Jedro

V zvezi s to presojo je opozoriti na določilo 158. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ). Po tem določilu se spori, sproženi pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred tem zakonom. Ti predpisi, ki so urejali razmerja kot je sporno, so bili: zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR), zakon o pravicah na delih stavb in zakon o stanovanjskem gospodarstvu. Po določilu 68. člena ZSR ni smel nihče brez dovoljenja stanovanjskega organa in soglasja hišnega sveta preurejati podstrešnih in drugih skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini, kar je veljalo za take hiše tudi v primerih, če so bile deloma v lasti etažnih lastnikov. Enako ureditev je vseboval 50. člen zakona o stanovanjskem gospodarstvu. Po določilu 4. člena zakona o pravicah na delih stavb so imeli tudi vsi etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe na podstrešju in na skupnih delih stavb, če je bila ta v družbeni lastnini. Ker toženec za gradbene posege na skupnih delih podstrešja, ki so predmet tožbenega zahtevka, ni imel potrebnih soglasij in dovoljenj po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, so bili ti posegi brez pravne podlage in torej nedopustni. V takih primerih pa imajo imetniki pravice uporabe na skupnih delih večstanovanjske hiše, med katere so spadali tudi etažni lastniki po 5. členu zakona o pravicah na delih stavb, pravico do pravnega varstva, ki je podobno pravici lastnika oziroma solastnika po 37., 42. in 43. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora vzpostaviti podstrešje v hiši v Ljubljani v prejšnje stanje ter da je zato dolžan odstraniti dvoje strešnih oken frčad, končno predelno steno z vrati in zidno predelno steno, ki ločujeta obstoječe podstrešje od stanovanja toženca po skici z dne 16.7.1980 oziroma stanovanjske odločbe z dne 13.5.1986 ter iz zgornjega med prostora odstraniti vse ostale zidne stene in instalacijo ter končno, da je dolžan dopustiti prost dostop do podstrešja skozi svoje stanovanje in izročiti tožniku ključe od vrat na podstrešje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. V reviziji uvodoma izvaja, da na novo navaja nova dejstva in dokaze, ki se tičejo sodelovanja v postopku toženčeve zunajzakonske partnerke na njegovi strani, ker predstavlja adaptacija skupno vlaganje obeh in vse to zadeva bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je namreč odločilo o zahtevku, ne da bi dalo možnost tudi toženčevi zunajzakonski partnerici, da se o zahtevku izjavi. Kršitev enakega značaja pa predstavlja še okolnost, da se vodi pred upravnim organom postopek o istem zahtevku in to izključuje sodno pristojnost. Pri odločanju je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni ugotovilo katera dela so bila opravljena pred letom 1989 in katera za tem. Ta okolnost je pomembna zato, ker je imel za prva dela priglasitev. Tožnik ni zahteval odstranitve instalacije, sodišče pa je kljub temu tudi o tem odločalo. Zahtevek tožnika je nesklepčen in nedoločen, ker iz njega ne izhaja, katera okna je potrebno odstraniti. Enaka ugotovitev velja za odločitev, ki se nanaša na podrtje končne predelne stene z vrati zidne stene. Tožnik izkazuje lastnino le z navedbami in ne z listinami. Neutemeljena je tudi dovolitev prostega dostopa do podstrešja, ker to pomeni kršitev z ustavo zajamčene pravice nedotakljivosti stanovanja. Sicer pa je tožnik terjal prehod le preko kuhinje, sodba pa odreja prehod skozi stanovanje. Odločitev opre sodba na stanovanjski zakon, ker je sodišče štelo, da je tožnik postal solastnik prostorov. Toda hiša je predmet denacionalizacijskega postopka po pokojnem I. T., zato s tem premoženjem ni dopustno razpolagati, tožnik pa tudi ne more postati solastnik skupnih prostorov. Končno bo z rušenjem, ki je odrejeno s sodbo, tožencu nastala velika materialna in moralna škoda.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji stranke sicer smejo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, toda le tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (člen 387. ZPP). Toda takega značaja ni revizijska trditev, da v postopku ni sodelovala toženčeva zunajzakonska partnerka, ki da je sodelovala pri skupni gradnji podstrešja, ker se nanaša na materialno pravne predpostavke to je na utemeljenost tožbenega zahtevka (in ne na procesnopravne predpostavke to je dopustnost postopka).

Tudi ne drži revizijsko stališče, da je v tej zadevi izključena sodna pot, ker da teče upravni postopek o istem zahtevku. Predvsem je spor kot je predmeten, v katerem se zahteva vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja na nepremičnini v skupni uporabi (to je na podstrešju), odstranitev posegov na taki stvari in izročitev ključev z dopustitvijo prehoda, premoženjskopravni spor, ki je v pristojnosti rednega sodišča, ker s posebnim zakonom ni pridržan drugemu državnemu organu (1. člen ZPP).

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (člen 386. ZPP), v tem postopku ni ugotovilo. Zato ugotavlja, da revizija toženca iz razlogov 1. in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ni utemeljena.

Po oceni revizijskega sodišča ni utemeljen niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V postopku na drugi in prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da je v več stanovanjski hiši tožnik lastnik določenega etažnega dela, da je bil toženec imetnik stanovanjske pravice na cca 47 m2 velikem podstrešnem stanovanju v isti hiši, ki pa ga je na račun dela podstrešja kot skupnega prostora brez potrebnih soglasij (hišnega sveta oziroma stanovanjskega organa) povečal. Predmet spora so toženčevi posegi na skupnem delu podstrešja, opravljenem pretežno v letih 1988 in 1989. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval, da toženec vzpostavi v prejšnje stanje skupni del podstrešja, da je zaradi tega dolžan odstraniti dve podstrešni okni frčad in podreti končno steno z vrati in zidno predelno steno, odstraniti iz medprostora zidne stene in instalacije ter da je dolžan dopustiti prost dostop do podstrešja skozi svoje stanovanje z izročitvijo ključev vrat na podstrešju.

Na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje je bilo po njegovi oceni pravilno presojeno. V zvezi s to presojo je opozoriti na določilo 158. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ). Po tem določilu se spori, sproženi pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred tem zakonom. Ti predpisi, ki so urejali razmerja kot je sporno, so bili: zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR), zakon o pravicah na delih stavb in zakon o stanovanjskem gospodarstvu. Po določilu 68. člena ZSR ni smel nihče brez dovoljenja stanovanjskega organa in soglasja hišnega sveta preurejati podstrešnih in drugih skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini, kar je veljalo za take hiše tudi v primerih, če so bile deloma v lasti etažnih lastnikov. Enako ureditev je vseboval 50. člen zakona o stanovanjskem gospodarstvu. Po določilu 4. člena zakona o pravicah na delih stavb so imeli tudi vsi etažni lastniki skupno trajno pravico uporabe na podstrešju in na skupnih delih stavb, če je bila ta v družbeni lastnini. Ker toženec za gradbene posege na skupnih delih podstrešja, ki so predmet tožbenega zahtevka, ni imel potrebnih soglasij in dovoljenj po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje, so bili ti posegi brez pravne podlage in torej nedopustni. V takih primerih pa imajo imetniki pravice uporabe na skupnih delih večstanovanjske hiše, med katere so spadali tudi etažni lastniki po 5. členu zakona o pravicah na delih stavb, pravico do pravnega varstva, ki je podobno pravici lastnika oziroma solastnika po 37., 42. in 43. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR). Tožnik je po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje etažni lastnik v večstanovanjski hiši, v kateri je toženec opravil obravnavane posege. Zato je aktivno legitimiran k sporu, v katerem lahko tako kot solastnik ali skupni lastnik v razmerju do tretjega, ki je stvar odvzel ali, ki povzroča vznemirjanje, zahteva vrnitev skupne stvari v soposest oziroma prenehanje vznemirjanj. Revizijske trditve, da glede obravnavane večstanovanjske hiše teče denacionalizacijski postopek, niso pravno pomembne, ker predmet spora ni razpolaganje s hišo, oziroma premoženjem, glede katerega po določbah zakona o denacionalizaciji obstaja dolžnost vrnitve, saj je predmet spora zgolj varstvo že pred sprejetjem zakona o denacionalizaciji obstoječega posestnega stanja.

Izrek sodbe je po oceni revizijskega sodišča dovolj določen in razumljiv, tako da so tožencu naložene obveznosti povsem jasne (saj izrek sodbe konkretizira toženčeve obveznosti tudi ob pomoči skice, ki jo uporabi). Okolnost, da bo zaradi vrnitve stvari v prejšnje stanje nastala tožencu škoda, na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva. Revizijska trditev, da tožnik ni zahteval odstranitve instalacije, pa je protispisna (l. št. 31/2).

Končno so brez podlage tudi revizijske trditve, da so tožencu z dovoljenim prehodom skozi njegovo stanovanje na podstrešje, kršene z ustavo zajamčene pravice nedotakljivosti stanovanja. Toženec prezre, da je s sodbama sodišč druge in prve stopnje stanje na podstrešju vključno z dostopom le vnovično vzpostavljeno na preje obstoječe. Drugačno, to je sporno stanje, je nastalo zgolj zaradi njegovih nezakonitih preurejanj, s katerimi je poskušal brez podlage doseči več pravic, kot pa jih je pridobil kot imetnik stanovanjske pravice na podstrešnem stanovanju. S sodbama se tako zgolj odpravlja stanje, ki ga je protipravno povzročil on sam. V izreku sodbe uporabljen termin "stanovanje" namesto "kuhinje" pa ni vsebinskega pomena, ker je tožencu naloženo zgolj to, da dopusti od vsega začetka obstoječ dostop na skupni del podstrešja.

V skladu z obrazloženim ugotavlja revizijsko sodišče, da sta sodišči druge in prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabili. Zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato revizijo toženca v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).