Jedro

Ni sporno, da je bil pokojni tožnik invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa od 19. 10. 2006 dalje. ZPIZ-1 v takem primeru v prvem odstavku 93. člena res določa, da ima zavarovanec tudi pravico do delne invalidke pokojnine. Vendar je v obravnavani zadevi bistveno, da bi se ta pokojnemu tožniku na podlagi drugega odstavka 159. člena lahko izplačevala šele od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem (ustreznem) delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 5. 12. 2007 in 19. 5. 2008 ter priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od nastopa invalidnosti (19. 10. 2006) dalje. Zavrnilo je tudi zahtevek za izdajo odločbe o višini delne invalidske pokojnine ter njeno izplačevanje. Ugotovilo je, da je bil tožnik (z odločbo tožene stranke z dne 19. 1. 2007) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s polovico polnega delovnega časa na drugem ustreznem delu, o pravici in višini delne invalidske pokojnine pa naj bi bilo odločeno s posebno odločbo. Tožnik ni bil ustrezno premeščen in bi mu moral delodajalec izplačevati plačo za polni delovni čas do pravilne razporeditve, tožena stranka pa je na podlagi 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) pravilno zavrnila odmero in izplačevanje delne invalidske pokojnine. Tožnik je 21. 1. 2009 umrl, tožena stranka pa je z odločbo z dne 24. 2. 2009 odločila, da ima pravico do invalidske pokojnine od 9. 12. 2008 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika (njegove dedinje) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (zoper sklep prvostopnega sodišča ni bilo pritožbe). Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pokojni tožnik do izdaje dokončne odločbe z dne 19. 5. 2008 dejansko ni pričel z delom na drugem ustreznem delu, na drugo ustrezno delo je bil razporejen šele več kot tri mesece po dokončnosti izpodbijane odločbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik (njegova dedinja) revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbi prvega odstavka 90. člena in 159. člena ZPIZ-1, določbe prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1 pa sploh ni uporabilo, pa bi jo moralo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Tožeča stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka poskuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi za izrecno zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča ne temelji neposredno na ugotovitvi, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi oziroma aneks z dne 29. 3. 2007 antidatirana, temveč na ugotovitvi, da ni nobenega dokaza, da bi se aneks od tega dne dalje res izvajal. Torej na presoji, da tožnik na drugem delu takrat ni pričel delati.

7. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na sklep sodišča prve stopnje, so neupoštevne. Tožeča stranka se zoper sklep ni pritožila.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Po določbi prvega odstavka 5. člena ZPIZ-1 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Podedujejo se le zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. V obravnavani zadevi je postopek za priznanje pravic iz naslova priznane invalidnosti III. kategorije pričel tožnik sam in tudi sam začel postopek za sodno varstvo, tekom sodnega postopka pa je umrl. Dediči bi bili lahko torej upravičeni le do zneskov delne invalidske pokojnine, če bi sodišče še za njegovega življenja ugotovilo, da je bil tožnik do njih upravičen.

10. Ni sporno, da je bil pokojni tožnik invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa od 19. 10. 2006 dalje. ZPIZ-1 v takem primeru v prvem odstavku 93. člena res določa, da ima zavarovanec tudi pravico do delne invalidske pokojnine. Vendar je v obravnavani zadevi bistveno, da bi se ta pokojnemu tožniku na podlagi drugega odstavka 159. člena lahko izplačevala šele od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem (ustreznem) delovnem mestu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča (na katere je revizijsko sodišče vezano) pa izhaja, da tožnik na drugem ustreznem delu do dokončnosti izpodbijane odločbe (19. 5. 2008) ni pričel delati, ker mu njegov delodajalec takega dela ni zagotovil. 11. Kasnejše odločitve tožene stranke o pravicah tožnika iz invalidskega zavarovanja niso predmet tega postopka in na odločitev o zakonitosti v tem postopku izpodbijane dokončne odločbe nimajo vpliva. Prav tako ni mogoče upoštevati obsežnih revizijskih navedb o obveznostih in odgovornosti delodajalca v zvezi z zagotavljanjem ustreznega dela tožniku. Za odločitev o izplačevanju delne invalidske pokojnine, ki bi šla tožniku na podlagi 93. člena ZPIZ-1, je glede na določbo prvega odstavka 159. člena ZPIZ-1 bistven le trenutek (dan) pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, je izpodbijana dokončna odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).