Jedro

Pokojni tožnik kljub sklenjenemu aneksu k pogodbi o zaposlitvi dejansko ni pričel z delom na drugem delu, ki bi bilo zanj ustrezno glede na ugotovljeno invalidnost III. kategorije. Zato je zavrnilna odločba toženca (da se pokojnemu tožniku ne prizna pravica do delne invalidske pokojnine) zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 12. 2007 in št. ... z dne 19. 5. 2008 in da se za tožečo stranko prizna pravica do delne invalidske pokojnine od 19. 10. 2006 dalje ter je tožena stranka dolžna odločiti o višini delne invalidske pokojnine s posebno odločbo v 15 dneh. Do odločitve o pravici in višini delne invalidske pokojnine je tožena stranka dolžna obračunavati in izplačati za tožečo stranko akontacijo pokojnine v znesku 200,00 EUR mesečno in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 15 dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Sklenilo je, da se tožbeni zahtevek, da se pravica do delne invalidske pokojnine prizna od 19. 12. 2008 dalje (pravilno 9. 12. 2008) zavrže, ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožila tožeča stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno sklepalo, da je bil aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 3. 2007 datiran za nazaj. Sklep pomeni bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Pokojnemu tožniku je delodajalec od 27. 3. 2007 omogočil, da je opravljal lažja in manj zahtevna vrtnarska dela, v skladu z omejitvami, kot jih je določila tožena stranka. Priča M.L. je izpovedala, da je bil pokojni tožnik zaradi bolezni veliko zadržan z dela, sicer pa so mu pri delodajalcu omogočili ustrezno delo. Sklenitev aneksa k pogodbi ali nove pogodbe o zaposlitvi ni odločilna, če je delodajalec omogočil lažje delo. Delodajalec je pokojnega tožnika prijavil v obvezno zavarovanje za delo s skrajšanim delovnim časom, to bi sodišče prve stopnje moralo preveriti pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Priča J.B. je izpovedal, da je pokojni tožnik, ko bi moral pričeti z delom 27. 3. 2007 začel koristiti letni dopust, to ne pomeni, da do delne invalidske pokojnine ni upravičen. V skladu s 4. odst. 9. čl. Zakona o delovnih razmerjih se pravice iz delovnega razmerja začnejo uresničevati z datumom nastopa dela tudi v primeru, če delavec tega dne iz opravičenih razlogov ne začne delati. Upravičen razlog je izraba letnega dopusta ter odsotnost z dela zaradi bolezni. Podrejeno bi moral biti upravičen do delne invalidske pokojnine vsaj od 1. 9. 2008 dalje, ko je po ukrepu inšpektorja za delo z delodajalcem sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, po kateri naj bi opravljal delo dopoldanskega vratarja s polovičnim delovnim časom. Enako, kot si tožena stranka razlaga 1. odst. 159. čl. ZPIZ-1, bi si morala razlagati tudi 1. odst. 93. čl. ZPIZ-1, ki kumulativno določa dve pravici, pokojnemu tožniku pa je bila priznana le ena. Našteva člene ustave, ki so bili z ravnanjem tožene stranke kršeni. Ločiti je potrebno med priznanjem pravice in izplačilom, dolžnost tožene stranke je, da zavarovanca pouči o pravicah in o načinu uveljavitve. Opisuje tudi socialno stisko pokojnega tožnika, saj je skoraj 2 leti prejemal mesečni prihodek v znesku 200,00 EUR, dejansko je bil od 29. 3. 2007 zaposlen s skrajšanim delovnim časom. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da v aneksu k pogodbi o zaposlitvi št. ... ni naveden datum podpisa pogodbe. Iz ostalih izvedenih dokazov, dopisa delodajalca z dne 19. 10. 2007, dopisa pokojnega tožnika z dne 11. 3. 2007 ter odločbe inšpektorja za delo z dne 4. 9. 2008 izhaja, da pokojnemu tožniku niso mogli in mu tudi niso zagotovili drugega ustreznega dela. Odločba o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti se ni izvrševala od 27. 3. 2007 dalje, na podlagi specialne določbe 159. čl. ZPIZ-1 za pokojnega tožnika pravice ni mogoče priznati. Sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo. Zahtevo za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 30. 9. 2008 z utemeljitvijo, da je bil pokojni tožnik tedaj še vedno zadržan od dela zaradi bolezni, z odločbo z dne 24. 2. 2009 pa je tožena stranka za pokojnega tožnika, ki je umrl 21. 1. 2009, priznala pravico do invalidske pokojnine od 9. 12. 2008, tožba je bila zato pravilno zavržena glede zahtevka za čas po 9. 12. 2008. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je v ponovljenem postopku izvedlo dodatne dokaze, ter pravilno ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe zakonit, enako velja za odločbo z dne 19. 5. 2008, da je pravilna in zakonita.

V skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, med ostalim zagotoviti opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost ter nadomestilo plače, kot določa 200. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). To pomeni, da je delodajalec dolžan izvršiti dokončno odločbo, s katero so zavarovancu priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, kot je določeno v 2. odst. 262. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Dolžnost in postopke delodajalca v zvezi z zagotovitvijo pravic delovnega invalida določa 101. čl. ZPIZ-1, po katerem mora zavarovancu, ki so mu z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oz. usposobljenostjo ter mu zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko po postopku, določenem v 102. čl. ZPIZ-1 in v predpisih o delovnih razmerjih, odpove pogodbo o zaposlitvi. Pravico do izplačila delne invalidske pokojnine ZPIZ-1 pogojuje z izpolnitvijo navedenih obveznosti delodajalca. Tudi, če bi bila pokojnemu tožniku priznana pravica do delne invalidske pokojnine, mu je tožena stranka glede na posebne določbe 1. in 2. odst. 159. čl. ter 158. čl. ZPIZ-1 ni bila dolžna izplačevati, dokler ni pričel delati s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, izplačuje pa se le za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih zavarovanci pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela.

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno trdi, da je delodajalec pokojnega tožnika prijavil v zavarovanje s skrajšanim delovnim časom, ker o tem v postopku pri sodišču prve stopnje ni predložila nobenega dokaza. Ne glede na sporno dejstvo, kdaj je bil podpisan aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem je določeno, da se izvaja od 29. 3. 2007 dalje, in ki ga je delodajalec predložil toženi stranki z dopisom z dne 13. 3. 2008, iz ostalih izvedenih dokazov izhaja, da pokojni tožnik navedenega dne ni dejansko pričel z drugim ustreznim delom, poleg tega pa je invalidska komisija II. stopnje 8. 5. 2008, po pregledu delovne dokumentacije navedla, da predvideno delo kmetijskega delavca, ob spreminjajočih klimatskih pogojih glede na omejitve, določene v odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti dne 19. 1. 2007 za pokojnega tožnika ni bilo ustrezno.

Tudi po izvedbi dodatnih dokazov ni mogoč sklep, da je pokojni tožnik do izdaje dokončne odločbe dne 19. 5. 2008 dejansko pričel z delom na drugem ustreznem delu, pri čemer so razlogi lahko na strani delodajalca ali le dejstvo, da tožnik z delom ni mogel pričeti zaradi bolezni. Tedanji direktor J.B. je povedal, da za pokojnega tožnika niso imeli ustreznega dela. Dolgo obdobje je bil v bolniškem staležu, potrdil je, da pri delodajalcu ni bilo dela, kjer bi se lahko dvigovalo bremena le do 5 kg. Neuspešno so iskali delo pri drugih delodajalcih. Pokojni tožnik je sicer nekaj časa prejemal plačo, vendar ni dejansko delal. Smiselno enako je izpovedala M.L., ki je pri delodajalcu opravljala tajniška dela. Pokojnega tožnika so razporedili na drugo ustrezno delo dopoldanskega vratarja po izdaji inšpekcijske odločbe 4. 9. 2008, torej več kot 3 mesece po dokončnosti izpodbijane odločbe. Neposredno ni videla, da bi bilo pokojnemu tožniku zagotovljeno drugo ustrezno delo, le posredno je izvedela, da so mu omogočili lažja opravila, če je prišel na delo. O spornih datumih, ko naj bi pokojni tožnik dejansko začel z delom na drugem lažjem delovnem mestu ni vedela ničesar izpovedati. Šele leta 2008, po pripojitvi delodajalca k T. d.d. so lahko zagotovili lažje delo vratarja.

Tudi iz listinskih dokazov, zlasti odločbe inšpektorata RS za delo z dne 4. 9. 2008, iz katere izhaja, da delodajalec pokojnemu tožniku ni zagotovil ustreznega dela po dokončni odločbi tožene stranke, iz dopisa V. d.o.o. toženi stranki z dne 19. 10. 2007 ter tudi z mnenja invalidske komisije druge stopnje z dne 8. 5. 2008 izhaja, da tožniku delodajalec drugega ustreznega dela ni zagotovil in tako tudi ni mogel dejansko pričeti z delom na drugem ustreznem delovnem mestu. Tožena stranka je zato na podlagi 1. odstavka 159. člena zakonito izdala izpodbijano zavrnilno odločbo.

Tožeča stranka se, kot izhaja iz obrazložitve pritožbe, ne pritožuje izrecno zoper sklep o zavrženju tožbe za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine od 9. 12. 2008 dalje. Zaradi jasnosti odločitve pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tudi ta odločitev pravilna, saj sodišče po 1. odst. 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) presoja zakonitost dokončne odločbe, kar pomeni, da je podlaga presoji dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe. Za čas po dokončnosti odločbe mora zavarovanec pričeti postopek za uveljavljanje pravic pri toženi stranki, kot določa 259. čl. ZPIZ-1, v nasprotnem primeru bi sodišče neutemeljeno in brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima po materialnem in po procesnem pravu tožena stranka.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo. Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča, sprejet na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP, da tožeča stranka pritožbene stroške nosi sama.