosti. V sodbi X Ips 109/2012 z dne 5. 6. 2013 pa je pojasnjeno, da je za presojo, ali je določeno zemljišče stavbno zemljišče treba uporabiti določila ZGO-1. 23 Primerjaj: J. Sovdat, Zavezujoča narava odločb Ustavnega sodišča, Podjetje in delo, leto 2015, številka 6-7, stran 1374; J. Čebulj, Vezanost Ustavnega sodišča na lastne odločbe, Podjetje in delo, leto 2012, številka 6-7, stran 1010; E. Kerševan, Ali in kdaj ima Ustavno sodišče zadnjo besedo, Podjetje in delo, leto 2015, številka 6-7, stran 1388; Odločba USRS Up-545/11 in Up-544/11 z dne 7. 6. 2012; odločba USRS Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007; 24 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji. 25 V skladu z določilom tretjega odstavka 11. člena OT so materialni stroški obračunana v višini 2 odstotkov od 1000 točk in 1 odstotka od preostanka točk.