Jedro

Prodajalec, ki proda stvar, ki ni v njegovi lasti (tujo stvar), v primeru ničnosti prodajne pogodbe ne more zahtevati, da se mu vrne stvar v last. Taka stvar se lahko vrne le lastniku. Kondikcijski zahtevek ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, če je upravičenec ni imel že tedaj, ko je izpolnil nično pogodbo. Zato ne drži stališče revidenta, da kondikcijski zahtevek ni odvisen od lastništva stvari.

Ko revident utemeljuje bistveno kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko uveljavlja, da sodišči nižjih stopenj nista sprejeli njegove argumentacije in ne, da nista razumno obrazložili svojih odločitev. Sodbi imata vse sestavine, ki jih terjajo določbe 324. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je tudi presodilo navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena. Iz razlogov, ki jih je ponudilo v prid zavrnitvi pritožbe, je razvidno, zakaj niso bili sprejeti razlogi, ki jih je revident kot pritožnik uveljavljal v prid ugoditvi pritožbi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v višini 2.141,92 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka z eventualno nasprotno tožbo (za primer, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku, kar se je tudi dogodilo) zahtevala, da ji tožena stranka plača 1,071.200,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je z zahtevkom zahtevala plačilo razlike v vrednosti nepremičnin, ki jih je bila dolžna tožena stranka vrniti na podlagi nične prodajne pogodbe in ki naj bi nastala zaradi tega, ker so bile po prenosu lastninske pravice na toženo stranko obremenjene s hipotekami in stavbno pravico.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge ali prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje enemu ali drugemu sodišču, a pred spremenjenim senatom oziroma drugim sodnikom.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

**Relevantno dejansko stanje**

5. Pravdni stranki sta po izvedeni javni dražbi dne 4. 3. 2009 sklenili v obliki notarskega zapisa prodajno pogodbo za stavbno zemljišče na območju k.o. ... Pogodba je bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 648/2012 z dne 4. 9. 2013,1 ugotovljena za nično, vknjižba lastninske pravice na ime tožene stranke je bila spoznana za neveljavno in ugodeno je bilo zahtevku Republike Slovenije za izbris lastninske pravice, vpisane na ime sedanje tožene stranke, ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku je bil v tem, ker je bilo prodano funkcionalno zemljišče, ki ne more biti v samostojnem pravnem prometu. Sedanji pravdni stranki sta bili v navedeni pravdni zadevi toženki.

6. Sedanja tožena stranka je v gospodarskem sporu, končanem s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 3035/2011 z dne 19. 2. 2015,2 uspela s kondikcijskim zahtevkom za vrnitev plačane kupnine po prodajni pogodbi.

**Razlogi sodišč nižje stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je (eventualni) tožbeni zahtevek zavrnilo iz treh samostojnih razlogov: (a) ker naj bi bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno v postopku pod opr. št. VIII Pg 3035/2011, (b) ker bi bilo mogoče hipoteko izbrisati na podlagi izbrisne pobotnice Banke B., d.d., tožeča stranka pa ni niti poskusila vknjižiti svoje lastninske pravice na podlagi izvršilnega naslova in (c) ker tožeča stranka sploh ni bila lastnica spornih nepremičnin, saj gre za funkcionalno zemljišče petih objektov ob Cesti A. 8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo stališču, da je bilo o vrnitvenemu (izbrisnem) zahtevku že pravnomočno odločeno. Tožeča stranka naj bi tako že prejela (čeprav tega še ni realizirala v zemljiški knjigi), kar ji je morala tožena stranka vrniti na podlagi nične pogodbe (22. in 23. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje je kljub temu pravilno pritrdilo tožeči stranki, da v postopku pod opr. št. VIII Pg 3035/2011 še ni bilo odločeno o zahtevku zaradi manjše vrednosti prejetega (vrnjenega) iz nične prodajne pogodbe. V zvezi s tem je pritrdilo tožeči stranki, ki je zatrjevala, da je na spornih nepremičninah še vedno vpisana hipoteka v korist Banke C. Strinjalo se je pa s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni bila lastnica zemljišč, ki jih je prodala toženi stranki. Pravi prikrajšanec zaradi vpisane hipoteke bi zato lahko bil kvečjemu pravi lastnik (lastnik funkcionalnega zemljišča) in ne tožeča stranka.

**Razlogi revizije**

9. Revident graja stališče drugostopenjskega sodišča o pomembnosti dejanskega lastništva nad predmetom prodajne pogodbe. Pojasnjuje, da je vrnitveni zahtevek „obligacija, na katere spor o lastništvu ne vpliva.“ Iz prvega odstavka 87. člena OZ naj bi namreč izhajalo, da se primarno vrača tisto, kar je bilo z nično pogodbo med pogodbeniki dano, če pa to ni mogoče, je pogodbenik, kateremu stvar ni bila vrnjena v obsegu, v katerem mu je bila dana (torej nepremičnina, prosta vseh bremen) upravičen do denarne vrednosti izpolnitve, ocenjene po času izdaje sodne odločbe. Predmetna določba se po mnenju revidenta nanaša na pogodbeni stranki in ne na morebitnega bodočega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine. Pri tem se sklicuje na relativnost obligacijskih razmerij.

10. Revident uveljavlja, da postopek določitve obsega funkcionalnega zemljišča ni zaključen in naj bi bil zato preuranjen zaključek, da sporne nepremičnine kar v celoti predstavljajo funkcionalno zemljišče. 11. Revident uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbah 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev drugostopenjske sodbe naj ne bi dosegala standardov obrazloženosti sodne odločbe, s čimer naj bi bila podana tudi kršitev 324. člena ZPP.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

12. Drugostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je, izhajajoč iz ugotovitve, da tožeča stranka ni bila lastnik prodanih zemljišč, zavzelo stališče, da ni upravičena do plačila razlike v manjši vrednosti zemljišča zaradi tega, ker je bilo naknadno (po prodaji) obremenjeno s hipoteko in stavbno pravico. Prodajalec, ki proda stvar, ki ni v njegovi lasti (tujo stvar), v primeru ničnosti prodajne pogodbe ne more zahtevati, da se mu vrne stvar v last. Taka stvar se lahko vrne le lastniku. Kondikcijski zahtevek ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, če je upravičenec ni imel že tedaj, ko je izpolnil nično pogodbo. Zato ne drži stališče revidenta, da kondikcijski zahtevek ni odvisen od lastništva stvari. Tožeča stranka je bila zemljiškoknjižni lastnik spornega zemljišča in bi se lahko na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 648/2012 z dne 4. 9. 2013 tudi vknjižila kot zemljiškoknjižni lastnik spornega zemljišča, a nič več od tega. S kondikcijskim zahtevkom ne more pridobiti lastninske pravice na zemljišču, ki je funkcionalno zemljišče, stavbe, ki jim služi, pa niso v njeni lasti.

13. Pogodba o prodaji spornih zemljišč je bila nična prav zato, ker prodajalec (sedanja tožeča stranka) ni bil lastnik prodanih zemljišč v času sklepanja pogodbe. Tako je bilo odločeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 648/2012 z dne 4. 9. 2013. To vprašanje je bilo pravzaprav jedro spora in je bilo obširno obravnavano na vseh treh stopnjah sodnega odločanja.

14. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi z vprašanjem obsega funkcionalnega zemljišča (19. točka obrazložitve). Zavzelo je stališče, da sporno zemljišče, ki v naravi predstavlja parkirišče, namenjeno lastnikom stavb, in zelenice, ki so sestavni del zunanje ureditve objektov, ne presega meje funkcionalnega zemljišča. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem navedlo v 11. točki obrazložitvi svoje sodbe I Cp 466/2014 z dne 16. 7. 2014, v prid ugotovitvi, da sporni zemljišči predstavljata del skupnega funkcionalnega zemljišča petih objektov, zgrajenih ob Cesti A., da tako „ jasno in nedvomno izhaja iz njenega (pritožničinega) dopisa ... z dne 10. 6. 2008.“ Uporabilo je torej (dodatni) argument venire contra factum proprium. Vrhovno sodišče je glede obsega funkcionalnega zemljišča revidentu odgovorilo v 11. točki obrazložitve sodbe III Ips 2/2015 z dne 7. 3. 2017. Ponovilo je stališče sodne prakse, da je za določitev obsega funkcionalnega zemljišča treba upoštevati tudi lokacijsko dokumentacijo, ki v konkretnem primeru ne pritrjuje revidentu.

15. Revident ne more uspeti z argumentom, da meje funkcionalnega zemljišča še niso dokončno začrtane. V tem gospodarskem sporu je bilo vprašanje obstoja in meja funkcionalnega zemljišča predhodno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 13. člena ZPP ni bilo ovire, da ga za potrebe odločanja o tožbenem zahtevku ne bi rešilo pravdno sodišče. 16. Ker je sporno zemljišče funkcionalno zemljišče, ki pripada lastnikom petih stavb, tožeča stranka ne more imeti od njega nobene ekonomske koristi, vsaj ne take, da bi se lahko štelo, da je zemljišče manj vredno zaradi tega, ker je obremenjeno z hipoteko in stavbno pravico. Tudi ne drži, da bi morala zaradi vpisane hipoteke tožeča stranka kot zemljiškoknjižni lastnik hipotekarnemu upniku „povrniti še kredit“, kakor zatrjuje na peti strani revizije. Hipotekarnemu upniku jamči za hipotekarni dolg le z zemljiščem in ne s svojim celotnim premoženjem. Zahtevek, ki temelji na manjši vrednosti zemljišča, je bil zato utemeljeno zavrnjen.

17. Vrhovno sodišče ne more pritrditi niti uveljavljanim bistvenim kršitvam določb pravdnega postopka. Ko revident utemeljuje bistveno kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko uveljavlja, da sodišči nižjih stopenj nista sprejeli njegove argumentacije in ne, da nista razumno obrazložili svojih odločitev. Sodbi imata vse sestavine, ki jih terjajo določbe 324. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je tudi presodilo navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena. Iz razlogov, ki jih je ponudilo v prid zavrnitvi pritožbe, je razvidno, zakaj niso bili sprejeti razlogi, ki jih je revident kot pritožnik uveljavljal v prid ugoditvi pritožbi.

**Izrek o stroških postopka**

18. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so razvidni iz njenega specificiranega stroškovnika na koncu odgovora na revizijo.

1 Pritožba prve toženke (sedanje tožeče stranke) je bila zavrnjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 466/2014 z dne 16. 7. 2014, njena revizija pa s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 2/2015 z dne 7. 3. 2017 2 Pritožba tožene stranke je bila zavrnjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 358/2016 z dne 26. 4. 2016, revizija pa s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 88/2016 z dne 7. 3. 2017