Jedro

Naravovarstveni pogoji in soglasje morajo imeti utemeljitev v veljavnih predpisih s področja ohranjanja narave, medtem ko PUP vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje ter podatke o prostorskih ukrepih, ne pa (nujno) tudi omejitve, ki jih za določeno parcelo predpisujejo predpisi s področja varstva okolja in ohranjanja narave. Pri konkretni umestitvi posega v prostor je zato treba upoštevati varstvene usmeritve varovanega območja.

Organ v primeru, če iz celotnega mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave, ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju.

V skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti se v postopku presoje sprejemljivosti vplivov posega v naravo uporablja previdnostno načelo, tako da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo objekta za turistično dejavnost na zemljišču parc. št. ... k.o. ... V obrazložitvi podrobno povzema vsebini mnenj Zavoda RS za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN) z dne 16. 12. 2009 in 9. 3. 2010, ki v slednjem ocenjuje poseg kot nesprejemljiv, saj so tako gradnja (legalizacija) objekta kot posegi, ki bi bili izvedeni za ureditev načrtovanega prometnega dostopa in ureditev okolice v neskladju z varstvenim režimom in varstvenimi cilji zavarovanega območja. Zemljišče posega namreč leži v posebnem varstvenem območju Natura 2000 – SCI ... in v območju, ki ga ureja Odlok o razglasitvi naravnih znamenitosti, arheoloških območij ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Trbovlje (v nadaljevanju Odlok). Tako tudi organ ugotavlja, da je predvideni poseg v nasprotju z varstvenim režimom, ki ga določa Odlok za Krajinski park Kum. V skladu s 4. odstavkom 23. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja (v nadaljevanju Pravilnik o presoji sprejemljivosti) se pri zavarovanih območjih pri posledicah učinkov ocenjuje vpliv na cilje zavarovanega območja, pri čemer se poleg ciljev, razvidnih iz predpisa o zavarovanju oz. iz vrste zavarovanega območja, ocenjuje tudi vpliv na lastnosti, zaradi katerih je območje zavarovano, vpliv na lastnosti, zaradi katerih je del narave opredeljen za naravno vrednoto ter vpliv na celovitost značilne krajine, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti. V zvezi s tem organ ugotavlja, da je vpliv na lastnosti, zaradi katerih je območje vključeno v zavarovano območje, ter na celovitost značilne krajine, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti (ekstremnejše klimatske in geomorfološke razmere ter naravno ravnotežje v visokogorski in alpski vegetacijski stopnji) bistven, torej velikostnega razreda D. Nadalje na podlagi mnenja ZRSVN z dne 9. 3. 2010 ugotavlja, da je vpliv posega na kvalifikacijsko vrsto alpski kozliček in na habitatni tip „polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (*pomembna rastišča kukavičevk)“ prav tako bistven – velikostni razred D. Za kvalifikacijsko vrsto alpskega kozlička pomeni gradnja objekta, nadzemnih vodov in ceste trajno in nepovratno spremembo rabe na območju, kar bistveno vpliva na spremembo posebnih struktur ali rabe ali naravnih procesov, potrebnih za dolgoročno ohranitev vrste ali njenega habitatnega tipa. Fragmentacijo v habitatu lahko povzroči gradnja ceste in kablovodov, kar bistveno zniža uspeh razmnoževanja in preživetja. Posledica gradnje objekta, krčenja gozda, odstranitve grmovja, uravnavanja in utrjevanja terena, nasipanja, gramoziranja, zasaditve okrasnih grmovnic, urejanja dostopov ter gradnje nadzemnih vodov in ceste lahko pomeni trajno uničenje dela habitata oz. dela območja habitatnega tipa zaradi zmanjšanja njihove površine. Organ se sklicuje tudi na določbo 2. odstavka 3. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti glede uporabe načela previdnosti v postopkih presoje sprejemljivosti na način, da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi. Navaja še, da Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja G4/1 – Župa (v nadaljevanju PUP) sicer dopušča obravnavani poseg, vendar ne avtomatično, saj se mora pri konkretni umestitvi posega v prostor upoštevati varstvene usmeritve varovanega območja. Naravovarstveno soglasje se tako nanaša na konkretni primer in ne na celotno območje občine. Dopustnost posega po PUP ne pomeni, da stranki ni treba pridobiti naravovarstvenega soglasja v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave. Glede na vse navedeno organ na podlagi 5. odstavka 42. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti ugotavlja, da ocena sprejemljivosti posega ni ugodna, zato je v skladu z 9. odstavkom 105.a člena Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) vlogo za pridobitev naravovarstvenih pogojev štel kot vlogo za pridobitev naravovarstvenega soglasja in jo zavrnil. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Poudarja, da je prvostopenjski organ na podlagi presoje sprejemljivosti obravnavane gradnje ugotovil, da je vpliv na lastnosti in celovitost značilne krajine, zaradi katerih je območje vključeno v zavarovano območje, bistven, saj se z že izvedenim posegom posega v habitat alpskega kozlička, ki je kvalificirana živalska vrsta, in na habitatni tip polnaravnih suhih travišč, ki je pomembno rastišče kukavičevk ter pomeni trajno in nepovratno spremembo rabe območja ter bistveno vpliva na ohranitev vrste in habitatni tip. Pri tem poudarja, da je treba pri umestitvi konkretnega posega v prostor upoštevati varstvene usmeritve varovanega območja, zato določbe PUP, čeprav dopuščajo obravnavani poseg, ne vplivajo na presojo sprejemljivosti posega v prostor, ki se izvede po določbah ZON, ki jih pritožbeni organ podrobno navaja. Določbe PUP ne derogirajo določil o varstvenih ciljih varovanega območja. Ker je prvostopenjski organ poleg tega sledil napotilom, ki jih je v sodbi opr. št. U 2564/2008-5 z dne 11. 6. 2009 dalo Upravno sodišče, je bilo treba pritožbo zavrniti.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. Meni, da upravni organ ni sledil navodilom Upravnega sodišča, saj se v svojih razlogih ni opredelil do razmerja med PUP in Odlokom. Meni, da se upravni organ v obrazložitvi odločbe opredeljuje zlasti do razmerja med PUP in ZON ter podzakonskimi predpisi, ki predpisujejo postopek in pogoje za izdajo naravovarstvenega soglasja. Ker organ ni sledil navodilom sodišča, so zato po njenem mnenju podani pogoji za odločitev v zadevi po 2. točki 1. odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Nadalje poudarja, da ni pravilno stališče upravnega organa, da se PUP nanaša na splošno ureditev obravnavanega območja, saj njegov 7. člen izrecno določa, da zemljišče parc. št. ... k.o. ... sodi v ureditveno enoto C in da je na njej dopustno postaviti objekt za turistično dejavnost. Navaja, da je v postopku opozorila, da so v mnenju ZRSVN izostale 10. do 14. alineja 4. člena Odloka, ki določa, da je v Krajinskem parku Kum mogoče graditi tudi gostišča s prenočišči s cestnim dostopom, torej turistične objekte. Zato ni mogoče priti do zaključka, da je predvideni poseg v neskladju z njegovimi varstvenimi cilji. Občina je s sprejemom Odloka ocenila, da je navedena parcela primerna za tovrstni objekt, kar pomeni, da se to zemljišče nahaja med tistimi, ki naj služijo cilju, da so namenjena rekreaciji, čemur bi služil tudi nameravani objekt, saj bi bili v njem nastanjeni obiskovalci tega območja. ZRSVN določbe o dovoljenosti tovrstnih objektov ni upošteval. Opozarja na prejšnji mnenji ZRSVN, dani v obravnavani zadevi, ki sta se nanašali na območje Nature 2000, to je z mnenji z dne 15. 1. 2010 in 21. 7. 2008, v katerih zavod zaradi v preteklosti že izvedenega posega ni mogel ugotoviti deležev oz. odstotkov posameznih kategorij vplivov, kar bi moral storiti v skladu z 21. členom Pravilnika. Tudi zadnje mnenje se od navedenih po vsebini ne razlikuje, saj pri posameznih kategorijah iz 21. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti ne navaja zahtevanih deležev oz. odstotkov. Tako ni jasno, kako lahko ZRSVN oceni vpliv posega kot bistven, če prej ni ugotovil, kolikšen delež predstavlja predvidena izguba glede na celotno območje habitata vrste oz. habitatnega tipa. Enako velja za vse ostale kategorije, ki so razvidne v tabelah na straneh 3 in 4 mnenja ZRSVN z dne 9. 3. 2010 in pri katerih je vpliv nameravanega posega na alpskega kozlička in polnaravna suha travišča ocenjen za bistvenega (D). Mnenje je zato v celoti pavšalno oz. brez podatkov o deležih – če bi bili ti določeni, bi bilo mogoče zaključiti, zakaj je predvideni poseg ob izvedbi omilitvenih ukrepov sprejemljiv za metulja travniškega postavneža, ne pa tudi za že navedenega hrošča. Poleg tega meni, da odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj organ ne more zgolj prepisati mnenja ZRSVN, ampak ga mora tudi kritično presoditi, sploh če je to pomanjkljivo, in ovrednotiti v dokaznem smislu. Tožnica zaradi navedenega predlaga imenovanje izvedenca naravovarstvene oz. okoljske stroke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni in zahtevi tožnice za izdajo naravovarstvenega soglasja ugodi, podrejeno, da upravna akta obeh stopenj odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo opr. št. U 2564/2008-5 z dne 11. 6. 2009 odpravilo prejšnjo odločbo istega organa z dne 7. 8. 2008 in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, je sodišče ugotovilo, da upravni organ ni izvedel presoje sprejemljivosti posega v naravo v skladu z določbami Pravilnika o presoji sprejemljivosti (Uradni list RS, št. 130/04 in naslednji), ampak se je opredelil do dopustnosti posega v prostor le z vidika določb Odloka (Uradni vestnik Zasavja, št. 4/96), ki za krajinske parke na njihovem celotnem območju med drugim določa, da je v njih prepovedano graditi počitniške hišice. Nadalje je iz obrazložitve sodbe razvidno, da se je tožnica v postopku sklicevala na dopustnost posega z vidika PUP (Uradni vestnik Zasavja, št. 12/091 in naslednji), ki na zemljišču posega dovoljuje gradnjo spornega objekta, in da se organ do teh zatrjevanj o dopustnosti posega ni opredelil. Zato mu je bilo naloženo, da v ponovnem postopku razjasni razmerje med določbami PUP in Odlokom.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je upravni organ pojasnil (str. 8), da mora imeti odločitev (naravovarstveni pogoji in soglasje) utemeljitev v veljavnih predpisih s področja ohranjanja narave, medtem ko PUP vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje ter podatke o prostorskih ukrepih, ne pa (nujno) tudi omejitve, ki jih za določeno parcelo predpisujejo predpisi s področja varstva okolja in ohranjanja narave. Pri konkretni umestitvi posega v prostor je zato treba upoštevati varstvene usmeritve varovanega območja. V zvezi z navedenim je tudi drugostopenjski organ izrazil stališče, da je treba upoštevati cilje varovanega območja in šele nato prostorske akte.

Po mnenju sodišča je upravni organ z navedbo omenjenih razlogov ravnal v skladu z navodilom iz sodbe U 2564/2008. Iz navedenega namreč jasno izhaja, da je treba v postopku, vodenem na podlagi določb ZON (Uradni list RS, št. 56/99 in naslednji) v zvezi z izdajo naravovarstvenih pogojev oz. naravovarstvenega soglasja, dopustnost posega presojati z vidika predpisov s področja ohranjanja narave, na kar določbe prostorskega akta o dopustnosti posegov v posameznem območju urejanja ne morejo vplivati. O tem, ali je poseg v skladu s prostorskim aktom, namreč odloča upravni organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je v skladu s 1. točko 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; ZGO-1) dolžan preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom. Ali je poseg v skladu z naravovarstvenimi določbami, ni v njegovi pristojnosti, saj pred izdajo gradbenega dovoljenja preveri le, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka istega člena).

Nadalje je neutemeljen očitek, da upravni organ ni upošteval 10. do 14. alineje 4. člena Odloka, pri čemer se tožnica izrecno sklicuje na določbo o dovoljeni gradnji gostišč s prenočišči in s cestnim dostopom.

V zadevi ni sporno, da tožničino zemljišče leži v območju Krajinskega parka Kum. Odlok v 4. členu predpisuje njegov varstveni režim, med drugim prepoveduje gradnjo počitniških hišic. V nadaljevanju tega člena je določeno, da je izjemoma možno opravljati v nadaljevanju naštete posege, med drugim graditi gostišča s prenočišči s cestnim dostopom, vendar le po predhodnem soglasju pristojne službe za varstvo narave. Po SSKJ je gostišče gostinski obrat, v katerem se dobi hrana in prenočišče, kar pomeni, da sicer pogojno dopuščena gradnja gostišč še ne pomeni gradnje kakršnihkoli turističnih objektov, kot to meni tožnica, ampak le stavb z izrecno določeno namembnostjo nudenja hrane in prenočišč. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, izpodbijana odločba ne temelji na omenjenih določbah Odloka o (ne)dopustnih gradnjah v krajinskem parku. Sodišče zato v zvezi s trditvijo, da tudi Odlok dovoljuje gradnjo gostišč, le dodaja, da tožnica v upravnem postopku ni zatrjevala, da gre za gradnjo gostišča, ampak je v svoji vlogi z dne 30. 7. 2008 navedla, da je objekt odkupila, da ga želi nameniti občasni oddaji interesentom, da ne bo namenjen masovnemu turizmu in da je prejšnja lastnica objekta že urejala pridobitev dovoljenja, vendar je zaradi prepovedi gradnje počitniških hišic (med drugim) to aktivnost opustila. Tudi na ustni obravnavi 26. 8. 2009 je zatrdila, da gre le za turistično počivalni objekt. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, upravni organ izdaje naravovarstvenega soglasja ni zavrnil, ker bi obravnavani poseg štel za gradnjo počitniške hišice, ampak iz razloga, ker so bili v skladu s 4. odstavkom 23. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti pri navedenem zavarovanem območju (Krajinski park Kum) poleg vpliva na cilje Odloka ocenjeni tudi vpliv na lastnosti, zaradi katerih je območje zavarovano, vpliv na celovitost značilne krajine, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ter vpliv na selitvene poti živali in gensko povezanost populacij rastlinskih in živalskih vrst s sosednjimi varovanimi območji oz. ekološko pomembnimi območji. Pri tem je organ ugotovil, da je vpliv na lastnosti, zaradi katerih je območje vključeno v zavarovano območje, in vpliv na celovitost značilne krajine, pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti (ekstremnejše klimatske in geomorfološke razmere ter naravno ravnotežje v visokogorski in alpski vegetacijski skupini – 4. člen Odloka) velikostnega razreda D. Poleg navedenega pa je ocenil tudi učinke vpliva gradnje na kvalifikacijsko vrsto alpski kozliček in na habitatni tip polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh, ki je prav tako velikostnega razreda D. Upravni organ je navedeno oceno sprejel na podlagi mnenja ZRSVN z dne 9. 3. 2010, ki ga v obrazložitvi v celoti povzema, pri čemer mu tožnica očita, da mnenje ni bilo podvrženo kritični presoji oz. vrednotenju.

Sodišče se s takim tožbenim stališčem ne strinja. V skladu z 2. odstavkom 105.a člena ZON upravni organ odloči o sprejemljivosti posega v naravo na podlagi mnenja organizacije, pristojne za ohranjanje narave. To pomeni, da je zakonodajalec štel za potrebno, da v postopku sodeluje strokovna organizacija s področja ohranjanja narave in v zvezi s posegom poda svojo strokovno mnenje. S tem je mnenju dal posebno težo, kar pomeni, da organ v primeru, če iz celotnega mnenja ne izhajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom vanj, ni dolžan posebej razlagati, zakaj sledi temu mnenju. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in to ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v upravne spise, tožnica vsebini mnenja ZRSVN z dne 9. 3. 2010 ni oporekala, ampak je v svoji vlogi z dne 3. 4. 2010 opozorila le na predhodno mnenje z dne 16. 12. 2009 (v katerem je ZRSVN izjavil, da ne more podati ocene o posledicah učinkov) in se ponovno sklicevala na usklajenost posega z opredeljeno namensko rabo v prostorskih načrtih Občine Trbovlje ter navajala, da je ZRSVN spregledal 10. do 14. alinejo 4. člena Odloka. Kot je razvidno iz pritožbe zoper izpodbijano odločbo, pa tožnica niti v njej v zvezi z mnenjem z dne 9. 3. 2010 ni izpodbijala njegovih dejanskih ugotovitev in ocenjenih učinkov vplivov posega na varstvene cilje območja Natura 2000. Ker tožnica glede alpskega kozlička in habitatnega tipa polnaravnih suhih travišč, za katera je ocena neugodna, ni zatrjevala drugačnih dejstev in zanje predlagala dokazov, v zadevi ni bilo razlogov, da organ ne bi sprejel mnenja ZRSVN kot verodostojne podlage za odločitev. Zaradi navedenega tožnica tudi ne more šele v upravnem sporu predlagati postavitve izvedenca naravovarstvene stroke (3. odstavek 20. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji).

Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče, da zadnjega mnenja ZRSVN ni mogoče upoštevati iz razloga, ker da pri posameznih kategorijah iz 21. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti ne navaja zahtevanih deležev oz. odstotkov.

V 2. odstavku navedenega člena se neposredni in daljinski vpliv ocenjujeta na podlagi v nadaljevanju taksativno naštetih učinkov, ki vključujejo delež ali velikostni razred (točke a in e tega odstavka) oz. velikostni razred (točke b, c in d). V 1. odstavku 25. člena pa so ti velikostni razredi našteti, in sicer gre za velikostne razrede A, B, C, D in E. Iz povzetka mnenja ZRSVN z dne 9. 3. 2010 v obrazložitvi izpodbijane odločbe je razvidno, da je zavod navedeno upošteval, saj je posamezne učinke na vrsto ali habitatni tip ocenil z velikostnim razredom C oz. D. Pri tem je iz mnenja razvidno, da je ZRSVN pri ocenah upošteval tudi, da je obravnavano območje del habitata prednostne vrste (sem sodi alpski kozliček) in prednostnega habitatnega tipa (to je polnaravnega suhega travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh).

V zvezi s prednostno vrsto in prednostnim habitatnim tipom sodišče pojasnjuje, da je upravni organ ugotovil, da območje posega leži v posebnem varstvenem območju Natura 2000 – ..., čemur tožnica v tožbi ne oporeka. To območje je v prilogi 2 Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uradni list RS, št. 49/04 z dopolnitvami; v nadaljevanju Uredba o območjih Natura 2000) kot tako med drugim opredeljeno zaradi varstva alpskega kozlička in travniškega postavneža ter habitatnega tipa polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (*pomembna rastišča kukavičevk), pri čemer oznaka * v skladu z določbo v 2. poglavju priloge 2 pomeni prednostno rastlinsko vrsto oz. prednostni habitatni tip ali območje, v katerem so prisotne prednostne vrste ali habitatni tipi. V skladu z 2. členom Uredbe o območjih Natura 2000 pa so prednostni habitatni tipi tisti tipi, ki so na območju EU v nevarnosti, da izginejo in je EU za njihovo ohranitev še posebej odgovorna glede na delež njihovega naravnega območja razširjenosti na ozemlju EU. Tako alpski kozliček kot polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh imata oznako *.

Prav v dejstvu, da sta alpski kozliček in polnaravna suha travišča in grmiščne faze na karbonatnih tleh (*pomembna rastišča kukavičevk) prednostna vrsta oz. prednostni habitatni tip, za kateri velja še posebna skrb za njuno ohranitev, sodišče vidi tisto kvalitativno razliko, ki je pomembna za oceno in vpliva na različno vrednotenje vplivov predvidenega posega na metulja travniškega postavneža, ki ni prednostna vrsta, na eni strani, zato je poseg zanj sprejemljiv z omilitvenimi ukrepi (velikostni razred C), ni pa na drugi strani sprejemljiv za alpskega kozlička kot prednostno vrsto (velikostni razred D). Pri ocenjevanju vplivov torej ne gre oz. ne more iti le za ugotavljanje odstotkov območja, ki bo izgubljen zaradi posega glede na celotno območje habitata vrste oz. habitatnega tipa, kot to navaja tožnica.

Prav tako v tožbi ni pojasnjeno, zakaj naj bi bili predhodni mnenji ZRSVN za tožnico ugodni. Kot je razvidno iz mnenja z dne 21. 7. 2008, je zavod ugotovil, da je poseg že izveden in je učinke posega, ki bi lahko vplivali na stanje kvalifikacijskih vrst ter njihovih habitatov, v večini kategorij ocenil z velikostnim razredom X. Iz mnenja z dne 16. 12. 2009 pa je razvidno, da zaradi zgrajenega objekta, izvedenih zemeljskih del in ureditve okolice ne more podati ocene o posledicah učinkov posega na ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst, zaradi česar ni mogoče predlagati izvedbe omilitvenih ukrepov.

V skladu s 6. odstavkom 105.a člena ZON je ocena vplivov gradnje objekta ugodna, če se ugotovi, da gradnja objekta ne bo škodljivo vplivala na varstvene cilje posameznih območij, njihovo celovitost in povezanost. Pri ugodni oceni se lahko upoštevajo tudi sprejemljivi omilitveni ukrepi. Če je gradnja objekta ocenjena ugodno in omilitveni ukrepi niso potrebni, se vloga za izdajo naravovarstvenih pogojev šteje kot vloga za izdajo naravovarstvenega soglasja in se nemudoma izda to soglasje. V skladu s 5. odstavkom 42. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti je ocena ugodna, če je ugotovljeno, da poseg v naravo ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost in ta ocena temelji na ugotovitvah iz 3. in 4. odstavka 25. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti. V skladu s 4. odstavkom 25. člena so vplivi škodljivi, če se podocene iz 21. člena za katerokoli posledico učinka iz 22. in 23. člena uvrstijo v velikostni razred D ali E. Navedeno pomeni, da stranka lahko pridobi naravovarstvene pogoje in v nadaljevanju naravovarstveno soglasje le ob ugodni oceni gradnje objekta, sprejeti v postopku presoje sprejemljivosti posega v naravo (1. odstavek 105.a člena ZON). Ugodna ocena je lahko dana le po predhodni ugotovitvi, da poseg v naravo ne bo imel škodljivih vplivov, kar pa je mogoče le, ko so ugotovljeni posamezni učinki posega. S tega vidika je tožbeno stališče, da naj bi bi predhodni mnenji ZRSVN za tožnico ugodni, neutemeljeno, saj na njuni podlagi izdaja naravovarstvenega soglasja ne bi bila mogoča. Neutemeljen pa je tudi tožbeni očitek, da ZRSVN o vplivu gradnje na naravo ni mogel presoditi, saj v mnenju navaja, da ima poseg „lahko“ bistven vpliv. V skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti se v postopku presoje sprejemljivosti vplivov posega v naravo uporablja previdnostno načelo, tako da v primeru dvoma prevlada javna korist ohranjanja narave nad razvojnimi interesi in drugimi javnimi koristmi. Šteje se, da je dvom izkazan, če odločitve v posameznih stopnjah presoje ni možno sprejeti na objektivni in z dokazi podprti ugotovitvi, v skladu z določbami tega pravilnika. Glede na tako vsebino t.i. previdnostnega načela je torej investitor tisti, ki mora za izdajo pozitivne odločbe s strokovno podprtimi argumenti dokazati, da poseg ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje območja, če pa o tem obstoji dvom, mora organ njegovo zahtevo zavrniti. V skladu s tem (v dvomu v korist narave) torej za zavrnitev soglasja zadostuje že verjetnost nastanka posledic, ki so v nasprotju z varstvenimi cilji posameznega od zavarovanih območij, saj to vnaša dvom v ugotovitev, da do takih posledic ne bo prišlo. Kot rečeno, tožnica v upravnem postopku nasprotnih dokazov v tej smeri ni predlagala.

V skladu z navedenim in ob dejstvu, da je glede na že omenjeni 4. odstavek 25. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti za izdajo izpodbijane zavrnilne odločbe zadostovala že uvrstitev ene od podocen v velikostni razred D, pri čemer je iz mnenja zavoda razvidno, da so bile za alpskega kozlička z velikostnim razredom D ocenjeni učinki posega kar v petih kategorijah (str. 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe), je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.