Jedro

V času odpovedi veljavni šesti odstavek 88. člena ZDR je določal, da mora biti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana v šestdesetih dneh od ugotovitve utemeljenega razloga oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. To pomeni, da mora pristojni organ delodajalca delavcu podati odpoved znotraj navedenega roka. Nadaljnji postopek na podlagi pritožbe zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZJU ne vpliva na rok za redno odpoved iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

Niso utemeljene revizijske navedbe, da je treba v smislu obstoja kršitve ločiti primere, ko delavec koristi odmor brez dovoljenja oziroma se zadržuje v okolici zgradbe carine od primerov samovoljnega zapuščanja delovnega mesta. V obeh primerih gre namreč za kršitev pogodbenih obveznosti, saj tudi daljše koriščenje odmora brez dovoljenja ali daljše zadrževanje v okolici zgradbe predstavlja neopravljanje dela (oz. nevestno opravljanje dela) in nespoštovanje navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem delovnih obveznosti (9. člen ZJU, 31. in 32. člen ZDR).

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni pomembno, ali so bile delavcu v predhodnem opozorilu očitane istovrstne kršitve kot v kasnejši redni odpovedi ali ne. Bistveno je, da je bilo opozorilo utemeljeno in je tožnik s kršitvami nadaljeval.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2008 za nedoločen čas na delovnem mestu policist na Postaji mejne policije A. Toženka mu je s sklepom z dne 14. 7. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker je 21. in 22. 5. 2011 storil več kršitev s tem, ko je bil neupravičeno odsoten z delovnega mesta in ker ni opravljal delovnih nalog tako, kot bi moral, pred tem pa je že v decembru 2010 prejel opozorilo zaradi kršitve delovnih obveznosti in bil opozorjen na možnost odpovedi pogodbe. Tožnikova pritožba zoper sklep o odpovedi na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS (v nadaljevanju Komisija) je bila zavrnjena s sklepom z dne 14. 9. 2011, zato je tožnik vložil tožbo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa Komisije ter da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč še traja. Posledično je zavrnilo tudi nadaljnje tožbene zahtevke, da je toženka dolžna pozvati tožnika na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 14. 9. 2011 priznati vse pravice iz dela, mu obračunati bruto plačo, od katere je dolžna plačati davke in prispevke ter mu nato izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo v zvezi s presojo pravočasnosti izpodbijane odpovedi, saj je Komisija odločila po izteku šestdeset dnevnega prekluzivnega roka iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.) in tudi po izteku 30-dnevnega roka iz 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 in nadalj.). Nadalje drugostopenjskemu sodišču očita, da je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Prav tako uveljavlja kršitev drugega odstavka 350. člena ZPP, zato ker sodišče druge stopnje ni preizkusilo sodbe glede razlogov, ki so bili navedeni v pritožbi in s tem tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče naj bi ožilo razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi in se ni opredelilo do vseh kršitev, ki so se mu očitale. Izpodbijani sodbi naj bi manjkal sklep (in razlogi), iz katerega bi sledilo, da kršitve, do katerih se je sodišče opredelilo, že pomenijo utemeljen krivdni razlog za odpoved. Tako naj se sodišče ne bi opredelilo do navedbe, da je tožnik v času očitane mu neupravičene odsotnosti med 20:59 in 21:47 uro 21. 5. 2011 dejansko koristil odmor za malico (in torej ni bil neupravičeno odsoten) in do navedbe, da istega dne med 23:04 in 23:58 uro, ko se mu očita neupravičena odsotnost, ni bil dejansko odsoten, temveč se je nahajal ob prostorih carine, pripravljen, da ostalim policistom pri mejni kontroli nudi pomoč. Navaja, da bi morale biti kršitve iz opozorila in odpovedi istovrstne, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Nazadnje izpodbija še razloge drugostopenjskega sodišča v zvezi s tem, da se ne more sklicevati na naknadno izdano zdravniško potrdilo, da v času očitanih mu kršitev zdravstveno ni bil zmožen za delo. S tem naj bi sodišče kršilo 224. člen ZPP, saj je zdravniško potrdilo javna listina, ki ima določeno dokazno moč, toženka pa ni niti trdila niti dokazovala nasprotno.

5. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Strinja se z izpodbijanimi stališči sodišč nižje stopnje in revizijskemu sodišču predlaga, da zavrne revizijo kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Prvi revizijski očitek se nanaša na presojo pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar ta očitek ni utemeljen. ZJU ne ureja posebej redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in se v 154. členu sklicuje na določbe ZDR, ureja pa dvostopenjski postopek v zvezi z varstvom pravic delavcev in s tem v zvezi tudi s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (24. in 25. člen ZJU). V času odpovedi veljavni šesti odstavek 88. člena ZDR je določal, da mora biti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana v šestdesetih dneh od ugotovitve utemeljenega razloga oziroma najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. To pomeni, da mora pristojni organ delodajalca delavcu podati odpoved znotraj navedenega roka. Nadaljnji postopek na podlagi pritožbe zoper sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami ZJU ne vpliva na rok za redno odpoved iz šestega odstavka 88. člena ZDR (1). Tudi če se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi izvrši šele na podlagi odločitve pristojne komisije o zavrnitvi pritožbe delavca zoper odločitev pristojnega predstojnika organa delodajalca o redni odpovedi, kot to določa tretji odstavek 24. člena ZJU, se šteje, da je bila odpoved podana pravočasno, če jo je predstojnik podal v šestdesetdnevnem subjektivnem roku (ob predpostavki, da je bila sicer podana v objektivnem roku šestih mesecev). Rok tridesetih dni, v katerem mora v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZJU odločiti pristojna komisija, je instrukcijske narave; če komisija v tem roku ne odloči, lahko delavec zahteva neposredno sodno varstvo, drugih posledic pa prekoračitev tega roka nima (2).

9. V zvezi z revizijskimi očitki, da se sodišče do nekaterih pritožbenih navedb ni opredelilo, s tem pa ožilo ugotovljene kršitve in kršilo drugi odstavek 350. člena ZPP, ob odsotnosti sklepa, da te kršitve samostojno predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pa storilo tudi kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče pojasnjuje, da pritožbenemu sodišču prvi odstavek 360. člena ZPP nalaga, da mora presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Sodišču druge stopnje se tako ni treba opredeliti do prav vsake pritožbene navedbe, temveč se je dolžno opredeliti le do bistvenih navedb, to je tistih, ki so pomembne za presojo utemeljenosti pritožbe.

10. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in se strinjalo z njegovimi dejanskimi in pravnimi zaključki. Opredelilo se je do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi z neupravičenimi odsotnostmi 21. in 22. 5. 2011, in sicer med 18:02 in 18:20 uro, med 20:59 in 21:47 uro in med 23:04 in 23:58 uro. V zvezi s prvo in tretjo očitano odsotnostjo (18:02 – 18:20 in 23:04 – 23:58) je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da pomeni kršitev delovnih obveznosti, če se delavec, ki mu je toženka sicer dovolila, da lahko v okolici zgradbe carine pokadi cigareto ali popije kavo, na tem mestu zadrži dalj časa. Iz teh navedb izhaja stališče obeh sodišč, da že daljše zadrževanje na prostoru za kajenje oziroma kavo samo zase pomeni kršitev delovnih obveznosti. V zvezi z očitano odsotnostjo med 20:59 in 21:47 uro, za katero je tožnik trdil, da je bil odsoten zaradi koriščenja odmora oziroma malice, je drugostopenjsko sodišče sledilo prvostopenjskemu v ugotovitvi, da bi tožnik za zapustitev kraja dela (oziroma za koriščenje odmora) moral pridobiti dovoljenje vodje izmene (3), ki pa ga ni imel, zato je zaključilo, da je bil tudi v tem času neupravičeno odsoten z dela. Ob tem je sodišče druge stopnje izrecno navedlo, da se strinja s pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno presojo sodišča prve stopnje. Izrecno se je opredelilo tudi do tožnikovih navedb v zvezi z glavoboli, kar glede na dejstvo, da tožnik ni prerekal navedb o tem, da je bil 22. 5. 2011 od 03:00 ure zjutraj v kuhinji in da je ob 04:10 uri zapustil delovno mesto, niti ni zahtevalo širše obrazložitve. Zato drugostopenjskemu sodišču ni mogoče očitati, da ni naredilo sklepa, da le tisti posamezni očitki, do katerih se je sicer opredelilo, sami zase zadostujejo za obstoj krivdnega razloga za odpoved. Tudi sicer je jasno, da ob izkazani kršitvi iz opozorila in obstoju le ene od očitanih kršitev v redni odpovedi, to (že) zadošča za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. V zvezi z očitkom, da naj bi manjkala presoja resnosti očitanih kršitev in posledično utemeljenosti odpovednega razloga in presoja istovrstnosti tožniku očitanih kršitev v opozorilu in odpovedi, je treba pojasniti, da zapuščanje delovnega mesta brez soglasja vodje izmene pomeni samovoljno ravnanje, ne glede na to, kje se delavec nahaja v času zapustitve delovnega mesta. Takšno samovoljno ravnanje brez dvoma pomeni kršitev delovnih obveznosti in posledično utemeljen odpovedni razlog. Niso utemeljene revizijske navedbe, da je treba v smislu obstoja kršitve ločiti primere, ko delavec koristi odmor brez dovoljenja oziroma se zadržuje v okolici zgradbe carine od primerov samovoljnega zapuščanja delovnega mesta. V obeh primerih gre namreč za kršitev pogodbenih obveznosti, saj tudi daljše koriščenje odmora brez dovoljenja ali daljše zadrževanje v okolici zgradbe predstavlja neopravljanje dela (oz. nevestno opravljanje dela) in nespoštovanje navodil delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem delovnih obveznosti (9. člen ZJU, 31. in 32. člen ZDR).

12. Poleg tega, da samovoljno ravnanje, ki predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti, samo zase pomeni dovolj resno kršitev, se je tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitalo tudi neustrezno izvajanje kontrole preko pametne kartice, kot se mu je to očitalo tudi v predhodnem opozorilu (4), torej je šlo pri odpovedi pogodbe tožniku glede teh očitkov celo za istovrstne kršitve kot v predhodnem opozorilu. Tudi sicer je izhodišče tožnikovih revizijskih navedb napačno. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni pomembno, ali so bile delavcu v predhodnem opozorilu očitane istovrstne kršitve kot v kasnejši redni odpovedi ali ne. Bistveno je, da je bilo opozorilo utemeljeno in je tožnik s kršitvami nadaljeval. 13. Zadnji revizijski očitek se nanaša na kršitev 224. člena ZPP, ki naj bi jo sodišči nižje stopnje zagrešili s tem, ko sta tožniku onemogočili sklicevanje na zdravniško potrdilo kot javno listino oziroma v svoji dokazni oceni nista upoštevali, da naj bi bil v času očitanih kršitev zdravstveno nezmožen za delo. Očitek ni utemeljen. Nesporno je, da je bil tožnik v času od 21. do 22. 5. 2011 na delu, zdravniško potrdilo pa mu je bilo izdano naknadno, 26. 5. 2011. Že iz razloga, ker je bila njegova prisotnost na delu med 21. in 22. 5. 2011 nesporna, se tožnik ne more uspešno sklicevati na naknadno izdano zdravniško potrdilo (5). Naknadno pridobljeno potrdilo v konkretnem primeru ne more spremeniti ali opravičiti že storjenih kršitev. Poleg tega je sodišče v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju očitno ni imel zdravstvenih težav in da torej zdravniško potrdilo ne ustreza dejanskemu stanju (6), s tem pa je bilo ugotovljeno, da so dejstva v listini neresnično ugotovljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Zato sodišči nista kršili 224. člena ZPP. Tudi sicer takšne revizijske navedbe pomenijo uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v nasprotju s tretjim odstavkom 370. člena ZPP.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. (1) Tako VS RS tudi v sklepu VIII Ips 366/2008 z dne 2. 11. 2009 (9. točka obrazložitve), ki se sicer nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

(2) Smiselno enako VS RS tudi v sklepu VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012. (3) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, „da je tožnik odšel z dela brez dovoljenja vodje izmene, kar pomeni neupravičen izostanek z dela. Iz zaslišanja B. B. pri tem izhaja, da so se morali delavci Postaje mejne policije A dogovoriti z nadrejenim že za odhod na malico (zaradi ustrezne organizacije dela), kar posledično toliko bolj velja za odhod iz kraja dela. /.../ Prav tako ni zanemarljivo, da ni šlo za kratkotrajno odsotnost, temveč je bil odsoten skoraj eno uro, tudi za to odsotnost pa si ni vpisal odmora.“ (16. točka obrazložitve)

(4) Do tega se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v 23. točki obrazložitve, tožnik pa s pritožbo tega niti ni izpodbijal. (5) Osebni zdravnik lahko takšno potrdilo izda za največ tri dni nazaj, le izjemoma več (232. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, Ur. l. RS, št. 79/94 in nadalj.).

(6) 12. točka drugostopenjske sodbe: „Tožnik v spornem času torej očitno ni imel zdravstvenih težav, /.../.“ in 9. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe v zvezi z 19. točko obrazložitve prvostopenjskega sodišča: „Tožnik je bil 21. 5. 2011 na delu, vse do 22. 5. 2011 do 4.10 zjutraj. /.../ Nadalje iz zapisa osebne zdravnice v zdravstvenem kartonu (A10) izhaja, da je tožnik ob obisku zdravnice tožil zaradi težav v službi, da je živčen, da gre težko v službo, da ga v službi stalno nadzirajo, mu gledajo pod prste, pri čemer glavobolov niti ne omenja. Zdravnica mu prav tako ni predpisala nobenih zdravil za glavobol, temveč ga je napotila k specialistu kliničnemu psihologu. Že zaradi navedenega sodišče ni sledilo tožniku, čaš da je v službi doživljal tako močne glavobole, da ni bil sposoben opravljati svojega dela, da bi zato moral več ur počivati v kuhinji ter da je zaradi tega tudi odšel domov.“