Jedro

Vsebine (drugačnega) fiduciarnega razmerja tožeča stranka ni napolnila niti s sklicevanjem v reviziji na preprosto vsebino, da naj bi prva toženka zagotovila, da bo prek druge toženke in podjetij, ki jih je obvladovala, zanjo kupovala delnice A in jih prenesla na tožečo stranko, ko se jih bo ta odločila prevzeti. Takšna pogodbena zaveza v okoliščinah, ko je bila tožeča stranka na robu prevzemnega praga, bi pomenila poskus zaobida kogentnih določb 6. in 7. člena ZPre-1, saj bi to pomenilo nedopustno hrambo delnic v korist tožeče stranke. Zato takšna vsebina fiduciarnega razmerja, tudi če bi jo tožeča stranka uspela dokazati, ne bi mogla uživati pravnega varstva. Na ničnost pravnega posla na podlagi 82. člena OZ bi bilo mogoče sklepati tudi v primeru, da bi pogodbeni stranki takšno vsebino posla skušali prikriti s sklenitvijo Pogodbe. To pa pomeni, da v danih okoliščinah, ko tožeča stranka očitno ni bila pripravljena dati prevzemne ponudbe za izdajatelja delnic A, ni imela zakonske podlage za sklenitev fiduciarnega posla, ki bi vseboval dolžnost druge toženke glede hranjenja delnic v korist tožeče stranke.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe drugi toženki povrniti 5.819,40 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Tožeča stranka je s tožbo od obeh toženk uveljavljala solidarno plačilo odškodnine v višini 663.096,50 EUR za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi njunih ravnanj v zvezi z delnicami družbe A., d. d. (v nadaljevanju delnice A), ki naj bi se kupovale za tožečo stranko.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožeči stranki naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov obeh toženk.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijska razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, podrejeno temu pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Druga toženka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Glede dovoljenosti revizije**

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku, ki presega mejni znesek 200.000,00 EUR iz 490. člena ZPP za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih. Zato je revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi dovoljena.

Ugotovljeno dejansko stanje v sodbah sodišč prve in druge stopnje

7. Druga toženka je borznoposredniška družba.

8. Prva toženka je bila v času od 5. 7. 2007 do 9.10. 2008 prokuristka druge toženke. Bila je tudi izvršna direktorica v družbi B., d. d. in sicer od njene ustanovitve do začetka stečajnega postopka nad to družbo.

9. Tožeča stranka je že pred poslovnim sodelovanjem z drugo toženko, ki se je začelo leta 2000, kupovala delnice A. V tem času je veljala omejitev Zakona o prevzemih (Uradni list RS št. 79/2006 – v nadaljevanju ZPre-1), da je lahko imela v lasti največ 25 % delnic, sicer bi morala dati prevzemno ponudbo (12. člen ZPre-1). Prevzemne ponudbe za navedeno družbo tožeča stranka ni objavila.

10. Tožeča stranka in druga toženka sta 21. 2. 2008 sklenili Pogodbo o prodaji in nakupu obveznic (v nadaljevanju Pogodba), na podlagi katere je tožeča stranka od druge toženke kupila 236 obveznic M za ceno 590.011,00 EUR. Istega dne sta podpisali Aneks št. 1, s katerim se je tožeča stranka zavezala, da bo obveznice prodala izključno drugi toženki, le-ta pa, da jih bo kupila, najkasneje do 31. 12. 2008. Hkrati je bilo dogovorjeno, da donosi obveznic pripadajo drugi toženki in da le-ta lahko obveznost do tožeče stranke iz naslova povratnega odkupa izpolni tudi tako, da namesto kupnine izroči 110.294 delnic A. 11. Z Aneksom št. 2 je bil rok za prodajo podaljšan do 1. 3. 2010, z Aneksom št. 4 pa do 17. 12. 2010. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi zahtevala podaljšanje tega roka. Obveznice M je prodala. Zanje je prejela delnice C in delnice drugih družb. Druga toženka je imela od vsega začetka namen na predlog tožeče stranke opraviti zamenjavo delnic za delnice A, ki so bile na njenem računu in namenjene tožeči stranki.

12. Družba B., d. d. je bila ustanovljena z oddelitvijo od druge toženke kot prenosne družbe. Delitev je bila vpisana v sodni register 25. 9. 2008. Na B., d. d. je bilo preneseno premoženje iz sklenjenih poslov po 31. 12. 2007, med drugim tudi 113.443 delnic A. Te delnice so bile prenesene 9. 10. 2008, o čemer je bila tožeča stranka obveščena. Še v letu 2012 je imela B., d. d. delnice A rezervirane za tožečo stranko. Zahteve za prenos delnic A tožeča stranka nikoli ni podala. Do nemožnosti prenosa delnic na tožečo stranko je prišlo šele z začetkom stečajnega postopka nad družbo B., d. d. v letu 2013. **Nosilni argumenti sodišč prve in druge stopnje**

13. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je s Pogodbo tožeča stranka dobila obveznice kot garancijo za svoja vplačila drugotoženki za nakup delnic A. Od oddelitve družbe B., d. d. so bile delnice A last te družbe in je z njimi lahko prosto razpolagala. Druga toženka ni storila nobenega dejanja na škodo tožeče stranke. Glede prve toženke pa je presodilo, da je v razmerju do tožeče stranke nastopala kot prokuristka druge toženke oziroma kot izvršna direktorica B., d. d. V obeh primerih glede na 148. člen OZ za škodo, ki jo povzroči njen organ, odgovarja pravna oseba, zato prva toženka ni pasivno legitimirana za uveljavljano odškodnino.

14. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene očitke, da naj bi bila tožeča stranka dejanski lastnik delnic A, saj je sama trdila, da so bile v lasti družbe B., d. d. Vse pravice iz teh delnic je družba B., d. d. pridobila z vpisom v centralni register KDD. Ta družba je tudi zastavila te delnice. Edini pravni temelj, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko pridobila delnice, je bila Pogodba ter Aneksi št. 1, 2 in 4. Delnice bi morala prenesti B., d. d. in ne druga toženka. Ker tožeča stranka do 17. 12. 2010 ni zahtevala izročitve delnic od nikogar, je sama odgovorna za neizpolnitev obveznosti iz Pogodbe in Aneksa št. 1. Po 17. 12. 2010 niti toženk niti B., d. d. ni vezala več nobena pogodbena obveznost v razmerju do tožeče stranke. Nobena od toženk pa ni kršila niti kakršnihkoli obveznosti do tožeče stranke na podlagi zakona. Tožeča stranka tudi ni konkretizirano opredelila, kdaj naj bi toženki dali zagotovilo, da ne bosta nikoli uporabljali A v svoje namene, z njimi razpolagali izven „B.“, jih posojali tretjim osebam, prodajali ali obremenjevali. Če bi bil dogovor v Aneksih takšen, da bi druga toženka morala dati delnice namesto plačila, pa bi bila to delniška nakupna opcija, ki bi tožečo stranko zavezovala, da da prevzemno ponudbo po 1. in 4. točki prvega odstavka 6. člena in drugega odstavka 7. člena ZPre-1. Opustitev dati prevzemno ponudbo bi pomenila protipravno ravnanje tožeče stranke.

**Glede uveljavljanih revizijskih razlogov**

15. Glavni očitek tožeče stranke v reviziji je, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno upoštevali celotnega fiduciarnega pravnega posla, ki je temeljil predvsem na zaupanju med zakonito zastopnico tožeče stranke in prvo toženko. Tožeča stranka skuša prikazati, da naj bi bila fiduciarnost posla širša, kot izhaja zgolj iz Pogodbe z dne 21. 2. 2008 in sklenjenih Aneksov.

16. Revidentka je sicer pravilno povzela splošno značilnost fiduciarnega posla, da z njim določena oseba prenese svojo pravico na drugo osebo, ta pa jo mora pod določenimi pogoji obdržati in jo pozneje vrniti oziroma prenesti na tretjo osebo.1 Da bi tožeča stranka uspela s trditvijo o obstoju takšnega fiduciarnega razmerja, bi morala na konkretiziran način zatrjevati in dokazati njegovo vsebino in pojasniti, na kakšen način naj bi toženki prevzeli obligacijskopravne zaveze glede ravnanja z delnicami A, ki jih je na trgu pridobila druga toženka potem, ko je od tožnice prejela denarna sredstva, na katera se sklicuje tudi Pogodba. Jasna opredelitev pogodbenega razmerja in vsebine pogodbenih zavez je pomembna zaradi presoje morebitnega protipogodbenega ravnanja pogodbenih strank, kakor tudi zaradi presoje, kakšni pravovarstveni zahtevki (še) pripadajo pogodbi zvesti stranki.

17. Pravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da takšnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu tožeča stranka ni zadostila zgolj s sklicevanjem, da je ona dejanski lastnik delnic. Med pravdnima strankama očitno ni bilo sporno, da je druga toženka na trgu kupovala delnice A z namenom, da jih bo kasneje prenesla na tožečo stranko. Vendar zgolj to še ne utemeljuje širšega fiduciarnega razmerja, na katero se sklicuje revizija. Takšen namen lahko pomeni tudi zgolj dopusten poslovni motiv druge toženke, ki pa sam zase še ne ustvarja zaveze oziroma prepovedi drugačnega razpolaganja z delnicami. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno presojali pogodbene položaje zgolj skozi določila Pogodbe, ki omejitev druge toženke pri razpolaganju in obremenjevanju delnic A ni vsebovala. Tudi dopisi po elektronski pošti, na katere se sklicuje revizija in ki naj bi jih tožeča stranka prejemala 17. 12. 2012 (torej po prenehanju obvez iz Pogodbe in Aneksov), o pripravljenosti za zamenjavo delnic, zgolj potrjujejo pripravljenost pošiljatelja, da bi bile delnice A prenesene na tožečo stranko. Zmotno pa je revizijsko stališče, da bi sodišči prve in druge stopnje iz tega morali sklepati na omejitev imetnika delnic A pri njihovem razpolaganju.

18. Vsebine (drugačnega) fiduciarnega razmerja tožeča stranka ni napolnila niti s sklicevanjem v reviziji na preprosto vsebino, da naj bi prva toženka zagotovila da bo preko druge toženke in podjetij, ki jih je obvladovala, zanjo kupovala delnice A in jih prenesla na tožečo stranko, ko se jih bo ta odločila prevzeti. Vrhovno sodišče v tem delu pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da bi takšna pogodbena zaveza v okoliščinah, ko je bila tožeča stranka na robu prevzemnega praga, pomenila poskus zaobida kogentnih določb 6. in 7. člena ZPre-1, saj bi to pomenilo nedopustno hrambo delnic v korist tožeče stranke. Zato takšna vsebina fiduciarnega razmerja, tudi če bi jo tožeča stranka uspela dokazati, ne bi mogla uživati pravnega varstva. Na ničnost pravnega posla na podlagi 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) bi bilo mogoče sklepati tudi v primeru, da bi pogodbeni stranki takšno vsebino posla skušali prikriti s sklenitvijo Pogodbe. To pa pomeni, da v danih okoliščinah, ko tožeča stranka očitno ni bila pripravljena dati prevzemne ponudbe za izdajatelja delnic A, ni imela zakonske podlage za sklenitev fiduciarnega posla, ki bi vseboval dolžnost druge toženke glede hranjenja delnic v korist tožeče stranke. S sklicevanjem na drugačno vsebino fiduciarnega razmerja tožeča stranka tudi iz tega razloga ne more uspeti.

19. Tožeča stranka z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na dokazni pomen predloženih sporočil po elektronski pošti (9. točka revizije) poskuša utemeljiti, da naj bi tožeča stranka vršila nakupe delnic A preko druge toženke še vse do 26. 6. 2013. Takšne revizijske navedbe pomenijo poskus nedopustnega izpodbijanja dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. S tem v zvezi pa je neutemeljen očitek sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nakup 3.149 delnic A, za katere naj bi bilo dano posojilo tožeče stranke. Sama tožeča stranka je v pritožbi navajala, da naj bi še na dan 31. 12. 2013 financirala nakupe delnic, ki sta jih izvajali toženki. Takšne navedbe ne pomenijo zatrjevanje (dopustnega) fiduciarnega razmerja, iz katerega bi bilo sklepati na dolžnost druge toženke prenesti delnice A na tožečo stranko, oziroma na prepoved drugačnega razpolaganja z njimi.

20. Ker tožeča stranka tudi z revizijskimi navedbami ni uspela ovreči zaključkov sodišča druge stopnje o neizkazanem (dopustnem) fiduciarnem razmerju med tožečo stranko in drugo toženko, ki bi imetnika omejevalo pri razpolaganji z delnicami A, so neupoštevne tudi nadaljnje revizijske navedbe, ki se tičejo njenega razumevanja položaja po oddelitvi družbe B., d. d. od druge toženke (11. do 16. točka revizije). Posledično so neutemeljeni revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava, češ, da bi sodišči morali upoštevati pravo vsebino fiduciarnega razmerja med pogodbenima strankama.

21. Hkrati pa je neutemeljen tudi revizijski očitek, da naj bi sodišče druge stopnje zaradi napačnih pravnih izhodišč storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do ugotovitve sodišča prve stopnje glede dogovora, da toženki za delnice A na drugi strani zagotovita neke vrednostne papirje, katerih lastnica naj bi bila v primeru, da delnic A nikoli ne bo zahtevala nazaj. S takšnim revizijskim očitkom tožeča stranka poskuša le izpodbiti dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o vsebini pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Do te vsebine se je opredelilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, zato predstavljajo takšni revizijski očitki uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede odločitve o reviziji

22. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na relevantne revizijske navedbe. Ker v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen OZ).

Glede stroškov postopka

23. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je dolžna povrniti drugi toženki stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS št. 2/2015) je druga toženka upravičena do povrnitve odvetniške nagrade v višini 4.750,00 EUR po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/08) ter materialnih stroškov po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV.

1 Opomba št. 1 na 4. strani revizije.