Jedro

Tožnik, ki je pri toženi stranki opravljal delo mejnega kontrolorja, je v spornih dneh ob določenih urah neupravičeno zapustil delovno mesto, se nedostojno vedel do ostalih sodelavcev in ni izvrševal delovnih obveznosti, ki so opredeljene v splošnih aktih delodajalca in pogodbi o zaposlitvi. S takšnimi ravnanji je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da sta sklepa o redni odpovedi tožene stranke z dne 14. 7. 2011 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije z dne 14. 9. 2011 nezakonita in da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, temveč še traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 14. 9. 2011 dalje priznati vse pravice iz dela, obračunati bruto plače, od katerih je dolžna plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo med strankama sporno, ali je bila odpoved delovnega razmerja iz krivdnega razloga podana v 60 dnevnem prekluzivnem roku, kot to določata šesti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih in prvi odstavek 154. člena Zakona o javnih uslužbencih. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je odpoved pravočasna, ker je do kršitve prišlo 21. 5. oziroma 22. 5. 2011, odpoved pa je bila podana 14. 7. 2011. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je odpoved postala dokončna šele z vročitvijo odločitve drugostopenjskega organa dne 23. 9. 2011 in je zato bila odpoved dana prepozno. Vrhovno sodišče RS je v več odločbah zavzelo stališče, da mora biti odpoved podana v prekluzivnem roku za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in zato tožnik opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 78/2012. Po ZJU je lahko subjektivni rok 60 dni za redno odpoved varovan le, če predstojnik organa poda odpoved v roku od seznanitve z razlogi za odpoved in če Komisija za pritožbe odloči v zakonskem roku. V konkretnem primeru je Komisija za pritožbe odločila šele 14. 9. 2011, to je po poteku 60 dnevnega prekluzivnega roka. Po mnenju tožnika je potrebno upoštevati, da sta oba roka, tako prekluzivni rok iz ZDR kot tudi rok iz 39. člena ZJU roka, ki sta predpisana za zaščito delavca. Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo, s strani tožnika pravočasno predlagane dokaze, s katerimi je tožnik dokazoval določena dejstva, ki pa so v nasprotju z dejanskimi razlogi, ki jih sodišče navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče je zavrnilo zaslišanje priče A.A., dr. med. (osebne zdravnice tožnika), ki je izdala potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, psihologinje B.B., ki je tožniku nudila pomoč v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu, kot tudi osebnih zdravnikov C.C., dr. med., in D.D., dr. med. v zvezi z drugim opozorilom tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2010. S tem je sodišče ponovno storilo bistveno kršitev pravil postopka in tudi absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov, ki jih sodišče navaja v 19. in 24. točki sodbe, izhaja, da je sodišče samo ugotovilo zdravstveno stanje tožnika in zaključilo, da odpoved ni bila posledica mobinga ter ene od oblik diskriminacije. Med razlogi sodbe večkrat omenja, da je tožnik prejel dve opozorili. Navedeno sodišče sploh ni vsebinsko presojalo, zato zavrnitev teh dokazov predstavlja kršitev Ustave RS, saj je bilo tožniku dejansko onemogočeno učinkovito sodno varstvo. Sodišče je o razlogih, zakaj ni zaslišalo A.A., dr. med., navedlo le, da sta na naroku dne 15. 4. 2015 obe stranki navedli, da njeno zaslišanje ni potrebno. Navedeno sicer drži, vendar pa tožnik dokaznega predloga ni umaknil. Na istem naroku je namreč tožnik naslovno sodišče tudi opozoril, da je v spisu javna listina, ki zdravstvene težave tožnika oziroma njegovo nezmožnost za delo v času vseh zatrjevanih kršitev dokazuje, ter da tožena stranka z ničemer ni dokazala nasprotnega. Sodišče je samo, mimo dokazne narave javne listine, presojalo resnost in resničnost zdravstvenega stanja tožnika. Je pa tožnik tudi izrecno navedel, da predloga o zaslišanju priče ne umika. Ob takšnih razlogih, kot jih sodišče navaja v 19. točki sodbe, ki so v nasprotju z javno listino v spisu, pa zavrnitev tega dokaznega predloga nedvomno predstavlja zatrjevano procesno kršitev. Enako procesno kršitev predstavlja tudi zavrnitev zaslišanja predlagane priče C.C., dr. med., in priče D.D. dr. med., in sicer v zvezi z drugim opozorilom, z dne 23. 11. 2010 (tožniku so se neutemeljeno očitale nepravilnosti glede bolniškega staleža). Razlogom sodišča, da zaslišanje teh prič ni pomembno, ker sodišče ni presojalo resničnosti dejstev, ki jih je tožena stranka navedla v tem opozorilu, bi bilo mogoče slediti le, v kolikor se sodišče nato v razlogih sodbe ne bi sklicevala na to opozorilo. Sodišče v obrazložitvi sodbe večkrat navede, da je ob presoji zagovora in samih kršitev upoštevalo, da je tožnik prejel že dve opozorili pred odpovedjo (16. in 23. točka sodbe) ter da predhodna opozorila niso bila učinkovita. Sodišče pa je storilo tudi relativno bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe, ko je v 19. točki sodbe, v zvezi zdravstveno delazmožnostjo tožnika v obdobju očitanih kršitev navedlo, da naknadno pridobljeno zdravniško potrdilo ne more spremeniti ali opravičiti že storjenih kršitev delovnih obveznosti. Glede na zatrjevane zdravstvene in psihofizične težave tožnika je povsem nerelevantna ugotovitev sodišča, da naj bi do odhoda tožnika domov prišlo po sporu z E.E.. Sodišče v razlogih sodbe spregleda edino dokazno pravilo, ki ga vsebuje ZPP in to je pravilo moči javnih listin (224. člen ZPP). Potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela je namreč javna listina, saj ga osebni zdravnik izda na podlagi 80. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in 233. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v povezavi s 169. členom ZDR. V konkretnem primeru je tožnik sodišču predložil javno listino, iz katere jasno izhaja, da je bil v času vseh zatrjevanih kršitev, ki pa se nanašajo ravno na neopravičene odsotnosti iz delovnega mesta iz razloga bolezni, nezmožen opravljati svoje delo in zato upravičeno odsoten z dela. Sodišče je zmotno ugotovilo, da kasneje pridobljeno potrdilo o opravičeni odsotnosti z dela ne more odpraviti kršitve. Kršitve se namreč nanašajo ravno na predčasni odhod z dela. Sodišče je tudi ugotovilo, da je dejanje tožnika pomenilo kršitev 20. člena pogodbe o zaposlitvi, kjer pa so le primeroma naštete kršitve. V pogodbi o zaposlitvi je kot hujša kršitev delovnih obveznosti opredeljeno neupravičeno zapuščanje delovnega mesta med delovnim časom pod pogojem, da zaradi tega delodajalcu nastanejo škodne posledice. Prav tako se je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem resničnosti kršitev oprlo predvsem na izpovedbo komandirja F.F., torej osebe, ki je tožniku dala opozorilo pred odpovedjo in ki je glavni akter vseh postopkov zoper tožnika ter na izpoved priče G.G., ki je tožniku posodil pametno kartico. Pri tem je sodišče spregledalo, da je G.G. izpovedal, da so bile pri ponovni kontroli avtobusa ugotovljene zgolj manjše nepravilnosti oziroma, da velikih napak ni bilo. Sodišče prav tako pavšalno očita tožniku, da bi si moral priskrbeti nadomestno kartico oziroma kako drugače pridobiti dostop do informacijskega sistema, preden je opravil mejno kontrolo. Tudi glede tega je izpovedala priča H.H. in sicer, da informatiki v službo prihajajo šele ob 7.00 uri zjutraj in zato tožnik pred tem gesla ni mogel pridobiti. Tako se izkaže, da gre pri podaji spornega opozorila za pikolovsko iskanje napak v delu tožnika s strani komandirja I.. Napake pa so takšne, ki se pri policijskem delu na mejnih prihodih dogajajo. Sodišče tudi spregleda dejstvo, da je tožena stranka podala opozorilo tožniku takoj zatem, ko je tožnik toženi stranki poslal poziv za prenehanje šikaniranja in sicer 10. 11. 2010. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bilo tožnikovo zadrževanje v kuhinji ter tožnikov odhod z dela, kršitev njegovih delovnih obveznosti. Da je imel tožnik glavobole, jasno izhaja iz pričanja takratnega vodje izmene, saj je ta tožniku dejansko dal tableto proti glavobolu in kot izhaja iz njegovega zaslišanja, dovolil, da si vzame pavzo. O tožnikovem zdravstvenem stanju obstaja v spisu tudi javna listina - potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela iz razloga bolezni. Prav tako je sodišče napačno zaključilo, kakšno kršitev predstavlja tožnikova odsotnost v času med 23.04 in 23.58, saj so priče prepričljivo izpovedale o naravi dela tako imenovanega četrtega policista. Na mejnem prehodu (vstop) so namreč na delo vsakdan razporejeni 4 policisti, ki po sistemu rotacije opravljalo delo na treh stezah. Tožnik je bil med 23. in 24. uro na delovnem mestu, saj je bil na območju mejnega prehoda, v kolikor bi ga potrebovali. Da v noči, na katero se kršitve nanašajo, ni bilo veliko prometa, izhaja tudi iz zaslišanja priče J.J.. V zvezi z odsotnostjo tožnika z delovnega mesta med 18. in 18.20 uro pa sodišče ugotavlja, da tožnik o navedeni odsotnosti ni obvestil vodje izmene. Navedeno sodišče zaključuje na podlagi dejstva, da naj bi J.J. službo tega dne nastopil ob 19. uri, tožnik pa je zaslišan na sodišču izpovedal, da je o tej odsotnosti obvestil prav njega. Tožnik je na sodišču resnično napačno izpovedal, da je bil vodja izmene takrat J.J., pri čemer je potrebno upoštevati, da je tožnik pričal več kot leto dni po spornem dogodku. Glede odsotnosti tožnika med 20.59 in 21.47. uro pa sodišče popolnoma spregleda trditve tožnika, da je v navedenem času koristil dnevni počitek, torej malico. Da tožnik v vlogah niti ni trdil, da bi za odhod pridobil soglasje vodje izmene, je navedba sodišča, ki je v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Tožnik je vseskozi trdil, da je o tem obvestil vodjo izmene J.J., ki tega dejstva tudi ni zanikal. Sodišče pa je zmotno in pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da v dokaznem postopku ni našlo razlogov, da bi se nad tožnikom izvajala diskriminacija ali mobing. Da so bili odnosi med tožnikom in komandirjem F.F. skrhani in napeti, so jasno izpovedale priče K.K., L.L., M.M., H.H. in N.N.. Dokazni postopek je jasno pokazal, da je komandir F.F. tožnika naslavljal s popolnoma neprimernimi in žaljivi nadimki. Da je šlo za povračilne ukrepe nedvomno izhaja tudi iz izpovedi prič H.H. in M.M., K.K. in N.N.. Tožniku ni razumljivo, zakaj ob številnih dokazih sodišče noče sprevideti izjemno neustreznega odnosa komandirja do tožnika. Prav tako pa tožnik še opozarja na materialno pravno napačne zaključke sodišča glede ugotovitve dejstev, ki so se v odpovedi tožniku očitala s pregledom nadzornih kamer. Posnetki, s katerimi so bile kršitve ugotovljene, so bili namreč pridobljeni nezakonito. Takšen nadzor nad delavcem je v nasprotju s področno zakonodajo, predvsem Zakonom o varstvu osebnih podatkov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče že enkrat odločilo in potrdilo sodbo sodišča I Pd 574/2012 z dne 16. 5. 2013, s katero je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika zavrnilo. Zoper sodbo VDSS opr. št. Pdp 778/2013 z dne 21. 11. 2013 je tožnik vložil revizijo in Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 30/2014 z dne 12. 5. 2014 sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 8. 2008 za nedoločen čas na delovnem mestu policist na postaji mejne policije I., Policijska uprava O.. Tožena stranka je tožniku dne 14. 7. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožnik je zoper sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije s sklepom z dne 14. 9. 2011, kot neutemeljeno zavrnila. Sklep drugostopenjskega organa je bil tožniku vročen dne 23. 9. 2011, tožnik pa je tožbo pri pristojnem sodišču vložil 21. 10. 2011. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) v prvem odstavku 154. člena določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa ZDR, v tretjem odstavku istega člena pa določa, da se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi uporablja ZDR, če ZJU ne določa drugače. Ker postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni posebej urejen v ZJU, se v tem primeru uporablja ZDR.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala v prekluzivnem roku 60 dni in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2011 postal dokončen šele z odločitvijo drugostopenjskega organa 23. 9. 2011. Tožnik napačno tolmači, da je subjektivni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi varovan le, v kolikor Komisija za pritožbe o pritožbi delavca odloči pravočasno, v 30 dnevnem roku, določenem v 39. členu ZJU. ZDR določa le, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku 60 dni in ne določa, da mora v tem roku postati tudi dokončna (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010 in VIII Ips 262/2012 z dne 10. 6. 2013).

8. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič in sicer osebne zdravnice tožnika A.A. dr. med., ki je izdala potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela, psihologinje B.B., ki je tožniku nudila pomoč v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu ter osebnih zdravnic tožnika C.C., dr. med., in D.D. dr. med. v zvezi z drugim opozorilom danim tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2010. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj je ostale dokazne predloge tožnika zavrnilo kot nepotrebne in konkretno obrazložilo, zakaj ni zaslišalo priče A.A., dr. med.. Navedlo je, da sta na naroku dne 15. 4. 2015 obe stranki navedli, da njeno zaslišanje ni potrebno. Predlagane priče B.B. pa ni zaslišalo tudi zato, ker je že na podlagi drugih izpovedi zaslišanih prič ugotovilo, da odpoved ni bila posledica mobinga oziroma diskriminacije in da do diskriminacije sploh ni prišlo, zato tudi ni zaslišalo predlagane priče N.N.. Sodišče je tudi obrazložilo, da ni zaslišalo predlaganih prič C.C., dr. med. in D.D., dr. med., glede na to, da bi priči izpovedali le glede drugega opozorila tožniku z dne 23. 12. 2010, katerega pa sodišče niti ni vsebinsko presojalo, saj za zakonitost odpovedi zadošča že eno opozorilo. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da ni zaslišalo priče P.P., R.R., S.S. in Š.Š., ker je dejansko stanje v celoti razjasnjeno na podlagi ostalih v postopku izvedenih dokazov in zaslišanj prič (sodišče je zaslišalo priče T.T., E.E., J.J., F.F., G.G., H.H., M.M., K.K., L.L. in N.N.).

9. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zavrnitev tožnikovih dokaznih predlogov (zaslišanje prič A.A., dr. med., C.C., dr. med., D.D. dr. med., B.B.) ni pomenilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da bi o njegovem zdravstvenem stanju dne 21. 5. 2011 lahko podala mnenje le lečeča zdravnica A.A., dr. med., ki bi lahko pojasnila, da tožnik ni bil zmožen opravljati dela zaradi glavobolov in da je sodišče mimo zdravniškega potrdila samo presojalo, ali je bil tožnik spornega dne glede na zdravstveno stanje sposoben opravljati delo ali ne. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve navedlo, da je tožnik ves čas postopka trdil, da dela ni mogel opravljati zaradi močnih glavobolov, kar je potrdila tudi osebna zdravnica, zato tudi očitanih kršitev ni mogel storiti. Tožnik je bil spornega dne 21. 5. 2011 do 4. ure zjutraj na delu. Sodišče je vpogledalo v zapis osebne zdravnice v zdravstvenem kartonu (A10), iz katerega izhaja, da je tožnik ob obisku zdravnice tožil zaradi težav v službi, da je živčen, da gre težko v službo, da ga v službi stalno nadzirajo. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik glavobolov niti ni omenil in da mu zdravnica tudi ni predpisala nobenih zdravil za glavobol, temveč ga je napotila k specialistu kliničnemu psihologu. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik ob 4.10. uri zapustil službo ter vodji izmene naročil, da v poročilo zapiše, da službo zaključuje zaradi psihičnega pritiska s strani vodstva in da tožnik takrat glavobola ni omenjal. Glede na navedeno je sodišče tudi pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za zaslišanje zdravnice A.A., dr. med., ki bi naj pojasnila, da tožnik spornega dne (oz. noči) ni bil sposoben opravljati dela zaradi glavobola.

10. Sodišče prve stopnje opozorila, ki ga je podala tožena stranka tožniku dne 23. 12. 2010 (drugega opozorila), ni presojalo po vsebini, saj je ugotovilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadošča že eno opozorilo pred odpovedjo, zato je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje zdravnic C.C., dr. med., in D.D., dr. med., v zvezi s tem drugim opozorilom in pa tudi B.B. (psihologinje), ki bi naj izpovedala v zvezi s pomočjo, ki jo je nudila tožniku zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

11. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker mu je očitala več hujših kršitev delovnih obveznosti, in sicer, da je dne 21. 5. 2011 ob 18.02 uri, ob 20.59 in 23.04 ure ter 22. 5. 2011 ob 4.10 uri zjutraj neopravičeno zapustil delovno mesto, se nedostojno vedel do ostalih sodelavcev in ni izvrševal delovnih obveznosti, ki so opredeljene v splošnih aktih delodajalca in pogodbi o zaposlitvi. Tožnik bi moral v skladu z razporedom dela opravljati delo mejnega kontrolorja od 18. ure do 6. ure zjutraj. Tožnik je delo nastopil ob 18.00 uri, s tem da se je od 18.02 do 18.20 nahajal v okolici zgradbe carine in je v času od 20.59 do 21.47 zapustil delovno mesto ter se z vozilom odpeljal z območja mejnega prehoda, v času od 23.04 ure do 23.58 ure pa se je ponovno nahajal v okolici zgradbe carine, od 3.00 ure dalje se je zadrževal v kuhinji in ob 4.10 zapustil delovno mesto in odšel domov. Tožnik je sam izpovedal, da je bil v času od 18.02 do 18.20 in od 23.04 do 23.58 v okolici zgradb carine na prostoru, kjer sodelavci pijejo kavo oziroma kadijo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da četudi je tožena stranka dovolila delavcem, da lahko v okolici zgradbe carine pokadijo cigareto ali popijejo kavo, vsekakor pomeni kršitev delovnih obveznosti, če se delavec na tem območju zadrži dalj časa. Tožnik je tudi priznal, da je bil v času od 20.59 in 21.47 odsoten, ker se je odpeljal do očeta, ki bi naj imel težave z avtomobilom. Pred tem bi naj odšel do vodje izmene J.J. ter mu povedal, da se je očetu pokvaril avtomobil ter da se bo odpeljal k očetu. Glede na to, da je tožnik svoje izjave spreminjal in tudi tekom sodnega postopka ni trdil, da je imel izrecno dovoljenje vodje izmene, da lahko zapusti kraj dela ter bi soglasje vsekakor tožnik moral pridobiti, kot je to izpovedala priča T.T., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik storil očitano mu kršitev, ker je bil neopravičeno odsoten z dela od 20.59 do 21.47. 12. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče kršilo 224. člen ZPP, ker ni upoštevalo, da je bil tožnik v času storjenih domnevnih kršitev zdravstveno nezmožen za delo in zato z dela opravičeno odsoten. Sodišče prve stopnje v sodbi ni zapisalo, da bi moral tožnik ob 4. uri zjutraj, ko je zapustil delovno mesto, pridobiti predhodno soglasje delodajalca, temveč je tožniku očitalo, da bi moral za čas med 20.59 in 21.47, ko se je odpeljal do očeta, ki naj bi imel težave z avtomobilom, predhodno pridobiti dovoljenje vodje izmene. Tožnik v spornem času torej očitno ni imel zdravstvenih težav, zato je tudi odšel pomagat očetu, ki bi naj imel težave z avtomobilom in se takrat tudi ni skliceval na zdravstvene težave, zato se sedaj neutemeljeno v pritožbi sklicuje, da ni potreboval soglasja, da zapusti delovno mesto. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik dne 21. 5. 2011 od 18. ure naprej v službi in da naknadno pridobljeno zdravniško potrdilo ne more vplivati na očitane, že storjene kršitve delovnih obveznosti (v času od 18.02 do 18.20 ter od 23.04 do 23.58 ure), ko se je tožnik nahajal v okolici zgradbe carine, na prostoru kjer delavci pijejo kavo oziroma kadijo. Tožena stranka je tožniku očitala, da se je predolgo zadrževal na prostoru, kjer delavci pijejo kavo oziroma kadijo. Sodišče je pravilno zaključilo, da četudi je tožena stranka dopuščala pitje kave oziroma kajenje, to nikakor ne opravičuje tožnika, ki je bil odsoten 20 minut oziroma celo uro. Prav tako se tožnik v zvezi z očitanimi kršitvami ne more sklicevati na zdravniško potrdilo, ki mu ga je naknadno izdala osebna zdravnica. Tudi glede očitane kršitve, da je tožnik zapustil delovno mesto, ne da bi imel dovoljenje nadrejenega (odhod k očetu), se tožnik ne more sklicevati na zdravniško potrdilo in da je v tem času bil upravičeno odsoten zaradi zdravstvene nezmožnosti za delo.

13. Sodišče pa je tudi pravilno obrazložilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni predstavljala odpovedi zaradi posledic mobinga, ker nihče od zaslišanih prič ni potrdil, da bi bila odpoved posledica diskriminacije. Priče K.K., L.L. in N.N. so sicer izpovedale, da so bili res odnosi med tožnikom ter komandirjem F.F. skrhani in napeti, vendar pa so hkrati izpovedale, da ravnanja komandirja zoper tožnika ni mogoče opredeliti kot trpinčenje. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da zahteva delodajalca, da je delavec dolžan opravljati delovne obveznosti in da opozarjanja in opominjanja na izpolnjevanje le-teh ni mogoče označiti za mobing in tudi ne za psihično nasilje. Trditve tožnika v pritožbi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi povračilni ukrep komandirja, zaradi tega, ker je tožnik zoper njega sprožil legitimne postopke in da je bil to pravi razlog za odpoved, ne pa domnevne kršitve ter da je komandir le čakal, da bo tožnik storil kakšno napako, ki bi jo nato izkoristil za podajo izpodbijane odpovedi, so neutemeljene. Tožnik je ravnal hudo malomarno, ko je 21. 5. 2011 in 22. 5. 2011 brez dovoljenja nadrejenega večkrat zapustil delovno mesto. Delodajalec oziroma nadrejeni delavec je od tožnika opravičeno zahteval, da opravlja delovne obveznosti in ga tudi opozarjal ter opominjal na izpolnjevanje le-teh, saj je bil tožnik prisoten na delu, kar nikakor ni mogoče označiti za mobing in psihično nasilje.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.