Jedro

Kadar na strani tožene stranke nastopa kot sospornik poleg povzročitelja škode tudi zavarovalnica, ne gre za spor, ki bi ga bilo za vse sospornike mogoče rešiti samo na enak način.

Izrek

Ob reševanju pritožbe tožeče stranke in ugoditvi pritožbi prve tožene stranke, se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in izpodbijanem obsodilnem delu nad dosojenim zneskom 4,000.000,00 SIT (štiri milijone slovenskih tolarjev) glede tožnika in glede prve toženke S. d.d., Ljubljana ter v stroškovnem izreku razveljavi in zadevo v tem obsegu pošlje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V zvezi s škodnim dogodkom z dne 9.4.1994 na cesti M. - MS, ko je v tožnika na kolesu trčilo osebno vozilo, zavarovano pri prvi toženi stranki in v upravljanju drugega toženca, je prvo sodišče z napadeno sodbo dosodilo tožniku za pretrpelo nepremoženjsko in uveljavljano premoženjsko škodo skupaj 8,740.000,00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek do zneska 17,583.000,00 SIT pa zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta jih toženi stranki tožniku nerazdelno dolžni povrniti v znesku 444.437,50 SIT, tožnik pa prvotoženi zavarovalniški hiši plačati stroške v višini 338.137,50 SIT in drugemu tožencu v višini 131.337,50 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje dalje.

Zoper prvostopno sodbo se pritožujeta tožnik in prvotožena zavarovalniška hiša. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del napadene sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo tako, da bo njegovemu odškodninskemu zahtevku ugodeno v celoti. V svojih pritožbenih izvajanjih se zavzema za višjo odškodnino.

Tudi prvotožena S. d.d., Ljubljana, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo v smislu pritožbenih izvajanj oziroma razveljavitev s ponovljenim sojenjem. V predloženih pritožbenih izvajanjih vztraja, da tožnik v trenutku nesreče, na kolesu ni imel prižgane luči in s čimer naj bi za nastalo nesrečo bil sokriv najmanj v višini 10 %. K večjim škodnim posledicam pa da je soprispeval s svojim nevestnim in nediscipliniranim pristopom k zdravljenju. Tako je tožniku za prestane telesne bolečine pripravljena plačati zgolj znesek 1,000.000,00 SIT, za prestani strah 300.000,00 SIT, za skaženost 400.000,00 SIT in iz naslova zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti znesek 2,300.000,00 SIT. Izrecno se še pritožuje zoper stroškovni izrek.

Nobena izmed pravdnih strank ni odgovorila na pritožbo druge.

Preizkus zadeve je pokazal naslednje: Najprej je treba povedati, da je na strani tožene stranke vložila pritožbo zgolj tožena zavarovalniška hiša, v kolikor dosojena odškodnina presega znesek 4,000.000,00 SIT. Prvostopna sodba je torej glede drugega toženca že postala pravnomočna, saj obravnavana zadeva ne pomeni spora, ki bi ga bilo za vse sospornike mogoče rešiti samo na enak način (201. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), glede tožene zavarovalniške hiše pa v obsegu za neprerekani znesek 4,000.000,00 SIT, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

Dalje ima prva toženka prav, da je v obravnavani odškodninski zadevi v dosedanjem postopku ostal nerazčiščen tožbeni temelj in kar je utegnilo imeti za posledico zmotno uporabo materialnega prava ter narekovalo razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanih delih (370. člen ZPP). V obravnavani prometni nesreči je tožnik pretrpel komplicirani odprti multifragmentaren in intraartikularen (zdrobitev) prelom leve golenice in mečnice tik pod kolenskim sklepom, ko se je zdravljenje neuspešno končalo z amputacijo leve noge nad kolenom.

Pretrpel je še komplicirani prelom leve koželjnice in podlahtnice v zapestju. Pri tem pritožbeno sodišče ni moglo spregledati pritožbenega vztrajanja, da naj bi tožnik s svojim nediscipliniranim in premalo vestnim pristopom k zdravljenju soprispeval k večjim škodnim posledicam. Prvo sodišče je sicer določenemu izvedencu zdravniku kirurške stroke odredilo (l. št. 41 v spisu, tč. 3), da naj posebej ugotovi, če je tožnikov premalo vesten odnos do zdravljenja imel za posledico amputacijo njegove noge, ali pa je amputacija že bila indicirana ob sami nesreči in pač poskusi ohranitve noge niso uspeli, vendar jasnega odgovora na to ključno vprašanje iz posredovanega izvedenskega mnenja ni mogoče povzeti. Mnenje namreč izvedenec zaključuje z oceno, da je tožnik v posledici nesrečnega dogodka pretrpel zelo hudo poškodbo skeleta leve noge in mehkih delov, za katero ne more trditi, da bi se lahko končala brez amputacije pri še tako vestnem sodelovanju oškodovanca. Potem pa še pove, da s tožnikove strani ni bilo storjeno vse, da bi se lahko izvedli predlagani operativni posegi in načini zdravljenja, ki bi amputacijo lahko preprečili (l. št. 48 v spisu). Kako je potekalo zdravljenje in kaj je pri tem tožnik odklanjal, je podrobneje razvidno iz uporabljenega izvedenčevega mnenja (l. št. 43 v spisu), pa tudi iz zaslišanja dr. D. P. (l. št. 35 v spisu), ki je na koncu povedal (l. št. 37 v spisu), da tožnikova nedisciplina med zdravljenjem ni nujni razlog za večjo verjetnost amputacije, je pa bila razlog za večjo verjetnost ponovnega infekta, ki se bodisi lahko uspešno pozdravi ali pa pripelje do poslabšanja stanja in do amputacije.

Takšno izvedensko mnenje in pričevanje lečečega zdravnika res lahko vzbuja dvom v stališče prvega sodišča, izpostavljeno v razlogih prvostopne sodbe (l. št. 62 v spisu), da tožniku ni pripisati nobene soodgovornosti za izjemno hude posledice obravnavane nesreče, pri čemer je prvo sodišče celo zapisalo, da niti izvedenec, niti zdravnik dr. P. nista mogla izključiti amputacije tožnikove noge ob še tako skrbnem zdravljenju.

Po premotritvi pritožbenih izvajanj prvotožene zavarovalniške hiše, naj zato prvo sodišče v ponovljenem sojenju vsaj z dodatnim zaslišanjem pritegnjenega zdravniškega izvedenca poskuša izluščiti, če in v kolikšnem obsegu je tožnik soprispeval k ugotovljeni škodi v posledici obravnavanega dogodka. Najverjetneje pa bo treba priskrbeti še dodatno mnenje zdravniškega konzilija, najbolje iz ljubljanskega kliničnega centra. Šele po nakazanih dopolnitvah postopka bo mogoče zanesljivo in prepričljivo najti ali spet odkloniti oškodovančev soprispevni delež k nastali škodi s posledično amputacijo noge.

Sodelovanje ustreznega izvedenca narekuje tudi nadaljnje pritožbeno vztrajanje, da tožnik na kolesu ni imel prižgane luči. Slednji naj posreduje določno mnenje o možnem odmiku dinama glede na poškodbe kolesa oziroma glede na mesto, kjer je prišlo do trka z vozilom v upravljanju drugega toženca. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem sojenju premotri tudi tovrstna pritožbena izvajanja prve tožene stranke in sploh stori vse, da med strankama sporna dejstva ugotovi po resnici in popolnoma (7. člen ZPP). Premotri naj tudi tožnikova pritožbena izvajanja o prenizko odmerjeni odškodnini, s katerimi se sodišču druge stopnje glede na nerazčiščeni tožbeni temelj zaenkrat ni bilo treba posebej ukvarjati.

Vsled povedanega je bilo odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. Delna razveljavitev prvostopne sodbe je imela za posledico razveljavitev stroškovnega izreka, ko bo o vseh stroških postopka itak na novo odločeno glede na končni uspeh v pravdi (154. in 155. člen ZPP). Zato pritožbene graje stroškovnega izreka, ki jo je posredovala prva toženka, sodišče druge stopnji ni posebej obravnavalo, jo pa naj prvo sodišče v novem sojenju premotri enako, kot ostale pritožbene trditve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Citirane določbe prejšnjega Zakona o pravdnem postopku, so bile uporabljene kot pravna pravila.