Jedro

Revizija ni pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, ampak le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo prvi toženi stranki - zavarovalnici in drugemu tožencu, da morata nerazdelno plačati tožniku 8,740.000,00 SIT odškodnine, medtem ko je zavrnilo večji tožnikov tožbeni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je z obravnavanim sklepom odločilo, da se "ob reševanju pritožbe tožeče stranke in ugoditvi pritožbi prve tožene stranke sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in izpodbijanem obsodilnem delu nad dosojenim zneskom 4,000.000,00 SIT glede tožnika in glede prve toženke S. Z. h. d.d. L. ter v stroškovnem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu pošlje v novo sojenje".

Zoper navedeni sklep sodišča druge stopnje je drugi toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno revizijsko stališče je, da bi moralo sodišče ob upoštevanju določbe 201. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) v ustreznem delu razveljaviti sodbo prve stopnje tudi glede drugega toženca, ki sicer ni vložil pritožbe, to pa zato, ker gre na strani tožene stranke za enotno sosporništvo. Predlaga, da naj revizijsko sodišče razveljavi sklep sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje v celoti ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki ga je z revizijo opravilo sodišče prve stopnje, tožnik na vročeno revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (1. odstavek 382. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku). Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 400. člena ZPP).

Z izpodbijanim sklepom sodišča druge stopnje je bila (ob ugoditvi pritožbama tožnika in prve tožene stranke) sodba prve stopnje razveljavljena v izpodbijanih delih (tako zavrnilnem kakor obsodilnem). To pa ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Zato zoper njega revizija ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer izrečno ugotovilo, da toženi stranki nista enotna sospornika v smislu 201. člena ZPP in da je zato sodba prve stopnje glede drugega toženca (v obsodilnem delu) že postala pravnomočna. Vendar pa to ni odločitev sodišča druge stopnje v sporu med tožnikom in drugim tožencem. O tožnikovem zahtevku zoper drugega toženca je odločilo le sodišče prve stopnje z obravnavano sodbo. Revizija pa ni pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, ampak le proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, kakor je bilo že prej povedano.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči.