Jedro

Zaradi nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje na podlagi 39. člena ZUS, ki izrecno določa, v katerih primerih je dopustna razširitev tožbe v upravnem sporu, je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo pravni interes pritožnice za drugo izpodbijano odločbo. Zato je Vrhovno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem bo moralo sodišče pritožničino razširitev tožbe presojati kot novo tožbo in v tem okviru samostojno presojati tudi njen pravni interes.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 659/2012-8 z dne 22. 6. 2012 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je pritožnica s tožbo izpodbijala odločbo tožene stranke Bpp 242/2011 z dne 2. 4. 2012, nato pa je po pozivu prvostopenjskega sodišča (naj se izjasni, ali vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja na nov upravni akt), z dopisom z dne 19. 6. 2012 tožbo razširila še na odločbo tožene stranke Bpp 242/2011 z dne 22. 5. 2012. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino (v nadaljevanju pritožničino) tožbo zoper obe navedeni odločbi tožene stranke. Tožena stranka je z odločbo z dne 2. 4. 2012 odločila, da se pritožničin predlog, da se jo razreši nudenja brezplačne pravne pomoči upravičencu A. A., dodeljene z odločbo Bpp 242/2011 z dne 13. 7. 2011 (upravičencu je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena za sestavo in vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje ter vročitev sodne odločbe v individualnem delovnem sporu zoper bivšega delodajalca), in predlog za povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči, zavrneta z utemeljitvijo, da razlog, ki ga je pritožnica navedla v predlogu za razrešitev (da ni več na listi odvetnikov, ki nudijo brezplačno pravno pomoč), ni „razlog na strani upravičenca“ v smislu desetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Z odločbo z dne 22. 5. 2012 pa je tožena stranka pritožnico razrešila nudenja brezplačne pravne pomoči po odločbi Bpp 242/2011 z dne 13. 7. 2011 in to odločbo v drugem odstavku 1. točke izreka spremenila tako, da je za nudenje brezplačne pravne pomoči določila drugega odvetnika. Z navedeno odločbo je tožena stranka pritožnico razrešila kot izvajalko brezplačne pravne pomoči na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP, ker v postopku, v katerem je bila določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči, ni opravljala v redu svoje dolžnosti.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je tožena stranka pritožnico z drugo (v tem upravnem sporu) izpodbijano odločbo že razrešila kot izvajalko brezplačne pravne pomoči upravičencu, s čimer je prišlo do pravnega položaja, ki ga je pritožnica želela doseči v tem upravnem sporu. Zato po presoji sodišča prve stopnje ne izkazuje pravnega interesa za odpravo odločb tožene stranke.

3. Pritožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ima pravni interes za ta upravni spor, saj je tožena stranka na zelo grob način posegla v njeno osebno dostojanstvo, s čimer je pokazala nespoštljiv odnos do odvetništva. Tožena stranka namreč pritožnice ni razrešila na njeno zahtevo (ker ni več izvajalka brezplačne pravne pomoči), temveč iz nerealnih in nezakonitih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje štelo dopis z dne 18. 6. 2012, ki ga je pritožnica vložila v spis na podlagi poziva sodišča prve stopnje, s katerim je sodišču sporočila, da tožbo razširja na drugo izpodbijano odločbo, kot razširitev tožbe po 39. členu ZUS-1. V obravnavanem upravnem sporu je tako sodišče prve stopnje štelo, da sta z eno tožbo izpodbijani dve odločbi tožene stranke.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno ravnanje sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni bilo pravilno.

8. Postopanje sodišča prve stopnje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZUS-1 je namreč predvideno le za primer, ko organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt. V navedenih zakonsko določenih primerih namreč med upravnim sporom nastopi nov pravni položaj, v katerem prvotno izpodbijanega akta v pravnem smislu ni več.(1) V obravnavani zadevi pa očitno ne gre za kakšnega od navedenih primerov. Kljub temu, da gre pri obeh odločbah za odločanje o isti posledici (razrešitvi), ti odločbi temeljita na različni dejanski in pravni podlagi.

9. Zaradi nepravilnega postopanja v obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posledično nepravilno presojalo tudi pravni interes pritožnice za izpodbijanje druge odločbe. Stališče sodišča prve stopnje, da je z razrešitvijo pritožnice prišlo do pravnega položaja, ki ga je ta želela doseči, tako da si pravnega položaja s spremembo oziroma odpravo izpodbijanega akta ne more več izboljšati, po presoji Vrhovnega sodišča ne drži. Glede na pojasnjeno procesno situacijo v obravnavani zadevi namreč pritožnici pravnega interesa za drugo izpodbijano odločbo, s katero jo je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 30. člena ZBPP razrešila iz razloga, ker ne opravlja v redu svoje dolžnosti, ni mogoče odreči. 10. Zaradi navedenega razloga je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku naj sodišče prve stopnje (ne glede na to, da je pritožnico pozivalo na razširitev tožbe) pritožničino „razširitev tožbe“ šteje kot novo tožbo in pri preizkusu procesnih predpostavk za to tožbo (samostojno) presodi tudi njen pravni interes.

K II. točki izreka:

11. Na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločitev o zadevi.

Op. št. (1): Tako ZUS-1s Komentarjem, redaktorja Janez Breznik in Erik Kerševan, GV Založba, 2008, stran 276.