Jedro

Do vpisa spremembe imetništva v register znamk je prišlo pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino, o spremembi je bil slovenski organ, pristojen za vodenje slovenskega registra znamk zgolj obveščen.

Tožeča stranka si prizadeva za to, da bi se ugotovilo, da je imetnik treh znamk v Republiki Sloveniji z utemeljitvijo, da do prenosa teh znamk na toženo stranko ni prišlo. To ni spor pretendentov do pravice in ne spada k sporom, na katere se nanaša določba 62. člena ZMZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo, v kateri je postavila več zahtevkov. S prvim je zahtevala ugotovitev, da je na področju Republike Slovenije edini imetnik določenih znamk in pravic iz njih. Z drugim je zahtevala ugotovitev, da na imetništvo teh znamk ne vpliva dejstvo, da je v mednarodnem registru znamk kot imetnik vpisana tožena stranka. S tretjim zahtevkom je zahtevala, da tožena stranka prenese imetništvo teh znamk za ozemlje Republike Slovenije na tožečo stranko tako, da pri mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino vloži predlog za vpis spremembe imetništva teh treh znamk iz tožene stranke nanjo, to je na tožečo stranko.

2. Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep, v katerem je ugotovilo, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije. V sklepu je poleg tega tožbo zavrglo.

3. Odločilni razlogi prvostopenjskega sodišča so bili naslednji: pristojnost slovenskega sodišča ni podana po čl. 22 tč. 4 Uredbe 44/2001. Razlog je videlo v tem, da je bila prijava znamk vložena pri uradu za intelektualno lastnino v Rusiji in ne v Sloveniji, in zato izključna pristojnost slovenskega sodišča po mnenju prvostopenjskega sodišča ni podana.

4. Po stališču prvostopenjskega sodišča naj ne bi bila podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča niti po 48. členu Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/1999 in 45/2008; v nadaljevanju: ZMZPP), ker tožena stranka nima sedeža v Republiki Sloveniji.

5. Prvostopenjsko sodišče je zanikalo morebitno pristojnost slovenskega sodišča nasploh z uporabo 50. člena ZMZPP v povezavi z 62. členom ZMZPP. Razlog za takšno odločitev je videlo v dejstvu, da je izključna pristojnost slovenskega sodišča podana le v sporih v zvezi s prijavo in veljavnostjo izumov in znakov razlikovanja, če je prijava vložena v Republiki Sloveniji (62. člen ZMZPP). Glede na določbo 2. odstavka 50. člena ZMZPP pa je pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji izključena, če gre za zadevo, v kateri bi bilo slovensko sodišče izključno pristojno, če bi obstajala povezava med zadevo in Republiko Slovenijo. Ker gre po mnenju prvostopenjskega sodišča v tej zadevi za spor glede prijave in veljavnosti znamke, je torej pristojnost slovenskega sodišča izključena.

6. Po odločitvi prvostopenjskega sodišča ni podana slovenska pristojnost niti po 29. členu ZPP. Razlog naj bi bil v tem, da se določba uporablja le subsidiarno, to je, če druga pravila ne vsebujejo določb o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora. Teh pa ni mogoče najti, saj temeljijo pravila o krajevni pristojnosti na enakih naveznih okoliščinah kot pravila ZMZPP.

7. Zoper ta sklep je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi slovensko sodišče imelo mednarodno pristojnost. Pritožbeni razlogi in odgovor nanje bodo izčrpno podani v nadaljevanju te obrazložitve.

8. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in v tej vlogi med drugim predlagala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Toženi stranki je bila pritožba tožeče stranke vročena 30. 03. 2012 (vročilnica na str. 143a). Na pritožbo je odgovorila dne 16. 05. 2012. Za odgovor na pritožbo je določen rok v dolžini 15 dni (1. odstavek 344. člena ZPP). Ker je bil odgovor na pritožbo očitno vložen prepozno, je pritožbeno sodišče ravnalo po 2. odstavku 344. člena ZPP.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče moralo odločiti o vprašanju, ali je sploh podana tako imenovana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča. Mednarodna pristojnost je podana, če o sporu (sploh) lahko odloča slovensko sodišče. 11. O mednarodni pristojnosti je treba odločiti, če v sporu obstaja mednarodni element. Da naj bi obstajal, je bilo očitno. Spor se naj bi vodil med strankama, ki imata obe sedež v tujini. Tožeča stranka ima sedaj sedež v Luksemburgu. Tožena stranka je pravna oseba s sedežem v Rusiji.

12. Spor se naj bi vodil glede treh znamk: št. IR ... (S.), št. IR ... (M.) in št. ... (R.). Prijava za te znamke je bila vložena pri ruskemu uradu za intelektualno lastnino. Vpisane so v register pri Mednarodnem uradu Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: SOIL; angl. tudi: WIPO). V Republiki Sloveniji veljajo na temelju Madridskega sporazuma. Tožeča stranka je postala imetnica treh znamk, na katere se nanaša ta spor na temelju dveh pogodb, ki sta bili obe sklenjeni leta 1999. Leta 2003 je Rospatent (Ruski urad za patente in znamke) pri Mednarodnem uradu SOIL vložil zahtevo za spremembo imetništva znamk, na katere se nanaša ta spor. Zahteva je temeljila na odločitvi ruskega sodišča. Mednarodni urad je leta 2003 vpisal prenos imetništva znamk v korist tožene stranke. Mednarodni urad je obvestil upravne organe vseh članic, za katere ozemlje so bile znamke registrirane, o spremembi imetništva. O tem je bil obveščen tudi pristojni slovenski urad. Sedaj je kot imetnik znamke pri SOIL vpisana tožena stranka. S tem se tožeča stranka ne strinja, ker meni, da je prišlo do samovoljnega odvzema teh znamk.

13. Spor se naj bi torej vodil med dvema tujima pravnima osebama, od katerih je ena pravna oseba s sedežem v državi članici EU, druga pa ne. S Slovenijo spor povezuje le dejstvo, da velja znamka tudi v Republiki Sloveniji, pri čemer tožena stranka niti ni vpisana v slovenski register znamk, temveč le v mednarodnega. Ne glede na to pa velja ta, sicer mednarodna znamka tudi v Republiki Sloveniji.

14. Pritožbeno sodišče želi tudi vnaprej pojasniti, katere so predpostavke za to, da je sploh podana mednarodna pristojnost slovenskega sodišča. Ta je lahko podana, če katera zakonska določba tako izrecno določa. Pogosto je mogoče sklepati o tem, ali je slovensko sodišče sploh (mednarodno) pristojno, iz določb o krajevni pristojnosti. Če je za odločanje v nekem sporu krajevno pristojno eno od slovenskih sodišč, to posledično pomeni, da v tem konkretnem sporu lahko odloča slovensko sodstvo.

15. Če iz določb ZMZPP o mednarodni pristojnosti ni mogoče sklepati, da je slovensko sodstvo pristojno za odločanje v posameznem sporu, je mogoče utemeljiti pristojnost slovenskega sodišča tudi na določbah ZPP ali katerega drugega zakona o krajevni pristojnosti slovenskih sodišč. To je smisel 2. stavka 29. člena ZPP. Zadošča seveda že katera od izbirnih pristojnosti.

16. Tožeča stranka meni, da je na temelju 75. člena ZIL-1 edini način prenosa pravice industrijske lastnine pogodba. Znamke po pritožbenih navedbah na toženo stranko niso bile prenesene s pogodbo. Pravni temelj za prenos znamk je bila sodna odločba, ki je razglasila za ničnega enega od statutov ene od družb, udeležene v ruski privatizaciji. Do povratnega prenosa bi po mnenju pritožnice lahko prišlo le, če bi pogodba o prenosu znamke na tožečo stranko prenehala ali ugotovljena za nično. Le na takšnem temelju bi bila lahko sodna odloča pravni temelj za spremembo imetništva znamk.

17. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da se v tej začetni fazi postopka preizkuša le, ali je sploh dovoljeno voditi spor pred sodiščem v Republiki Sloveniji. Za presojo tega je odločilen dejanski stan tistih procesnih norm, ki odločajo o mednarodni pristojnosti, in s tem posredno tudi o nepristojnosti slovenskega sodišča. 75. člen ZIL-1 pa se zgolj nanaša na enega od načinov, po katerem je mogoče prenesti imetništvo pravice. Poleg tega ne drži niti to, da bi se pravica lahko prenašala le s pogodbo in s sodno odločbo, kot to trdi tožeča stranka. Vprašanje prenosa ali pa neprenosa pravice znamke se lahko postavi tudi pri vesoljnem pravnem nasledstvu (univerzalni sukcesiji), sklenitvi pogodbe o prenosu pravice z navideznim imetnikom neke pravice itn. Seveda ni tako, da bi se znamka lahko prenašala izključno s pogodbo in ne, da bi se sodišče lahko ukvarjalo s prenosom znamke le v primeru, ko bi se zastavilo vprašanje njene ničnosti.

I. 62. člen ZMZPP v povezavi z 2. odstavkom 50. člena ZMZPP in 29. člen ZPP

18. Pritožnica je menila, da pri zadevnem sporu ne gre za spor o prijavi, in ne za spor o veljavnosti znamk, temveč za spor o imetništvu znamk in o njihovem prenosu.

19. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem tožeče stranke strinja. Tožeča stranka si pravzaprav prizadeva za to, da bi se ugotovilo, da je imetnik treh znamk z utemeljitvijo, da do prenosa teh znamk na toženo stranko ni prišlo. To pa ni takšen spor, za katerega bi glede na 62. člen ZMZPP imelo izključno pristojnost slovensko sodišče. Posredno potrjuje pravilnost takšnega stališča tudi literatura. Ta se sicer nanaša na člen 22 odstavek 4 Uredbe 44/2001, vendar pa je ta norma povsem primerljiva z določbo 62. člena ZMZPP. Stališče v literaturi je, da spori pretendentov do pravice ne spadajo k sporom, na katere se nanaša navedena določba (Mankowski v: Rauscher, Europäisches Zivilprozess- und Kollisionsrecht EuZPR/EuIPR, 2011, kom. k čl. 22, rš. 41).

20. Ker torej slovensko sodišče ne more biti pristojno za odločanje o tem sporu po 62. členu ZMZPP, je lahko kvečjemu pristojno na temelju katere od določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, ki meni, da bi bila lahko podana pristojnost slovenskega sodišča po 103. členu ZS. Ta določba določa, da je za odločanje o sporih o pravicah intelektualne lastnine krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Nič ne določa, kateri so spori o pravicah intelektualne lastnine, in ji torej manjka navezna okoliščina, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti pristojnost slovenskega sodišča. Določba je torej povsem organizacijske narave. Poleg tega tudi spor, kot je bil opisan prej, niti ni spor o pravici intelektualne lastnine kot takšne. Nobena od strank ne zanika njenega obstoja. Gre pač za spor o imetniku pravice in ne za spor o pravici kot takšni. To pač jasno izhaja iz prvega in drugega tožbenega zahtevka, in še toliko bolj iz zadnjega.

II. Pristojnost po 62. členu ZMZPP

21. Pritožnica je navajala različne razloge, zaradi katerih je menila, da v tej zadevi ne gre za spor po 62. členu ZMZPP. Precejšen del pritožbenih razlogov je težko razumljiv. Pritožbeno sodišče je svoje stališče glede uporabe 62. člena ZMZPP že pojasnilo, zato ga tu le še ponavlja: spor o imetništvu znamk ni spor, za katerega bi bilo pristojno sodišče Republike Slovenije (62. člen ZMZPP).

III. Pristojnost po 58. členu ZMZPP

22. Tožeča stranka tudi meni, da bi bila lahko podana pristojnost slovenskega sodišča po 1. odstavku 58. členu ZMZPP. Po tej določbi je mednarodna pristojnost slovenskega sodišča podana, če je zahtevek premoženjskopravni in je na ozemlju Republike Slovenije predmet, na katerega se nanaša tožba.

23. Zahtevek tožeče stranke je nedvomno premoženjskopravni, saj se nanaša na pravico intelektualne lastnine, njeno vrednost pa je mogoče izraziti v denarju in je torej premoženjskopravne narave. S tem je prva predpostavka za utemeljitev pristojnosti slovenskega sodišča podana.

24. Prvi odstavek 58. člena ZMZPP ne govori o stvari, temveč o „predmetu“. Pojem je širši od pojma stvari. Kot „predmet“ v smislu te določbe lahko veljajo tudi pravice (Wedam-Lukić v Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona, 2. izdaja, Ljubljana 1992, komentar k 54. členu, str. 98). Pravice pa so nesnovne in nimajo kakšnega posebnega nahajališča. Ne glede na to pa literatura meni, da je na podlagi 58. člena ZMZPP mogoče utemeljiti pristojnost slovenskega sodišča, če ima toženec terjatev do dolžnika, pri čemer mora imeti dolžnik svoje prebivališče v državi sodnega postopka (glej navedeni komentar na navedenem mestu). V nemški literaturi se glede podobne določbe (paragraf 23 ZPO) se sicer najde tudi stališče, da zadošča za ustanovitev mednarodne pristojnosti sedež imetnika pravice intelektualne lastnine, in v sili celo le sedež ustreznega patentnega urada (Smid v: Musielak, Zivilprozessordnung, 3. Auflage, 2002, kom. k paragrafu 23, rš. 8). Smiselno bi navedeno moralo veljati tudi za znamke in za register znamk.

25. O tem, ali je takšno, zgolj iz literature in le v zvezi s patenti poznano stališče pravilno ali ne, pritožbenemu sodišču niti ni treba odločiti. Tri znamke, na katere se nanaša ta spor, niso vpisane v slovenski register znamk. Vpisane so v mednarodni register pri SOIL v Ženevi. Veljajo tudi v Republiki Sloveniji, vendar je tako na temelju Madridskega aranžmaja in ne na temelju vpisa v slovenski register znamk.

26. Pristojnosti slovenskega sodišča torej ni mogoče utemeljiti niti na tej določbi. Iz istih razlogov, kot so bili že podani, pa tudi ni mogoče utemeljiti pristojnosti na 59. členu ZPP.

27. Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna. Pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je neutemeljena. Višje sodišče jo je zavrnilo in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP.

28. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka. Ker je odgovor na pritožbo prepozen, tožena stranka že zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prim. 2. odstavek 344. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

29. Tožena stranka je 21. 03. 2012 vložila vlogo za povrnitev stroškov prvostopenjskega postopka (3. odst. 163. člena ZPP). O tem lahko odloči le prvostopenjsko sodišče, zato o tem pritožbeno sodišče ni odločalo.