Jedro

V 2. odstavku 461. čl. ZOR vsebovana prepoved predstavlja poseg v avtonomijo pogodbenega urejanja razmerij - negira pogodbeno voljo strank in nasprotuje načelu afirmacije pogodb, po katerem naj pogodba, če je le mogoče, zaradi pravne varnosti ostane v veljavi. Gre za kogentno zakonsko normo, ki s sankcijo ničnosti preprečuje možne zlorabe v zaupnem razmerju med mandantom in mandatarjem. Ker nudi varstvo mandantu (naročniku), je pri odgovoru na vprašanje, kako hudo kršitev pravnega reda njeno nespoštovanje predstavlja, treba upoštevati naročnikov dejanski položaj. Ker je ničnostna sankcija predpisana zaradi varstva naročnika, je pri presoji, ali naj se uveljavi ali ne, pomembno, ali jo naročnik uveljavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 62.324,44 € z obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od 22.10.2008 dalje. Toženki je naložilo tudi obveznost povrnitve 4.404,04 € tožnikovih pravdnih stroškov.

Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Soglaša, da sta stranki dne 20.1.1993 sklenili pogodbo o naročilu. Ker je določilo, da kot plačilo toženec po tej pogodbi dobi 25 % toženkinega deleža, sodišče opredelilo za nično, bi moral biti uporabljen 761. čl. ZOR, ki za tak primer predvideva običajno plačilo in šele če takega običaja ni, pravično plačilo. Povrniti se morajo tudi dejanski in potrebni stroški. Opozarja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje samo z dogovorjenim plačilom. Zahteva torej nekaj, kar je nično, zato bi moral biti zahtevek zavrnjen. Brez trditvene podlage se sodišče ne bi smelo spuščati v določanje višine plačila za tožnikov trud in stroške. Če pa se je že spuščalo, bi moralo navesti, koliko tožniku priznava na račun plačila za trud in koliko na račun stroškov. Opozarja, da se sodišče z vprašanjem, koliko bi znašalo običajno plačilo, sploh ni ukvarjalo. Šele po tem, ko bi razčistilo to vprašanje, bi se lahko ukvarjalo s pravičnim plačilom. Sodišče je nekritično verjelo tožniku, da je imel 20 mio SIT stroškov, samo za odvetnike 8 mio SIT, da je polnih 16 let, vsak dan razen sobote in nedelje, na tej zadevi delal 2-3 ure dnevno, da je iskal dokumentacijo, potoval 100 krat v Ljubljano, 130 krat v Grosuplje, v Beograd in druge kraje, plačal cenilce, podkupoval uradnike. Tudi do izpovedi prič R. K. in M. G. je bilo nekritično. Izpoved o tožnikovem angažiranju ni verjetna, ker tovrstna opravila opravi odvetnik in ker je tožilec v ponovljenem postopku obtožbo umaknil in je vse potekalo po uradni dolžnosti, brez zapletov. Tudi v postopku vračanja zaplenjenega premoženja ni bilo posebnih stroškov. Obračun pravičnega plačila, katerega rezultat znaša 109.500,00 €, ni jasen in je na prvi pogled pretiran. V tem delu se sodba ne da preizkusiti. Upoštevano bi moralo biti dejstvo, da je tožnik v zadevi N 91/93 odmerjene stroške dobil povrnjene. Razen tega je tožnik odv. D. plačal le tretjino stroškov. V zapuščinskem postopku se je toženka sama zastopala in sama vložila predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Iz dopisa odv. D. z dne 20.3.2003 se vidi, da je tožnik v postopkih delal samo zase že od leta 1999 dalje. Ko je tožnik pooblastil odvetnika K., ga ni pooblastil v svojstvu toženkinega zastopnika kot pred tem odv. D.. Od takrat dalje je vsak imel svojega zastopnika. Več kot jasno je, da je tožnik od sklenjenega dogovora odstopil, ker je izjavil, da ne bo več izpolnjeval svojih obveznosti iz dogovora in od do takrat skupnega zastopnika zahteval, da zaračunava storitve dedičem po tretjinah. Dejstvo, da so bila dejanja, ki jih je tožnik opravljal zase, koristna tudi za toženko, ni pravno pomembno oz. v tem primeru bi morala biti uporabljena določila o poslovodstvu brez naročila. Svojo izpoved o tem, koliko stroškov je dobil povrnjenih, je tožnik tekom postopka spreminjal. Že s tem, ko je tožnik zahteval plačilo stroškov, je prišlo do spremembe sporazuma. Tožnik po končanem delu ni izdelal obračuna, podal ga ni niti v tem postopku. Nasprotuje ugotovitvi, da toženka zahtevku po višini ni ugovarjala. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval z dogovorjenim plačilom v višini 25 % toženkinega deleža; ni posebej zahteval niti običajnega niti pravičnega plačila. Njegove navedbe glede obsega dela in višine stroškov so bile podane zaradi dokazovanja, da se je sporazum izvrševal in ne kot podlaga za zahtevek. Toženka zahtevku, ki ni bil postavljen, ni mogla ugovarjati. Sicer pa je toženka tekom celega postopka navajala, da tožniku ne dolguje ničesar, saj mu je sproti plačevala svoj delež stroškov. S tem je prerekala temelj in višino zahtevka. Ne soglaša, da sporazum tožnika pooblašča tudi za zastopanje v zapuščinskem postopku. Tožnik in toženka sta predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju vložila vsak zase in s tem pokazala, da ju, vsaj kar se zapuščinskega postopka tiče, sporazum ne veže. Dejstvo, da je v sporazumu toženka tožniku priznala 25 % delež na svojem premoženju, ne dokazuje, da se je zavedala, da bodo nastali veliki stroški. Ob podpisu sporazuma se ni vedelo, koliko premoženja je bilo zaplenjenega. Iz spisa P 401/2008 je razvidno, da je postopek za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bilo A. Z. zaplenjeno premoženje, sprožila A. Z.. V tem spisu je tožnik račune odvetnikov predložil prepozno. Stroške odvetnika D. so dediči plačali po tretjinah, stroškov ostalih odvetnikov, ki znašajo nekaj več kot 9.000- €, pa tožnik ne more zahtevati.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna narava dne 20.1.1993 sklenjenega sporazuma med strankama ni sporna. Stranki soglašata, da gre za dvostranski pravni posel z odplačno podlago. Pravilna je pravna opredelitev tega razmerja strank kot naročilo (mandatna pogodba). Na osnovi 1060. čl. Obligacijskega zakonika je pri presoji tega razmerja treba uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožnik (mandatar) pogodbenega razmerja ni odpovedal in toženka (naročnica) od pogodbe ni odstopila. Pogodba je bila realizirana; tožnik je svojo obveznost, ki je bila v tem, da deluje v smeri vrnitve oz. doseže vrnitev stricu A. Z. podržavljenega premoženja, izpolnil. Ker gre za dvostranski pravni posel, je po opravljenem poslu nastopila toženkina nasprotna obveznost, da tožniku (mandatarju) plača za njegov trud in povrne stroške (1. odst. 762. čl. ZOR). S pogodbo sta stranki dogovorili obliko in višino plačila. Določili sta, da gre tožniku 25 % premoženja, ki bo zaradi dedovanja pripadlo toženki in sicer v obliki, v kateri bo toženka to premoženje dobila (v naravi ali kot odškodnino).

Prvostopenjsko sodišče je pogodbeno določilo o toženkini obveznosti - plačilu truda in povrnitvi stroškov – na podlagi 2. odstavka 461. čl. ZOR označilo za nično. Pritožbeno sodišče soglaša, da sta stranki v dogovoru z dne 20.1.1993 toženkino obveznost določili na način, ki ga je kogentna norma prepovedovala. Ne soglaša pa z ničnostjo pogodbeno urejenega plačila, ker ničnosti tudi v primeru, ko je s pogodbo kršen kogentni predpis, ni mogoče vedno uveljaviti.

Ničnost je v primeru, ko pogodba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, skrajna sankcija, predvidena le za primer, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo (1. odstavek 103. čl. ZOR). Predvidena je za primere protiustavnih, nezakonitih in nemoralnih pogodb, katerih učinkovanje zaradi družbenih interesov ni sprejemljivo. Iz zakonske dikcije je razvidno, da v načelu skuša vzdržati pravni posel v veljavi, saj sodišču nalaga, da s pomočjo pravil in metod razlage ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Obstajajo pa tudi primeri, kakršen je obravnavani 2. odstavek 461. čl. ZOR, ko zakonodajalec izrecno predpisuje, katera ravnanja oz. kakšen dejanski stan pomeni tak poseg, da je z njim prizadet (ogrožen) splošni interes in definira najstrožjo sankcijo (ničnost). Tudi v takih primerih pravne nedopustnosti, ko je s pogodbo kršen kogentni predpis, je ničnost skrajna sankcija. Zakonodajalec tudi take posle želi vzdržati v veljavi z določili, ki uveljavljanje ničnosti onemogočajo (1. in 2. odstavek 107. čl. ZOR).

Zgoraj opisano načelo afirmacije pravnih poslov je torej izraženo med drugim tudi v 2. odstavku 107. čl. ZOR, ki določa, da ničnosti ni mogoče uveljaviti, če je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa izvršena. V obravnavni zadevi gre za tak primer. Pogodba je izvršena. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnik postopke pravočasno sprožil, jih vodil in dosegel vrnitev premoženja ter dosegel tudi toženkino dedovanje tega premoženja. S tem je izpolnil naročilo z vsebino, kakor jo opisuje toženka (kot obligacijo rezultata).

Zaradi odgovora na vprašanje, ali je kršitev v 2. odstavku 461. čl. ZOR vsebovane prepovedi manjšega pomena, je to določilo treba analizirati. To določilo predstavlja poseg v avtonomijo pogodbenega urejanja razmerij - negira pogodbeno voljo strank in nasprotuje načelu afirmacije pogodb, po katerem naj pogodba, če je le mogoče, zaradi pravne varnosti ostane v veljavi. Gre za kogentno zakonsko določilo, ki s sankcijo ničnosti preprečuje možne mandatarjeve zlorabe v zaupnem razmerju z mandantom. Ker nudi varstvo mandantu (naročniku), je pri odgovoru na vprašanje, kako hudo kršitev pravnega reda njegovo nespoštovanje predstavlja, treba upoštevati naročnikov dejanski položaj. Ker je ničnostna sankcija predpisana zaradi varstva naročnika, je pri presoji, ali naj se uveljavi ali ne, pomembno, ali naročnik ničnost uveljavlja.

Pogodbenika sta pravni posel sklepala v času, ko sta imela enak izhodiščni položaj, saj postopki še niso bili uvedeni; sprejeti so bili predpisi, ki so vračanje omogočili, prakse glede vračanja premoženja pa leta 1993 še ni bilo. Oba pogodbenika sta imela isti interes - da se v zapuščino pok. strica A. Z. vrne čim več premoženja. Ker se je premoženje vračalo skupnemu pravnemu predniku, tožnik lastnih interesov v postopku vračanja premoženja ne bi mogel uveljaviti pred toženkinimi oz. kako drugače izkoristi svoj položaj. V nasprotju s toženkinimi interesi, ne bi mogel nastopati, ne da bi hkrati nastopal tudi proti svojim interesom. To kaže, da toženkinega položaja ni treba posebej varovati. Gornje okoliščine kažejo, da nevarnost za poseg tožnika v toženkine interese ni obstajala oz. ni bila take stopnje, da bi terjala opredelitev dogovora o plačilu kot ničnega. Zaradi nevednih okoliščin je kršitev kogentnega predpisa, storjeno po obeh strankah, mogoče opredeliti kot kršitev manjšega pomena. S strogo kogentno normo in ničnostno sankcijo je namreč varovan dejanski položaj, ki posebnega varstva ne potrebuje.

Pravilnost gornjega zaključka potrjuje tudi dejstvo, da se toženka na ničnost dogovora o plačilu ni sklicevala. Ker je z ničnostno sankcijo varovana njena korist, bi bilo pričakovati, da se bo na ničnost sklicevala. Dejstvo, da se ni, kaže, da do zlorab, ki jih pravna norma želi preprečiti, ni prišlo. Sodišče sicer na ničnost pazi tudi po uradni dolžnosti (109. čl. ZOR), vendar je legitimnost njegovega posega v pogodbeno razmerje vprašljiva, če oseba, katere varstvo je s sankcijo ničnosti varovano, le-te ne uveljavlja. Dejstva, da toženka ničnostne sankcije ni uveljavljala, ampak jo je sodišče upoštevalo po uradni dolžnosti, torej ni mogoče prezreti.

Manj pomemben argument je, da sedanja obligacijska zakonodaja (čl. 441. čl. OZ) tovrstne prepovedi ne vsebuje več, kar pomeni, da se je tekom let kogentno določilo izkazalo za nepotrebno. V 2. odstavku 461. čl. ZOR vsebovano varstvo že v času njegove veljavnosti ni bilo brez izjem. Že v času veljavnosti ZOR je 17. čl. Zakona o odvetništvu (Ur. list RS št 18/93) kot specialni predpis v primeru mandatarjev – odvetnikov tovrstno plačilo dopuščal in ga urejal (dopustil, da si odvetnik izgovori delež na prisojenem znesku). Res pa je, da v januarju 1993, ko sta stranki sklepali dogovor, ta izjema še ni bila uveljavljena. Zakon o odvetništvu je bil uveljavljen šele v aprilu 1993. Iz gornje obrazložitve sledi, da je določilo 2. odstavka 461. čl. ZOR sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo, ker ni upoštevalo, da vsebuje prepoved, ki je v obravnavnih okoliščinah manjšega pomena, zaradi česar ničnosti ni mogoče uveljaviti in je tožena stranka tudi ni uveljavljala. Nepravilna uporaba materialnega prava pa ni privedla do napačne odločitve.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, ki so ustrezna podlaga za ugoditev zahtevku. Sledilo je tožniku, da pogodba ni prenehala veljati in da od pogodbe ni enostransko odstopil. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da izrecne odpovedi toženka niti ne zatrjuje. Tožnikove zahteve po vnaprejšnjem plačilu stroškov ni mogoče šteti za odstop od pogodbe. 758. čl. ZOR namreč predvideva naročiteljevo plačilo predujma za pričakovane izdatke.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je dejstvo, v čigavem imenu mandatar nastopa, pravno nepomembno. Mandatar se zaveže, da si bo prizadeval uresničiti ali uresničil končni cilj naročnika (obligacija prizadevanja / obligacija rezultata), zaradi uresničitve katerega je naročnik mandatno razmerje sklenil. Predmet pogodbe ni neposredno zastopanje, ampak posredno zastopanje, pri katerem zastopnik nastopa v svojem imenu in za račun zastopanega. Mandatarjeva dejanja učinkujejo za zastopanega posredno, zato ni pomembno v čigavem interesu nastopa. Po opravljenem poslu mora mandatar vse, kar je prejel iz opravljanja posla prejel, izročiti naročniku.

Toženka ne trdi, da z naročilom dogovorjen rezultat ni bil dosežen oz. uresničen. Trdi le, da tožnik naročila ni izpolnjeval, da ni nastopal v njenem ampak v svojem imenu. Rezultat tožnikovega delovanja se je odrazil v toženkini premoženjski sferi, povsem nepomembno pa je, da je v postopku odprave kazenske sodbe, nepravdnem postopku zaradi vrnitve premoženja in zapuščinskih postopkih tožnik nastopal v svojem imenu in da je v svojem imenu angažiral odvetnike. Ker je tudi on zakoniti dedič A. Z., je tudi v sodnih postopkih pravna dejanja, ki so v domeni materialnopravnih upravičencev, lahko izvajal v svojem imenu. Rezultatov njegovega delovanja ni bilo potrebno prenašati na toženko, kar je sicer predvideno s 754. čl. ZOR. Pomembno je, da je ravnal skrbno, da si je prizadeval uresničiti toženkin interes in ga tudi dosegel, ne pa v čigavem imenu je deloval. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je naročilo prevzel in izvršil. Naročilo je bilo izpolnjeno z vrnitvijo stricu A. Z. odvzetega premoženja ter z izvedbo dedovanja. Tožnikov predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju v zapuščinskem postopku po materi M. G. je imel učinek za toženko. Dejstvo, da ga tožnik ni podal v toženkinem imenu, je iz zgoraj navedenih razlogov nepomembno.

Dejstvo, da je toženka zaradi nezaupanja do tožnika dejanja podvajala – sama angažirala odvetnika za nastopanje v nepravdni zadevi zaradi vrnitve premoženja, vložila predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju - in s tem imela stroške, na odločitev ne vpliva. Če tožniku ni zaupala, bi morala od naročila odstopiti, pa tega ni storila (ne zatrjuje, da bi to storila).

Tožbenih trditev o tem, kakšno premoženje je bilo vrnjeno in koliko tega premoženja ter v kateri obliki ji je na osnovi dedovanja pripadlo, toženka ni prerekala. Ni postavila trditve, da tožnik terja več ali kaj drugega, kot je dogovorjeno. Dejstvo, da zahtevek ustreza dogovorjenemu plačilu, je nesporno. Pritožbena trditev, da bi sodišče moralo razčleniti koliko znašajo stroški in koliko plačilo za trud, ni utemeljena, ker sta stranki plačilo za trud in povrnitev stroškov dogovorili enovito.

Ni mogoče slediti niti pritožbeni trditvi, da je sodišče nekritično sprejelo tožnikovo izpoved in izpovedi prič o višini stroškov in tožnikovem trudu. Upoštevajoč dejstvo, da je bila nagrada in povrnitev stroškov dogovorjena fiksno, je edino pomembno dejstvo, da tožnik ne zahteva kaj drugega ali več, kot je bilo dogovorjeno z dogovorom z dne 20.1.1993. Toženka - kljub temu, da ji tožnik ob zaključku mandatnega razmerja detajlnega računa oz. obračuna svojega dela ni dal - v teku postopka na prvi stopnji nesorazmerja med dogovorjenim plačilom na eni strani in obsegom tožnikovega dela ter stroški na drugi strani, ni zatrjevala. Dogovorjenega oz. iztoževanega zneska zato sodišče ni bilo dolžno primerjati z obsegom tožnikovega dela in stroškov. Kakšen del stroškov je tožnik dobil povrnjenih od zavezanca za vrnitev, v postopku na prvi stopnji toženka ni zatrjevala. Tudi v primeru vnaprejšnjega dogovora plačilo mora ustrezati opravljenemu delu in stroškom, vendar se domneva, da je tudi v naprej dogovorjeno plačilo primerno. Pobuda za korekcijo plačila mora priti s strani naročitelja (3. odstavek 762. čl. ZOR). Če bi jo toženka podala, bi sodišče postopek moralo voditi tudi v smeri preverjanja dogovorjenega plačila; že zgolj zato, ker ob določitvi plačila ni bil znan niti obseg dela niti obseg stroškov niti eventuelno regresiranje stroškov s strani zavezanca za vrnitev. Ker pa toženka ni ugovarjala, da je bilo plačilo dogovorjeno previsoko oz. nesorazmerno z vloženim trudom in stroški, je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva. Dejstev, ki niso spora, stranki ni treba dokazovati in dokaznega postopka v smeri dokazovanja teh dejstev sodišču ni treba voditi (1. odstavek 214. čl. ZPP). Tovrstni ugovori, podani v pritožbenem postopku, pa so prepozni in zato neupoštevni (1. odstavek 337. čl. ZPP).

Dokazno breme, da je z akontacijami del dogovorjene obveznosti že poravnala, je na toženki. Toženka konkretnih trditev o tem, koliko in kdaj je na račun stroškov tožniku že plačala, ni podala. O tem je izpovedovala. Z izpovedjo trditvene podlage ne more nadomestiti, razen tega je toženkina izpoved v tem delu (glede plačila akontacije) medla – plačani zneski navedeni približno in brez datumov plačila. Pravilna je zato prvostopenjska ugotovitev, da toženka dogovorjene obveznosti niti delno ni poravnala.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).