Jedro

Primarni razlog, da določbe drugega odstavka 107. člena ZOR v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, je v tem, da pogodba ni bila izvršena. Ničnost se nanaša ravno na tisto izpolnitev, ki ni bila izvršena, in sicer na toženkino obveznost plačila (oziroma način njene določitve). Konvalidacija zaradi prepovedi manjšega pomena pride v poštev le v primerih, ki bi sicer prenehali pridobljeni učinki pogodbe, ne pa v primerih, ko se zahteva izpolnitev pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je vtoževal plačilo po pogodbi o naročilu, po kateri se je zavezal, da bo tudi v imenu toženke urejal vrnitev zaplenjenega premoženja po pok. A. A., toženka pa se je za to storitev tožniku zavezala plačati 25 % vrednosti deleža, ki ga bo dobila po pok. A. A. 2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je toženka dolžna tožniku plačati 62.324,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Toženka je zoper navedeno sodbo vložila revizijo. Navaja, da iz spornega sporazuma izhaja, da je tožnik prevzel dve obveznosti: da bo ukrenil vse, da se pokojnemu stricu vrne zaplenjeno premoženje, in da bo v zvezi s tem plačal vse stroške. Sodišči sta upoštevali zgolj prvo tožnikovo obveznost. Dopis odvetniku D. z dne 20. 3. 2003 sodišči štejeta kot tožnikovo odpoved pooblastila odvetniku, vendar to iz dopisa ne izhaja. Tožnik v njem odvetniku sporoča, da je zadevo N 93/95 (mišljena je N 91/93) odpovedal toženki ter B. in C. C. Tako razlago dopisa potrjuje tudi dejstvo, da ko je tožnik kasneje najel drugega odvetnika v isti nepravdni zadevi, tega ni pooblastil, da zastopa tudi toženko in tožnikovega nečaka ter svakinjo. Tako se izkaže za protispisno in arbitrarno trditev sodišča druge stopnje, da je toženka zaradi nezaupanja do tožnika dejanja podvajala z angažiranjem odvetnika v nepravdni zadevi in vložila predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Tožnik je bil tisti, ki je kršil dogovor in izrecno v pismu odvetniku D. navedel, da ga je odpovedal. Protispisna je tudi trditev v sodbi sodišča druge stopnje, da zahtevek ustreza dogovorjenemu plačilu. Zahtevano plačilo 25 % deleža od vrnjenega premoženja bi bilo skladno z dogovorom le, če določba o plačilu ne bi bila nična, če bi tožnik v celoti in do konca izvršil svoje obveznosti iz dogovora. Ker pa temu ni tako in sta stranki določbo dogovora o plačilu spremenili, je jasno, da zahtevek tožnika ne ustreza dogovoru. Ko se ugotovi, da je dogovor o plačilu ničen oziroma da so ga stranke spremenile, je tožnik kot prevzemnik naročila dolžan dati obračun truda in stroškov. Šele takrat bi bila toženka dolžna temu obračunu ugovarjati. Ni se mogoče strinjati s stališčem, da ni pomembno, kako je prišlo do vrnitve tega premoženja ter da je vse, kar je tožnik delal v tem postopku, koristno tudi za toženko. Vztraja, da je tožnik pogodbo odpovedal, zato ni upravičen do dogovorjenega plačila. Tožnik bi kvečjemu lahko zahteval plačilo za tisto, kar je storil do odpovedi pogodbe, ob ustrezni trditveni podlagi. Tožnik tudi ni izpolnil obveznosti, da bo kril vse stroške v postopkih vračanja premoženja skupnemu stricu. Že v prvi pripravljalni vlogi je priznal, da je zahteval od toženke, da mu jih sproti poravnava. Da mu je toženka te stroške sproti poravnavala izhaja tudi iz izpovedi tožnika, B. in C. C. ter tožnikovega sina in žene. Tožnik je na obravnavi navedel, da se ta plačila nanašajo na stroške po skupni teti E. E., kasneje pa je izjavil, da postopka po tej sploh ni vodil. Izpovedim in navedbam tožnika se zato ne more verjeti. Ne sme biti sporno, da je toženka tožniku sproti poravnavala stroške postopka vse do trenutka, ko je tožnik zadevo odpovedal. Stranki sta torej spremenili dogovor o plačilu, zato je odpadla podlaga, da tožnik zahteva plačilo dogovorjenega deleža. V pravdi P 615/2009, ki se je vodila zoper B. in C. C., je višje sodišče v razveljavitvenem sklepu štelo dogovor o izročitvi deleža vrnjenega premoženja za ničen in naložilo naj sodišče prve stopnje zahtevku ugodi zgolj v obsegu 761. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V obravnavani zadevi je bila tožba v delu vprašanja potrebnih stroškov in primernega plačila za trud nesklepčna, zato se sodišče prve stopnje ne bi smelo spustiti v obravnavanje teh vprašanj. Pritožbeno sodišče je brez obravnave zavzelo stališče, da dogovor o plačilu med strankama ni ničen oziroma da je ničnost neznatna. Takšno stališče je zgrešeno. Če v zakonu piše, da je prevzemniku naročila prepovedano izgovoriti delež na tistemu, kar bo dobil naročitelj, potem mora to veljati. Ni se mogoče strinjati, da gre za ničnost manjšega pomena. Stranki sta se dogovorili za plačilo, ki je prepovedano, tožnik si je izgovoril izredno visok znesek. To še posebej velja, ker za slučaj ničnosti zakon daje izhod v določbi, da je treba v tem primeru šteti, da dogovora o plačilu ni, in da se prizna primerno plačilo in plačilo potrebnih stroškov. Torej je zakon zavaroval interese obeh pogodbenih strank na pošten način. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je dogovor glede plačila ničen, sodišče druge stopnje pa, da gre za dogovor o plačilu potrebnih stroškov in primerno plačilo za trud. S takšno odločitvijo je kršilo 25. člen Ustave, saj je toženki onemogočilo izkoristiti pravico do sojenja na obeh stopnjah. Da gre za takšen dogovor prvič zatrjuje šele višje sodišče, ne da bi za to imelo podlago v trditvah katere od strank. Ne drži stališče sodišča druge stopnje, da toženka ni ugovarjala višini zahtevka. Toženka je navedla, da je dogovor v tem delu ničen in da mu je stroške v celoti plačala. Ker tožnik v svoji trditveni podlagi ni zahteval, da se mu plačajo potrebni stroški in primerna nagrada za trud, se toženka o tem ni bila dolžna, niti ni mogla izjasniti.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija je utemeljena.

7. Revidentkino vztrajanje pri tem, da je tožnik pogodbo o naročilu odpovedal, ne more biti uspešno. Kot sta pravilno poudarili že sodišči prve in druge stopnje, bi odpoved v obravnavanem primeru morala biti izrecna, česar pa toženka niti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišč, da je bila pogodba o naročilu s tožnikove strani izvršena – tožnik je namreč svojo obveznost iz prevzetega naročila, ki je bila v tem, da doseže vrnitev zaplenjenega premoženja pok. stricu A. A., uspešno realiziral. Po opravljeni tožnikovi izpolnitvi iz dvostranske pogodbe je zato nastopila toženkina nasprotna obveznost. Ta je bila med strankama dogovorjena v obliki plačila 25 % vrednosti premoženja, ki bi toženki pripadel zaradi dedovanja po pok. A. A. Takšen način določitve toženkine obveznosti sta obe sodišči opredelili za nasproten kogentni normi (iz drugega odstavka 461. člena ZOR)(1) , pri čemer ga sodišče druge stopnje drugače kot prvostopenjsko sodišče ni štelo za ničnega.

8. Utemeljeno je opozorilo revidentke o zmotnosti razlage drugostopenjskega sodišča, po kateri ničnosti v konkretnem primeru ni mogoče uveljaviti, saj naj bi bil izpolnjen dejanski stan norme iz drugega odstavka 107. člena ZOR (šlo naj bi za t. i. prepoved manjšega pomena). V skladu s prvim odstavkom 107. člena ZOR nična pogodba ne postane veljavna, če prepoved ali kakšen drug vzrok ničnosti pozneje preneha, pri čemer drugi odstavek istega člena določa, da če pa je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena, se ničnost ne more uveljavljati. Opozoriti je treba, da je v obravnavanem primeru primarni (in samostojni) razlog, da navedene določbe ni mogoče uporabiti v tem, da pogodba ni bila izvršena. Ničnost se nanaša ravno na tisto izpolnitev, ki ni bila izvršena, in sicer na toženkino obveznost plačila (oziroma način njene določitve). Velja poudariti, da konvalidacija zaradi prepovedi manjšega pomena pride v poštev le v primerih, ko bi sicer prenehali pridobljeni učinki pogodbe,(2) ne pa v primerih, ko se zahteva izpolnitev pogodbe.

9. Zaradi (napačnega) stališča, da ničnosti pogodbenega določila o načinu plačila v konkretnem primeru ni mogoče uveljaviti, sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbenih navedb toženke glede razlogov v sodbi sodišča prve stopnje, ki so temeljili na upoštevanju ničnosti takšnega pogodbenega določila in posledični uporabi 761. ter 759. člena ZOR. Pritožba je zato v tem delu ostala neizčrpana, kar je terjalo razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje temu sodišču (drugi odstavek 380. člena ZPP).

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Ta določa, da je nična pogodba, s katero bi odvetnik ali kakšen drug prevzemnik naročila kupil sporno pravico, katere uveljavitev mu je bila zaupana, ali si izgovoril delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju.

Op. št. (2): Primerjaj judikate Vrhovnega sodišča glede uporabe določbe drugega odstavka 107. člena ZOR npr. II Ips 727/94, II Ips 365/1997, II Ips 227/97, II Ips 233/2001, II Ips 232/2007 in druge.