Jedro

Ker je toženka ugotovila, da pogoji iz 57. člena ZEKom-1 niso izpolnjeni (motnje sprejema na enakovredni frekvenci 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3 tožnik ni izkazal, s podaljšanjem odločbe v spornem delu pa bi se spremenilo tudi območje pokrivanja), je po presoji sodišča pravilno zaključila, da vlogi tožnika ne more ugoditi.

Pri odločbah za dodelitev RF gre po vsebini za odločbe, ki so izdane za določen čas (53. člen ZEKom-1), kar pomeni, da izgubijo svoj pravni učinek po poteku njihove veljavnosti oziroma morajo biti za njihovo podaljšanje veljavnosti (ponovno) izpolnjeni predpisani pogoji. Že glede na povedano ne gre za pridobljeno pravico tožnika, za podaljšanje veljavnosti katere ne bi bilo potrebno izpolnjevanje v zakonu določenih pogojev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je toženka odločila, da se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-14/2014/15 z dne 22. 9. 2014, s katero je bilo odločeno o zahtevi za podaljšanje veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 893052 z dne 6. 12. 2010, dopolni z novo 1a. točko izreka, ki sledi točki 1 in se glasi: ''1.a Zahteva družbe Radio A. d.o.o. za podaljšanje veljavnosti odločbe v delu, ki dodeljuje pravico oddajanja na oddajni lokaciji Grosuplje 3 na frekvenci 102,4 MHz, se zavrne.'' V obrazložitvi je navedla, da je bila z odločbo z dne 6. 12. 2010 tožniku dodeljena pravica uporabe radijske frekvence (v nadaljevanju RF) 102,4 MHz na oddajni lokaciji Ljubljana 3 in dodatne RF 102,4 na dodatni oddajni lokaciji Grosuplje 3. Z odločbo z dne 22. 9. 2014 je bilo odločeno o podaljšanju veljavnosti te odločbe, vendar zgolj za pravico uporabe RF 102,4 MHz na oddajni lokaciji Ljubljana 3. S to odločbo se odloča o tožnikovem zahtevku za podaljšanje veljavnosti pravic oddajanja na isti frekvenci na dodatni lokaciji Grosuplje 3. Po izvedenem postopku ter ob uporabi določb Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), ki jih je tudi povzela, je toženka uvodoma navedla, da je bila dodatna oddajna lokacija Grosuplje 3 na isti frekvenci tožniku dodeljena kot dodatna oddajna lokacija k prvotni oddajni točki Ljubljana 3, z namenom izboljšanja sprejema signala radijske postaje iz oddajne lokacija Ljubljana 3 na RF 102,4 MHz. V že izdani odločbi z dne 22. 9. 2014 je bilo določeno območje pokrivanja radijske postaje na lokaciji Ljubljana 3 na RF 102,4 MHz. Iz območja pokrivanja jasno izhaja, da se dodatna oddajna lokacija Grosuplje 3 nahaja izven območja pokrivanja prvotne oddajne lokacije Ljubljana 3, kar pomeni, da bi dodelitev dodatne oddajne lokacije Grosuplje 3 pomenila širitev pokrivanja izven območja pokrivanja prvotne oddajne lokacije Ljubljana 3. Pri dodatni oddajni lokaciji Grosuplje 3 ne gre za že dodeljeno RF 102,4 MHz. RF 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana je bila tožniku prvič dodeljena z odločbo z dne 21. 7. 2004 in je pravica do uporabe te frekvence jasno opredeljena v 1. točki izreka te odločbe, kjer so med drugimi tehničnimi parametri navedene tudi zemljepisne koordinate na eno kotno sekundo natančno. Tožniku je bila tako dodeljena RF 102,4 MHz na točno konkretni oddajni lokaciji, kar pa tudi pomeni, da lahko tožnik kot imetnik odločbe o dodelitvi RF uporablja RF 102,4 MHz na izključno oddajni lokaciji Ljubljana 3. V kasnejšem postopku je bila odločba o dodelitvi RF spremenjena in dodeljena mu je bila še dodatna oddajna lokacija Grosuplje 3, vendar je tudi za to dodatno oddajno lokacijo toženka v izreku odločbe določila tehnične parametre. Tako tožniku RF 102,4 MHz ni dodeljena na nekem območju, ampak na konkretni dodatni lokaciji, kjer pri oddajanju veljajo omejitve, določene z izrekom odločbe o dodelitvi RF.

2. Toženka je v zvezi s tožnikovimi ugovori še navedla, da tudi ne gre za pridobljene pravice, ker so vse pravice tožnika, dodeljene z odločbo z dne 6. 12. 2010, veljale do izteka veljavnosti te odločbe, tj. do 21. 7. 2014. Po 54. členu ZEKom-1 pa se za podaljšanje veljavnosti odločbe presoja pogoje, ki veljajo v času veljavnosti take odločbe, torej pogoje po ZEKom-1. Ker dodatna oddajna lokacija ni bila predmet razpisa, ni izpolnjen pogoj za podaljšanje veljavnosti odločbe v tem delu. Na območju oddajne lokacije Ljubljana 3 pa ni motenj sprejema, zato tudi ni tožnik upravičen do dodatne dodajne točke glede na osmi odstavek 57. člena ZEKom-1. Način oddajanja na isti frekvenci pa je prisoten predvsem pri digitalnim omrežjih, kjer tehnologija oddajanja predvideva in omogoča oddajanje več oddajnikov na isti frekvenci in pri tem ne prihaja do motenj. Pri analogni FM pa ni mogoče sinhronizirati analognih signalov na isti frekvenci tako, da ne prihaja do motenj znotraj območja pokrivanja. Zaradi tega je uporaba takega načina oddajanja (bližnji oddajniki na isti frekvenci – uporaba ISO frekvence) izrecno omejena in v določenih primerih pogojno primerna predvsem v mono načinu oddajanja. S tehničnega stališča enakopravno obravnavanje dodelitve katerekoli RF ni mogoče, zato ni mogoče govoriti o neenakem obravnavanju. Sicer pa imetnik odločbe o dodelitvi RF Radio B., na katerega se tožnik sklicuje kot dokaz o neenakopravnem obravnavanju, nima več pravic oddajanja na dodatni lokaciji Grosuplje 3 in ima samo pravice oddajanja na Ljubljana 3. Gre pa za oddajanje na drugi frekvenci, kar pomeni, da zaradi tehnične enkratnosti ne gre za podoben primer. V primeru tožnikove dodelitve RF 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana pa je toženka še dodala, da potencialni poslušalci oddajne lokacije Grosuplje 3 sploh niso bili vključeni v razpis. Pred izdajo odločbe o podaljšanju odločbe o veljavnosti dodelitve RF pa je toženka izvedla teoretični preračun pokrivanja radijske postaje s programskim orodjem ICS Telekom iz oddajne lokacije Ljubljana 3 na RF 102,4 MHz ter ob upoštevanju vseh frekvenčno oziroma geografsko relevantnih sosednjih postaj. Ta že izdani izračun območja pokrivanja oddajne lokacije Ljubljana 3 pa je osnova za ugotovitev, ali se signal z oddajne lokacije Grosuplje 3 nahaja znotraj ali zunaj območja pokrivanja oddajne lokacije Ljubljana 3. Sicer pa po določbah Ženeve 84 ob izdaji odločbe radijske postaje na oddajni lokaciji Grosuplje 3 na RF 102,4 MHz, ki bi obratovala hkrati s postajo na oddajni lokaciji Ljubljana 3, ni mogoče šteti za mednarodno usklajeno. Ker so bila v postopku izdaje odločbe, ki se sedaj dopolnjuje, ugotovljena vsa dejstva, toženka ni izvedla novega ugotovitvenega postopka in je odločitev sprejela na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek postopka, navedel, da toženka ni izvedla novega ugotovitvenega postopka, kar je obrazložila s 144. členom ZUP, zato se glede na ugotovljeno območje pokrivanja postavlja vprašanje, ali bi morala zaradi zagotovitve načela kontradiktornosti seznaniti stranke postopka po 9. členu ZUP. Tožnik s temi uradnimi podatki ni bil seznanjen, niti niso bili predstavljeni v okviru izpodbijane odločbe, kar predstavlja kršitev načela kontradiktornosti. Tako tudi Upravno sodišče v I U 1757/2013, ter Ustavno sodišče RS v zadevi Up-171/00. Sicer pa je odločba pomanjkljivo obrazložena, kar pa pomeni kršitev 22. člena Ustave RS. Poudariti je treba, da je cona pokrivanja v podaljšanem ODRF iz 2014 precej manjša od izvorne cone, podeljene na razpisu iz 2004. Vpliv frekvenčno in geografsko relevantnih postaj (postaj v bližini RF 102,4 MHz) se je torej povečal. Tožnik je ugotovil, da je toženka po 2004 dodatno dodelila naslednje frekvenčno in geografsko relevantne frekvence: 102,4 MHz Karlovica z dne 3. 11. 2010, 102,5 MHz Cerkno z dne 30. 11. 2010, 102,5 MHz Paka z dne 24. 1. 2014, v procesih mednarodnih koordinacij pa vrnila pravico do uporabe 102,5 MHz na območju Ljubljane, ki jo je imela od 1984 in dala soglasje Republiki Hrvaški za podelitev Zagreb 102,5 MHz. S temi odločbami je ravnala nezakonito, ker ne sme nobena nova podelitev RF posegati v korist drugih imetnikov ODRF. Tožnik je tudi zaznal, da toženka ob podaljšanju ODRF vrisuje precej manjše cone pokrivanja, kot so bile izdajateljem dodeljene ob razpisih za posamezne RF. V tem primeru za skoraj 50 %. Toženka bi morala svojo odločitev opreti na 54. člen ZEKom-1, pa jo je na osmi odstavek 57. člena ZEKom-1. Tožnik namreč ni podal vloge za spremembo odločbe o dodelitvi RF, temveč vlogo za podaljšanje odločbe o dodelitvi RF. Dovoljenje za uporabo RF 102,4 MHz na oddajni lokaciji Grosuplje 3 je bilo izdano 2008 na osnovi takrat veljavnega ZEKom. Pravice iz odločbe z dne 6. 12. 2010 so bile torej pridobljene v 2010 na podlagi veljavnih določb ZEKom in ne na podlagi določb ZEKom-1. V 51. členu ZEKom je bilo določeno, da se lahko veljavnost ODRF podaljša, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob izteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc. V 2012 sprejeti ZEKom-1 pa v 54. členu določa, da se lahko ODRF na predlog njenega imetnika podaljša, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob poteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc, ter ob upoštevanju ciljev iz 194., 195., 196., in 197. člena ZEKom-1. Tožnik meni, da bi morala toženka pogoje presojati na podlagi ZEKom in ne na podlagi ZEKom-1. ZEKom-1 je materialno-procesni zakon. Za procesne zakone velja, da se nov procesni zakon uporablja takoj, tudi za tekoče sodne postopke. Drugače pa je z materialnimi zakoni. ZEKom-1 je v delu, ki se nanaša na podaljšanje veljavnosti ODRF, materialni predpis. Ustava pa prepoveduje povratno veljavno pravnih aktov (155. člen). Tako tudi Ustavno sodišče v U-I-98/07. Dodatna radijska frekvenca 102,4 MHz na oddajni lokaciji Grosuplje 3 predstavlja že pridobljeno pravico tožnika, v katero zakonodajalec in toženka ne moreta in ne smeta poseči. Če sodišče ne bo sledilo temu stališču, pa je tožnik predlagal, da sodišče prekine odločanje v tem upravnem sporu ter začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS.

4. Tožnik je še navedel, da prav tako ne drži, da niso bile ugotovljene motnje pri sprejemu na področju Grosuplja. Že dejstvo, da tožnik še vedno oddaja svoj program na lokaciji Grosuplje 3, govori nasprotno. V konkretnem primeru gre za dodelitev t.i. ISO frekvence, kjer izdajatelj ponovi oddajno točko na osnovni RF. Zato obstaja zakonodajna podlaga v osmem odstavku 53. člena ZEKom oziroma osmem odstavku 57. člena ZEKom-1, če bi šlo za novo podelitev ISO frekvence. S tem ukrepom pa je toženka tožniku posledično spremenila (zmanjšala) cono pokrivanja, kar je v neskladju s postopki in ukrepi toženke, ki jih je nedavno izvedla pri Radiu Antena. Ta je imel identičen primer uporabe ISO RF. Zraven osnovne RF 102,5 MHz na lokaciji Ljubljana 3 je imel pravico za uporabo dodatne ISO RF 102,5 MHz na lokaciji Grosuplje. Ko je toženka zaradi ugotovitve, da frekvence Grosuplje ne uporablja, frekvenco odvzela, mu s tem ni zmanjšala cone pokrivanja, saj bi posegla v že pridobljene pravice Radia B. Tako ima isto pokritost. Dodati je treba, da tožnik in Radio B. oddajata radijska programa, ki sta si konkurenčna ter se na območju Grosuplje borita za isto bazo poslušalcev in ista oglaševalska sredstva. Z odvzemom dodatne oddajne lokacije bo tožnik v podrejenem položaju proti Radiu B. in ostalim radijskim postajam. Izguba dodatne lokacije pomeni odpoved številnim poslušalcev ter izgubo več tisoč potencialnih poslušalcev, kar pomeni poslovno škodo. Toženka mora zagotavljati pogoje za učinkovito konkurenco (195. člen ZEKom-1). Ker je nedavno, brez pomislekov in v celoti podaljšala ODRF, ki so vsebovala tudi ISO frekvence, drugim radijskim postajam, je težko govoriti o enakopravni obravnavi. Tudi ne drži, da to ni možno zaradi Ženevske konvencije, ker ne gre za novo frekvenco, temveč za ISO frekvenco. Tožnik kot dokaz prilaga odločbe. Odločitev toženke je torej arbitrarna in v nasprotju z vsemi procesnimi jamstvi v postopku. Glede na povedano je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženki, ki naj ji sodišče naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izdani odločbi, navedla, da so navedbe, ki se nanašajo na podaljšanje veljavnosti ODRF, brezpredmetne, ker je ta odločba z dne 22. 7. 2014 že postala pravnomočna. Ne glede na povedano ni prišlo do kršitve načela kontradiktornosti. Pravica stranke do izjave je zagotovljena tudi že s podajo njene vloge, kjer je imela stranka možnost navesti vse relevantne okoliščine. Vsa ta dejstva toženka nato preveri z namenom ugotovitve, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za podaljšanje RF, pri tem pa na podlagi uradnih evidenc tudi preveri območje pokrivanja RF, ki se podaljšuje, saj podaljšanje ne sme povzročiti motenj drugih RF. Torej kršitev ni podana. Sicer pa je bil tožnik pozvan na izjasnitev glede ugotovitve o neizpolnjevanju pogojev za podaljšanje veljavnosti ODRF v delu, ki se nanaša na dodatno RF na oddajni lokaciji Grosuplje 3. Poleg tega izračun območja pokrivanja frekvence na oddajni točki Ljubljana 3 v ničemer ne vpliva na nepodelitev dodatne frekvence. V ostalih primerih pa je šlo za podelitve pravice do uporabe RF, kjer je bilo glede na tehnične izračune preverjeno in ugotovljeno, da vrednost električne poljske jakosti signala ne moti frekvenčno in geografsko relevantnih sosednjih radijskih postaj. Ker gre za dodatno izohrono frekvenco, niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje pravice do uporabe te frekvence, ker na območju pokrivanja Ljubljana 3 namreč ni takih motenj sprejema, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do dodatne oddajne lokacije. Sicer pa je toženki že načelo zakonitosti preprečilo, da bi odločala na podlagi ZEKom, zlasti, ker je veljavnost odločbe potekla 21. 7. 2014. Ne gre za poseg v pridobljene pravice. Zato tudi neutemeljen predlog tožnika za prekinitev postopka in sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem. Tožnik pa tudi izkazano dodatne izohrone frekvence ne uporablja oziroma jo uporablja zelo redko. V postopku nadzora, ki se je vodil med 1. 3. 2013 in 13. 11. 2013, je toženka opravila več meritev oddajanja na tej frekvenci in ugotovila, da ta radijska postaja med sedmimi naključnimi preverjanji ni delovala. Četudi pa bi tožnik resnično oddajal program na tej lokaciji, pa to ne izkazuje motenj sprejema na oddajni lokaciji Ljubljana 3. Navedbe o drugih postopkih pa za ta postopek niso relevantne, ker je šlo za drugo dejansko stanje. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, toženka pa je za svojo odločitev navedla pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. V obravnavani zadevi je sporna zavrnilna dopolnilna odločba o vlogi tožnika za podaljšanje veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-14/2014/15 z dne 22. 9. 2014, v delu, ki dodeljuje pravico oddajanja na oddani lokaciji Grosuplje 3 na frekvenci 102,4 MHz.

9. V poglavju 2.3 Postopek po opravljenem javnem razpisu ZEKom-1 so predpisane materialnopravne določbe in določbe za postopanje toženke po opravljenem javnem razpisu za dodelitev radijskih frekvenc. Tako je v 51. členu predpisana vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, v 53. členu čas veljavnosti te odločbe (odločbo izda agencija za določen čas z upoštevanjem primernega obdobja, potrebnega za amortizacijo naložb, vendar največ za 15 let, razen za dodelitev RF, ki so namenjene zrakoplovni ali pomorski mobilni storitvi – prvi odstavek), v 54. členu pa so predpisani pogoji za podaljšanje odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Tako je določeno, da se veljavnost odločbe o dodelitvi RF, razen odločb o dodelitvi RF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom, lahko na predlog njenega imetnika podaljša, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob poteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc, ter ob upoštevanju ciljev iz 194., 195., 196. in 197. člena tega zakona (prvi odstavek). V istem poglavju pa so tudi predpisani pogoji za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v 57. členu. Sprememba odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc je (med drugim) možna na predlog njenega imetnika samo v okviru območja pokrivanja iz te odločbe in to tako, da se s tem ne posega v pravice drugih ter pod pogoji iz tega zakona; kadar pa gre za spremembo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za opravljanje radiodifuzije, je sprememba mogoča tudi zunaj območja pokrivanja, če taka sprememba odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc zagotavlja večjo učinkovitost uporabe radijskih frekvenc ter taka sprememba ne posega v koristi, ki jih imajo drugi imetniki odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, če so izpolnjeni pogoji iz tega zakona (tretji odstavek). V osmem odstavku tega člena pa je še določeno, da ima imetnik spremenjene odločbe o dodelitvi RF za opravljanje radiodifuzije iz prejšnjega odstavka pravico do dodelitve dodatnih RF na območju pokrivanja iz odločbe, ki se spreminja, če na enakovrednih RS ni mogoče opravljati storitev pričakovane kakovosti zaradi motenja sprejema. Dodatne RF se dodelijo z odločbo v upravnem postopku brez javnega razpisa. Ker je toženka ugotovila, da citirani pogoji iz 57. člena ZEKom-1 niso izpolnjeni (motnje sprejema na enakovredni frekvenci 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3 tožnik ni izkazal, s podaljšanjem odločbe v spornem delu pa bi se spremenilo tudi območje pokrivanja), je tudi po presoji sodišča pravilno zaključila, da vlogi tožnika ne more ugoditi.

10. Tožnik ugovarja, da gre pri dodatni frekvenci 102,4 MHz na oddajni lokaciji Grosuplje 3 za pridobljeno pravico, zaradi česar bi morala toženka njegovo vlogo obravnavati kot vlogo za podaljšanje odločbe o dodelitvi RF, št. 893052 z dne 6. 12. 2010, (tudi) v delu, ki se nanaša na dodelitev dodatne RF 102,4 MHz na dodatni oddajni lokaciji Grosuplje 3, in pogoje za njeno podaljšanje presojati po ZEKom. Sodišče se s tožnikom ne strinja. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je bila tožniku dodatna RF na lokaciji Grosuplje 3 dodeljena z odločbo o dodelitvi RF, št. 657968 z dne 20. 6. 2008, in sicer je šlo za spremembo odločbe o dodelitvi RF, št. 655533 z dne 5. 12. 2006, zaradi motenj sprejema na dodeljeni RF 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3 in z namenom izboljšanja sprejema signala Radia A. na RF 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3. Odločba je bila zato izdana brez izvedbe javnega razpisa v upravnem postopku, kot je to določal takrat veljavni osmi odstavek 53. člena ZEKom. Uvodoma je treba poudariti, da gre pri odločbah za dodelitev RF po vsebini za odločbe, ki so izdane za določen čas (53. člen ZEKom-1), kar pomeni, da izgubijo svoj pravni učinek po poteku njihove veljavnosti oziroma morajo biti za njihovo podaljšanje veljavnosti (ponovno) izpolnjeni predpisani pogoji. Že glede na povedano ne gre za pridobljeno pravico tožnika, za podaljšanje veljavnosti katere ne bi bilo potrebno izpolnjevanje v zakonu določenih pogojev. Kot pa je bilo že povedano, je tožnik obravnavano dodatno RF pridobil na podlagi ugotovljenih motenj sprejema po predhodno dodeljeni RF 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3 po izvedenem javnem razpisu. In ker motnje sprejema na RF 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3 ob presoji podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi RF z dne 6. 12. 2010 niso izkazane, pogoj za podaljšanje veljavnosti dodelitve s to odločbo obravnavane dodatne frekvence ni podan.

11. Ker pa je 21. 7. 2014 odločbi o dodelitvi RF, št. 38111-66/2010/2 z dne 6. 12. 2010 (odločba z dne 20. 6. 2008 je bila potem zaradi spremembe dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti tožniku razveljavljena in izdana odločba z dne 6. 12. 2010 z enako vsebino), potekla njena veljavnost, v tem času pa je veljal že ZEKom-1, je bilo treba pogoje za njeno podaljšanje presojati po v času odločanja veljavnem zakonu, to pa je ZEKom-1. S tem je bilo (kot je toženka že tudi navedla v odgovoru na tožbo) spoštovano načelo zakonitosti v upravnem postopku (4. člen ZUP). Za podaljšanje odločbe o dodelitvi RF tudi v delu, ki se nanaša na dodelitev dodatne RF 102,4 MHz na lokaciji Grosuplje 3, pa pogoji iz zgoraj citiranega 54. člena ZEKom-1 niso bili izpolnjeni, ker motnje sprejema na lokaciji Ljubljana 3 niso izkazane, s podaljšanjem veljavnosti odločbe (tudi) v tem delu pa bi se spremenilo (povečalo) območje pokrivanja iz prvotne odločbe o dodelitvi RF 102,4 MHz na lokaciji Ljubljana 3, kar pa ni dopustno po osmem odstavku 57. člena ZEKom-1. Toženka je torej izdajo izpodbijane dopolnilne odločbe pravilno oprla na (med drugim) zadnje citirano materialno določbo, saj je vlogo tožnika obravnavala po njeni vsebini. S tem pa tudi ni prišlo do retroaktivne uporabe ZEKom-1 glede na čas dodelitve RF. Kot že poudarjeno, se pogoji za podaljšanje veljavnosti odločbe o dodelitvi RF presojajo ob poteku njene veljavnosti (prvi odstavek 54. člena ZEKom-1), veljavnost odločbe o dodelitvi RF pa je potekla v času, ko je že veljal ZEKom-1. Glede na povedano pa sodišče tudi ne bo prekinilo postopka in začelo postopka pred Ustavnim sodiščem RS, saj ocenjuje, da za to ni utemeljenih razlogov.

12. Prav tako po presoji sodišča niso podane zatrjevane kršitve pravil postopka oziroma kršitev načela kontradiktornosti. Toženka je namreč svojo odločitev sprejela na podlagi vloge tožnika ter uradnih podatkov, ki jih je pridobila že pred izdajo odločbe o podaljšanju veljavnosti odločbe o dodelitvi RF z dne 22. 9. 2014 (med drugim je opravila tudi teoretični preračun pokrivanja radijske postaje s programskim orodjem ICS Telecom), zlasti ob upoštevanju opravljenega izračuna območja pokrivanja oddajne lokacije Ljubljana 3, ki je osnova za ugotovitev, ali se signal z oddajne lokacije Grosuplje 3 nahaja znotraj ali zunaj območja pokrivanja oddajne lokacije Ljubljana 3, kar je bilo v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu tudi eno izmed poglavitnih vprašanj, od katerega je bila odvisna odločitev toženke. Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka tožnika z ugotovitvami (da pogoji za podaljšanje odločbe v delu, ki se nanaša na dodelitev RF 102,4 MHz na lokaciji Grosuplje 3) seznanila in se je tožnik o tem imel tudi možnost izjaviti, kar je tudi storil. Glede na povedano pa je toženka zato tudi imela podlago, da je v tej zadevi odločila na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP (po tej določbi lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic in pravnih koristi). Ob tem pa sodišče še dodaja, da tožnik k tožbi ni priložil ustreznega nasprotnega dokaza oziroma ga v tožbi predlagal, ki bi izkazoval nasprotno od ugotovitev toženke.

13. Tožnik tudi ugovarja, da je toženka njegovo vlogo obravnavala neenakopravno v primerjavi z obravnavanjem Radia B., kateremu se po odvzemu dodatne ISO frekvence območje pokrivanja ni zmanjšalo, njemu pa se je. Kot je navedla tudi že toženka v odgovoru na tožbo, se območje pokrivanja določi glede na dodeljeno osnovno radijsko frekvenco (glej prvi odstavek 51. člena ZEKom-1), ne pa glede na morebitno dodatno dodeljeno ISO frekvenco. Že iz tega razloga tožnik z ugovorom ne more uspeti. Iz odgovora na tožbo pa še izhaja, da je bila odločba o dodelitvi RF Radiu B. v delu, ki se je nanašal na dodatno ISO frekvenco, razveljavljena zato, ker je Radio B. ni uporabljal, torej je šlo v tem primeru za drugačno dejansko in materialnopravno stanje zadeve. Zato pa toženki tudi ni mogoče očitati neenakopravne obravnave istovrstnih zadev.

14. Tožnik očita toženki arbitrarno odločanje še zato, ker je podaljšala odločbe o dodelitvi RF, ki so vsebovale dodatne ISO frekvence, drugim radijskim postajam, njemu pa ne, in da ne drži, da frekvenca 102,4 MHz na lokaciji Grosuplje 3 ni mednarodno koordinirana po Ženevi 84, ter da pa je bila Radiu C. istovrstna frekvenca kljub temu, da ni koordinirana po Ženevi 84, podaljšana. Kot je toženka tožniku že pojasnila v izpodbijani odločbi (ponovno in dodatno pa mu pojasnjuje tudi v odgovoru na tožbo), tem razlogom pa sodišče tudi sledi, zlasti glede na izostanek nasprotnih dokazov, je šlo v izpostavljenih primerih za drugačno dejansko in pravno stanje zadeve, zaradi česar že iz tega razloga neenakopravnega obravnavanja toženki ni mogoče očitati. Kar pa se tiče vprašanja, ali je frekvenca 102,4 MHz mednarodno koordinirana ali ne, pa sodišče tudi verjame toženki kot pristojni agenciji na področju elektronskih komunikacij, da ta frekvenca ni mednarodno koordinirana, ne pa tožniku.

15. Tožnikova ugovora, da je cona pokrivanja po odločbi o dodelitvi RF z dne 22. 9. 2014 manjša kot po odločbi o prvotni dodelitvi RF in da je odločba neobrazložena glede na k odločbi priloženo prilogo 1, pa se nanašata na odločbo, št. 38111-14/2014/15 z dne 22. 9. 2014, s katero je bilo odločeno o podaljšanju veljavnosti odločbe z dne 6. 12. 2010, in ki je pravnomočna, zaradi česar ju sodišče ne bo obravnavalo.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče oprlo na četrti odstavek 25. člena ZUS-1.