Jedro

Nasprotna eventualna tožba je oblika nasprotne tožbe, ki je urejena v 183.členu ZPP. Tožena stranka lahko vloži do konca glavne obravnave pred sodiščem pri istem sodišču nasprotno tožbo: 1. če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom ali 2. če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata ali 3. če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Nasprotna tožba se ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. Nasprotna tožba se lahko vloži tudi, če mora o zahtevku iz nasprotne tožbe soditi isto sodišče v drugi sestavi.

Eventualna nasprotna tožba pa se sme vložiti, če je pogoj internoprocesni negotov prihodnji dogodek. To pride v poštev predvsem takrat, kadar toženec z nasprotno tožbo uveljavlja nekaj, kar želi le za primer, če bo sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ne pa tudi v primeru, če bi sodišče (kar je glavi cilj toženca) tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Tožbeni zahtevek na osnovi izbrisne tožbe pride v poštev, ko je že bila izvršena materialnopravno neveljavna vknjižba. Hkrati je izbrisni zahtevek posebna vrsta povračilnega zahtevka po 190.členu OZ, ki ga je mogoče uveljavljati le z izbrisno tožbo.

Tožeča stranka je tako že prejela (ni pa še realizirala v zemljiški knjigi), kar ji je morala tožena stranka vrniti na podlagi nične pogodbe.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.126,52 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodb VIII Pg 492/2015 z dne 9.1.2017 izreklo: "I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. T. d.o.o. je dolžan M. plačati 1,071.200,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 3. 2009 dalje, do plačila. 2. T. d.o.o. je dolžan M. povrniti stroške postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri, do plačila." se zavrne. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 6.170,10 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila."

2. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi najprej pojasnilo, da je vodilo gospodarski spor VIII Pg 3035/2011, v katerem je tožeča stranka družba T. d.o.o., Ljubljana, zahtevala od tožene stranke M. izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, vračilo kupnine v višini 1,071.200,00 EUR s pripadki in plačilo odškodnine v višini 5.549.951,06 EUR s pripadki. Tožena stranka M. je zoper tožečo stranko vložila eventualno nasprotno tožbo, ki jo je sodišče vpisalo pod VIII Pg 492/2015. Sodišče je v sporu VIII Pg 3035/2011 odločilo s sodbo z dne 19. 2. 2015, s katero je tožbo v delu, v katerem se je nanašala na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrglo, tožbenemu zahtevku je v delu, ki se je nanašal na vračilo kupnine v višini 1,071.200,00 EUR ugodilo, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 5,549.951,06 EUR s pripdki pa zavrnilo. Sodba je bila na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 358/2016 z dne 26. 4. 2016 v celoti potrjena. Ker je sodišče tožbenemu zahtevku v zadevi VIII Pg 3035/2011 delno ugodilo (za vračilo kupnine v višini 1,071.200,00 EUR s pripadki), so s tem nastopili pogoji za odločanje o eventualni nasprotni tožbi, ki je predmet odločanja v tem postopku.

3. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nato izhaja:(-) da sta pravdni stranki po izvedeni javni dražbi, dne 4. 3. 2009 v obliki notarskega zapisa pod opr.št. SV 431/09 sklenili Prodajno pogodbo za stavbno zemljišče v območju urejanja BI 2/2 Š., katere predmet je bil nakup nepremičnin parc. št. 513/3 in parc. št. 513/6, obe k.o. ... za kupnino v višini 1,071.200,00 EUR (v nadaljevanju: Prodajna pogodba) in da gre sedaj za nepremičnine parc. št. 513/24, 513/25 in 513/26, vse prej parc. št. 513/3 in parc. št. 513/22 in 513/23, obe prej parc. št. 513/6, vse pa k.o. ...; (-) da je bila Prodajna pogodba s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 648/2012 z dne 4. 9. 2013 (priloga Cl) v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 466/2014 z dne 16. 6. 2014 (priloga C2) ugotovljena za nično in da nima pravnih učinkov;(-) da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 648/2012 z dne 4. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 466/2014 z dne 16. 6. 2014, vknjižba lastninske pravice na ime tožene stranke pri spornih nepremičninah ugotovljena za neveljavno ter je bilo odločeno, da se pri spornih nepremičninah izbriše lastninska pravica vpisana na ime tožene stranke ter se dovoli vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja;(-) da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo VIII Pg 3035/2011 z dne 10. 3. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 358/2016 z dne 26. 4. 2016 na podlagi pravnomočne ugotovitve ničnosti Prodajne pogodbe tožeči stranki naložilo, da vrne toženi stranki kupnino v višini 1,071.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje do plačila, kar je tožeča stranka storila s plačilom z dne 17. 8. 2016 v višini 1,532.969,16 EUR na račun tožene stranke; (-) da tožeča stranka želi plačilo vtoževane terjatve iz razloga, ker tožena stranka ne more izpolniti svoje obveznosti, do katere je prišlo zaradi ugotovitve ničnosti Prodajne pogodbe, saj ne more vrniti sporne nepremičnine v stanju kot so bile pred sklenitvijo Prodajne pogodbe, ker so te sedaj obremenjene s pravicami tretjih, to je hipotekami bank in stavbno pravico; (-) da je tožeča stranka trditve, da tožena stranka ne more vrniti spornih nepremičnin v stanju kot so bile prej, ker so sedaj obremenjene s hipotekam, uveljavljala že v postopku VIII Pg 3035/2011 ter v pritožbi in iz 28. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 358/2016 izhaja, da je bilo materialnopravno določilo prvega odstavka 87. člena OZ pravilno uporabljeno, saj se je ..."na podlagi ugotovljene nične Prodajne pogodbe z izbrisno tožbo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje (prvi odstavek 87. člena OZ v zvezi z 243. členom ZZK-1). Po eni strani to pomeni, da se v zemljiški knjigi vzpostavi stanje vpisov, kakršno je bilo pred izvedbo izpodbite vknjižbe, tako da se izbrišejo neveljavni in morebitni vpisi, dovoljeni glede na izpodbijani vpis, po drugi strani pa to pomeni tudi, da je o vračilu prejetega zemljišča že pravnomočno odločeno. Ugovor neizpolnitve nasprotne obveznosti je zato v tem sporu brezpredmeten. "; (-) da prej povzeto pomeni, da je bilo o ugovoru tožeče stranke glede na objektivne meje pravnomočnosti, pravnomočno že odločeno v okviru ugovora tožeče stranke zoper tožbeni zahtevek na vračilo kupnine v postopku VIII Pg 3035/2011, ko je sodišče odločilo, da mora tožeče stranka vrniti kupnino in je zavrnilo njen ugovor; (-) da pa je ne glede na prejšnjo presojo na podlagi vpogleda v zemljiško knjigo pri spornih nepremičninah sodišče ugotovilo: a) pri nepremičninah parc. št. 513/24, 513/25, 513/26 vse k.o. ..., so vpisane naslednje pravice tretjih: - hipoteka banka d.d., Ljubljana v višini 878.384,00 EUR s pripadki, ki je bila vknjižena dne 6. 3. 2009,- stavbna pravica v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 513/3 k.o. ., ki je bila vknjižena dne 14. 9. 2009, - stvarna služnost hoje, poti in vožnje z motornimi vozili v korist vsakokratnih lastnikov več nepremičnin, ki je bila vknjižena dne 27. 10. 2009, ter - hipoteka banka d.d., Ljubljana v višini 878.384,00 EUR s pipadki, ki je bila vknjižena dne 12. 3. 2010, b) pri nepremičninah parc. št. 513/22 in 513/23 obe k.o...., so vpisane naslednje pravice tretjih: - hipoteka banke d.d. v višini 878.384,00 EUR s pripadki, ki je bila vknjižena dne 6. 3. 2009,- stavbna pravica v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 513/3 k.o. ..., ki je bila vknjižena dne 14. 9. 2009, ter- hipoteka banke d.d., Ljubljana v višini 878.384,00 EUR s pripadki, ki je bila vknjižena dne 12. 3. 2010; (-) da je tožena stranka predložila v spis izbrisno pobotnico banke1, ki je pravna prednica banke d.d. z dne 24. 8. 2010 (priloga B14), iz katere izhaja, da se vknjiži izbris hipoteke upnice v višini 878.384,00 EUR s pripadki in ne držijo trditve tožeče stranke, da tožena stranka nima take izbrisne pobotnice, zato so trditve tožeče stranke v delu, v katerem se nanašajo na hipoteko banke d.d., Ljubljana prej banke1 d.d., neutemeljene; (-) ker ima tožena stranka izbrisno pobotnico to pomeni, da dolga, za katerega je ustanovljena hipoteka, ni in zato trditve tožeče stranke, da je vrednost nepremičnine zmanjšana za to terjatev in da se lahko hipotekami upnik poplača iz te nepremičnine, ne držijo; (-) glede ostalih pravic tretjih pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka razpolaga z izvršilnim naslovom za vračilo spornih nepremičnin in lahko na podlagi teh izvršilnih naslovov sama doseže spremembo vpisa v zemljiški knjigi, česar pa tožeča stranka sama niti ni poizkušala storiti, saj je sama navedla, da do sedaj še ni vložila zemljiškoknjižnega predloga ter skušala doseči vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja kot je bilo pred sklenitvijo nične Prodajne pogodbe; (-) da sporne nepremičnine sploh niso last tožeče stranke, ker iz 21. točke obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 648/2012 (priloga Cl), ki jo je sodišče izdalo v pravdnem postopku med Republiko Slovenijo kot tožečo stranko in obema pravdnima strankama, kot toženima strankama, izhaja, da je bila Prodajna pogodba ugotovljena za nično zato, ker je bil predmet te pogodbe (t.j. sporne nepremičnine) funkcionalno zemljišče petih objektov ob Vojkovi cesti, skupno funkcionalno zemljišče pa ne more biti predmet samostojnega pravnega prometa, saj se šteje kot del stavbe, kateri pripada in je z njo neločljivo povezan (četrti odstavek 105. člena SPZ); (-) ker tožeča stranka ni lastnica spornih nepremičnin, saj gre za funkcionalna zemljišča drugih objektov, se tožeči stranki ne more izkazovati škoda v tem, da so na teh nepremičninah vpisane pravice tretjih, ki so bile pridobljene v času, ko nepremičnine sploh niso mogle biti v pravnem prometu in so torej vse take pravice pravzaprav tako kot je bila Prodajna pogodba, nične; (-) da iz določila prvega odstavka 87. člena OZ izhaja, da se primarno vrača tisto, kar je bilo z nično pogodbo med pogodbenimi strankami dano in gre za kondikcijski zahtevek in prikrajšanec ima predvsem pravico do naturalne restitucije, šele če to ni mogoče ali primerno (za kar v konkretnem primeru ne gre), lahko zahteva denarno vrednost izpolnitve, ocenjeno po času izdaje sodne odločbe, pri čemer je v pravni teoriji zastopano stališče, da je tak zahtevek utemeljen le, če je ena stranka obogatena na škodo druge; (-) da je tako potrebno tudi kondikcijski zahtevek zaradi ničnosti pogodbe po 87. členu OZ interpretirati v skladu z obogatitveno idejo in 190. člen OZ določa, da kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi, pri čemer so pogoji za utemeljenost takega zahtevka: obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja; (-) da v konkretnem primeru pri tožeči stranki ni podanega prikrajšanja in svojih trditev, da je tožena stranka obogatena v višini kupnine za sporne nepremičnine, tožeča stranka pa bo dvakrat vrnila, enkrat toženi stranki in enkrat hipotekarnim upnikom, tožeča stranka, glede na to, da dejansko sploh ni lastnica spornih nepremičnin in da te sploh niso v samostojnem pravnem prometu, ne pojasni zakaj in kako bo ona tista, ki bo oškodovana pri morebitni prodaji spornih nepremičnin s strani hipotekarnih upnikov.

4. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

5. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki odvetniški družbi pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo stroške celotnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče, dalje do plačila.

6. Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bilo o navedbi tožeče stranke, da tožena stranka na podlagi nične prodajne pogodbe ne more vrniti nepremičnin v stanju, kot so bile prej, že pravnomočno odločeno v postopku VIII Pg 3035/2011, ki pa je napačno, saj je bilo pravnomočno odločeno zgolj o vračilu prejetega zemljišča, ne pa o vračilu prejetega zemljišča v stanju, ki je enako stanju pred sklenitvijo predmetne prodajne pogodbe. Pravnomočnost, skladno z ustaljeno sodno prakso, zajame le izrek sodbe, ne pa tudi razlogov zanj, ki izhajajo iz obrazložitve sodne odločbe. Objektivne meje pravnomočnosti resda lahko zajemajo tudi druge dele sodne odločbe, pri čemer pa je v pravnomočnost odločitve o izreku zajet zgolj kompleks dejstev, na katerem temelji sodba. Namen vzpostavitve objektivne meje pravnomočnosti je, da se prepreči oblikovanje enakega tožbenega predloga (kot v pravnomočno končani zadevi) s sklicevanjem na isti kompleks dejstev. Če pa ni identitete že v samem tožbenem zahtevku, tako po procesni, kot tudi po ekvivalenčni teoriji, ki se v sodni praksi uporabljata za začrtovanje objektivnih mej pravnomočnosti, ne gre za res iudicata. Čeprav se ta postopek in postopek pod VIII Pg 3035/2011 nanašata na isti historični dogodek, v konkretnem primeru ni moč govoriti o istovetnosti predmetnega zahtevka za plačilo nadomestila v višini 1,071.200,00 EUR z zahtevkom za vračilo kupnine, ki ga je v postopku VIII Pg 3035/2011 podala tožena stranka (takrat tožeča stranka). Tožeča stranka je namreč v predmetnem postopku sodišču predlagala, naj v primeru, da je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v postopku VIII Pg 3035/2011 (sedaj tožene stranke) ugodeno, hkrati odloči o obstoju nasprotne terjatve tožene stranke (sedaj tožeče stranke).Tožeča stranka izpostavlja, da je v postopku pod VIII Pg 3035/2011 podala ugovor nezmožnosti vrnitve spornih nepremičnin v stanju, kot so bile prej, medtem ko v z nasprotno tožbo uveljavlja plačilo zneska v višini 1,071.200,00 EUR, kot nadomestilo za vračilo, s hipotekami in drugimi stvarnimi pravicami, obremenjenih nepremičnin in posledično nadomestilo za zmanjšano vrednost vrnjene stvari. Tožeča stranka je namreč v tožbi izpostavila, da bi bilo dejansko stanje, skladno s katerim bi morala tožeča stranka toženi stranki povrniti vse, kar je na podlagi pogodbe z dne 4.3.2009 prejela, torej kupnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tožena stranka pa bi vrnila nepremičnine, ki so hipotečno obremenjene za navedeni znesek, v nasprotju z določilom prvega odstavka 87. člena OZ. Ker tožena stranka ne more vrniti tistega, kar je na podlagi pogodbe z dne 4.3.2009 prejela, je dolžna vrniti ustrezno denarno nadomestilo. Zahtevek tožeče stranke, v smislu objektivne meje pravnomočnosti, ni istoveten zahtevku tožene stranke v postopku VIII Pg 3035/2011 za vračilo kupnine zaradi ničnosti prodajne pogodbe.

7. Pritožba ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka izkazala pogoje za izbris hipoteke upnice banke d.d., navedeno ugotovitev pa je oprlo na obstoj izbrisne pobotnice banke1 d.d., na podlagi katere je dovoljena vknjižba izbrisa hipoteke banke1 d.d. v višini 878.384,00 EUR. Glede na navedeno je sodišče ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Navedena ugotovitev sodišča je napačna in protispisna, saj je tožeča stranka že tekom postopka izpostavila, da sta obe sporni nepremičnini, tj. parc.št. 513/3 (sedaj 513/24, 513/25 in 513/26) in 513/6 (513/22 in 513/23) k.o. ..., sedaj obremenjeni s hipoteko za celotno vrednost posojila v višini 860.000,00 EUR, ki ga je tožena stranka dobila od banke2 d.d. z namenom poplačila prvotnega kredita, ki ga je najela pri banki1 (sedaj banka). Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da tožena stranka zavaja sodišče, ko se sklicuje na izbrisno pobotnico bank1, rekoč da je vse obveznosti poravnala in posledično sporna zemljišča niso več obremenjena. Šele z vlogo z dne 5.11.2016 je tožeča stranka sama priznala, da je dejansko še vedno odprt kredit pri banki2 d.d., ki ga še ni poravnala, je pa vračilo kredita zavarovala z ustanovitvijo hipoteke na zemljiščih parc.št. 513/3 (sedaj 513/24, 513/25 in 513/26) in 513/6 (513/22 in 513/23) k.o. ... Sodišče prve stopnje se do teh navedb in listin tožene stranke ni v obrazložitvi sodbe z ničemer opredelilo, niti se ni nikjer opredelilo do dejstva, da so nepremičnine nesporno še naprej obremenjene z novim kreditom, ki ga je tožena stranka vzela pri banki2 d.d. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno v zvezi z obstojem dolga do hipotekarnih upnikov zmotno oziroma nepravilno ugotovilo dejansko stanje, predvsem pa so ugotovitve sodišča protispisne, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po členu 339 ZPP.

8. V zvezi ostalih stvarnih pravic tretjih oseb je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da lahko tožeča stranka na podlagi izvršilnega naslova za vračilo spornih nepremičnin sama doseže spremembo vpisa v zemljiški knjigi, kar pomeni, da je v konkretnem primeru možno vračilo predmetnih nepremičnin na način, kot to določa prvi odstavek 87. člena OZ. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da tožeča stranka nikoli ni navedla, da vračilo nepremičnin sploh ni možno, temveč v tožbi poudarila, da vračilo nepremičnin ni možno v stanju, v katerem so bile slednje toženi stranki izročene. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo, da v konkretnem primeru ni možno govoriti o nezmožnosti vračila stvari po prvem odstavku 87. člena OZ, zmotno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se do trditev, da vrnitev nepremičnin ni možna v stanju kot jih je tožena stranka prejela, sploh ni opredelilo, s tem pa je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožena stranka je kredita zavarovala z vrednostjo spornih nepremičnin, ki jih je sedaj obremenjene vrnila tožeči stranki, sama pa je od nje izterjala celotno kupnino. Glede na navedeno je bila tožena stranka obogatena v višini kupnine za sporne nepremičnine, tožeča stranka pa je bila prikrajšana, saj je prejela obremenjene nepremičnine, katerih vrednost je glede na obstoj pravic tretjih oseb občutno zmanjšana. Glede na to, da se sodišče do navedenega ni opredelilo, izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, s tem pa je podana bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožba še trdi, da stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru pri tožeči stranki ni podanega prikrajšanja, saj slednja ni lastnica spornih nepremičnin, je v očitnem protislovju z že poudarjeno ugotovitvijo sodišča, da bi lahko tožeča stranka na podlagi izvršilnega naslova dosegla vračilo spornih nepremičnin, česar pa ni storila. Dejstvo, da tožeča stranka razpolaga s predmetnim izvršilnim naslovom, namreč pomeni, da je slednja upravičena do vračila spornih nepremičnin, o čemer je bilo pravnomočno odločeno. V kolikor tožeča stranka ne more biti in ni lastnica predmetnih nepremičnin, ni jasno, čemu ji je bil izdan izvršilni naslov za vračilo spornih nepremičnin in posledično vzpostavitev prejšnjega stanja, še manj pa je jasno, čemu se naslovno sodišče prve stopnje v sodbi sklicuje na navedeno dejstvo oziroma čemu navaja, da je vračilo spornih nepremičnin v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ vsekakor možno in je odvisno zgolj od predloga tožeče stranke za spremembo vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožeča stranka ima skladno z obstoječim izvršilnim naslovom pravico zahtevati vračilo spornih nepremičnin, s tem pa je izkazan njen interes, da pridobi v last nepremičnini v takšnem pravnem in dejanskem stanju, kot ju je prodala toženi stranki. Sodišče je tako v delu, ki se nanaša na upravičenje tožeče stranke zahtevati vračilo nepremičnin, ki so v enakem pravnem in dejanskem stanju, kot ob sklenitvi nične prodajne pogodbe, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Predvsem ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega so ti nejasni in sami s seboj. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP.

10. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

11. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke.

12. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

13. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1055/2017 z dne 12.5.2017 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na Višje sodišče v Celju.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani spor izhaja iz eventualne nasprotne tožbe, ki jo je tožeča stranka (po nasprotni tožbi ) vložila v zadevi VIII Pg 3035/2011, v kateri je tožena stranka ( po nasprotni tožbi) kot tožeča stranka med drugim vtoževala tožbeni zahtevek: "Na podlagi pravnomočne ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe, ki sta jo dne 04.03.2009 v obliki notarskega zapisa opr.št.SV 431/09 z dne 04.03.2009 sklenili M. kot prodajalec in družba T. d.o.o. kot kupec, kot to izhaja iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. I Cpg 265/2013 z dne 21.1.2014, je dolžna tožena stranka M. tožeči stranki T. d.o.o. vrniti kupnino v višini 1,071.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2011 dalje do plačila." Tožeča stranka je s tem zahtevkom uspela in je sodba v zadevi VIII Pg 3015/2011 z dne 19.2.2015 postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 358/2016 z dne 26.4.2016. 16. Nasprotna eventualna tožba je oblika nasprotne tožbe, ki je urejena v 183.členu ZPP. Tožena stranka lahko vloži do konca glavne obravnave pred sodiščem pri istem sodišču nasprotno tožbo: 1. če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom ali 2. če se zahtevek tožbe in zahtevek nasprotne tožbe lahko pobotata ali 3. če se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku. Nasprotna tožba se ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče ali če je za odločanje o zahtevku nasprotne tožbe predpisana druga vrsta postopka. Nasprotna tožba se lahko vloži tudi, če mora o zahtevku iz nasprotne tožbe soditi isto sodišče v drugi sestavi.

17. Eventuala nasprotna tožba pa se sme vložiti, če je pogoj internoprocesni negotov prihodnji dogodek. To pride v poštev predvsem takrat, kadar toženec z nasprotno tožbo uveljavlja nekaj, kar želi le za primer, če bo sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ne pa tudi v primeru, če bi sodišče (kar je glavi cilj toženca) tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.1

18. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom vtožuje plačilo zneska v višini 1.071.200,00 EUR, kot nadomestilo za vračilo, s hipotekami in drugimi stvarnimi pravicami, obremenjenih nepremičnin in posledično nadomestilo za zmanjšano vrednost vrnjene stvari.

19. Pritožba se strinja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 04.03.2009 sklenili Prodajno pogodbo za stavbno zemljišče v območju urejanja VI 2/2 Š., katere predmet je bil nakup nepremičnin parc. št. 513/3 in parc. št. 513/6 obe k.o. ... za kupnino v višini 1,071.200,00 EUR. Pravilno je ugotovilo, da je bila ta pogodba s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 648/2012 z dne 04.09.2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 466/2014 z dne 06.06.2014, ugotovljena za nično, zaradi česar je bila tudi vknjižba lastninske pravice na ime tožene stranke pri spornih nepremičninah ugotovljena za neveljavno. Strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je skladno z navedenim tožeča stranka pridobila izvršilni naslov za zahtevo izbrisa lastninske pravice na spornih nepremičninah, vpisane na ime tožene stranke, in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Strinja se tudi, da iz dejanskega stanja po osnovni tožbi izhaja, da je tožeča stranka na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 3035/2011 z dne 10.03.2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 358/2016 z dne 26.04.2016, toženi stranki zavezana vrniti kupnino v višini 1,071.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in jo je tudi vrnila.

20. Pritožba pa pojasnjuje, da je tožeča stranka v utemeljitev svojemu tožbenemu zahtevku po eventualni nasprotni tožbi navedla, da bi ob vzpostavitvi prejšnjega lastninskega stanja v zemljiški knjigi, oziroma ob vračilu spornih nepremičnin, pridobila nepremičnine, obremenjene s hipotekami dobro vernih upnikov, s čimer ne bi bilo zadoščeno pravilu vračanja stvari na podlagi ničnosti sklenjene pogodbe, po katerem mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe. Tožeča stranka bi bila prikrajšana na račun tožene stranke, ki je prejela vse iz nične prodajne pogodbe, sama pa bi prejela nepremičnino, ki več ne ustreza stanju kot v času sklepanja nične pogodbe , zato zahteva plačilo v višini prikrajšanja, ki ga ocenjuje na znesek kupnine po nični prodajni pogodbi.

21. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj povzete pritožbene navedbe ugotavlja, da tudi za pritožbo ni sporno, da je o upravičenju tožeče stranke iz nične prodajne pogodbe po prvem odstavku 87.člena OZ2 že pravnomočno odločeno . Tožeča stranka je na podlagi nične prodajne pogodbe pridobila pravico do vračila tistega, kar je prodala, to pomeni vse prodane nepremičnine. O tem je bilo pravnomočno odločeno z ugoditvijo izbrisnemu tožbenem zahtevku, ki je bil sestavni del tožbe na ničnost prodajne pogodbe in ki glasi: "Ugotovi se, da je vknjižba lastninske pravice na ime drugo tožene stranko T. d.o.o. pri nepremičnini parcelna št.513/3 k.o. ... (ID 35695059) oz. po parcelaciji: parc.št. 513/24, 513/25 in 513/26,vse k.o. ... in parcela 513/6 k.o. ... (ID 1218221) oziroma po parcelaciji parc. št. 513/22 in 513/23 obe k.o. ..., vpisani na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa , opr.št. SV 431/09 z dne 4.3.2009, neveljavna in se pri teh nepremičninah izbriše lastninska pravica vpisana na ime drugo tožene stranke ter se dovoli vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja." (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 648/2012 z dne 4.9.2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 466/2014 z dne 16.7.2014).

22. Tožbeni zahtevek na osnovi izbrisne tožbe pride v poštev, ko je že bila izvršena materialnopravno neveljavna vknjižba. Hkrati je izbrisni zahtevek posebna vrsta povračilnega zahtevka po 190.členu OZ, ki ga je mogoče uveljavljati le z izbrisno tožbo.3

23. Tožeča stranka je tako že prejela (ni pa še realizirala v zemljiški knjigi), kar ji je morala tožena stranka vrniti na podlagi nične pogodbe.

24. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, pa tožeča stranka ne glede na prej navedeno, uveljavlja še povračilni zahtevek iz naslova manj vrednosti prejetega iz nične pogodbe.

25. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da o tem tožbenem zahtevku še ni bilo pravnomočno odločeno in je drugačen zaključek sodišča prve stopnje procesno zmoten.

26. Toda sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ni odločilo le na podlagi zmotnega zaključka, da je o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, zato je pritožbeno sodišče presojalo še nadaljnje pritožbeno grajanje razlogov sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo.

27. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem hipotek na nepremičninah, ki so predmet vračanja in nedvomno drži, da je na njih še vedno vpisana hipoteka v korist banke2, kar je potrdila tožena stranka sama (njena vloga z dne 5.11.2016 in predložila dokazilo - B7). Posledično je zmoten dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi obstoja izbrisne pobotnice za kredit banke d.d. z dne 24.8.2010 dolg ne obstoji in posledično ne hipoteka, ki je akcesorna terjatvi, za katero je bila ustanovljena (137. člena SPZ). Obstoji hipoteka druge banke.

28. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je zmoto stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen iz razloga, ker tožeča stranka ni lastnica nepremičnin, ki so predmet povračilnega zahtevka.

29. Pritožba sicer v zvezi s tem očita tudi kontradiktorna stališča sodišča prve stopnje, ker najprej šteje, da bi lahko tožeča stranka na podlagi izvršilnega naslova dosegla vračilo spornih nepremičnin, česar pa ni storila, nato pa presodi, da ni njihova lastnica. Dejstvo, da tožeča stranka razpolaga s predmetnim izvršilnim naslovom, namreč pomeni, da je slednja upravičena do vračila spornih nepremičnin, o čemer je bilo pravnomočno odločeno. V kolikor tožeča stranka ne more biti in ni lastnica predmetnih nepremičnin, ni jasno, čemu ji je bil izdan izvršilni naslov za vračilo spornih nepremičnin in posledično vzpostavitev prejšnjega stanja, še manj pa je jasno, čemu se sodišče prve stopnje v sodbi sklicuje na navedeno dejstvo oziroma čemu navaja, da je vračilo spornih nepremičnin v skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ vsekakor možno in je odvisno zgolj od predloga tožeče stranke za spremembo vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi.

30. Pritožbeno sodišče soglaša z pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je v sodnem postopku ugotovljeno, da je prodajna pogodba nična, ker je bil predmet prodaje funkcionalno zemljišče petih objektov ob V. cesti, skupno funkcionalno zemljišče pa se šteje kot del stavbe, ki ji pripada in je z njo neločljivo povezano, zato je tožeča stranka prodajala nekaj kar ni v prometu in ima na njem solastninsko pravico lastnik objektov, ki pa ni tožeča stranka in če to ni tožeča stranka je pravilen nadaljnji materialnopravni zaključek, da prikrajšanec po prvem odstavku 87. člena OZ ne more biti tožeča stranka.

31. Tožeča stranka bi bila tudi ob realizaciji sodbe, s katero je bilo ugodeno izbrisnemu zahtevku v zemljiško knjigo vpisana le začasno, dokler predloga za vpis v zemljiško knjigo ne bo vložil pravi lastnik in ta bo postal zavezanec iz hipoteke in ta bo resnični prikrajšanec, če bo prišlo do realizacije hipoteke. S tem je odgovorjeno na pritožbene navedbe, da je nejasno, zakaj je tožeči stranki ugodeno s povračilnim zahtevkom, upravičenj iz njega pa ne more imeti. 4

32. Tožeča stranka tudi ni trdila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi bila zaradi obremenitve nepremičnin že dejansko oškodovana (da bi morala že karkoli plačati hipotekarnemu upniku) in to oškodovanje predstavlja njeno prikrajšanje.

33. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni lastnik nepremičnin, v zvezi s katerimi zatrjuje prikrajšanje.

34. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so pravno relevantne za odločitev v sporni zadevi.

35. Po določbi prvega odstavka 350.člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

36. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot svoje in pravilne.

37. Pritožba tudi konkretno ne izpodbija stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

38. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353.člen ZPP).

39. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165.člena ZPP).

40. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165.člena ZPP).

41. Tako je pritožbeno sodišče skladno z Odvetniško tarifo (OT) kot potrebne stroške tožene stranke priznalo za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni številki 21 - 3750 točk, za materialne stroške po tretjem odstavku 11.člena OT 47,50 točk, skupaj 3797,50 točk, vse povečano za DDV, ki znaša 835,45 točk in znašajo potrebni stroški 4632,95 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.126,52 EUR.

42. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.126,52 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 Tako A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Uradni list RS , Ljubljana 2006, stran 177 2 Prvi odstavek 87.člena OZ se glasi: "(1) Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega." 3 Tako R. Vrenčur v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2016, stran 546 4 Primerjaj sodbo VSRS III Ips 88/2016 z dne 7.3.2017, s katero je zavrnjena revizija obeh strank (tožeča stranka je tam tožena stranka) v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cpg 358/2016 in v kateri s v 9.točki med drugim razloguje: "Tožena stranka bi teoretično na podlagi prvega odstavka 87.člena OZ res lahko podala ugovor manjvrednosti stvari, ki jo je na podlagi nične pogodbe treba vrniti, vendar pa ne v konkretnem primeru, ko je tožena stranka odtujila tujo stvar in ko je pravnomočno ugotovljeno, da sploh ni lastnica teh nepremičnin, ki so bile predmet prodaje z nično pogodbo, zato ne posega v položaj tožene stranke."