Jedro

Judikati, ki jih predlagatelj ponuja za primerjavo, ne obravnavajo identične situacije, kot se izkazuje v spornem primeru. V vseh je glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi ugotovljena obojestranska volja strank, medtem ko v obravnavanem primeru ta ni ugotovljena.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in božičnice za leto 2007. Ugotovilo je, da do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo na podlagi sporazuma, ki je sicer podlaga za plačilo odpravnine, pač pa na podlagi tožnikove odpovedi, ki jo je tožena stranka sprejela in se strinjala s predlaganim datumom prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Glede božičnice je ugotovilo, da tožnik do nje ni upravičen glede na ureditev pravice v internih aktih, po katerih o izplačilu božičnice tistih delavcev z individualnimi pogodbami o zaposlitvi, ki te pravice nimajo že določene v pogodbi o zaposlitvi, odloča direktor ob vsakokratnem izplačilu. S takšno presojo je soglašalo tudi sodišče druge stopnje.

2. V pravočasnem predlogu za dopustitev revizije tožnik izpostavlja vprašanje „enakovredne uporabe kriterijev za ugotavljanje veljavnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja“. Če delodajalec delavčevo prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja sprejme, bi moralo sodišče šteti, da je do prenehanja delovnega razmerja prišlo sporazumno, saj so izpolnjene zahteve iz drugega odstavka 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) po obličnosti. Volja obeh strank je bila s sprejemom tožnikovega predloga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja enotna. Tako je prošnjo tožnika Vrhovno sodišče obravnavalo tudi v zadevah VIII Ips 110/2001 in VIII Ips 288/2010. Odločitev sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, izkazuje pa se tudi neenotnost prakse višjega sodišča, ki je v zadevi Pdp 1939/2003 tudi sprejelo drugačno stališče. V zvezi z božičnico predlagatelj zatrjuje, da se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Sodišče je odločilo na podlagi ene same listine, ki je bila prirejena za potrebe tega postopka, je pa tudi v nasprotju z izpovedbo A. R., direktorja toženke v letu 2007, ki je izpovedal, da se nobeno leto ni zgodilo, da kdo od zaposlenih ne bi dobil božičnice. Zato je brezpredmetno zatrjevanje tožene stranke, ki mu je sledilo tudi sodišče, da božičnice ni dobil zato, ker v letu 2008 ni bil več v delovnem razmerju. Dejstva, da se je toženka upirala predložiti relevantne listine, sodišče ni upoštevalo v skladu z uveljavljeno sodno prakso (I Cp 414/2000, II Cp 1008/2011).

3. Predlog ni utemeljen.

4. Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Če se zatrjujejo bistvene kršitve, morajo biti te opisane natančno in konkretno (četrti odstavek 367. b člena ZPP).

5. Zatrjevana odstop od prakse Vrhovnega sodišča in neenotnost v praksi višjega sodišča nista izkazana. Judikati, ki jih predlagatelj ponuja za primerjavo, ne obravnavajo identične situacije, kot se izkazuje v spornem primeru. V zadevi VIII Ips 110/2002 je bilo ugotovljeno, da je tožnik na predlog tožene stranke, po tem, ko je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, na predlog tožene stranke podpisal vlogo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. V zadevi VIII Ips 288/2010 je bilo soglasje tožene stranke za sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi izraženo z izdajo posebnega sklepa, iz katerega izhaja, da tožnici preneha delovno razmerje na podlagi pisnega predloga o sporazumni prekinitvi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pa je tudi v zadevi Pdp 1939/2003 tožena stranka prošnjo tožnice za sporazumno prenehanje delovnega razmerja sprejela s podpisom dveh delavcev, da se z njo strinjata in izdala (sicer nepotrebno) odločbo, v kateri se sklicuje na 75. člen ZDR ter sporazumno prenehanje delovnega razmerja. V obravnavanem primeru takšna obojestranska volja ni ugotovljena. Nasprotno: po izpovedi priče M. P. K. je direktor celo izrecno izjavil, da s tožnikom nima namena sklepati sporazuma.

6. O božičnici je sodišče druge stopnje je presodilo, da so bili izvedeni vsi relevantni dokazi in da dokazi, ki jih je predlagal tožnik, niso bili relevantni glede na naravo božičnice - ki ni pravica, ki bi pripadala vsakemu delavcu pri delodajalcu in v enakem znesku, ne glede na to, ali je v času izplačila še zaposlen ali ne. V zvezi s tem delom odločitve predlagatelj ne izpostavlja niti pomembnega pravnega vprašanja niti ne opredeli natančno in konkretno, katera bistvena kršitev določb postopka naj bi bila storjena. Sklicuje se na zadevo II Cp 1008/2011, kjer je bila ugotovljena bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne izjasni pa se, ali to kršitev uveljavlja tudi sam. Drugega sklepa, I Cp 414/2000, na katerega se tudi sklicuje, predlagatelj ni predložil (predložil je sklep v zadevi III Cp 414/2000, ki pa nima s spornim vprašanjem nikakršne zveze).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji iz 367. a člena ZPP niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo.