Jedro

Toženka je tožnico že razrešila kot izvajalko brezplačne pravne pomoči. S tem je prišlo do pravnega položaja, ki ga je tožnica želela doseči v tem upravnem sporu, tako da si tega pravnega položaja s spremembo oziroma odpravo izpodbijanega akta ne more več izboljšati, zato je bilo treba njeno tožbo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je s prvo izpodbijano odločbo odločila, da se predlog tožnice za njeno razrešitev zavrne, prav tako pa se zavrne tudi njen predlog za plačilo stroškov brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi navaja, da je bila tožnica z odločbo opr. št. Bpp 242/2011 z dne 13. 7. 2011 upravičencu A.A. dodeljena za nudenje brezplačne pravne pomoči v individualnem delovnem sporu zoper bivšega delodajalca. Tožnica je z dopisom z dne 22. 2. 2012 toženko obvestila, da upravičencu do brezplačne pravne pomoči odpoveduje pooblastilo ter hkrati zaprosila za razrešitev, ker ni več na listi odvetnikov, ki nudijo brezplačno pravno pomoč. Hkrati je predlagala tudi plačilo že nastalih stroškov brezplačne pravne pomoči. Toženka nato navaja razloge, iz katerih lahko po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) odvetnik zahteva svojo razrešitev in ugotavlja, da tožnica v predlogu za svojo razrešitev ni navedla takšnih razlogov. Ker storitve brezplačne pravne pomoči še niso končane, ni mogoče odločiti niti o njihovem plačilu.

Tožnica je zoper to odločbo vložila tožbo, v kateri je navajala, da se je po njeni dodelitvi A.A. za izvajanje brezplačne pravne pomoči izpisala z liste za nudenje brezplačne pravne pomoči pri Odvetniški zbornici. Zato ni več izvajalka brezplačne pravne pomoči in ima že iz tega razloga vso pravico, da nadaljnje nudenje brezplačne pravne pomoči odkloni. Zato bi jo morala toženka na njeno zahtevo razrešiti in ji odmeriti nagrado in stroške za opravljeno delo. Pred tem bi morala tudi pridobiti mnenje Odvetniške zbornice, česar ni storila. Sodišču je iz teh razlogov predlagala, naj tožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da jo bo razrešilo kot dodeljeno odvetnico za nudenje BPP prosilcu A.A., po odločbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 242/2011 z dne 13. 7. 2011, ugodi njenemu predlogu za priznanje nagrade za doslej opravljena pravna opravila v okviru te brezplačne pravne pomoči ter naloži toženki v plačilo stroške upravnega spora v roku 15 dni, pod izvršbo.

Toženka je v odgovoru na tožbo v bistvenem ponovila razloge iz izpodbijane odločbe, poleg tega pa je sodišče obvestila, da je z odločbo z dne 22. 5. 2012 tožnico razrešila, s sklepom z dne 25. 5. 2012 pa tudi odločila o priglašenih stroških.

Z odločbo opr. št. Bpp 242/2011 z dne 22. 5. 2012 je toženka tožnico razrešila nudenja brezplačne pravne pomoči po odločbi opr. št. Bpp 242/2011 z dne 13. 7. 2011 ter to odločbo v drugem odstavku 1. točke izreka spremenila tako, da je za nudenje brezplačne pravne pomoči določila drugega odvetnika. V obrazložitvi navaja, da je ugotovila, da je tožnica upravičencu že odpovedala pooblastilo, upravičenec pa je toženki z dopisom sporočil, da ga tožnica že od dodelitve brezplačne pravne pomoči ne obvešča o stanju njegovega spora. Toženka je presodila, da odpoved pooblastila zgolj iz razloga, ker tožnica ni več na listi odvetnikov, ki nudijo brezplačno pravno pomoč, pomeni, da tožnica ne opravlja v redu svoje dolžnosti, kar je po devetem odstavku 30. člena ZBPP razlog za njeno razrešitev.

Glede na to je sodišče v skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnico pozvalo, naj v roku 15 dni sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na nova upravna akta.

Tožnica je sodišču sporočila, da pri tožbi vztraja v delu, ki se nanaša na njeno razrešitev in jo v tem delu razširja tudi na novo izdani upravni akt. Navaja, da bi morala toženka enako odločiti že z odločbo z dne 2. 4. 2012, predvsem pa, da razlogi, ki jih toženka navaja za njeno razrešitev, nimajo nobene pravne podlage. Njeno ravnanje ne predstavlja kršitve opravljanja odvetniških dolžnosti, kar utemeljuje s podrobnim opisom poslovanja z upravičencem do brezplačne pravne pomoči, poleg tega pa meni še, da je bila glede na to, da ni več izvajalka brezplačne pravne pomoči, upravičena do odpovedi pooblastila. Na njeni strani zato ni nobenih krivdnih razlogov za razrešitev, je pa upravičena do razrešitve iz razloga, ker to sama zahteva.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče paziti po uradni dolžnosti. Če tožnik nima pravnega interesa, ker izpodbijani upravni akt očitno ne posega v njegovo pravico oziroma v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je treba tožbo zavreči (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Glede na prvi odstavek 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in sprememba upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). V skladu s 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-181/09-15, Up 860/09-14 in Up 222/10-14 z dne 10. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11), s katero je bilo v 1. točki ugotovljeno, da je ZUS-1 v neskladju z ustavo, pa lahko tožnik do odprave ugotovljenega neskladja vloži tudi tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da je bil v svojih pravicah ali pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom pod pogoji in iz razlogov, ki jih določa zakon za vložitev izpodbojne tožbe, če za ugotovitveno tožbo izkaže pravno korist. Na podlagi odločbe toženke opr. št. Bpp 242/2011 z dne 22. 5. 2012 sodišče ugotavlja, da je toženka tožnico že razrešila kot izvajalko brezplačne pravne pomoči A.A. S tem je prišlo do pravnega položaja, ki ga je tožnica želela doseči v tem upravnem sporu, tako da si tega pravnega položaja s spremembo oziroma odpravo izpodbijanega akta ne more več izboljšati.

Te ugotovitve ne more spremeniti okoliščina, da je toženka tožnico razrešila iz razlogov po devetem odstavku 30. člena ZBPP, ki jih tožnica imenuje „krivdni“. Zaradi tega namreč ne na podlagi izreka nove odločbe, na katero je tožnica razširila svojo tožbo, ne neposredno na podlagi ZBPP, za tožnico ne nastanejo nobene negativne pravne posledice oziroma ni poseženo v njen pravni položaj.

Po devetem odstavku 30. člena ZBPP sodišče sicer v primeru razrešitve odvetnika po tej določbi obvesti Odvetniško zbornico, kar pa samo po sebi prav tako ne pomeni poslabšanja pravnega položaja tožnice. Da bi bil njen položaj kakorkoli slabši v primerjavi s pravnim položajem, do katerega bi prišlo, če bi toženka že takoj ugodila njenemu predlogu za razrešitev in jo razrešila iz razlogov, ki jih je navedla v tem predlogu, tožnica ne navaja.

K temu sodišče dodaja še, da bi tožnica na podlagi omenjene odločbe Ustavnega sodišča sicer lahko vložila tožbo, s katero bi zahtevala ugotovitev, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v njene pravice in pravne koristi (ugotovitvena tožba), vendar bi morala za vložitev take tožbe izkazati legitimacijo oziroma pravno korist (17. točka obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča). V obravnavani zadevi tega ni storila.

Ker si tožnica s predlagano spremembo odločbe ne more več izboljšati pravnega položaja, je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).