Jedro

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka plača razliko od dolga, ki ga je že odplačala v času trajanja pogodbe, in do celotne pogodbeno dogovorjene obveznosti, kar naj bi znašalo 65.195,26 EUR. Pri tem se je sklicevala na določbo 2. odst. VI. točke pogodbe, v kateri je določeno, da je tožeča stranka ob razdrtju pogodbe zaradi zamude tožene stranke s plačili obrokov za več kot 30 dni, upravičena zahtevati plačilo vseh ostalih neplačanih obrokov, ki zapadejo takoj v plačilo. Sodišče prve stopnje je na nasprotovanje tožene stranke materialnopravno pravilno ocenilo, da navedenih pogodbenih določb ni mogoče uporabiti, saj so v nasprotju s prisilnimi predpisi. Te pogodbene določbe namreč ni mogoče uporabiti kot določbe o pogodbeni kazni, saj le ta ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Prav tako je pravilno ocenilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Zato je pravilno ocenilo, da so pogodbene določbe, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo še vsi preostali nezapadli obroki skupaj z obrestmi, v nasprotju z načelom o pravični odškodnini in zato nične.

Dejstvo, da sta pravdni stranki hkrati s pogodbo sklenili še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z notarskim zapisom, v katerem sta opredelili enake obveznosti tožene stranke kot pa v 1. odst. 6. člena pogodbe, nima v tem sporu nobenega vpliva. Notarski zapis je namreč javna listina, ki je sicer izvršilni naslov, vendar pa nima lastnosti pravnomočnosti glede obveznosti, ki temelji na pravnem poslu, ki je v njej zajet. To pa pomeni, da lahko dolžnik vselej izpodbija v pravdnem postopku veljavnost pravnega posla, iz katerega izhaja sama obveznost. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posojilna zastavna pogodba delno nična, je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na vsebino notarskega zapisa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke napram toženi stranki v višini 41.729,89 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je še naložilo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.233,13 EUR.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pri obravnavanju pogodbenih določb Posojilno zastavne pogodbe z dne 7. 8. 2008 (v nadaljevanju pogodba), ki predstavlja temelj tožbenega zahtevka, nepravilno sklicevalo na določbe ZOR, saj za predmetno pogodbo glede na čas sklenitve veljajo določbe OZ. Čeprav tožeča stranka v pritožbi na to napako pravilno opozarja, pa ne drži pritožbena trditev, da zaradi tega ni mogoče izpodbijane sodbe preizkusiti. Po vsebini so namreč v izpodbijani sodbi citirane določbe ZOR enake, kot ustrezne določbe OZ, zato ta napaka v ničemer ni vplivala na pravilnost odločitve.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 7.8.2002 sklenili pogodbo, po kateri je tožeča stranka kot posojilodajalka dala toženi stranki kot posojilojemalki posojilo v višini 50.000,00 EUR. S pogodbo pa se je tožena stranka zavezala posojilo vrniti v 60 obrokih, skupaj še s pogodbenimi obrestmi in manipulativnimi stroški v skupni višini 42.800,00 EUR. Pogodbena obveznost tožene stranke je torej bila, da tožeči stranki s 60 obroki plača znesek 92.800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka dne 3.10.2003 utemeljeno razdrla pogodbo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka zamujala s plačilom obrokov več kot 30 dni, kar je bil pogodbeno dogovorjeni razlog za razdrtje pogodbe (2. odst. VI. točke pogodbe).

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da ji tožena stranka plača razliko od dolga, ki ga je že odplačala v času trajanja pogodbe, in do celotne pogodbeno dogovorjene obveznosti (92.800,00 EUR), kar naj bi znašalo 65.195,26 EUR. Pri tem se je sklicevala na določbo 2. odst. VI. točke pogodbe, v kateri je določeno, da je tožeča stranka ob razdrtju pogodbe zaradi zamude tožene stranke s plačili obrokov za več kot 30 dni, upravičena zahtevati plačilo vseh ostalih neplačanih obrokov, ki zapadejo takoj v plačilo.

Sodišče prve stopnje je na nasprotovanje tožene stranke materialnopravno pravilno ocenilo, da navedenih pogodbenih določb ni mogoče uporabiti, saj je pravilno zaključilo, da so v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da te pogodbene določbe ni mogoče uporabiti kot določbe o pogodbeni kazni, saj le ta ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti (3. odst. 270. člena ZOR ali 3. odst. 247. člena OZ). Prav tako je pravilno ocenilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino. Zato je pravilno ocenilo, da so pogodbene določbe, da v primeru razdrtja pogodbe zapadejo v plačilo še vsi preostali nezapadli obroki skupaj z obrestmi, v nasprotju z načelom o pravični odškodnini in zato nične. S pritožbenim ponavljanjem, da gre za jasno pogodbeno dogovorjeno obveznost, v katero je tožena stranka privolila s podpisom pogodbe, tožeča stranka ni uspela izpodbiti razlogov, ki jih je podalo sodišče prve stopnje v utemeljitev zaključka, da je ta pogodbena določba nična.

Prav tako so neupoštevne pritožbene trditve, da sta pravdni stranki z navedeno določbo drugače uredili njuno poslovno razmerje, kot je urejeno z določbo 1. odst. 124. člena ZOR, kadar ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, kar naj bi pomenilo, da pogodba zaradi zamude tožene stranke pri izpolnjevanju le-te naj ne bi bila razdrta v smislu določb 124. člena ZOR. Glede na izrecno zatrjevanje tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, da je pogodbo razdrla, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila slednja razvezana. V posledici tega pa je tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da so nastopili učinki razvezane pogodbe iz 132. člena ZOR (ali 111. člena OZ).

Dejstvo, da sta pravdni stranki hkrati s pogodbo sklenili še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z notarskim zapisom, opr. št. SV-755/2002 z dne 7.8.2002, v katerem sta opredelili enake obveznosti tožene stranke kot pa v 1. odst. 6. člena pogodbe, nima v tem sporu nobenega vpliva. Notarski zapis je namreč javna listina, ki je sicer izvršilni naslov, vendar pa nima lastnosti pravnomočnosti glede obveznosti, ki temelji na pravnem poslu, ki je v njej zajet. To pa pomeni, da lahko dolžnik vselej izpodbija v pravdnem postopku veljavnost pravnega posla, iz katerega izhaja sama obveznost, kar je tožena stranka v tem sporu storila. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je posojilna zastavna pogodba delno nična, je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na vsebino notarskega zapisa.

Glede na pravilen zaključek, da so zaradi razdrtja posojilno zastavne pogodbe nastopili učinki razdrte pogodbe je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo zatrjevanje tožene stranke, da je v 2. odst. 6. točke njena obveznost izrazito nesorazmerna, kot nasprotovanje višini dogovorjene škode. Drugačno pritožbeno stališče ne drži. Kot rečeno, je zaradi razveze pogodbe, le-ta prenehala veljati, hkrati pa, da so nastopili učinki razdrte pogodb. Dejstvo je, da sta se pravdni stranki v VI. točki pogodbe dogovorili, kakšni naj bi bili učinki za primer razdrtja pogodbe, kar je dopustno. Vendar pa je potrebno dogovorjene učinke presojati v okviru materialnopravnih določb, ki urejajo učinke razveze, torej z vidika, da je prenehala izpolnitvena dolžnost tožene stranke plačati tožeči stranki znesek 92.800,00 EUR v 60 mesečnih obrokih. Upoštevati pa je potrebno, da je zaradi razdrtja pogodbe nastopila dolžnost tožene stranke takoj vrniti prejeto posojilo, kakor tudi povrniti morebitno škodo. Dogovor o takojšnem plačilu preostalega dolga do zneska 92.800,00 EUR za primer razdrtja pogodbe (2. odst. VI. točke pogodbe) tako vsebuje obveznost tožene stranke vrniti prejeto posojilo, kakor tudi odškodnino v višini dogovorjenih pogodbenih obresti in manipulativnih stroškov. Del tega dogovora, ki presega višino dejanske škode, je sodišče prve stopnje pravilno glede na nasprotovanje tožene stranke ocenilo kot ničnega. Tožeča stranka, kot rečeno, v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, s katerimi bi utemeljila, da bi ji zaradi takojšne vrnitve še neodplačanega posojila, nastala škoda v uveljavljani višini.

Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o višini vtoževane terjatve pravilno oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca O.. Iz podatkov v izvedeniškem mnenju je razviden znesek, ki ga je tožena stranka do začetka stečajnega postopka plačala tožeči stranki iz naslova posojilno zastavne pogodbe. Ob upoštevanju teh podatkov, ki jih pravdni stranki nista prerekali, ter zneska, ki ga je v tej zadevi tožena stranka pripoznala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranki ni izkazala, da ji gre višji znesek iz predmetne pogodbe. Pritožbeno sodišče poudarja, da ob dejstvu, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji, na nasprotovanje tožene stranke, ni podala konkretnih trditev o tem, da dogovorjena odškodnina dosega dejansko vrednost njene škode, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki presega višino pripoznanega zneska.

Zaradi navedenega preostale pritožbene trditve, s katerimi tožeča stranka napada ugotovljeno dejansko stanje glede višine dolžnega zneska, niso pomembne in pritožbeno sodišče na njih ni odgovarjalo.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega in ker je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP).