Jedro

Vprašanje, ki je neposredno vezano na upnikovo pravico do predčasnega odstopa od posojilne pogodbe, je obstoj oziroma obseg njegove pogodbeno dogovorjene pravice do predčasnega poplačila dolga. To vprašanje v OZ ni posebej urejeno.

Vendar pa Vrhovno sodišče opozarja, da se mora, izhajajoč iz rizičnosti sklepanja posojilnih pogodb za posojilodajalca, sporne določbe Posojilne pogodbe materialnopravno presojati v smislu varovanja upnikovega pozitivnega pogodbenega interesa. Pozitivni pogodbeni interes se namreč razume kot škoda, ki nastane upniku ob veljavni pogodbi zaradi nepravilnosti pri njenem izpolnjevanju.

Posojilodajalec zaradi razdrtja pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe.

Zato je pogodbena določba, ki določa, da v primeru predčasnega razdrtja (razveze) posojilne pogodbe zaradi pogodbene kršitve s strani posojilojemalca (zamude s plačilom več kot 30 dni) zapade v plačilo celotno neodplačano posojilo, ki je v pogodbi opredeljeno kot kapitalizirano posojilo, v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nična, v kolikor tako določena pavšalna (ali pogodbeno dogovorjena) odškodnina presega dejansko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja še sporne terjatve tožeče stranke v višini 41.729,89 EUR s pripadki, ki jo je le-ta prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko. Tako je odločilo, ker naj bi dejanska škoda zaradi razdrtja Posojilne zastavne pogodbe (povzete v Sporazumu o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 7. 8. 2002; v nadaljevanju Posojilne pogodbe) ne presegala zneska terjatve v višini 23.465,37 EUR, katere obstoj je bil pravnomočno ugotovljen v predhodnem postopku. Svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s presojo o delni ničnosti Posojilne pogodbe zaradi njenega nasprotovanja načelom pravične odškodnine, in sicer v delu, ki določa, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo še vsi preostali nezapadli obroki skupaj z obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožeča stranka je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovnemu sodišču) predlagala dopustitev revizije zoper drugostopenjsko sodbo, čemur je bilo s sklepom III DoR 34/2010-8 z dne 21. 12. 2010 ugodeno. Revizija je bila dopuščena o vprašanju, „ali je pogodbeno določilo (posojilno zastavna pogodba in neposredno izvršljiv notarski zapis), ki določa, da v primeru predčasnega razdrtja (razveze) posojilne pogodbe zaradi pogodbene kršitve s strani posojilojemalca (zamuda s plačilom več kot 30 dni), zapade v plačilo celotno neodplačano posojilo, ki je v pogodbi opredeljeno kot kapitalizirano posojilo (skupni znesek glavnice in pogodbenih obresti za dobo odplačevanja), v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nično ali pa predstavlja dogovor v okviru svobodnega urejanja obligacijskih razmerij“.

4. Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijskemu sodišču je prvenstveno predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, da se je tožena stranka kot posojilojemalka na podlagi Posojilne pogodbe zavezala tožeči stranki kot posojilodajalki povrniti kapitalizirano posojilo (od prejetih 50.000,00 EUR) v višini 92.800,00 EUR v 60-ih zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer se s prvimi 28 obroki povrnejo stroški in obresti, z nadaljnjimi 32 obroki pa glavnica. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi še, da je tožeča stranka dne 3. 10. 2003 zaradi zamude tožene stranke s plačili dolgovanih obrokov odstopila od Posojilne pogodbe in zahtevala takojšnje plačilo vseh še neplačanih obrokov v skupni višini 65.195,26 EUR. Ker je tekom predhodnega postopka iz tega naslova tožena stranka pripoznala obstoj terjatve v višini 23.465,37 EUR, ostaja sporen še njen obstoj v višini 41.729,89 EUR.

9. Predmet revizijske presoje je vezan na materialnopravno dopustnost določbe 2. odstavka VI. člena Posojilne pogodbe, z naslednjo vsebino: „v kolikor bo prišla [posojilojemalka] s plačilom posameznega obroka deloma ali v celoti v zamudo za več kot 30 dni, je [posojilodajalka] upravičena posojilno pogodbo razdreti in takoj zahtevati plačilo vseh ostalih še ne plačanih obrokov, ki v takšnem primeru takoj po razdrtju posojilne pogodbe v celoti zapadejo v plačilo.“ Revidentka nižjima sodiščema očita materialnopravno zmotno presojo o ničnosti navedene določbe v delu, ki določa sankcijo posojilodajalkinega, sicer dopustnega, odstopa od pogodbe.

10. Revizijsko sodišče se pridružuje presoji sodišč nižjih stopenj: (a) da sporne pogodbene določbe ni mogoče uporabiti kot določbe o pogodbeni kazni po 247. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ); (b) da stranke niso povsem proste pri določitvi pogodbenih vsebin, zaradi česar je vsaka pogodbena določba, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali morali, nična (86. člen OZ). Materialnopravno je zato pravilna presoja pritožbenega sodišča o ničnosti sporne pogodbene določbe v tistem delu, ki je v nasprotju s temeljnim načelom o pravični odškodnini.

11. Pravno zmotna je revidentkina razlaga sporne pogodbene določbe kot „pogodbeno dogovorjenega izpolnitvenega zahtevka“. Kot sta namreč pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje, pri razdrtju pogodbe izpolnitvenega zahtevka ni več (111. člen OZ). Pri tem pa revizijsko sodišče kot bistveno povzema tudi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka (tudi) v (ponovljenem) postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih trditev o pogodbeno dogovorjeni odškodnini za primer neizpolnitve obveznosti s strani posojilojemalke.

12. Sicer pa je glede presoje sporne pogodbene določbe kot pogodbeno dogovorjene odškodnine treba opozoriti, da je razlaga pogodbe pravno vprašanje. Čeprav je razlikovanje dejanskih od pravnih vprašanj včasih zahtevno, je Vrhovno sodišče v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje, medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava).(1) Zato pomanjkanje tožbenih trditev o pravilni pravni kvalifikaciji zahtevka za takojšnje odplačilo celotnega „kapitaliziranega“ dolga še ne more biti podlaga za sklep o njegovi siceršnji ničnosti.

13. Pogodbe namreč praviloma opredeljujejo, kdaj zamuda s plačili preide v težjo kršitev pogodbe, ki po izbiri posojilodajalca lahko vodi do odstopa od pogodbe (odstopno upravičenje). Prav ta razlog pogodbene razveze je še posebej pogost pri kreditnih pogodbah.(2) Vprašanje, ki je neposredno vezano na upnikovo pravico do predčasnega odstopa od posojilne pogodbe, pa je obstoj oziroma obseg njegove pogodbeno dogovorjene pravice do predčasnega poplačila dolga. To vprašanje v OZ ni posebej urejeno.(3) Vendar pa Vrhovno sodišče opozarja, da se mora, izhajajoč iz rizičnosti sklepanja posojilnih pogodb za posojilodajalca, sporne določbe Posojilne pogodbe materialnopravno presojati v smislu varovanja upnikovega pozitivnega pogodbenega interesa. Pozitivni pogodbeni interes se namreč razume kot škoda, ki nastane upniku ob veljavni pogodbi zaradi nepravilnosti pri njenem izpolnjevanju.(4) Pogodbeni določbi o odstopu od posojilne (ali kreditne) pogodbe ter posledični zapadlosti preostalega dolga bi bilo tako moč pripisati pomen dogovorjenega načina izračuna pozitivnega pogodbenega interesa posojilodajalca (ali kreditodajalca), kar je lahko predmet pogodbene avtonomije.(5) Zato dogovor pogodbenih strank obojestransko odplačne pogodbe o višini morebitnega nadomestila (to je odškodnine) v primeru kršitve pogodbe sam po sebi (per se) ni v neskladju z določbami OZ in spada v prosto urejanje obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ.(6)

14. Glede presoje dopustnosti spornega dogovora o pavšalni škodi pa Vrhovno sodišče opozarja na spoštovanje temeljnega načela odškodninskega prava, in sicer, da odškodnina škode ne sme presegati.(7) Posojilodajalec zaradi razdrtja pogodbe namreč ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če ne bi prišlo do razdrtja pogodbe.

Zato je pogodbena določba (posojilne zastavne pogodbe in neposredno izvršljivega notarskega zapisa), ki določa, da v primeru predčasnega razdrtja (razveze) posojilne pogodbe zaradi pogodbene kršitve s strani posojilojemalca (zamude s plačilom več kot 30 dni) zapade v plačilo celotno neodplačano posojilo, ki je v pogodbi opredeljeno kot kapitalizirano posojilo (skupni znesek glavnice in pogodbenih obresti za dobo odplačevanja), v nasprotju s prisilnimi predpisi in s tem nična, v kolikor tako določena pavšalna (ali pogodbeno dogovorjena) odškodnina presega dejansko škodo.

15. Poprej navedeno je bilo v konkretnem sporu upoštevano. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč pravilno presodili, da je tisti del spornega dogovora, ki presega višino dejanske škode, ničen, saj nasprotuje temeljnemu načelu o pravični odškodnini.

16. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev, oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne.

17. Ker uveljavljena kršitev materialnega prava ni podana, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Povzeto iz sodbe in sklepa VS RS III Ips 86/2002 z dne 13. 2. 2003. Op. št. (2): Dajalec kredita lahko zahteva plačilo preostalih odplačil pred njihovo zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih plačil. - 15. člen Zakona o potrošniških kreditih; primerjaj še določbo 108. člena OZ in sodbo VS RS II Ips 102/2009 z dne 14. 4. 2011. Op. št. (3): Izrecno je to vprašanje urejeno v 15. in 19. členu Zakona o potrošniških kreditih Op. št. (4): Dolenc, M., Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten, št. 2, letnik 2004, str. 283. V zvezi s pozitivnim pogodbenim interesom glej tudi Jadek Pensa, D., Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten, št. 3, letnik 2003, str. 220. Op. št. (5): Primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 104/2007 z dne 8. 7. 2009. Op. št. (6): Primerjaj sodbo VS RS III Ips 19/2008 z dne 27. 1. 2011; glej tudi 241. člen OZ.

Op. št. (7): Več o tem Jadek Pensa, D., v Juhart, M., in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 919 in nasl.; Cigoj, S., Teorija obligacij: Splošni del obligacijskega prava, Uradni list RS, Ljubljana, 1998, str. 232 in nasl.