Jedro

Spori v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja so spori, o katerih odloča sodišče splošne pristojnosti, to je Okrožno sodišče v Ljubljani, na podlagi vloženih tožb na ugotovitev ničnosti patenta, modela in znamke, na izpodbijanje pravice do patenta oziroma modela in znamke, na izbris znamke, na razveljavitev znamke zaradi neuporabe ter upravni spori v zvezi s prijavo in veljavnostjo patentov, modelov in znamk, o katerih odloča Upravno sodišče RS.

Določbo 62. člena ZMZPP je treba v delu, ki se nanaša na pogoj, da je prijava vložena v RS, razlagati na način, da je slovensko sodišče izključno pristojno za sojenje v zadevi, če je bila prijava za pridobitev pravice industrijske lastnine vložena v RS oziroma tudi, če se po mednarodni pogodbi šteje, da je bila pravica registrirana v RS.

Za znamke velja, da je šele njihova uporaba (in ne zgolj njihov zatrjevani obstoj oziroma veljavnost na določenem teritoriju) v gospodarskem prometu tista okoliščina, ki ustvarja sklop premoženjskih pravic, ki izvirajo iz njih. Z ato ni b istveno, ali so znamke vpisane v slovenski register znamk ampak, ali so se znamke v RS uporabljale v gospodarskem prometu.

Ker gre v primeru določbe 103. člena ZS za določbo organizacijske narave, je to določbo mogoče uporabiti le v primerih, ko je za odločanje o sporu primarno podana pristojnost slovenskega sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške za odgovor na revizijo v višini 214,19 EUR , v roku petnajst dni po prejemu tega sklepa.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da za odločitev v sporu, ki se nanaša na imetništvo znamk št. IR 571 311 (S.), št. IR 633 001 (M. R. V.) in št. 711 772 (R.), ni pristojno sodišče Republike Slovenije in tožbo zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

3. Tožeča stranka z revizijo, po tem ko je bilo njenemu predlogu za dopustitev revizije ugodeno, napada sklep pritožbenega sodišča in z njo uveljavlja zmotno uporabo določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in razveljavi sklepa sodišč druge in prve stopnje oziroma, da sklepa razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Dopuščena revizijska vprašanja

5. S sklepom III DoR 63/2012-6 z dne 17. 12. 2012 je bila revizija dopuščena glede vprašanj: - ali se 62. člen ZMZPP uporabi zgolj, kadar gre za spore v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja, če je bila prijava vložena v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), ali pa se njegova uporaba razteza tudi na spore v zvezi z znaki razlikovanja (glede imetništva znakov razlikovanja, odškodnine, neuporabe ipd.) in na primere, ko je bila prijava fizično vložena izven RS, vendar pa se za znak razlikovanja uporabljajo določbe Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) in je izenačen z nacionalno registriranimi znaki razlikovanja; - ali je lahko po 58. členu ZMZPP podana pristojnost sodišča RS v sporu med dvema tujima osebama, če je predmet spora imetništvo znamk, veljavnih na območju RS, in ali znamka, ki je veljavna na območju RS, predstavlja predmet na ozemlju RS; in - ali je (obravnavani) spor, ki se nanaša na imetništvo pravice iz znaka razlikovanja, spor o pravici intelektualne lastnine, za katerega je po 103. členu ZS izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka je pravna oseba s sedežem v Luksemburgu, tožena stranka pa pravna oseba s sedežem v Rusiji.

7. Tožena stranka je imetnica treh znamk št. IR 571 311 (Stolichnaya.), št. IR 633 001 (Moskovskaya Russian Vodka) in št. 711 772 (Russkaya), vpisanih v register pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: WIPO). Prijava za te znamke je bila vložena pri ruskemu Zveznem uradu za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Rospatent). V RS znamke veljajo na temelju Madridskega sporazuma.

8. Pred toženo stranko je bila imetnica navedenih znamk tožeča stranka, ki je znamke pridobila na temelju dveh pogodb, sklenjenih leta 1999. Leta 2003 je WIPO na zahtevo Rospatent-a, ki je temeljila na odločitvi ruskega sodišča, vpisal prenos imetništva znamk v korist tožene stranke. O spremembi imetništva je WIPO obvestil upravne organe vseh držav članic Madridskega sporazuma o mednarodnem registriranju znamk (v nadaljevanju Madridski sporazum) in Protokola k Madridskemu sporazumu (v nadaljevanju Protokol), na ozemlju katerih so bile znamke registrirane, med njimi tudi Urad RS za intelektualno lastnino.

Razlogi za zavrnitev revizije

9. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato v nadaljevanju obravnava revizijo tožeče stranke po posameznih dopuščenih pravnih vprašanjih.

Ali se 62. člen ZMZPP uporabi zgolj, kadar gre za spore v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja, če je bila prijava vložena v RS, ali pa se njegova uporaba razteza tudi na spore v zvezi z znaki razlikovanja (glede imetništva znakov razlikovanja, odškodnine, neuporabe ipd.) in na primere, ko je bila prijava fizično vložena izven RS, vendar pa se za znak razlikovanja uporabljajo določbe ZIL-1 in je izenačen z nacionalno registriranimi znaki razlikovanja?

10. Sodišče RS je izključno pristojno za spore v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja, če je bila prijava vložena v RS (62. člen ZMZPP).

11. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je treba 62. člen ZMZPP razlagati na način, da se uporablja za vse spore glede znakov razlikovanja, za katere se uporablja slovensko pravo, to je ZIL-1. Primeroma navede, da tudi o zahtevku iz naslova neuporabe mednarodne znamke, veljavne v Sloveniji, odloča sodišče RS. Ker se je tožeča stranka sklicevala na kršitve pravil ZIL-1 o neveljavnem prenosu znamk (prvi odstavek 75. člena ZIL-1), bi moralo biti, upoštevaje namen določbe 62. člen ZMZPP, ki naj bi bil v tem, da se glede pravno zapletenih vprašanj določi pristojnost sodišča, ki je najbolj usposobljeno za tako sojenje, sodišče RS pristojno tudi za sojenje v sporih glede imetništva in uporabe znakov razlikovanja. Glede „kraja vložitve prijave“ pa tožeča stranka trdi, da je določbo 62. člena ZMZPP treba razlagati širše, in sicer da se v primeru mednarodnih znamk, veljavnih v RS, šteje, da je bila prijava vložena v državi, kjer znamka velja, torej tudi v RS.

12. Med strankama ni spora o tem, da gre v obravnavani zadevi za spor o imetništvu znamk in njegovem prenosu. Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da spor o imetništvu znamk ni spor, za katerega bi bilo na podlagi 62. člena ZMZPP pristojno slovensko sodišče. Ker so z zakonsko določitvijo izključne pristojnosti stranke prikrajšane za izbiro sodišča, ki bi odločalo o zadevi, je treba določbo 62. člena ZMZPP glede „sporov v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja“ interpretirati restriktivno. Izključna pristojnost je tako določena le za primere sporov, ki zadevajo prijavo, veljavnost, obstoj ali prenehanje pravice industrijske lastnine, ne pa tudi za druge spore npr. spore o imetništvu pravice, spore v zvezi s kršitvijo znamke, pogodbene spore.

13. Stališče, da spori o imetništvu pravic niso spori v zvezi s prijavo oziroma veljavnostjo same pravice, je zavzelo tudi Sodišče EU v zadevi Duijnstee v. Goderbauer (C-288/82 z dne 15. 11. 1983). Odločilo je, da je določbo 4. točke 16. (sedaj 22.) člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, ki je v bistvenem enaka določbi 62. člena ZMZPP, treba razlagati restriktivno, tako da spor o imetništvu pravice ne spada pod izključno pristojnost, ker ne zadeva prijave oziroma veljavnosti samega patenta (smiselno enako velja za spore o imetništvu znamk). Spor, ki zadeva pravico do patenta in nastane zaradi pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, se mora voditi po splošnih pravilih o pristojnosti, ne pa po pravilih o izključni pristojnosti.

14. Se pa pravilo o izključni pristojnosti uporabi v primerih, ko se npr. v odškodninskih sporih kot predhodno vprašanje pojavi vprašanje prijave ali veljavnosti pravice (glej sodbo Sodišča EU C-4/03 v zadevi GAT v. LuK z dne 13. 7. 2006, ki jo je v sklepu I Cpg 155/2009 z dne 2. 4. 2009, na katerega se sklicuje revidentka, povzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani).

15. Drži, kar trdi revidentka, da imajo spori v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja, ki veljajo v RS, podlago v ZIL-1. Vendar pa to še ne pomeni, da je mogoče prav vse spore, ki imajo podlago v ZIL-1, uvrstiti med te spore. Spor, ki ga sodišče vodi na podlagi vložene tožbe zaradi kršitve znamke iz 121. člena ZIL-1, je primer, ki ga ni mogoče uvrstiti mednje.

16. Spori v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja so tako spori, o katerih odloča sodišče splošne pristojnosti, to je Okrožno sodišče v Ljubljani (103. člen ZS), na podlagi vloženih tožb na ugotovitev ničnosti patenta, modela in znamke (111. - 114. člen ZIL-1), na izpodbijanje pravice do patenta oziroma modela in znamke (115. in 116. člen ZIL-1), na izbris znamke (119. člen ZIL-1), na razveljavitev znamke zaradi neuporabe (120. člen ZIL-1) ter upravni spori v zvezi s prijavo in veljavnostjo patentov, modelov in znamk, o katerih odloča Upravno sodišče RS (6. člen ZIL-1 v zvezi z 71. členom ZIL-1).

17. V zvezi z nadaljnjim pogojem iz 62. člena ZMZPP, to je glede „prijave vložene v RS“, Vrhovno sodišče sledi revidentki, da je treba v tem delu določbo 62. člena ZMZPP razlagati širše, in sicer v luči razvoja prava industrijske lastnine s poudarkom na mednarodnih komponentah (mednarodna registracija znamke pri WIPO). Skladno z drugim odstavkom 3. člena ZIL-1 je pravni učinek znamk, registriranih na podlagi prijav, vloženih pred tujimi uradi za intelektualno lastnino, izenačen z znamkami, registriranimi na podlagi nacionalnih prijav. Mednarodne registrirane znamke imajo sicer skupen izvor, vendar imetnik na tej podlagi ne pridobi ene same znamke, ampak pridobi skupek nacionalnih znamk, ki se po registraciji presojajo po nacionalnem pravu vsake posamezne države, v kateri znamka velja. Zato je smiselno, da se določbo 62. člena ZMZPP v delu, ki se nanaša na pogoj, da je prijava vložena v RS, razlaga na način, da je slovensko sodišče izključno pristojno za sojenje v zadevi, če je bila prijava za pridobitev pravice industrijske lastnine vložena v RS oziroma tudi, če se po mednarodni pogodbi šteje, da je bila pravica registrirana v RS(1).

18. Četudi torej v obravnavanem primeru velja, da je bila prijava vložena v RS, pa spora o imetništvu pravic in njegovem prenosu ni mogoče šteti med spore o prijavi in veljavnosti znamke, zato v obravnavani zadevi izključna pristojnost sodišča RS na podlagi 62. člena ZMZPP ni podana.

Ali je lahko po 58. členu ZMZPP podana pristojnost sodišča RS v sporu med dvema tujima osebama, če je predmet spora imetništvo znamk, veljavnih na območju RS, in ali znamka, ki je veljavna na območju RS, predstavlja predmet na ozemlju RS?

19. V sporih o premoženjskopravnih zahtevkih je sodišče RS pristojno tudi tedaj, kadar je na ozemlju RS predmet, na katerega se nanaša tožba (58. člen ZMZPP).

20. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je zahtevek tožeče stranke sicer premoženjskopravni, ker pa znamke, ki so predmet tega postopka, niso vpisane v slovenski register znamk, pač pa le v register pri WIPO, pristojnost slovenskega sodišča na podlagi 58. člena ZMZPP ni podana.

21. Tožeča stranka v reviziji nasprotuje odločitvi drugostopenjskega sodišča in navaja, da znamka, veljavna v RS, ne glede na to ali je registrirana kot nacionalna znamka ali po Madridskem sporazumu ali Protokolu, predstavlja predmet, ki je na ozemlju RS. Pri tem se sklicuje na teritorialnost znamk kot eno temeljnih značilnost znamk.

22. Za znamke velja, da je šele njihova uporaba (in ne zgolj njihov zatrjevani obstoj oziroma veljavnost na določenem teritoriju) v gospodarskem prometu tista okoliščina, ki ustvarja sklop premoženjskih pravic, ki izvirajo iz njih. Z ato z a odgovor na dopuščeno vprašanje ni bistveno, ali so znamke vpisane v slovenski register znamk ampak, ali so se znamke v RS uporabljale v gospodarskem prometu.

23. To pomeni, da bi morala tožeča stranka za izpolnitev pogoja iz 58. člena ZMZPP, da je „predmet, na katerega se nanaša tožba, na ozemlju RS“, zatrjevati uporabo znamk v gospodarskem prometu na območju RS. Z vpogledom v spis Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka temu bremenu ni zadostila, zato pristojnost slovenskega sodišča tudi na tej podlagi ni podana.

Ali je (obravnavani) spor, ki se nanaša na imetništvo pravice iz znaka razlikovanja, spor o pravici intelektualne lastnine, za katerega je po 103. členu ZS izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani?

24. Za odločanje v sporih o pravicah intelektualne lastnine je na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (103. člen ZS).

25. ZS je v 1. poglavju drugega dela (97.-111. člen) poleg vrste sodišč uredil tudi njihovo stvarno pristojnost za odločanje v posameznih vrstah zadev ter določil, v kakšni sestavi ta sodišča odločajo. V 103. členu pa je ZS za nekatere vrste sporov, med njimi tudi za spore o pravicah intelektualne lastnine, določil izključno krajevno pristojnost sodišč. Določbe 1. poglavja drugega dela ZS so zgolj organizacijske narave, kar pomeni, da so namenjene organizaciji dela sodišč. Ker gre tako tudi v primeru določbe 103. člena ZS za določbo organizacijske narave, je to določbo mogoče uporabiti le v primerih, ko je za odločanje o sporu primarno podana pristojnost slovenskega sodišča. 26. Ker v tem primeru ne gre za spor, o katerem bi bilo pristojno odločati sodišče RS, tudi utemeljitev pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi 103. člena ZS v zvezi z 29. členom ZPP ni mogoča. 27. Po povedanem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj v reviziji uveljavljani razlogi niso podani (378. člen ZPP).

Stroški revizijskega postopka

28. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Stroški tožene stranke za odgovor na revizijo so v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT) odmerjeni po njenem specificiranem stroškovniku. Vrhovno sodišče je odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške odvetnika za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 21), materialne stroške (13. člen OT) ter davek na dodano vrednost (2. člen OT), skupaj 214,19 EUR. Ni pa ji priznalo priglašenih stroškov „konferenca s stranko“, saj ne gre za samostojno storitev, ki ne bi bila zajeta že v postavki „sestava odgovora na revizijo“.

Op. št. (1): Glej prvi odstavek 4. člena Madridskega sporazuma; enako tudi prvi odstavek 4. člena Protokola.