Jedro

V pravni ureditvi ne obstajata niti "ekonomski lastnik" niti "ekonomski imetnik". Kar obstaja je le lastnina in imetništvo. Določena oseba je torej lahko lastnik (ali pa imetnik), ali pa sploh ne. Obstaja sicer tudi skupnost pravic (npr. soimetništvo), toda tožeča stranka ni podala nobenih trditev, ki bi kazale na obstoj česa takšnega.

Tožeča stranka ni bila imetnik ali lastnik delnic Z. Na nematerializiranih vrednostnih papirjih pridobi namreč pravice imetnik vred­nostnega papirja z vpisom v centralni register KDD. Pravice se prenašajo s prenosom vrednostnega papirja med računi. Z vpisom A. d. d. kot novega imetnika delnic je vse pravice na delnicah pridobila A. d. d. Svoje pogodbene obveznosti bi lahko kršila kvečjemu druga toženka. Njej pa ni mogoče očitati, da bi kršila kakšne svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Tožeča stranka namreč v času, ko so še obstajale obveznosti druge toženke do tožeče stranke, od druge toženke ni zahtevala, da naj kupi obveznice oziroma kasneje delnice od nje.

Odgovornost prve toženke zaradi kršitve pogodbe je izključena že zato, ker sama ni bila v nobenem pogodbenem razmerju s tožečo stranko. Ona namreč ni bila pogodbena stranka Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic in z njo povezanega Aneksa št. 1. Na temelju zakona pa nobena od toženk ni imela kakršnekoli obveznosti do tožeče stranke, ki bi jo kršili, tako da nobena od toženk ne more odgovarjati niti na temelju prvega odstavka 131. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora prvi in drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer vsaki po 4.660,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je od prve in druge toženke zahtevala nerazdelno plačilo 663.096,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

2. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da bila prva toženka prokuristka druge toženke v času od 5. 7. 2007 do 9. 10. 2008. Bila je tudi izvršna direktorica v A. d. d. do začetka njenega stečajnega postopka (prvostopenjska sodba, r. št. 32); A. d. d. sicer ni bila stranka tega postopka.

3. Druga toženka je borznoposredniška družba. Tožeča stranka in druga toženka sta sklenili 21. 2. 2008 Pogodbo o prodaji in nakupu obveznic. Na temelju te pogodbe je tožeča stranka od druge toženke kupila 236 obveznic M. za ceno 590.011,00 EUR.

4. Istega dne, torej 21. 2. 2008, sta stranki Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic sklenili še pogodbo o spremembi te pogodbe "Aneks št. 1" (priloga A27). V 2. členu se je kupec obveznic (tožeča stranka) zavezal, da bo 236 obveznic M. prodal (nazaj) izključno drugi toženki. Določena je bila tudi cena, in sicer kot 100,00 % (2.500,00 EUR). Prodajalec se je zavezal, da bo te obveznice kupil najkasneje do 31. 12. 2008. V 3. členu Aneksa št. 1 je bilo dogovorjeno, da pripadajo donosi obveznic drugi toženki. Končno je bilo v 4. členu še dogovorjeno, da lahko prodajalec svojo obveznost do kupca (tožeče stranke) izpolni tudi tako, da namesto plačila kupnine izroči 110.294 delnic D. d. d. z oznako Z. po ceni 5,35 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 21).

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da sta bila Pogodba o prodaji in nakupu obveznic in Aneks št. 1 sklenjena zato, da bi dosegla končni namen tožeče stranke. Ta je bil prevzeti D. d. d. Do prevzema sicer ni prišlo nikoli. S Pogodbo o prodaji in nakupu delnic je tožeča stranka pridobila jamstvo za svoja vplačila drugi toženki, ta vplačila naj bi služila za nakup delnic D. d. d. z oznako Z. V 4. členu Pogodbe o prodaji in nakupu delnic je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka lahko namesto vračila kupnine izročila delnice Z. To pa je bilo v korist tožeči stranki in tudi glavni namen sodelovanja s toženo stranko (prvostopenjska sodba, r. št. 23).

6. Z Aneksom št. 2 (B18) z dne 31. 12. 2008 je bil rok za prodajo (in nakup) podaljšan do 1. 3. 2010, z Aneksom št. 4 (B45) pa do 17. 12. 2010. Tožeča stranka ni trdila, da bi zahtevala podaljšanje tega roka in s tem Pogodbe o prodaji in nakupu delnic še po 17. 12. 2010 (prvostopenjska sodba, r. št. 24). Med strankami ni bilo sporno, da je tožeča stranka obveznice M. prodala. Zanje je prejela delnice G. in še delnice drugih družb (prvostopenjska sodba, r. št. 25). Druga toženka je imela od vsega začeta namen na predlog tožeče stranke opraviti zamenjavo delnic za delnice Z. Te delnice je imela druga toženka na svojem računu, in so bile namenjene tožeči stranki (prvostopenjska sodba, r. št. 26).

7. Delniška družba A. d. d. je bila ustanovljena z oddelitvijo od druge toženke kot prenosne družbe. Delitev je bila vpisana v sodni register 25. 9. 2008. Oddelitveni načrt je bil z dne 28. 5. 2008 (prvostopenjska sodba, r. št. 28). Na A. d. d. je bilo preneseno premoženje iz po 31. 12. 2007 sklenjenih poslov. A. d. d. je postala imetnik tudi 113.443 delnic Z.; te so bile na račun A. d. d. prenesene 9. 10. 2008 (prvostopenjska sodba, r. št. 29). O oddelitvi je tožena stranka tožečo stranko obvestila. Tožeča stranka je tudi vedela, da so delnice Z., namenjene njeni kasnejši pridobitvi ("zamenjavi") v imetništvu A. d. d. in ne druge toženke (prvostopenjska sodba, r. št. 29). Še v letu 2012, ko prvotni dogovor, dogovorjen v Pogodbi o prodaji in nakupu delnic ni več veljal, je imela A. d. d. delnice Z. rezervirane za tožečo stranko. Do nemožnosti zamenjave je prišlo šele s stečajem A. d. d. To je bilo v letu 2013. 8. Tožeča stranka je med drugim očitala toženkama, da sta zastavili delnice Z., čeprav niso bile last toženk. Po presoji prvostopenjskega sodišča pa so bile delnice Z. po oddelitvi last družbe A. d. d. in je ona lahko z njimi prosto razpolagala vse do začetka stečajnega postopka (prvostopenjska sodba, r. št. 27).

9. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zavrnilo, ker druga toženka "ni storila nobenega dejanja na škodo tožeče stranke, zato ni kriva, da tožeča stranka ni prišla do "svojih" delnic". Pravnega temelja za takšno odločitev prvostopenjsko sodišče ni navedlo.

10. Zavrnjen je bil tudi tožbeni zahtevek zoper prvo toženko. Kot razlog je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je bila prva toženka zgolj organ druge toženke in A. d. d., za ravnanje organa pa odgovarja pravna oseba (1. odstavek 148. člena OZ). Poleg tega pa tožeča stranka niti ne trdi, da je obstajalo kakšno pogodbeno razmerje med tožečo stranko in prvo toženko. Torej manjka tudi takšen pravni temelj za morebitno odgovornost prve toženke.

11. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da ugotovitve sodišča v prvostopenjski sodbi, v r. št. 18 napotujejo na sklep, da so pravilne tožbene navedbe tožeče stranke glede tega, "kakšen dogovor sta sklenili direktorica tožeče stranke in takratna direktorica drugotožene stranke in prvotožena stranka". Protispisni naj bi bili razlogi sodišča v prvostopenjski sodbi (r. št. 23), da je do sklenitve Pogodbe o prodaji in nakupu delnic in aneksa prišlo na pobudo tožeče stranke. Protispisne naj bi bile tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da naj bi toženke večkrat pozvale tožečo stranko na prevzem delnic Z. Za takšne trditve naj bi tožena stranka ne predložila nobenega pisnega ali drugega ustreznega dokaza.

12. Zaradi krivdnih ravnanj toženk naj bi prišlo do stečaja imetnika delnic Z., to je A. d. d. in do zastave celotnega paketa delnic Z. družbi E. d. d. O trditvah in ponujenih dokazih (ki jih pritožba sicer ne navaja) naj bi prvostopenjsko sodišče ničesar ne obrazložilo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke naj ne bi temeljil na zgolj na terjatvi iz pogodbenega razmerja, temveč je tožeča stranka zahtevala odškodnino zaradi krivdnega ravnanja toženk. Tabela z dne 25. 1. 2012 naj bi dokazovala, da ni bila druga toženka oziroma A. d. d. dolžna vrniti delnic Z. tožeči stranki le do konca leta 2010. Iz nje in iz e-pošt J. R. bi bilo mogoče sklepati, da sta obe toženki in A. d. d. priznavali tožeči stranki, da je dejanski kupec in lastnik delnic Z. tožeča stranka.

13. Tožeča stranka naj bi za nakupe delnic Z. na temelju dogovora med poslovodjo tožeče stranke in A. K. nakazala 794.838,51 EUR. Za ta denar naj bi toženke kupile skupno 123.712 delnic Z. Protispisna naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi denar za nakup priskrbela tožena stranka; pritožba domneva, da je takšen zapis zgolj pomoten. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne zavzelo stališča glede trditev tožeče stranke, da so tožene stranke tožeči stranki zagotavljale, da delnic ne bodo uporabile za svoje namene, z njimi razpolagale zunaj skupine ... ali jih obremenjevale. Tožeča stranka naj bi večkrat pozivala toženo stranko, naj zagotovi prenos delnic Z. iz družbe A. d. d. na kakšno drugo osebo ali jih izroči v last tožeče stranke. Prva toženka naj bi vseskozi zagotavljala, da predlog za uvedbo stečaja ne bo uspešen. O teh trditvah tožeče stranke naj ne bi prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi navedlo ničesar. Te trditve pa nasprotujejo trditvam prve toženke, da sta bili oni tisti, ki sta vseskozi pozivali tožečo stranko, da se naj opravi povratni prenos delnic. Da prvi toženki ni mogoče verjeti, izhaja že iz listin, ki jih je poslala prva toženka v zvezi z podjetju N. danemu kreditu. Prvostopenjsko sodišče tudi ni ničesar obrazložilo glede trditev tožeče stranke, da so neresnične trditve toženk, da ni tožeča stranka do začetka stečajnega postopka nad A. d. d. zahtevala izročitve delnic Z. ali njihovega odkupa. O tem naj bi tekli pogovori na sestanku, ki je bil 12. 11. 2010 v Kranju.

14. Tožeča stranka naj bi večkrat pojasnila, da ni delnic ali obveznic, ki jih je prejela kot "protiutež" delnicam Z., štela za sebi lastne. Če bi tožeča stranka kupila delnice K. in še prej obveznice M. za svoj račun, bi bilo nelogično, da bi potem prenakazovala dividence toženkam. Tabela, sestavljena po P. P. z dne 25. 1. 2012 naj bi jasno povzela vse posle, vplačila denarja s strani tožeče stranke in stanje delnic na obeh straneh.

15. Na pritožbo sta odgovorila obe toženki.

16. Prva toženka je pojasnila, da ni tožeča stranka nikoli navedla, na kakšnem pravnem temelju zahteva odškodnino od nje. Ne drži niti, da je bila dejanski kupec in lastnik delnic Z. tožeča stranka. Lastnik delnic naj bi bila družba A. d. d. Ker tožeča stranka ni dokazala lastništva nad delnicami Z., se z zastavo delnic družbi E. d. d. niti ni treba ukvarjati. Če bi bila imela tožeča stranka pravni temelj za lastninsko pravico nad delnicami, bi morala zoper A. d. d. vložiti tožbo zaradi ugotovitve obstoja izločitvene pravice, prerekala pa bi lahko tudi ločitveno pravico. Vsega tega tožeča stranka ni storila, ker je vedela, da v teh postopkih ne bo imela uspeha. Zato naj ne bi mogla biti uspešna niti v tem postopku. Odgovor na pritožbo se v nadaljevanju ukvarja predvsem z vrednostjo delnice Z. in domnevno nastalo škodo tožeče stranke.

17. Druga toženka v obširnem odgovoru na pritožbo med drugim opozarja na nedovoljeno pritožbeno novo trditev, da sta toženki povzročili stečaj A. d. d. Druga toženka pa naj bi na več mestih pojasnila, da delnic Z. ni zastavila ona, ker ni bila njihov zakoniti imetnik, temveč A. d. d. Pritožnica naj bi namerno zamenjevala A. d. d. in drugo toženko. A. d. d. je bila druga pravna oseba, o oddelitvi naj bi bila tožeča stranka obveščena. Od druge toženke pa ni pritožnica nikoli zahtevala izročitve delnic Z. Nepravilna naj bi bila trditev, da naj bi tožeča stranka toženkama nakazala 794.838,51 EUR. Prvi toženki naj bi tožeča stranka ne nakazala ničesar, drugi toženki pa daleč manjši znesek. J. R. naj ne bi bil zaposlen pri drugi toženki. Navedbe glede podjetja N. se ne nanašajo na drugo toženko. Navedbe o sestanku 12. 11. 2010 pri drugi toženki je izrecno zanikal J. R.; iz izpovedbe D. K. izhaja, da mu je mama (poslovodja tožeče stranke) povedala, da bo delnice pustila pri A. K. Navedba pritožnice, da delnic, ki naj bi jih prejela od A. d. d., ni štela ko sebi lastne, naj bi bil v nasprotju z dokazi. Pritožnica naj bi namreč delnice prodajala in prejela kupnino. Obveznice M. naj bi zamenjala za delnice K. Del teh delnic naj bi prodala.

18. Tožeča stranke je vložila repliko na odgovore toženk na pritožbo. Replike pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker ZPP replike kot odgovora na odgovor na pritožbo ne pozna in je torej nedovoljena. Ni pa je moglo upoštevati niti kot dopolnitve pritožbe, ker je bila vložena prepozno. Vložena je bila namreč 10. 11. 2016, to pa je bilo že po izteku roka za pritožbo. Ta je začel teči 12. 9. 2016. 19. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

20. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba ne izpodbija, je pritožbeno sodišče že povzelo in so tudi temelj za njegovo odločitev. Odločilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je druga toženka pridobila delnice z označbo Z. (delnice D. d. d.). Te delnice so bile potem zaradi oddelitve prenesene na od nje oddeljeno družbo A. d. d. Dne 9. 10. 2008 je bilo na račun vrednostnih papirjev A. d. d. pri KDD prenesenih skupaj 113.443 delnic Z. (prvostopenjska sodba, r. št. 29).

21. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka trdila, da je bila ona tista, ki je bila dejanski in ekonomski lastnik delnic (gl. npr. tožbo, str. 5 = l. št. 5). Pri podobni trditvi vztraja še v pritožbi: ona naj bi bila dejanski kupec in lastnik delnic Z. (pritožba, str. 5 = l. št. 426). To je sploh izhodišče, na katerem temelji svoj celotni zahtevek. Takšno izhodišče je protislovno že zato, ker je tožeča stranka že v tožbi tudi trdila, da sta toženki kršili dogovor s tožečo stranko, ker delnice Z. niso ostale v lasti "skupine ..." (tožba, str. 11 = l. št. 11; pritožba, str. 6 = l. št. 427). Če je ista delnica v izključni lasti tožeče stranke, potem ne more biti hkrati v izključni lastni katere druge osebe, na primer katere od pravnih oseb iz "skupine ..."; pri tem je povsem vseeno, ali je takšna skupina v resnici sploh obstajala.

22. Izhodišče tožeče stranke je protislovno še zato, ker pritožba hkrati tudi omenja, da so bile delnice Z. v lasti družbe A. d. d. (str. 7 = l. št. 428), in da je tožeča stranka zahtevala, da se ji delnice izroči v last (pritožba, str. 8 = l. št. 429). Zadnje ravno kaže na to, da že glede na trditve tožeče stranke same, ona ni bila njihov lastnik.

23. Naslednja pomembna navedba tožeče stranke je, da ji je nastala škoda, ker toženki nista prenesli delnic Z. nanjo. Tožbeni zahtevek je zasnovala prav na tem temelju in na njem vztraja še v pritožbi: odškodnino zahteva zaradi "krivdnega ravnanja toženih strank" (pritožba, str. 4 = l. št. 425). Določneje se o tem v pritožbi ni izjavila.

24. V vsakem primeru je mnenje tožeče stranke, da je postala ekonomski ali pa dejanski lastnik očitno nepravilno. Skoraj odveč je pojasnjevati, da v pravni ureditvi ne obstajata niti "ekonomski lastnik" niti "ekonomski imetnik". Smiselno isto velja tudi za pojmovna para dejanski lastnik/dejanski imetnik in dejanski kupec. Kar obstaja je le lastnina in imetništvo. Določena oseba je torej lahko lastnik (ali pa imetnik), ali pa sploh ne. Obstaja sicer tudi skupnost pravic (npr. soimetništvo), toda tožeča stranka ni podala nobenih trditev, ki bi kazale na obstoj česa takšnega.

25. Tudi dejanskih kupcev pravna ureditev ne pozna. Določena oseba je lahko kupec, ali pa ni.

26. Za odločitev o pritožbi tožeče stranke je torej treba najprej presoditi, kdo je torej bil imetnik delnic Z., potem pa še, ali ni katera od toženk kršila kakšne pogodbene ali zakonske obveznosti do tožeče stranke.

27. Tožeča stranka ni bila imetnik ali lastnik delnic Z. Na nematerializiranih vrednostnih papirjih pridobi namreč pravice imetnik vred­nostnega papirja z vpisom v centralni register KDD (1. odstavek 6. člena ZNVP). Pravice se prenašajo s prenosom vrednostnega papirja med računi (1. odstavek 35. člena ZNVP). Z vpisom A. d. d. kot novega imetnika delnic je vse pravice na delnicah pridobila A. d. d. Tako je presodilo že prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, r. št. 27 in 29). Temu tudi pritožbeno sodišče nima kaj dodati; sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ni zanikala, da je do prenosa delnic Z. na A. d. d. res prišlo.

28. Zastavna pravica na delnicah je nastala z vpisom zastavne pravice v centralnem registru (registru KDD; 4. odstavek 188. člena SPZ in 1. odstavek 43. člena ZNVP). Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka sama navedla, da je zastavila delnice z označbo Z. družba A. d. d. (v korist zastavnega upnika D. d. d.); tega ni storila druga toženka že glede na trditve tožeče stranke. Tožeča stranka je trdila še, da je ugotovila, da je stečajni upravitelj celo priznal ločitveno pravico na delnicah Z. Te navedbe tožeče stranke (npr. tožba, str. 9 = l. št. 9) so povzete v prvostopenjski sodbi, r. št. 4 in jih tožeča stranka ponavlja tudi še v pritožbi (str. 9 = l. št. 430). Če bi bila tožeča stranka res lastnica delnic, potem je bilo njeno ravnanje nelogično in vzrok za njena domnevna prikrajšanja: v stečaju A. d. d. bi bila lahko prijavila ločitveno pravico, vendar pa tega ni storila. Če bi A. d. d. ne bila lastnik delnic, bi tudi ne mogla na njih ustanoviti zastavne pravice. Seveda pa bi morala tožeča stranka takšno svojo pravico uveljavljati, če bi bilo potrebno, tudi po sodni poti. Po lastnih trditvah ni ukrenila ničesar.

29. Toženki nista kršili svojih pogodbenih obveznosti do tožeče stranke. Edini pravni temelj, na katerem bi tožeča stranka nemara lahko pridobila delnice, je bila Pogodba o prodaji in nakupu obveznic in z njo povezani Aneks št. 1 (oba z dne 21. 2. 2008), ter Aneksa št. 2 in 4. Kvečjemu to pogodbo bi lahko kršila katera od toženk.

30. Na temelju 2. člena Aneksa št. 1 bi lahko tožeča stranka prodala (prej od druge toženke) kupljene obveznice M. nazaj drugi toženki. Glede na določbo istega člena bi to lahko storila najkasneje do 31. 12. 2008. Na temelju 4. člena Aneksa št. 1 bi lahko druga toženka namesto plačila kupnine izročila delnice Z., in sicer 110.294 delnic.

31. Obveznosti iz prej navedene pogodbe in Aneksa št. 1 so bile podaljšane z Aneksoma št. 2 in 4 in hkrati nekoliko spremenjene. Sklenitelji Aneksov št. 2. in 4 so očitno predpostavljali, da naj bi hkrati veljal tudi še Aneks št. 1, ki je določal podrobnosti glede morebitne prodaje. Celo podaljšane obveznosti (iz Aneksa št. 2 in 4) so iztekle 17. 12. 2010. Nadaljnjega podaljšanja pogodbe tožeča stranka ni zahtevala (prvostopenjska sodba, r. št. 24).

32. Presojo prvostopenjskega sodišča, da po 17. 12. 2010 druga toženka ni imela več obveznosti do tožeče stranke izpodbija pritožba z navedbo, da naj bi iz tabele z dne 12. 1. 2012 (priloga A76) izhajalo, da ni res, "da naj bi bila drugotožena stranka oziroma A. d.d. dolžni na poziv tožeče stranke, vrniti delnice Z. tožeči stranki zgolj do konca leta 2010." Tako naj bi izhajalo tudi iz številnih e-pošt, ki jih je pošiljal tožeči stranki J. R. (pritožba, str. 4 in 5).

33. Pritožba je neutemeljena tudi v tem delu. Pritožbena navedba pušča odprto, kdo naj bi bil sploh zavezanec za izročitev delnic: ali A. d. d. ali pa druga toženka. To seveda ni nepomembno za odločitev o odgovornosti toženk. Predvsem pa iz tabele z dne 12. 1. 2012 nedvoumno izhaja le, da bi delnice morala prenesti A. d. d. (gl. desni spodnji rob prvega lista), in torej ne druga toženka. Prvostopenjsko sodišče je v r. št. 29 omenjalo le eno samo e-pošto J. R. (z dne 1. 2. 2012, priloga A83). Ta pošta izrecno govori o delnicah, ki tožeči stranki "pripadajo na A. d. d.". Kateri drugi številni e-maili naj bi potrjevali trditve tožeče stranke, pa pritožba ni navedla. Ker so bile navedbe preveč nedoločne, se z njimi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Vse ostale listine, ki jih je naštelo že prvostopenjsko sodišče (priloge A84, A86 in A92) pa so dokazovale, da je bil zavezanec za izročitev delnic 25. 1. 2012 že A. d. d., natančno tako, kot je to presodilo že prvostopenjsko sodišče. Tej ugotovitvi ne nasprotuje niti e-pošta z dne 18. 12. 2012 (ne: z dne 17. 12. 2012, kot navaja pritožba, priloga A88), ki jo je poslal zaposleni pri A. d. d. J. R. in govori o delnicah Z. "pri nas", torej pri A. d. d., ne pri drugi toženki.

34. Do 17. 12. 2010 pa tožeča stranka ni zahtevala izročitve delnic od nikogar, niti od druge toženke, niti od A. d. d. Zadnja je bila, že zaradi oddelitve, sama odgovorna za izpolnitev obveznosti iz Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic in Aneksa št. 1 (1. in 4. odstavek 623. člena in 2. odstavek 635. člena ZGD-1) od vpisa oddelitve v sodni register 25. 9. 2008 naprej, in je bila najkasneje z vpisom imetništva nad delnicam Z. v register KDD (9. 10. 2008) tudi njihova imetnica.

35. Svoje pogodbene obveznosti bi lahko kršila kvečjemu druga toženka. Njej pa ni mogoče očitati, da bi kršila kakšne svoje pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Tožeča stranka namreč v času, ko so še obstajale obveznosti druge toženke do tožeče stranke, od druge toženke ni zahtevala, da naj kupi obveznice oziroma kasneje delnice od nje. Tega ni zahtevala niti po 17. 12. 2010 od A. d. d., vse do začetka stečaja nad A. d. d. v letu 2013. Ta okoliščina za odločitev o morebitni odškodninski odgovornosti obeh toženk zaradi kršitve pogodbenih obveznosti sicer niti ni pomembna, saj po 17. 12. 2010 niti A. d. d. ni več vezala nobena pogodbena obveznost v razmerju do tožeče stranke, in seveda tudi ne toženk.

36. Pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi verjelo izjavi prve toženke (A. K.), da je tožečo stranko celo večkrat pozvala k oddaji prevzemne ponudbe; ker formalnih dokaznih pravil civilno procesno pravo v tem primeru ne pozna (8. člen ZPP) trditve seveda ni bilo potrebno dokazovati z listinami. Za odločitev v tej zadevi to niti ni odločilno, saj tožeča stranka pravočasno ni zahtevala prenosa delnic Z. nase, kot je že bilo obrazloženo.

37. Odgovornost prve toženke zaradi kršitve pogodbe je izključena že zato, ker sama ni bila v nobenem pogodbenem razmerju s tožečo stranko. Ona namreč ni bila pogodbena stranka Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic in z njo povezanega Aneksa št. 1. 38. Na temelju zakona pa nobena od toženk ni imela kakršnekoli obveznosti do tožeče stranke, ki bi jo kršili, tako da nobena od toženk ne more odgovarjati niti na temelju 1. odstavka 131. člena OZ.

39. Prva toženka ne more biti odgovorna na temelju zakona še iz drugih razlogov. Kolikor je bila prva toženka od 5. 7. 2007 do 9. 10. 2008 prokuristka druge toženke, sicer ni bila njen organ, temveč kvečjemu delavka. Vendar pa bi za njeno ravnanje odgovarjala kvečjemu druga toženka; da pa bi sploh odgovarjala, bi morala prva toženka sama ravnati tako, da bi povzročila škodo tožeči stranki (1. odstavek 147. člena OZ). Škodno ravnanje ni izkazano, kot je že bilo obrazloženo.

40. Kolikor pa je bila prva toženka od ustanovitve do začetka stečajnega postopka v letu 2013 izvršna direktorica pri A. d. d., pa bi za po njej povzročeno škodo v vsakem primeru odgovarjala pravna oseba, to pa je A. d. d. (1. odstavek 148. člena OZ). Ta pa ni stranka v tem postopku.

41. Pritožba je navedla, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo nič v zvezi s trditvami tožeče stranke, da naj bi "tožene stranke tožeči stranki tudi zagotavljale, da delnic Z. ne bodo nikoli uporabljale v svoje namene, z njimi razpolagale izven "skupine ...", jih kakorkoli posojale tretjim osebam, prodajale ali obremenjevale" (pritožba, str. 7 = l. št. 428). Takšne navedbe je dala tožeča stranka že v tožbi in jih je potem večkrat ponovila v teku prvostopenjskega postopka. Obe toženki sta večkrat zanikali, da bi takšna zagotovila dali. Pogodba o prodaji in nakupu obveznic in Aneksi št. 1, 2 in 4 obveznosti te vrste nista niti omenjali. Podrobnosti glede tega, kdaj naj bi toženki domnevno dali zagotovila (pred ali po sklenitvi Pogodbe o prodaji in nakupu obveznic in Aneksa št. 1), pred ali po oddelitvi A. d. d., kar je za presojo pomena domnevno danih zagotovil pomembno, ni tožeča stranka nikoli navedla. Prav tako je manjkala vsakršna konkretizacija, kdo konkretno je torej zagotovila dal in druge podrobnosti. Tudi obstoj "skupine ..." ni bil nikoli dokazan. Navedbe so bile presplošne, da bi prvostopenjsko sodišče sploh izvajalo dokazni postopek.

42. Navedene trditve pa so tudi bile takšne, da bi ne zadoščale za utemeljitev odškodninske odgovornosti toženk. Tožeča stranka namreč ni zanikala veljavnosti Pogodbe o prodaji in nakupu obvezni niti aneksov, niti ni trdila, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bila neveljavna pogodba ali aneksi. Glede na navedeno pogodbo in Aneks št. 1 je bila druga toženka sicer dolžna odkupiti obveznice. Namesto plačila dati v zameno delnice Z. pa je bila pravica druge toženke. Celo če bi torej druga toženka kršila obljubo, da delnic Z. ne bo odsvojila ali obremenila, zato tožeči stranki ni nastala škoda, ker prenosa delnic sebi ni mogla zahtevati; zahtevala je lahko le plačilo, pravico dati delnice je imela izključno druga toženka. Obveznost druge toženke je bila fakultativna (1. odstavek 391. člena OZ). Četudi bi druga toženka (ne: A. d. d.) zatrjevano obveznost kršila, bi morala tožeča stranka ravnati pač tako, kot je v takšnih primerih predvideno v OZ: zahtevati bi morala izpolnitev obveznosti in dati dodaten rok. Če bi druga toženka obveznosti ne izpolnila, bi lahko tožeča stranka odstopila od pogodbe (103. člen in nasl. OZ). Šele potem bi lahko tožeča stranka zahtevala odškodnino. Zapisano velja smiselno tudi za Aneksa št. 2 in 4. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, in pritožba tega ne izpodbija, da tožeča stranka od druge toženke prenosa delnic Z. ni zahtevala niti do oddelitve A. d. d., niti kasneje vse do stečaja A. d. d. (prvostopenjska sodba, r. št. 30). Sicer pa je sama tožeča stranka trdila, da izročitve delnic Z. ni zahtevala do leta 2013, "saj tožeča stranka vse do leta 2013 ni imela nobenega namena, da bi delnice Z., ki so bile v lasti "skupine ..." ... prevzemala v svojo last" (tožba, str. 5 = l. št. 5, povzeto v prvostopenjski sodbi, r. št. 4 na str. 4). Takrat pa je bila imetnica delnic že nekaj let A. d. d. 43. Tožeča stranka je že v tožbi (povzeto v prvostopenjski sodbi, r. št. 2 in 3) sama navajala, trditve pa ponavlja v pritožbi (pritožba, str. 6), koliko delnic Z. je imela v lasti, preden se je spustila v posle z drugo toženko in da je zaradi prevzemne zakonodaje lahko imela v lasti le 25 % vseh delnic, sicer bi morala dati prevzemno ponudbo. Navedla pa je tudi, koliko delnic je druga toženka pridobila; to je bilo ugotovljeno tudi s prvostopenjsko sodbo. Če bi dogovor v katerem od aneksov takšen, da bi druga toženka morala dati delnice namesto plačila, pa bi to lahko bila v resnici delniška nakupna opcija, ki bi tožečo stranko zavezovala k temu, da da prevzemno ponudbo (1. in 4. točka 1. odstavka 6. člena in 2. odstavek 7. člena ZPre v besedilu, ki je veljal v času veljavnosti navedene pogodbe in aneksa in do srede leta 2012). Opustitev dati prevzem bi pomenila kršitev prej navedenih določb ZPre in protipravno ravnanje tožeče stranke.

44. Številne pritožbene trditve so tako nejasne ali splošne, da na njih pritožbeno sodišče niti ni moglo odgovoriti. Vzrok za to je med drugim tudi v tem, da je tožeča stranka v pritožbi dobesedno ponovila posamezne dele svojih vlog iz prvostopenjskega postopka, ki nimajo nobene jasne povezave s prvostopenjsko sodbo. Nejasne so na primer navedbe glede dogovora med poslovodjo tožeče stranke in prvo tožnico o kršenju osnovnega dogovora med strankami (pritožba, str. 1, 5 in 6), in o krivdnih ravnanjih toženk, zaradi katerih ni več moglo priti do prenosa delnic Z. (pritožba, str. 4).

45. Kolikor pa so pritožbene navedbe vendarle dovolj jasne, je pritožbeno sodišče presodilo le tiste, ki so bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Nebistveno je med drugim, katera oseba je priskrbela denar za nakup delnic (pritožba, str. 6), saj se spor ni vodil glede vrnitve domnevnih plačil, temveč glede odškodnine za domnevno kršitev obveznosti toženk. Prav tako so nepomembne trditve tožeče stranke, kakšno je bilo ravnanje A. d. d. v zvezi s prisilno poravnavo in v letu 2013, saj v tem času druga toženka že ni imela več sama nobenih obveznosti do tožeče stranke. Brez vsake neposredne povezave s to zadevo so tudi trditve o ravnanju prve toženke v zvezi z N. d. o. o. danemu posojilu, saj ta družba in posojilo nimata nobene neposredne povezave niti s tožečo stranko, niti z drugo toženko.

46. Brez vpliva na pravilnost odločitve je tudi okoliščina, da prvostopenjsko sodišče ni ničesar obrazložilo v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da ni res, kar so trdile toženke, namreč da tožeča stranka ni zahtevala izročitve delnic Z. ali njihovega odkupa do uvedbe stečaja nad A. d. d. Tožeča stranka je namreč v teku prvostopenjskega postopka navajala, da je 12. 11. 2010 zahtevala izročitev delnic, kar pa sta obe toženki zanikali.

47. Celo če bi tožeča stranka 12. 11. 2010 res hotela pridobiti delnice Z., potem bi takrat lahko delnice zahtevala le od A. d. d. (ne od toženk), saj so bile delnice takrat že v njenem imetništvu. O tem je bila tožeča stranka tudi obveščena (prvostopenjska sodba, r. št. 29). Poleg tega pa tožeča stranka odškodnine tako ali tako ne bi mogla zahtevati še iz povsem drugih pravnih razlogov. Prej bi morala odstopiti od pogodbe in še prej dati primeren rok za izpolnitev pogodbe (103. člen in nasl. OZ), kot je že bilo obrazloženo. Da je odstopila od pogodbe in dala rok, pa tožeča stranka nikoli ni trdila. Tudi to je že bilo pojasnjeno.

48. O tem, da druga toženka ni odgovorna za stečaj A. d. d. je presodilo že prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, r. št. 30). Pritožba glede tega sicer trdi drugače, ostaja pa pri tem povsem nedoločna; kako naj bi toženki ravnali, da bi dosegli stečaj navedene družbe, pritožba namreč ne pojasni, niti ne navaja kakšnih dokazov. Celo če bi takšna trditev držala, bi ostala za morebitno kršitev svojih obveznosti do tožeče stranke odgovorna A. d. d. Razlogi so bili v tej sodbi že podani.

49. Prav tako je nepomembno, ali je tožeča stranka delnice, ki jih je pridobila v zvezi z načrtovanim poslom z delnicam Z. (pritožba, str. 10 in 11) štela kot sebi lastne, zlasti še delnice K. Gre zgolj za pravno naziranje tožeče stranke, ki na obveznosti, ki so bile opredeljene s Pogodbo o prodaji in nakupu obveznic in z Aneksom št. 1 nima nobenega vpliva. Trditev pa je tudi nelogična: če tožeča stranka ne bi bila imetnica obveznic M., jih ne bi mogla odsvojiti in pridobiti delnic K.; če jih "ni štela za svoje", odsvajala pa jih vendarle je, je bilo njeno ravnanje protislovno.

50. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

51. Povrniti pa mora stroške odgovorov na pritožbo. Glede na vrednost spornega predmeta mora povrniti prvi toženki 3.800,00 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22 % DDV, skupaj torej 4.660,40 EUR. Enak znesek pa mora povrniti tudi drugi toženki, saj je bila vrednost spornega predmeta v sporu zoper prvo in drugo toženko ista.

52. Ta dva zneska bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.