Jedro

Tožnik, ki ne dokaže lastninske pravice na nepremičnini, ne more zahtevati odškodnine zaradi neuporabe in posegov v nepremičnino, prav tako pa ne more zahtevati prepoved posegov in opustitev vožnje. Pogoj za uveljavljanje takih zahtevkov je, da se dokaže lastninska pravica na nepremičnini, ki je predmet tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerimi sta tožnika zahtevala odškodnino za posek sliv, hrušk, jabolk, pobiranja sadja ter košnje trave, v znesku 16.000,00 SIT, tožbeni zahtevek, s katerim sta zahtevala odškodnino za podrto hruško v znesku 160.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala od toženca prepoved hoje in voženj po parc. št. 66/4 ter takojšnjo odstranitev vseh navlak. Zavrglo pa je tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se do nadaljnega, če bo prišlo do soglasja, tožencu dovoli vožnja in hoja do dvorišča med staro stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem v izmeri 3 m z njegovim zemljiščem vred, kar velja le od javne vaške poti pa do že prej omenjenega dvorišča parc. št. 66/4. V posledici take odločitve je tožnikoma naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 5.300,00 SIT.

Zoper tako odločbo se laično pritožujeta toženca brez navedbe pritožbenega razloga. V pritožbi obširno opisujeta, nepravilnosti pri sklepanju poravnave in nepravilnosti pri delu sodišča, med drugim pa trdita, da je parcela 66/4 še vedno njuna last. V pritožbi tudi opisujeta dogodke v zvezi z gladovno stavko ter o krivicah, ki so se jim zgodile ter da je prišlo do sklenitve poravnave zaradi podkupovanja. Tožnika menita, da jima nobeden ne more vzeti zemlje, ki je že 100 let njuna last in last njunih prednikov.

Pritožba ni utemeljena.

Ob trditvi tožnikov v tožbi, da naj bi toženec posegel v parcelo 66/4 v površino 241 m2 in jima s tem povzročil škodo ter zahtevku za prepoved hoje voženj ter odstranitev navlak iz navedene parcele, je pogoj za tak zahtevek, da tožnika dokažeta lastninsko pravico na navedeni parceli. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožencu po sodni poravnavi pripadalo zemljišče, ki je predmet spora (241 m2) in je toženec postal s tem lastnik spornega zemljišča, tožnika ne moreta od toženca zahtevati nikakršne odškodnine, niti ne moreta od njega zahtevati prepoved hoje in vožnje. Toženec kot lastnik od sklenitve poravnave prosto razpolaga z zemljiščem, ki mu pripada.

Tožnika očitno ne priznavata sodne poravnave, vendar dokler sodna poravnava velja, so jo stranke dolžne spoštovati in se je držati. V kolikor se tožnika nista strinjala oz. sklenjeno poravnavo bi jo morala izpodbijati v okviru zakonskih rokov. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pod tč. 4 izreka sicer ne iz razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje, temveč zaradi tega, ker je njun zahtevek nesklepčen, saj tožnika ne moreta postavljati pogojnega zahtevka (do nadaljnega oziroma če bo prišlo do soglasja).

Vse ostale okoliščine, ki jih tožnika obširno opisujeta v pritožbi (nepravilnosti pri sklepanju poravnave, gladovna stavka, podkupljivost) nimajo vpliva na pravilnost izpodbijane odločbe.

Ker ni podan nobeden od uveljavljenih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz čl. 354/2 ZPP, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) je bilo pritožbo tožnikov in potrditi pravilno odločbo sodišča prve stopnje (čl. 368, 380 tč. 2 ZPP).