Jedro

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta pravdni stranki dogovorili, da je delavec upravičen do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja s sporazumom. Iz izvedenih dokazov izhaja, da stranki nista sklenili pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ampak je tožniku delovno razmerje prenehalo glede na njegov predlog, zato tožniku ne pripada odpravnina na podlagi navedenega dogovora iz individualne pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v znesku 14.000,00 EUR, od tako obračunanega zneska odpravnine, kolikor presega 10-kratnik povprečne plače v Republiki Sloveniji obračunati in odvesti ustrezne dajatve na račun pristojnega davčnega urada in tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2008 dalje do plačila (I/1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova neplačane božičnice za leto 2007, znesek 4.666,67 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2008 dalje do plačila (I/2. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.203,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da je tožnik dne 8. 10. 2007 v kadrovski službi oddal listino: Prošnjo za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Listino je prejela kadrovnica pri toženi stranki dne 8. 10. 2007. Prenehanje delovnega razmerja pri tožniku je bilo v individualni pogodbi o zaposlitvi urejeno v 17. členu pogodbe. V konkretnem primeru je sodišče nepravilno strogo uporabilo določilo ZDR, glede v zakonu predpisanih pogojev za veljavnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Tako je bilo v 2. odstavku 17. člena pogodbe določeno, da lahko tožniku preneha delovno razmerje na način, da tožnik – kot delavec uveljavi sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Tožnik je izpovedal, da mu je bilo predstavljeno, da je v zvezi z njegovo prošnjo vse urejeno povedano tudi s strani direktorja tožene stranke, da gre za sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Tožena stranka nikoli ni tožniku izdala nobene listine, niti navodila ali stališča, da prošnja za sporazumno prekinitev ne bi bila sprejeta. Med strankama je bil sklenjen pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, tako da tožniku pripada odpravnina v višini trikratnika njegove zadnje plače. Tožnik se pritožuje tudi zoper sodbo v delu, kjer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo božičnice. Tožnik je pravno in pogodbeno podlago v celoti izkazal, pri čemer je razpolagal s sklepom, da mu je tožena stranka v letu 2006 na enak način priznala božičnico in jo izplačala v letu 2007. Tožena stranka je predložila sklep družbe za leto 2007, na katerem so bila zavedena imena zaposlenih po individualnih pogodbah, katerim je tožena stranka priznala božičnico. Imena tožnika ni bilo, ker je bila takšna listina izdelana naknadno, antidatirano. Tožena stranka je celoten postopek špekulirala in ni želela v spis predložiti listin, s katerimi razpolaga le tožena stranka. Relevantna listina je bila zaradi poslovne tajnosti podana tožniku na naroku samo na vpogled. Tožnik je dokazal, da bi božičnico prejel, če bi bil v letu 2008 še zaposlen. Tožnik se posledično navedenemu pritožuje tudi zoper stroškovni del. Priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka tožnikove pritožbene navedbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Razlaga tožene stranke (pravilno: tožnika), da je med tožnikom in toženo stranko prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja je nepravilna in zmotna. Do sporazuma ni prišlo. Zato razlaga tožnika o ponudbi, sprejemu s konkludentnimi ravnanji nikakor ne pride v poštev. Tožnik ignorira specialno določbo 79. člena ZDR, ki predpisuje strogo obličnost. ZDR je postavil merila, saj bi sicer v primeru poenostavitve prišlo do zlorab inštituta sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Razlaga tožene stranke (pravilno: tožnika), da naj bi mu božičnica pripadala je nepravilna. Dejstvo je, da tožnika med upravičenci do prejema božičnice ni bilo. Kdo od delavcev po individualni pogodbi jo bo prejel je odločila uprava s sklepom, pri čemer gre za posebnosti, ki jih sicer glede plače in ostalih pravic ZDR dopušča za delavca na podlagi individualnih pogodb. Sodišče je glede navedenega zaslišalo tudi bivšega direktorja A.A.. Tožena stranka ni nikoli priredila nobene listne. Tožnik prireja podatke in sodišče zavaja z neresničnimi navedbami, saj se zgodovinski izpis, ki ga je predložil, nanaša na drugo pravno osebo in sicer A. d.d. v Sloveniji, nikakor pa ne na B. d.o.o., ki je tožena stranka in gospodarska družba. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika in priče A.A. in B.B. zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 14.000,00 EUR, pri čemer je ugotovilo, da je tožnik dne 6. 9. 2006 s toženo stranko sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je dne 1. 10. 2007 na toženo stranko naslovil vlogo z naslovom: Prošnja za sporazumno prekinitev delovnega razmerja, kjer je navedel, da predlaga, da se delovno razmerje sporazumno prekine po poteku nekaj mesecev, na dan 31. 12. 2007. Vlogo je podal v kadrovski službi, pri čemer je sodišče po zaslišanju priče B.B. ugotovilo, da je vlogo sprejela in tudi navedla, da je takratni direktor A.A. po njenem poročilu o prejeti vlogi pojasnil, da nima namena sklepati nobenega sporazuma, da pa se bo spoštovala tožnikova želja glede datuma prenehanja delovnega razmerja. To je B.B. povedala tudi tožniku, ko je spraševal, kdaj bo sporazum pripravljen. Tožniku je delovno razmerje prenehalo glede na njegov predlog v vlogi z dne 31. 12. 2007, kar med strankama tudi sicer ni bilo sporno.

Glede na podane pritožbene ugovore o tem, da je sodišče prve stopnje nepravilno strogo uporabilo določila ZDR glede predpisanih pogojev za veljavnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, pritožbeno sodišče poudarja, da 17. člen individualne pogodbe o zaposlitvi tožnika določa, da delavec lahko s pisno izjavo na lastno željo odpove delovno razmerje, pri čemer v takšnem primeru ni upravičen do odpravnine. Določa tudi, da odpovedni rok traja 3 mesece, delavec pa lahko predlaga skrajšanje odpovednega roka, vendar družba tega ni dolžna sprejeti. Drugi odstavek 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi pa določa, da v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja delodajalca pripada delavcu odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja v višini trikratnika njegove zadnje plače, ali če bo za delavca ugodnejše povprečje njegovih treh plač. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago za odločitev navedlo, da 79. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR) ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom in izrecno določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama, ki mora vsebovati določilo o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Drugi odstavek 79. člena ZDR pa tudi izrecno določa, da sporazum, ki ni sklenjen v pisni obliki ni veljaven. Iz izvedenih dokazov izhaja, da stranki nista sklenili pisnega sporazuma, zato tožniku ne pripada odpravnina v smislu 2. odstavka 17. člena individualne pogodbe o zaposlitvi.

Tako so neupoštevne tudi pritožbene navedbe tožnika, da je priča B.B. izrecno povedala, da je v zvezi s tožnikovo prošnjo kontaktirala z direktorjem tožene stranke in da mu je povedala za prošnjo tožnika. Pritožba navaja, da priči ni verjeti glede njene izpovedbe, da naj bi tožniku pojasnila, da naj bi tožnik izjavil, da nima namena sklepati nikakršnega sporazuma, pri čemer naj bi imela priča poseben interes za uspeh tožene stranke. Pritožba tudi navaja, da naj bi tožnik namreč prepričljivo izpovedal, da mu je bilo rečeno, da je vse urejeno, povedano pa to s strani tožene stranke. Navedene pritožbene navedbe so povsem irelevantne, saj kot je že navedeno, 79. člen ZDR ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, pri čemer mora biti sporazum sklenjen v pisni obliki, sicer ni veljaven. V navedenem primeru pa ni prišlo do pisnega sporazuma, kar sicer tudi ni sporno. Res je sicer, da 1. odstavek 11. člena ZDR določa, da se glede sklepanja, veljavnosti prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna določila civilnega prava, vendar le v primeru, če z ZDR ni določeno drugače. Tako ni mogoče slediti navajanjem, da je tožena stranka sprejela tožnikovo ponudbo in da zato sporazum kot takšen velja. V postopku je bilo izkazano, da se je tožena stranka strinjala le glede skrajšanja odpovednega roka, kar tudi sicer ureja individualna pogodba o zaposlitvi.

Glede izplačila božičnice tožnik v pritožbi navaja, da je pogodbeno podlago za izplačilo božičnice za leto 2007 v celoti izkazal, pri čemer je razpolagal s sklepom za izplačilo božičnice za leto 2006. Tožnikova individualna pogodba o zaposlitvi izrecno sicer ne ureja izplačila božičnice, ureja pa v 7. členu, da se družba lahko odloči delavcu izplačati tudi stimulacijo glede na dosežene rezultate dela oziroma poslovanja družbe, pri čemer o višini stimulacije odloča direktor družbe, pri čemer delavec stimulacije nima pravice zahtevati. Je pa za sporno obdobje za leto 2007 imela tožena stranka veljaven Pravilnik o delovnih razmerjih, ki je bil sicer sprejet v letu 2002. Pravilnik o delovnih razmerjih v 55. členu določa, da direktor družbe lahko sprejme odločitev o izplačilu dodatne plače (božičnica), ki se izplačuje v skladu z veljavno zakonodajo, to pa pomeni, da za vsako leto lahko direktor odloči glede izplačila božičnice za posamezne delavce. Tako do božičnice niso upravičeni vsi zaposleni, pravica je odvisna od doprinosa posameznika k rezultatom v tekočem letu. Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi tožnik dobil božičnico v letu 2007, glede na to, da mu je bila za leto 2006 božičnica priznana in tudi izplačana. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je za leto 2007 direktor sprejel sklep, v katerem je odredil komu in v kakšni višini se božičnica izplača, pri čemer pa tožnik ni naveden.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika glede izplačila odpravnine in izplačila božičnice zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.